VDSS Sodba Pdp 195/2021

Jedro

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, kdaj bo tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pravilno upoštevalo 27. in 28. člen ZPIZ-2, ki določata minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine oziroma možnost znižanja minimalne starosti. Ker je ugotovilo, da bo tožnik v primeru znižanja starostne meje po 28. členu ZPIZ-2 (zaradi služenja vojaškega roka) izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, je bil v času, ko mu je bila podana izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, varovan po prvem odstavku 114. člena ZDR-1. Do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine mu je namreč manjkalo manj kot 5 let pokojninske dobe. Zato mu tožena stranka brez njegovega pisnega soglasja ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga z dne 26. 5. 2020 (točka I izreka) ter jo razvezalo s 5. 2. 2021 (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku od 19. 8. 2020 do 5. 2. 2021 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v obvezno zavarovanje, mu obračuna nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.100,17 EUR in mu plača neto zneske, zmanjšane za prejeta neto denarna nadomestila za primer brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posamičnih mesečnih neto zneskov v plačilo dalje, tj. od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati denarno povračilo v višini 14.302,21 EUR, od tega zneska obračunati in odvesti prispevke in davke ter neto znesek plačati tožniku v roku 15 dni (prvi odstavek točke IV izreka), višji zahtevek denarnega povračila (za razliko do zneska 19.929,06 EUR) je zavrnilo (drugi odstavek točke IV izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 970,63 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (točki I in III izreka, prvi odstavek točke IV izreka, točka V izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni ugotavljalo odločilnih dejstev v zvezi z uveljavljanjem pravice tožnika do pokojnine. Napačno je uporabilo 36. in 114. člen ZDR-1, 27. in 28. člena ZPIZ-2 ter storilo kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, nima razlogov o odločilnih dejstvih, o odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in med samimi listinami, ki so v spisu. Tožnik je bil ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi 2. 6. 2020 star 56 let, delovno razmerje mu je po poteku 60-dnevnega odpovednega roka in bolniškega staleža prenehalo 19. 8. 2020. K tožbi je priložil izpis zavarovanj Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, iz katerega izhaja, da mu do izpolnitve pogojev za predčasno pokojnino manjka do pet let pokojninske dobe. Po opozorilu toženke na razlikovanje med institutoma »predčasna pokojnina« in »starostna pokojnina,« se je odločil za vložitev nove zahteve za izračun izpolnitve pogojev za starostno pokojnino, pri čemer je izrecno navedel, da želi, da se mu pri izračunu pogojev za priznanje pravice upošteva znižanje starostne meje zaradi služenja obveznega vojaškega roka v trajanju enega leta, enega meseca in šestih dni. Nov izračun je datiran na dne 17. 8. 2021 (pravilno 2020), tožnik pa ga je toženki dostavil šele v septembru 2020, ko je odpovedni rok že potekel. Skladno z novim izračunom bi tožnik pravico do starostne pokojnine pridobil 28. 11. 2023, to pa pomeni, da bi mu do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine brez dokupa manjkalo manj kot pet let delovne dobe. Če bi toženka vedela za nameravano upokojitev tožnika, bi ravnala drugače in mu pogodbe ne bi odpovedala oziroma bi poskušala pridobiti njegovo soglasje. Po 36. členu ZDR-1 mora delavec delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja, tudi o tem, ali delavec sodi v varovano kategorijo delavcev po ZDR-1. Toženki ni mogoče očitati, da je ravnala nezakonito, medtem ko je tožnik očitno zlorabil svoje pravice oziroma vsaj kršil dolžnostno ravnanje v smislu obvestitve toženke. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem opustitve dolžnostnega ravnanja tožnika ni ukvarjalo, čeprav je toženka na to pravno odločilno dejstvo opozorila. Glede na sprejeto odločitev se postavlja vprašanje smiselnosti 36. člena ZDR-1, sodišče je člen zmotno uporabilo, posledično pa je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišče se tudi ni opredelilo do mnenja Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 21. 9. 2020 ter do izpovedi tožnika, da toženke ni seznanil z nobeno odločitvijo, vezano na uveljavljanje pravice do starostne pokojnine. Uveljavljanje znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ni objektivna okoliščina, ki bi bila delodajalcu znana že ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je pri presoji, ali delavcu manjka do pet let pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev, ni mogoče upoštevati. Sodišče bi moralo pri odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 upoštevati nepošteno ravnanje tožnika. Na višino denarnega povračila vpliva dejstvo, da se bo tožnik 28. 11. 2023 lahko upokojil, pri čemer bo v obdobju do upokojitve (39 mesecev) skladno s 6. alinejo prvega odstavka 60. člena ZUTD 25 mesecev prejemal denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Zaradi neupoštevanja navedenih okoliščin je sodišče določilo bistveno višje denarno povračilo, kot tožniku glede na 118. člen ZDR-1 pripada. Nezakonita in nepravilna je odločitev sodišča v delu, s katerim je odločilo o roku za plačilo pravdnih stroškov, in sicer je odločilo, da je toženka dolžna povrniti stroške postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila. Toženki bi kvečjemu lahko naložilo plačilo stroškov, ki bi jih morala plačati v roku 15 dni od pravnomočnosti izpodbijane sodbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da obvestilo ZPIZ z dne 8. 7. 2020 dokazuje, da je tožniku v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi manjkalo manj kot pet let delovne dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine po četrtem odstavku 27. člena ZPIZ-2 (60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa), ne da bi bilo upoštevano znižanje starostne meje zaradi obveznega služenja vojaškega roka. Z upoštevanjem te subjektivne okoliščine pa bi tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine 28. 11. 2023. Toženka bi lahko, če bi bila dovolj skrbna, ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da tožnik uživa posebno varstvo po 114. členu ZDR-1, ne da bi ji bilo potrebno pridobivati kakršnekoli podatke od ZPIZ ali samega tožnika. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče ni ukvarjalo s pravno odločilnim dejstvom za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi ga predstavljala tožnikova opustitev dolžnega ravnanja po 36. členu ZDR-1. Sodišče je pravilno ugotovilo, da se stranki o datumu upokojitve nista pogovarjali. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sklep VSC opr. št. II Ip 501/2014 z dne 26. 11. 2014, na katerega se sklicuje toženka, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nasl.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. V zvezi s to kršitvijo postopka pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče ni opredelilo do mnenja Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 21. 9. 2020, saj to za obravnavano zadevo ni relevantno. Mnenje le izraža stališče ministrstva, ki za sodišče ni obvezujoče. Poleg tega iz mnenja izhaja, da je obveznost delavca priskrbeti podatke o izpolnjevanju pogojev za starostno pokojnino, vendar to ne razbremeni delodajalca, da od delavca pridobi podatke za razjasnitev okoliščin, torej mnenje niti ne odstopa od stališča, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje. Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi tožnika, da toženke ni seznanil z odločitvijo, vezano na uveljavljanje pravice do starostne pokojnine, saj je v zvezi s tem sodišče zavzelo pravilno stališče, da bi se morala toženka glede okoliščine, ali bo tožnik uveljavljal znižanje starostne meje za upokojitev zaradi služenja vojaškega roka, o tem še pred odpovedjo pogodbe pozanimati pri tožniku, toženka pa se o tem s tožnikom ni pogovarjala.

7. Neutemeljeno se uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Takšne protispisnosti v listinah ni, predvsem ne med vlogami tožnika in zapisnikom glavne obravnave z dne 5. 2. 2021, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bil tožnik dolžan v skladu s 36. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št, 21/2013 in nasl.) pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi toženko seznaniti, da namerava pri uveljavitvi pravice do starostne pokojnine uveljavljati znižanje starosti zaradi služenja vojaškega roka. Toženka je bila kot delodajalec tožnika z njim v dnevnih kontaktih, zato bi od njega lahko pridobila izjavo, ali bo znižanje starostne meje v smislu 28. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.) uveljavljal ali ne. Takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v sodbi VDSS opr. št. Pdp 595/2016 z dne 12. 12. 2016. V zvezi s pravilno uporabo 114. člena ZDR-1 v zvezi s 36. členom ZDR-1 je Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 86/2017 z dne 21. 11. 2017 navedlo, da se pred odločitvijo o podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga od delodajalca pričakuje določena mera skrbnosti, med drugim tudi, da povpraša delavca, ali bo uveljavljal kake posebne ugodnosti. Delodajalec to možnost ima in delavca v tem oziru ne varujejo določbe o varstvu osebnih podatkov. Bistveno je, da delodajalec dobi informacijo, ali delavec izpolnjuje pogoje za znižanje starostne meje za upokojitev in ali jih namerava uveljaviti. Obveznosti pridobitve izjave res ne določa noben predpis, vendar delodajalec na ta način ugotovi, ali delavec uživa posebno varstvo pred odpovedjo in se s tem izogne pravni negotovosti v postopku podaje odpovedi. Glede na navedeno so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na smiselnost zakonske ureditve v 36. členu ZDR-1, ter stališče pritožbe, da ZDR-1 v svojih določbah delodajalcu ne nalaga obveznosti, da bi moral poleg vseh obremenitev, ki jih ima delodajalec v razmerju do delavca, sam spraševati delavca o tem, kdaj se namerava upokojiti in kakšne pravice namerava v zvezi s tem izkoristiti. Posledično so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik nov izračun o tem, kdaj izpolnjuje pogoje za upokojitev, predložil šele potem, ko ga je toženka opozorila na razlikovanje med predčasno in starostno pokojnino, ter da je s podatkom o možnosti upokojitve v letu 2023 toženko seznanil šele potem, ko je že potekel odpovedni rok. To na samo nezakonitost odpovedi ne vpliva.

9. Zato je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, kdaj bo tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pravilno upoštevalo 27. in 28. člen ZPIZ-2, ki določata minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine oziroma možnost znižanja minimalne starosti. Ker je ugotovilo, da bo tožnik v primeru znižanja starostne meje po 28. členu ZPIZ-2 (zaradi služenja vojaškega roka) izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, je bil v času, ko mu je bila podana izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, varovan po prvem odstavku 114. člena ZDR-1. Do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine mu je namreč manjkalo manj kot 5 let pokojninske dobe. Zato mu tožena stranka brez njegovega pisnega soglasja ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

10. Ker tožniku ni mogoče očitati kršitve 36. člena ZDR-1, pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče okoliščino, da tožnik toženke ni obvestil o nameravani upokojitvi z znižanjem starostne meje, upoštevati pri višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Po določbi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 lahko sodišče na predlog delavca ali delodajalca, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Po določbi drugega odstavka 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

11. Sodišče je tožniku pravilno dosodilo denarno povračilo v višini njegovih 13 plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v znesku 14.302,21 EUR. Ugotovilo je, da je tožnik star 56 let, da nima posebne izobrazbe in da je bil s toženko glede na izpis zavarovanj v delovnem razmerju od 2. 6. 1997, torej 23 let. Pravilno je sklepalo o tožnikovi težji zaposljivosti glede na starost, dejstvo, da je brez izobrazbe in da ima zdravstvene omejitve, zaradi katerih bo težje našel primerno delo brez fizičnih naporov. Pri odmeri je tudi upoštevalo, kar neutemeljeno izpostavlja pritožba, da je tožnik do razveze pogodbe o zaposlitvi uveljavil pravico do denarnega povračila. Vse okoliščine so bile tudi po stališču pritožbenega sodišča v celoti pravilno upoštevane, predvsem glede na dejstvo tožnikove dolgoletne zaposlitve pri toženki. Dejstvo, da se bo tožnik lahko upokojil v letu 2023, pa ni bistveno, saj gre za tožnikovo pravico, ki jo lahko uveljavi ali pa tudi ne in je v vsakem primeru odvisna od tožnika.

12. Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti od dosojenih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je v skladu s 313. členom ZPP pravilno določilo 15 dnevni paricijski rok, v katerem lahko toženka sama povrne stroške tožniku, ter odločilo, da mora po poteku tega roka toženka povrniti tudi zakonske zamudne obresti. Odločitev je skladna z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS št. 1/2006, sprejetim na občni seji 13. 12. 2006. Po sprejetem načelnem pravnem mnenju je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP ali drugega odstavka 21. člena ZIZ, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Po ustaljeni sodni praksi pritožbenega sodišča in tudi višjih sodišč splošne pristojnosti, ki temelji na sprejetem načelnem pravnem mnenju, tega roka iz sodbe sodišča prve stopnje vložena pritožba ne odloži (tako VSL sodba opr. št. I Cp 379/2009 z dne 27. 5. 2019, VSL sodba opr. št. II Cpg 913/2013 z dne 24. 4. 2014, ...). Sklicevanje pritožbe na odločitev Višjega sodišča v Celju opr. št. II Ip 501/2014 z dne 26. 11. 2014 ni utemeljeno. Tudi v obravnavani zadevi je namreč sodišče zavzelo stališče, da paricijski rok, ki je bil prekinjen z vložitvijo pritožbe, ne odlaga zapadlosti, temveč le izpolnitev dolžnikove obveznosti plačila pravdnih stroškov. Tožnik spregleda, da je v navedeni zadevi sodišče ugodilo upniku, ki se je pritožil zoper sklep o izvršbi, s katerim je sodišče prve stopnje med drugim zavrnilo predlog za izvršbo za zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov v znesku 3.618,00 EUR za čas od 4. 9. 2012 do 15. 4. 2014 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje.

13. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato po načelu uspeha v postopku (154. člen ZPP) sama krije svoje stroške, poleg tega gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi.

15. Tožnik je upravičen do povračila stroškov odgovora na pritožbo v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18), in sicer do 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov (7,5 točke) in 22 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR.

Datum zadnje spremembe:

27.07.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 246/2021
• VDSS Sodba Pdp 683/2021
• VDSS Sodba Pdp 436/2021