VDSS Sklep Pdp 259/2021

Jedro

Ker tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala pogojev iz drugega oziroma tretjega odstavka 270. člena ZIZ, niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru toženke zoper sklep Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti št. Pd 103/2020 z dne 9. 3. 2021 ugodi in se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"V zavarovanje denarne terjatve, ki jo na podlagi izvršenih nakazil 2. 12. 2019 in odpadle pravne podlage za takšno nakazilo na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 19/2020 z dne 10. 11. 2020 z verjetnostjo izkazane terjatve v znesku 101.820,07 EUR s pripadki, se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev njej lastne nepremičnine, in sicer parcele A., katere solastnica je do 2/8, in parcele B., katere solastnica je do 1/2, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi."

II. Odločitev o stroških postopka z začasno odredbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženke zoper sklep z dne 9. 3. 2021, s katerim je izdalo predlagano začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve navedenih nepremičnin.

2. Toženka vlaga zoper sklep pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pove, da sta sklep z dne 9. 3. 2021 in izpodbijani sklep praktično identična. Nasprotuje utemeljitvi odločitve z dopisom z dne 17. 12. 2020, saj gre za pritožbeno novoto oziroma širjenje predloga za izdajo začasne odredbe. Navaja, da se do tega vprašanja ter do ugovora stvarne nepristojnosti sodišče prve stopnje ni opredelilo. Meni, da tožeča stranka ni izkazala pogoja subjektivne nevarnosti, tj. njenega konkretnega ravnanja, katerega posledica je onemogočanje ali precejšnja otežitev uveljavitve terjatve. Sklicuje se na ustaljeno sodno prakso v zvezi s tem pogojem za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Meni, da njeno ravnanje po podani izredni odpovedi 3. 4. 2015 ne more šteti za relevantno ravnanje, zaradi katerega bi bila izterjava terjatve tožeče stranke v predmetnem postopku precej otežena ali onemogočena. Navaja, da je treba upoštevati časovni razkorak med razpolaganjem s premoženjem in vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Meni, da ni podan niti pogoj za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, saj prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine lastniku ni neznatna škoda, ne glede na njeno obremenjenost s hipoteko. Navaja, da bi tožeča stranka morala dokazati tudi ta pogoj za utemeljenost začasne odredbe. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi izostanka razlogov o odločilnih dejstvih. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe oziroma vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 350. členu ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep je ustrezno obrazložen, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje pa se je opredelilo do bistvenih navedb v zvezi s predlagano začasno odredbo. V izpodbijanem sklepu ni nasprotij, tako da ga je mogoče preizkusiti.

7. Ugovor stvarne nepristojnosti delovnega sodišča ni utemeljen. Za določitev stvarne pristojnosti je bistveno, da zahtevani znesek izvira iz delovnega razmerja med strankama, saj je v času izplačila predstavljal obveznost tožeče stranke kot delodajalca oziroma pravico toženke kot delavke do nadomestil plače in denarnega povračila zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sedaj pa ti zneski predstavljajo neupravičeno obogatitev toženke zaradi odpada podlage za njihovo plačilo. S tožbo zahtevani znesek se tako nanaša na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Za odločanje o sporih o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem pa so pristojna delovna sodišča (točka b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1).

8. Sodišče prve stopnje je s svojim prvim sklepom z dne 11. 12. 2020 zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve za vračilo zneska 101.820,07 EUR, ki ga je tožeča stranka plačala toženki v predhodni pravdi, in sicer na podlagi pravnomočne sodbe št. Pdp 235/2019 z dne 9. 10. 2019, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 19/2020 z dne 10. 11. 2020 razveljavljena. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke s sklepom št. Pdp 40/2021 z dne 3. 2. 2021 ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v nov postopek. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9. 3. 2021 predlagano začasno odredbo izdalo in toženki prepovedalo odtujiti in obremeniti njej lastne nepremičnine, in sicer parcele A., katere solastnica je do 2/8, in parcele B., katere solastnica je do 1/2, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Toženka je zoper navedeni sklep vložila ugovor, ki pa ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Ker je odpadel temelj plačila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo verjetnost obstoja vtoževane terjatve. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo v zvezi z obstojem nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, tj. verjetnost nevarnosti, da je zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ter da bi toženka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo.

9. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe sta 43. člen ZDSS-1, ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek 43. člena ZDSS-1) in da se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (četrti odstavek 43. člena ZDSS-1), ter 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Po določbi 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora poleg tega verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik pa te nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljana v tujini, razen če naj bi bila uveljavljana v državi članici Evropske unije.

10. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da v predmetni zadevi ni izkazan pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Ta je izpolnjen, če upnik izkaže za verjetno nevarnost aktivnega delovanja (torej konkretnih ravnanj) s strani dolžnika, ki bi lahko pripeljalo do tega, da bi bila uveljavitev terjatve bodisi onemogočena bodisi precej otežena. Tožeča stranka je kot taka ravnanja toženke v predlogu navajala toženkine finančne težave, prodajo nepremičnine C., prekinitev življenjskih zavarovanj, sklepanje kreditnih pogodb ter porabljanje denarja za njeno življenje. Sklicevala se je tudi na toženkin dopis z dne 17. 12. 2020, v katerem toženka navaja, da sredstev ne more vrniti, ker jih je po prejemu porabila za pokritje premostitvenih kreditov in vračila dolgov, da je veliko sredstev porabila za odvetniške stroške ter za preživljanje sebe in družine. Ob pravilni uporabi materialnega prava in skladno z ustaljeno sodno prakso navedenega (z izjemo prodaje nepremičnine) ni mogoče šteti za konkretna ravnanja toženke, ki bi lahko pripeljalo do tega, da bi bila uveljavitev terjatve bodisi onemogočena bodisi precej otežena. Navedeno nepremičnino pa je toženka prodala 18. 12. 2015, torej štiri leta pred tem, ko je tožeča stranka nakazala znesek 101.820,07 EUR na račun toženke, katerega vrnitev sedaj terja v tem sporu. Tako to ravnanje že pojmovno ne more pomeniti ravnanja toženke v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve terjatve tožeče stranke. Tudi sicer zgolj na podlagi ravnanj toženke pred več leti ni mogoče s stopnjo verjetnosti sklepati, da bo ta tudi v času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe oziroma v prihodnje aktivno delovala v smeri odtujevanja, skrivanja ali drugega razpolaganja s premoženjem zaradi onemogočanja oziroma oteževanja uveljavitve terjatve tožeče stranke (prim. sklepe pritožbenega sodišča Pdp 15/2020, Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 614/2020, I Cp 587/2017 ter II Cp 1547/2011, Višjega sodišča v Celju Cpg 69/2013 ter II Cpg 37/2020, Višjega sodišča v Mariboru I Cp 389/2019 ter I Cp 72/2020). Namen izdaje začasne odredbe je namreč varstvo upnika pred ravnanjem dolžnika, s katerim bi ta v času sodnega postopka lahko preprečil možnost kasnejše izpolnitve pravnomočne odločbe. Ostale trditve tožeče stranke pa se nanašajo pretežno na toženkino (slabo) premoženjsko stanje, ki ne zadošča za verjeten obstoj subjektivne nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ (prim. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1452/2020 ter Višjega sodišča v Celju Cp 577/2005). Verjetnega obstoja tega pogoja ni mogoče utemeljiti niti na neupravičenem zavračanju plačila terjatve niti na porabljanju prejetega zneska za poplačilo dolgov ter življenjske stroške (prim. sklepe pritožbenega sodišča Pdp 15/2020, Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1259/2011 in Višjega sodišča v Mariboru I Cp 389/2019 ter I Cp 72/2020 ipd.). Ne zadošča namreč razpolaganje toženke z njenim premoženjem, ampak mora biti izkazano neko njeno konkretno sedanje ravnanje s premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska. Zatrjevana razpolaganja tudi sicer ne smejo biti zatrjevana zgolj pavšalno, temveč jih mora tožeča stranka podkrepiti z ustreznimi navedbami, ki kažejo na nevarnost zmanjševanja premoženja, in z ustreznimi dokazi.

11. Pritožba tudi utemeljeno navaja, da tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da bo toženka s predlagano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo, kot to določa tretji odstavek 270. člena ZIZ. Na eni izmed solastnih toženkinih nepremičnin B. sta sicer res vknjiženi dve hipoteki, a skladno z ustaljeno sodno prakso to samo zase ne zadošča za sklep o tem, da bi toženka s prepovedjo odtujitve in obremenitve te nepremičnine utrpela zgolj neznatno škodo (prim. sklepe pritožbenega sodišča Pdp 200/2016, Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 208/2005, I Cp 2648/2015, I Cpg 909/2016 in I Cpg 485/2019 ter Višjega sodišča v Celju II Cpg 123/2020). Na parceli A., na kateri je toženka lastnica v deležu dveh osmin, pa hipoteka sploh ni vknjižena, tako da verjetni obstoj zgolj neznatne škode z izdajo začasne odredbe sploh ni konkretno pojasnjen. Ko se predlagana začasna odredba nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, praviloma o neznatni škodi ni mogoče govoriti, saj gre za poseg v z ustavo zavarovano zasebno lastnino. Obstoj hipoteke namreč ne zožuje dolžnikovih lastninskih upravičenj na nepremičnini - lahko sicer oteži prodajo nepremičnine, je pa ne preprečuje. Da bi kljub temu šlo za neznatno škodo, mora predlagatelj to posebej utemeljiti s konkretnimi okoliščinami zadeve. Tega pa tožeča stranka ni storila, saj je zgolj posplošeno navajala, da toženka s predlagano odtujitvijo in obremenitvijo svojih nepremičnin ne bo trpela nobene škode oziroma bi bila ta le neznatna, saj s to nepremičnino ne more razpolagati že zaradi obremenjenosti s hipotekama ter da ji uporaba nepremičnin ne bi bila onemogočena. Navedeno ne zadostuje za sklep o obstoju pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

12. Ker tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala pogojev iz drugega oziroma tretjega odstavka 270. člena ZIZ, niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, zato je bilo treba pritožbi toženke ugoditi in izpodbijani sklep o zavrnitvi ugovora spremeniti tako, da se ugovoru ugodi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne (3. točka 365. člena ZPP).

13. O stroških postopka v zvezi z začasno odredbo bo odločeno v okviru odločanja o glavni stvari.

Datum zadnje spremembe:

26.07.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 26/2010
• VDSS Sklep Pdp 15/2020
• VDSS Sklep Pdp 187/2019