VDSS Sodba in sklep Pdp 149/2021

Jedro

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tožniku priznalo delovno razmerje pri toženki in reparacijo za čas od 5. 4. 2019 do vključno 9. 5. 2019 in od 1. 6. 2019 do vključno 23. 6. 2019 ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek (ki je zajemal reintegracijo in reparacijo od 24. 6. 2019 dalje). Tožnik je zoper drugo izredno odpoved z dne 20. 3. 2019, ki je začela učinkovati z vročitvijo 24. 6. 2019, uveljavljal sodno varstvo.

Kadar gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu, ima slednji glede na določbo tretjega odstavka 24. člena ZJU možnost vložiti pritožbo, ki zadrži izvršitev odločitve o prenehanju delovnega razmerja, tako da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje šele po odločitvi drugostopenjskega organa o njegovi pritožbi zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem ko je tožnik vložil pritožbo zoper drugo izredno odpoved, je bila izvršitev zadržana že na podlagi zakona. Drugostopenjski organ toženke je tožnikovo pritožbo zoper sklep o drugi izredni odpovedi zavrnil 12. 6. 2019, pravni učinki za tožnika pa so lahko nastali šele z dnem 24. 6. 2019, ko mu je bil pisni odpravek tega sklepa tudi vročen.

Toženkina pritožba se nanaša le na čas do 23. 6. 2019. Zaradi navedenega zadržanega učinkovanja druge izredne odpovedi v času do 23. 6. 2019 niso mogli biti izpolnjeni pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (118. člen ZDR-1). Zato za ta čas niti ni bilo pomembno vsebinsko presojanje okoliščin za sodno razvezo, pri katerih toženka neutemeljeno vztraja v pritožbi ter se s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja še kršitev kontradiktornosti zaradi zavrnjenih dokaznih predlogov. Vprašanje sodne razveze bo relevantno kvečjemu v sporu v zvezi z drugo izredno odpovedjo, ni pa podlage za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi že v tem sporu.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrže.

II. Pritožba toženke se zavrne in se izpodbijani del sodbe potrdi.

III. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je priznalo tožniku delovno razmerje pri toženki od 5. 4. 2019 do vključno 9. 5. 2019 in od 1. 6. 2019 do vključno 23. 6. 2019 (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je za navedeni obdobji dolžna tožnika prijaviti v matično evidenco zavarovanja in mu plačati mesečno bruto nadomestilo plače v višini 1.861,54 EUR v neto znesku, znižanem za sorazmerni del prejetega nadomestila za brezposelnost za obdobje od 1. 6. 2019 do 23. 6. 2019 v mesečni neto višini 673,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka). V presežku (poziv in vrnitev nazaj na delovno mesto ter uveljavljanje delovnega razmerja za čas od 24. 6. 2019 dalje s prijavo v matično evidenco zavarovanja in plačilo razlike med zahtevanimi in dosojenimi zneski nadomestil plače z zamudnimi obrestmi) je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti nadaljnje stroške postopka v znesku 112,00 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper I. in II. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil od 10. 5. 2019 do 31. 5. 2019 zaposlen za 20 ur tedensko, kar je razvidno iz predloženega potrdila z dne 3. 6. 2019. Zato je sodišče zmotno zaključilo, da je bil zaposlen pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Za čas vmesne zaposlitve bi ga morala toženka prijaviti v zavarovanja do polnega delovnega časa in mu izplačati razliko med prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejel pri toženki. V tem delu je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni v celoti odločilo o zahtevku.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da njen predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljujejo okoliščine, v katerih in zaradi katerih je prišlo do prve izredne odpovedi, ki jih sodišče ni upoštevalo. Moralo bi ugotoviti obstoj očitanih ravnanj oziroma kršitev z znaki kaznivega dejanja, s katerimi je utemeljevala odpovedni razlog. Ker v tej smeri ni izvedlo predlaganih dokazov, je kršilo kontradiktornost. Zaradi narave tožnikovega dela (višji policist – kriminalist) je bistvena okoliščina zaupanja med vsemi udeleženci - poleg pogodbenih strank tudi širše družbene skupnosti. Zaradi ravnanj, očitanih v prvi izredni odpovedi, poteka kazenski postopek, svoj odnos do dela in tožene stranke pa je tožnik pokazal tudi z ravnanjem, zaradi katerega mu je podala drugo izredno odpoved. Glede na navedeno vztraja, da so izpolnjeni vsebinski pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

4. Stranki v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba tožnika ni dovoljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Prvič je s sklepom Pdp 2/2020 pritožbi toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje Pd 129/2019 delno ugodilo (delno je pritožbo zavrnilo in odločitev glede nezakonitosti izredne odpovedi z dne 1. 2. 2019 in prenehanja delovnega razmerja s 4. 4. 2019 ter razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela potrdilo) tako, da je sodbo glede reintegracije in reparacije razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da upošteva drugo izredno odpoved z dne 20. 3. 2020.

8. Tožnik v pritožbi izrecno izpodbija I. in II. točko izreka sodbe, čeprav je sodišče prve stopnje v teh točkah njegovemu zahtevku ugodilo, kar pomeni, da za izpodbijanje tega dela odločitve nima pravnega interesa. Iz pritožbenih navedb sicer izhaja, da se zavzema za prijavo v zavarovanja in plačilo razlike v plači za čas od 10. 5. 2019 do 31. 5. 2019 za 20 ur tedensko, vendar pa je bil zahtevek za prijavo v zavarovanja in plačilo razlike v plači za ta čas zaradi tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu že s sodbo Pd 129/2019 pravnomočno zavrnjen. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrglo (352. člen ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tožniku priznalo delovno razmerje pri toženki in reparacijo za čas od 5. 4. 2019 do vključno 9. 5. 2019 in od 1. 6. 2019 do vključno 23. 6. 2019 ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek (ki je zajemal reintegracijo in reparacijo od 24. 6. 2019 dalje). Tožnik je zoper drugo izredno odpoved z dne 20. 3. 2019, ki je začela učinkovati z vročitvijo 24. 6. 2019, uveljavljal sodno varstvo.

10. Kadar gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu, ima slednji glede na določbo tretjega odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) možnost vložiti pritožbo, ki zadrži izvršitev odločitve o prenehanju delovnega razmerja, tako da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje šele po odločitvi drugostopenjskega organa o njegovi pritožbi zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem ko je tožnik vložil pritožbo zoper drugo izredno odpoved, je bila izvršitev zadržana že na podlagi zakona. Drugostopenjski organ toženke je tožnikovo pritožbo zoper sklep o drugi izredni odpovedi zavrnil 12. 6. 2019, pravni učinki za tožnika pa so lahko nastali šele z dnem 24. 6. 2019, ko mu je bil pisni odpravek tega sklepa tudi vročen.

11. Toženkina pritožba se nanaša le na čas do 23. 6. 2019. Zaradi navedenega zadržanega učinkovanja druge izredne odpovedi v času do 23. 6. 2019 niso mogli biti izpolnjeni pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (118. člen ZDR-1). Zato za ta čas niti ni bilo pomembno vsebinsko presojanje okoliščin za sodno razvezo, pri katerih toženka neutemeljeno vztraja v pritožbi ter se s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja še kršitev kontradiktornosti zaradi zavrnjenih dokaznih predlogov. Vprašanje sodne razveze bo relevantno kvečjemu v sporu v zvezi z drugo izredno odpovedjo, ni pa podlage za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi že v tem sporu.

12. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.07.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 1678/2005
• UPRS Sodba I U 183/2017-17
• UPRS Sodba I U 784/2018-9