VDSS Sklep Pdp 237/2021

Jedro

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je tožničin pravni položaj že varovan s tem, da je Ustavno sodišče RS zadržalo učinkovanje nove zakonske ureditve in na tej podlagi izdanih odpovedi pogodb o zaposlitvi in zato ni razlogov za izdajo začasne odredbe v konkretnem tožničinem primeru. Ustavno sodišče RS je s sklepom U-I-16/21 zadržalo izvrševanje tretjega, četrtega in petega odstavka 89. člena ZDR-1 ter 156. a člena ZJU, in sicer do dokončne odločitve Ustavnega sodišča RS. Zadržalo je tudi učinkovanje vročenih odpovedi pogodb o zaposlitvi, izdanih na podlagi tretjega odstavka 89. člena ZDR-1 in prvega odstavka 156. a člena ZJU. Ustavno sodišče RS je v svoji obrazložitvi sklepa zapisalo, da izpodbijana ureditev določa nov poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da so predlagatelji izkazali neposredno in konkretno ogroženost pravic delavcev, za katere je še posebej značilna težja zaposljivost ter odpoved ne bi pomenila le izgube zaposlitve, ampak tudi konec njihove poklice kariere. Ustavno sodišče je tudi navedlo, da bi bile posledice, ki bi nastale z nadaljnjim izvrševanjem morebiti protiustavne zakonske ureditve, večje od posledic, ki bi nastale, če se do končne odločitve Ustavnega sodišča RS njeno izvrševanje zadrži in bi se v presoji pokazalo, da niso protiustavne, kar bi povzročilo le to, da bi se odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi izpodbijanih določb preložile na poznejši čas, kar pa samo po sebi ne bi pomenilo posebej upoštevanih škodljivih posledic za delodajalce.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o začasni odredbi opr. št. Pdp 7/2021 z dne 26. 2. 2021.

2. Zoper naveden sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi ugovoru tožene stranke oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da so podane predpostavke iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. V predmetnem sporu namreč ni izkazana niti ena izmed treh predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ in tako niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, kar je tožena stranka navajala in argumentirala že v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi. Izdaja regulacijske začasne odredbe je namreč utemeljena izključno zaradi razloga, navedenega v 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da se z začasno odredbo prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, zato je skladno s stališčem sodne prakse v konkretni zadevi bistveno samo to, ali je izpolnjen pogoj preprečitve uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode z začasno odredbo. V konkretnem primeru tožnica ni uspela izkazati, da bi zaradi začasne odredbe utrpela težko nadomestljivo škodo, pri čemer se tožena stranka sklicuje na svoje argumente iz pritožbe zoper sklep o začasni odredbi in še enkrat poudarja, da v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi bo tožnica dobila od tožene stranke poplačilo vse škode od odpovedi dalje, poleg tega pa ji bo tožena stranka dolžna zagotoviti vrnitev nazaj na delo oziroma odškodnino po 118. členu ZDR-1, zato ni mogoče trditi, da bi bila škoda, ki bi lahko morebiti nastala tožnici, nenadomestljiva. Tožničina socialna varnost v času do izdaje pravnomočne odločbe v tem sporu ne bi bila ogrožena, saj bo prejela visoko odpravnino, poleg tega pa se lahko tudi upokoji. Prekinitev zaposlitve in izključenost iz organizacije za čas od odpovedi do pravnomočne rešitve tega spora, v konkretnem primeru ne predstavlja težko nadomestljivo škodo za tožnico, saj ne gre za tako dolgotrajno obdobje. Tudi dejstvo, na katero neutemeljeno opozarja sodišče, in sicer da je tožnica odgovorna za 90 objektov v upravljanju tožene stranke, ne pomeni težko nadomestljivo škodo za tožnico in negativnega vpliva na sposobnost tožnice za opravljanje dela. Tožena stranka tudi vztraja pri navedbah v pritožbi, da se lahko tožnica upokoji in, ob morebitni ugotovljeni nezakonitosti odpovedi o zaposlitvi, ponovno aktivira in od tožene stranke zahteva vrnitev nazaj na delo. Dejstvo zaposlitve drugega delavca na to delovno mesto ne more biti razlog za to, da sodišče tožeči stranki reintegracije ne bi priznalo, če bi tožnica to zahtevala. Tožničin pravni položaj (preprečitev nenadomestljive škode) tako ali tako varuje že Ustavno sodišče RS, ko je zadržalo učinkovanje nove zakonske ureditve in na tej podlagi izdanih odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če bo kasneje ustavno sodišče zavrnilo ustavno pobudo, pa bo odpadel osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost obstoja terjatve. Tožena stranka vztraja pri navedbah v ugovoru, da v kolikor bi tožnica v sporu uspela in bi sodišče ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku, bi bila brez težav reintegrirana nazaj na svoje prejšnje delovno mesto. Poleg tega bi bila za nazaj tudi v celoti poplačana. Začasna odredba pa bi po drugi strani povzročila nepopravljivo škodo toženi stranki, saj delovnega razmerja tožnice za čas obstoja začasne odredbe, to je do pravnomočne odločitve, za nazaj ne bi mogla razveljaviti, v tem času pa bo tožena stranka oškodovana tako za plačo, ki bo jo morala nameniti tožnici, hkrati pa bo tudi onemogočena pri organizaciji delovnega procesa, kot si ga je zamislila. Nasprotno pa tožnica brez izdane začasne odredbe ne bi utrpela nobenih posledic (učinkovanje odpovedi pa je nenazadnje zadržano že na podlagi sklepa ustavnega sodišča). Tožena stranka pa še poudarja, da se začasne odredbe v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja v praksah sodišč, razen v izjemnih primerih, ne izdajajo.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in meni, da je sklep sodišča prve stopnje popolnoma pravilen, da je sodišče popolno in pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki so relevantne v zvezi z izdajo začasne odredbe. Tožena stranka z izplačilom plače za čas izdane začasne odredbe ne more biti oškodovana, za tožnico pa že začasna izguba zaposlitve predstavlja nenadomestljivo škodo, saj bi bila izključena iz organizacije dela za čas sodnega postopka, ki zagotovo lahko traja nekaj mesecev, kar bi vsekakor vplivalo na delovne sposobnosti tožnice po nekaj mesečni prekinitvi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V individualnem delovnem sporu sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), ki določa, da lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek). Zakon o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadaljnji) v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (terjatev, ki jo tožnica v tem individualnem delovnem sporu poskuša zavarovati s predlagano začasno odredbo spada med nedenarne terjatve). Začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve sodišče izda, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg verjetnosti obstoja terjatve mora verjetno izkazati tudi ena od naslednjih predpostavka:

- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;

- da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile in nastanek težko nadomestljive škode;

- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastajale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbe pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ).

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke in potrdilo sklep sodišča o začasni odredbi opr. št. Pd 7/2021 z dne 26. 2. 2021, s katerim je sodišče sklenilo, da se zadrži učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi izpolnitve pogoja za pridobitev pravice do starostne pokojnine z dne 29. 1. 2021 do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej sporni zadevi. Odločilo je, da pravice in obveznosti, ki izhajajo iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi izpolnitve pogoja za pridobitev pravice do starostne pokojnine z dne 29. 1. 2021, mirujejo; toženi stranki je naložilo, da tožnici do pravnomočnosti postopka, v katerem tožnica izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, izplačuje plačo skladno z aneksom št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 4. 2018 ter v primeru kršitve začasne odredbe naložilo toženi stranki kazen 2.000,00 EUR, ki se v primeru kršitve začasne odredbe izreče na vsakokratni predlog tožnice.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica izkazala za verjetno, da terjatev obstoji in da tožena stranka v ugovoru ni izpodbijala tega zaključka sodišča prve stopnje. Navedenega tožena stranka tudi ne izpodbija v pritožbi. Tožena stranka se predvsem sklicuje, da tožnica v konkretnem sporu ni uspela izkazati, da bi brez začasne odredbe utrpela težko nadomestljivo škodo, glede na to, da bo v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bo tožnica dobila od tožene stranke poplačano vso škodo (reparacijo), prav tako bi ji tožena stranka zagotovila vrnitev nazaj na delo oziroma denarno povračilo po 118. členu ZDR-1, v primeru razveze pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se je predvsem sklicevala, da tožničina socialna varnost v času do izdaje pravnomočne odločbe v tem sporu ne bi bila ogrožena, saj bo prejela odpravnino in se bi tožnica lahko tudi upokojila. Sodišče prve stopnje je pravilno že na podlagi samih navajanj tožene stranke, da je delovni proces že prilagodilo novim okoliščinam, in sicer, da bo tožnico na njenem delovnem mestu nadomestil sodelavec, pravilno ugotovilo, da navedbe tožnice in navedbe same tožene stranke potrjujejo verjeten obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve tožnice onemogočena ali precej otežena. Glede na to, da je tožena stranka delovni proces že prilagodila, navedeno pomeni, da bo reintegracija tožnice onemogočena, ali vsaj precej otežena, saj bi tožena stranka v primeru tožničinega uspeha v tem sporu lahko predlagala tudi sodno razvezo z utemeljitvijo, da je delovno mesto tožnice zasedeno. Začasna odredba je v konkretnem primeru potrebna, saj ima tožena stranka, kar izhaja tudi njenih navedb, velik interes, da delovno mesto tožnice zasede z drugim delavcem, kar pa predstavlja nevarnost, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena.

9. Neutemeljena pa je pritožbena trditev tožene stranke, da je tožničin pravni položaj že varovan s tem, da je Ustavno sodišče RS zadržalo učinkovanje nove zakonske ureditve in na tej podlagi izdanih odpovedi pogodb o zaposlitvi in zato ni razlogov za izdajo začasne odredbe v konkretnem tožničinem primeru. Ustavno sodišče RS je s sklepom U-I-16/21 zadržalo izvrševanje tretjega, četrtega in petega odstavka 89. člena ZDR-1 ter 156. a člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), in sicer do dokončne odločitve Ustavnega sodišča RS. Zadržalo je tudi učinkovanje vročenih odpovedi pogodb o zaposlitvi, izdanih na podlagi tretjega odstavka 89. člena ZDR-1 in prvega odstavka 156. a člena ZJU. Ustavno sodišče RS je v svoji obrazložitvi sklepa zapisalo, da izpodbijana ureditev določa nov poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da so predlagatelji izkazali neposredno in konkretno ogroženost pravic delavcev, za katere je še posebej značilna težja zaposljivost ter odpoved ne bi pomenila le izgube zaposlitve, ampak tudi konec njihove poklice kariere. Ustavno sodišče je tudi navedlo, da bi bile posledice, ki bi nastale z nadaljnjim izvrševanjem morebiti protiustavne zakonske ureditve, večje od posledic, ki bi nastale, če se do končne odločitve Ustavnega sodišča RS njeno izvrševanje zadrži in bi se v presoji pokazalo, da niso protiustavne, kar bi povzročilo le to, da bi se odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi izpodbijanih določb preložile na poznejši čas, kar pa samo po sebi ne bi pomenilo posebej upoštevanih škodljivih posledic za delodajalce.

10. Glede na navedeno pa je vsekakor tožnica dokazala težko nadomestljivo škodo in nevarnost, da bo uveljavitev terjatve kasneje onemogočena ali precej otežena. Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, saj kot tožena stranka sama navaja, je delovni proces že prilagodila novim okoliščinam in da bo na tožničinem delovnem mestu "vodja enote za upravljanje nepremičnin", na katerem je bila zadolžena in odgovorna za cca. 90 objektov, ki so v upravljanju tožene stranke, zaposlila novega delavca. Navedeno vsekakor pomeni, da bi bila s tem reintegracija tožnice onemogočena ali vsaj otežena.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da tožnici ne nastaja nadomestljiva škoda, saj se lahko upokoji in ob kasnejši ugotovitvi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponovno delovno aktivira in od tožene stranke zahteva vrnitev nazaj na delo. Glede na odločitev Ustavnega sodišča RS, ki je zadržalo izvrševanje tretjega, četrtega in petega odstavka 89. člena ZDR-1 ter 156. a člena Zakona o javnih uslužbencih, in sicer do dokončne odločitve Ustavnega sodišča RS, in je zadržalo tudi učinkovanje vročenih odpovedi pogodb o zaposlitvi, so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da bo z izvršitvijo začasne odredbe tožena stranka utrpela bistveno hujše neugodne posledice od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.07.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 917/2015
• VDSS Sklep Pdp 256/2021
• VDSS Sklep Pdp 142/2021