<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sklep Pdp 158/2021

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2021:PDP.158.2021
Evidenčna številka:VDS00047161
Datum odločbe:12.05.2021
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), dr. Martina Šetinc Tekavc
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - hujša kršitev delovne obveznosti

Jedro

Tožnik je 14. 3. 2020 odšel na Hrvaško, kjer je ostal od 15. 3. 2020 do 29. 3. 2020 in ni prišel na delo v Slovenijo. Niso relevantne navedbe toženke, da tožnik formalno ni imel urejenega prebivališča na Hrvaškem. Tam je doma in odhaja na delo v Slovenijo, toženka pa mu tudi priznava potne stroške v zvezi s tem. Ob prehodu meje 14. 3. 2020 so mu hrvaški mejni organi v skladu z ravno uveljavljenim odlokom odredili karanteno oziroma izolacijo za 14 dni, mu izročili pisno obvestilo o tem, ga opozorili na denarno kazen v primeru kršitve, ter mu naročili, naj pokliče epidemiologinjo. Ta je tožniku dala takšna navodila kot mejni organi - v skladu z veljavno različico predpisa, po kateri se je kot okuženo območje štela Slovenija kot celota. Po pravilnem stališču sodišča so glede tožnika odločilna pravila, veljavna 14. 3. 2020, pogojev vstopa zanj ni mogel spreminjati kasnejši odlok z dne 19. 3. 2020, ki je sicer določil izjemo prehajanja za zdravstvene delavce (tožnik je bil bolničar).

Toženka temu stališču v pritožbi nasprotuje in poudarja pomen slednjega predpisa. A celo v primeru, če bi imela prav oziroma, če bi hrvaški predpis res določal, da tožnik lahko prekine karanteno, bi to imelo vpliv na presojo neopravičenega izostanka oziroma hujše kršitve, ne pa tudi krivde. Vprašanje krivde je le v tem, ali je tožnik res naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti izostal z dela. Kakšne so bile okoliščine, zaradi katerih ni prišel oziroma ni mogel priti na delo; ali ga te razbremenjujejo krivde v zvezi z izostankom z dela. O navedenem je sodišče prve stopnje tudi že ustrezno razlogovalo, četudi izpostavljeno stališče (da je bistveno, ali je prestopil mejo zato, da bo odsoten z dela) ni povsem ustrezno. Nenazadnje je šlo za odlok, ki je ravno začel veljati in je tožnik zanj zvedel šele ob prehajanju meje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2020 nezakonita, da je delovno razmerje med strankama trajalo od 21. 4. 2020 do 31. 10. 2020 in nato od 1. 1. 2021 dalje, da je toženka dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delo in mu za navedeni čas priznati pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati in izplačati plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec, obračunati in plačati davke in prispevke, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja in priznanja pravic iz delovnega razmerja za čas od 1. 11. 2020 do 31. 12. 2020. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 487,34 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo (dejansko zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Opozarja na bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi kršitve načela kontradiktornosti. Sodba je bila izdana še preden se je iztekel rok, v katerem ji je sodišče dalo možnost odgovoriti na navedbe tožnika iz njegove vloge. Tako je dne 25. 2. 2021 vložila vlogo, v kateri je odgovarjala na vlogo tožnika in se je nanašala na očitano hudo malomarnost, na naklep, na ureditev prebivališča in na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na zapisnik z zadnjega naroka 10. 2. 2021, na katerem si je izgovorila rok, da odgovori na navedbe tožnika. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti, v skladu s katerim ima stranka pravico, da odgovori na navedbe nasprotne stranke, sodišče pa mora odgovoriti na navedbe strank, česar ni storilo. Odločilo je še preden se je seznanilo z vsemi dejstvi v zadevi. Prezrlo je odločilna dejstva glede krivdnega ravnanja in hujše kršitve. Pomemben je čas, ko je na Hrvaškem že veljala izjema za zdravstvene delavce, zaposlene v Sloveniji. Toženka je zaradi spremenjenega režima od tožnika 19. 3. 2020 zahtevala, da se kot zdravstveni delavec vrne na delo. Ni imel opravičljivega razloga za nadaljnji izostanek z dela. Ob vedenju tožnika, da je bil objavljen odlok o izjemi za zdravstvene delavce, je sodišče zmotno presojalo tožnikovo opustitev dolžnostnega ravnanja in s tem krivdo, saj mu ni grozila kazen. Zaključek sodišča, da je bila tožniku odrejena karantena do 28. 3. 2020, ki se je je moral držati pod pretnjo denarne kazni, ne vzdrži resne presoje. Golo sklicevanje na ustne odredbe policistov in na obrazložitev epidemiologinje, ne more pomeniti, da ni potrebno upoštevati zakonodaje Hrvaške, na katero je tožnika opozorila zakonita zastopnica ter ga pozvala na delo. Vsaj od 19. 3. 2020 do 28. 3. 2020 ni izkazana opravičena odsotnost z dela. Tožnik je vseskozi v prekršku, ker svojega bivališča na uredi.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi z dne 17. 4. 2020 zaradi neobstoja odpovednega razloga (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ki se je nanašal na očitek tožniku, da je od 15. 3. 2020 do 29. 3. 2020 izostal z dela. Presodilo je, da tožnik ni ravnal naklepno ali hudo malomarno.

7. Toženka utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ji zaradi nezakonitega postopanja ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je na zaključnem naroku glavne obravnave 10. 2. 2020 tožniku odobrilo rok 8 dni za vložitev pripravljalne vloge, toženki pa rok 3 dni za vložitev stroškovnika ter za odgovor na nove navedbe tožnika. Tožnik je vložil pripravljalno vlogo z dne 16. 2. 2021, ki je bila toženki vročena 22. 2. 2021, kar pomeni, da se je nadaljnji rok 3 dni za vložitev njene vloge iztekel 25. 2. 2020 in ravno tega dne je toženka na sodišče poslala svojo pripravljalno vlogo. Že dan prej, 24. 2. 2021, pa je sodišče sodbo odposlalo strankam. Drži torej, da je bila sodba izdana še preden se je iztekel sporni 3-dnevni rok. Pravzaprav pa je sodišče že 10. 2. 2021 sprejelo odločitev (seja senata, datum sodbe). Kot pravilno poudarja pritožba, ima stranka pravico, da odgovori na navedbe nasprotne stranke, sodišče pa mora odgovoriti na navedbe strank, do česar v obravnavanem primeru niti ni moglo priti, saj je sodišče že pred vložitvijo sporne vloge izdalo sodbo oziroma odločilo. Toženka v pritožbi povzema vsebino svoje pripravljalne vloge, ki se nanaša tudi na vprašanje krivde tožnika za neprihod na delo, kar je pravzaprav najpomembnejše vprašanje za presojo odpovednega razloga.

8. Tožnik je 14. 3. 2020 odšel na Hrvaško, kjer je ostal od 15. 3. 2020 do 29. 3. 2020 in ni prišel na delo v Slovenijo. Niso relevantne navedbe toženke, da tožnik formalno ni imel urejenega prebivališča na Hrvaškem. Tam je doma in odhaja na delo v Slovenijo, toženka pa mu tudi priznava potne stroške v zvezi s tem. Ob prehodu meje 14. 3. 2020 so mu hrvaški mejni organi v skladu z ravno uveljavljenim odlokom odredili karanteno oziroma izolacijo za 14 dni, mu izročili pisno obvestilo o tem, ga opozorili na denarno kazen v primeru kršitve, ter mu naročili, naj pokliče epidemiologinjo. Ta je tožniku dala takšna navodila kot mejni organi - v skladu z veljavno različico predpisa, po kateri se je kot okuženo območje štela Slovenija kot celota. Po pravilnem stališču sodišča so glede tožnika odločilna pravila, veljavna 14. 3. 2020, pogojev vstopa zanj ni mogel spreminjati kasnejši odlok z dne 19. 3. 2020, ki je sicer določil izjemo prehajanja za zdravstvene delavce (tožnik je bil bolničar).

9. Toženka temu stališču v pritožbi nasprotuje in poudarja pomen slednjega predpisa. A celo v primeru, če bi imela prav oziroma, če bi hrvaški predpis res določal, da tožnik lahko prekine karanteno, bi to imelo vpliv na presojo neopravičenega izostanka oziroma hujše kršitve, ne pa tudi krivde. Vprašanje krivde je le v tem, ali je tožnik res naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti izostal z dela. Kakšne so bile okoliščine, zaradi katerih ni prišel oziroma ni mogel priti na delo; ali ga te razbremenjujejo krivde v zvezi z izostankom z dela. O navedenem je sodišče prve stopnje tudi že ustrezno razlogovalo, četudi izpostavljeno stališče (da je bistveno, ali je prestopil mejo zato, da bo odsoten z dela) ni povsem ustrezno. Nenazadnje je šlo za odlok, ki je ravno začel veljati in je tožnik zanj zvedel šele ob prehajanju meje.

10. Zaradi prej opisane postopkovne kršitve je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj gre za takšno kršitev postopka (z upoštevanjem pripravljalne vloge toženke v prvostopenjskem postopku), ki je pritožbeno sodišče samo ne more sanirati (354. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 110, 110/1, 110/1-2.
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.07.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ5MTE0