VDSS Sodba Pdp 209/2021

Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2019 podala po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, zato je odpoved prepozna in nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka). S sodbo je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana dne 7. 12. 2018 s sklepom o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2019 nezakonita in jo je razveljavilo (točka II izreka). Drugačen zahtevek tj. ugotovitev, da je prekinitev delovnega razmerja z dne 7. 12. 2018 oziroma z dnem 3. 4. 2019, ko je tožena stranka tožečo stranko odjavila iz vseh obveznih socialnih zavarovanj, nezakonita, je zavrnilo (točka III izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 7. 12. 2018, ampak ji je trajalo do 11. 2. 2021 z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 10. 2018 (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožečo stranko v roku 8 dni prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 4. 4. 2019 do 11. 2. 2021 (točka V izreka), da v istem roku tožniku obračuna za čas od 4. 4. 2019 do 11. 2. 2021 bruto zneske nadomestila plače v višini 900,00 EUR mesečno, od teh zneskov plača davke in prispevke ter tožniku od dne 7. 12. 2018 do 11. 2. 2021 izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu dalje do plačila (točka VI izreka), da tožniku obračuna denarno povračilo v višini 900,00 EUR bruto ter mu po obračunu in plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost, izplača pripadajoči neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka VII izreka), višji zahtevek za obračun in izplačilo denarnega povračila v višini 15.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (točka VIII izreka), da tožniku povrne v roku 8 dni stroške postopka v višini 992,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IX izreka) in zanj v roku 8 dni povrne stroške postopka v znesku 326,65 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka X izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da se sodba v tem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, nasproti stranki pa v obeh primerih naloži povračilo stroškov postopka in pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno sledilo navedbam tožnika, da je tožena stranka zamudila 30-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi in opustila obveznost zagovora ter sprejelo napačno odločitev. Prezrlo je, da je tožena stranka trdila, da ji je bilo sicer znano, kje v Franciji se tožnik navaja, vendar pa je bilo tožniku odrejeno, da se zdravi v Sloveniji, saj je bil tu tudi zavarovan. Subjektivni rok za podajo izredne odpovedi sploh ni začel teči, ker pisno o razlogih tožnikove odsotnosti sploh ni bila obveščena, zato mu je lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tako je za toženo stranko relevanten le šestmesečni rok od nastanka razloga po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1, ki ga je upoštevala. Napačna je tudi odločitev glede opustitve zagovora po drugem odstavku 85. člena ZDR-1, saj se tožnik ni želel udeležiti pregleda v Sloveniji 20. 12. 2019 ob 15.15 uri. V Sloveniji tožnika ni bilo in je zavračal komunikacijo, zato mu tožena stranka kot delodajalec ni bila dolžna omogočiti zagovora, saj je bilo od nje neupravičeno pričakovati, da je tovrsten postopek smiseln.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo. Navaja, da je neutemeljena. Zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi pravilno in zakonito sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj se tožena stranka v pritožbi na ta razlog le pavšalno sklicuje. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Tožena stranka je tožniku s sklepom o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2019 odpovedala pogodbo o zaposlitvi s prvim dnem neopravičene odsotnosti z dela, tj. 7. 12. 2018. Tožnik je 7. 12. 2018 toženo stranko po telefonu obvestil, da je odsoten zaradi poškodbe pri delu, kasneje pa se na delu ni več pojavil. Do 5. 1. 2019 bi moral predložiti zdravniško potrdilo o opravičeni odsotnosti z dela, pa tega do izdaje sklepa o izredni odpovedi ni storil. Tožena stranka mu zagovora ni omogočila, saj pisnega opravičila za izostanek z dela ni predložil, poleg tega pa od njega tudi ni mogla pričakovati, da se bo zagovora udeležil, ker se je odselil iz Slovenije.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik 22. 11. 2018 hudo poškodoval v delovni nesreči v Franciji, da se je v Franciji tudi zdravil, in sicer od 26. 11. 2018 do 29. 11. 2018 v bolnišnici v A.. Iz zdravniških potrdil v prilogah pod A10 izhaja, da so bila izdana zaradi tožnikove odsotnosti z dela zaradi nesreče pri delu za obdobje od 26. 12. 2018 do 25. 2. 2019.

8. Na podlagi izpovedi tožnika in priče B.B., ki je za toženo stranko urejala dokumentacijo za delavce v Sloveniji, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka s tožnikovim zdravstvenim stanjem seznanjena. Tožnik ji je poslal zdravstveno dokumentacijo, prav tako pa jo je po elektronski poti posredoval priči, s katero sta se pred 20. 12. 2018 dobila v Ljubljani. Za 20. 12. 2018 je B.B. tožniku uredila pregled pri zdravniku, vendar ji je tožnik povedal, da bo z zdravljenjem nadaljeval v Franciji. Po tem srečanju je tožena stranka vedela za razlog tožnikove odsotnosti z dela, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je najkasneje od 21. 12. 2018 toženka bila z razlogom seznanjena. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2019 podala po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), zato je odpoved prepozna in nezakonita.

9. Ker je tožena stranka najkasneje 21. 12. 2018, po tem ko je tožnik še B.B. posredoval zdravstveno dokumentacijo, izvedela, da je tožnik odsoten z dela zaradi poškodbe, ki jo je utrpel pri nezgodi pri delu, so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka z razlogom tožnikovega izostanka ni bila pisno seznanjena.

10. Da je bila s tožnikovim zdravstvenim stanjem tožena stranka seznanjena, izhaja tudi iz izpovedi priče B.B.. O tem, da je imel tožnik nesrečo pri delu in da se zdravi v Franciji, je izvedela od direktorja tožene stranke, kar je bil tudi razlog za dogovor o pregledu tožnika pri zdravniku v zdravstvenem domu C..

11. Tožena stranka je vedela, kje v Franciji se nahaja tožnik, zato ne vzdrži tudi razlog, zaradi katerega mu tožena stranka zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni omogočila. Delodajalec ni dolžan delavcu omogočiti zagovora le v primeru, če bi bilo to od njega neupravičeno pričakovati. Tožena stranka tožniku zagovora ni omogočila, ker ni mogla pričakovati, da se ga bo udeležil. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je bistvo zagovora delavca pred izredno odpovedjo v tem, da se ima delavec pravico izjaviti o očitkih delodajalca in s tem lahko vpliva na delodajalčevo odločitev. Okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, je potrebno razlagati restriktivno, saj gre za izjemo od pravila, da mora biti zagovor delavcu omogočen. V obravnavanem primeru je potrebno upoštevati tudi, da sta tožnik in direktor tožene stranke v Franciji stanovala v istem kraju. Tako je razlog, zaradi katerega tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zgolj domneva, da se tožnik zagovora ne bo udeležil. Tožena stranka upravičenosti izostanka zagovora ni dokazala. S tem pa je kršila tudi določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1.

12. Na podlagi ugotovitve, da je tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je tožniku delovno razmerje na njeni podlagi nezakonito prenehalo s 7. 12. 2018. Sodišče prve stopnje je zato pravilno tožniku priznalo trajanje delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 10. 2018 vse do sodne razveze dne 11. 2. 2021 z vsemi pravicami in sicer s prijavo v zdravstveno zavarovanje za vpis v matično evidenco od 4. 4. 2019 do dneva sodne razveze, obračun bruto zneskov nadomestila plače v višini 900,00 EUR mesečno, plačilo davkov in prispevkov od teh zneskov ter izplačilo neto zneskov od 7. 12. 2018 do 11. 2. 2021 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravilno pa mu je dosodilo tudi znesek denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v višini ene njegove povprečne mesečne plače.

13. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Skladno s 155. členom ZPP in določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) so potrebni pritožbeni stroški tožnika stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk in materialni stroški v višini 2 %, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno znaša 229,50 EUR. Ta znesek je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa od dneva izteka paricijskega roka do plačila, kot izhaja iz izreka sodbe.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 388/2021
• VDSS Sodba Pdp 539/2021
• VDSS Sodba Pdp 402/2021