<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 184/2021

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2021:PDP.184.2021
Evidenčna številka:VDS00046975
Datum odločbe:14.05.2021
Senat:Silva Donko (preds.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat (poroč.), dr. Martina Šetinc Tekavc
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - nezakonita odpoved

Jedro

Pritožba ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je iz odpovedi razbrati le začasno, ne pa trajnega prenehanja potreb po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeno vztraja, da je začasna prepoved opravljanja dejavnosti sama po sebi utemeljen razlog za odpoved. Pri tem neutemeljeno navaja, da je splošno znano dejstvo, da pravni subjekt, ki zaradi prepovedi začasno ne more opravljati dejavnosti, utrpi izgubo dohodka. Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno izpostavilo, da se je toženka v odpovedi sklicevala na začasno prepoved opravljanja dejavnosti, ki ob podaji odpovedi ni več veljala, oziroma na razlog, ki ob podaji odpovedi ni več obstajal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 4. 2020 nezakonita in se razveljavi, da se pogodba o zaposlitvi z dne 1. 1. 2020 razveže z 16. 10. 2020, da je toženka dolžna tožniku za čas od 13. 6. 2020 do 16. 10. 2020 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati nadomestila plače: za junij 2020 v višini 159,40 EUR, za julij 2020 v višini 265,66 EUR, za avgust 2020 v višini 265,66 EUR, za september 2020 v višini 397,77 EUR in za oktober 2020 v višini 804,90 EUR, od tega odvesti davke in prispevke ter izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, mu obračunati denarno povračilo v višini 2.290,00 EUR, od tega odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Kar je zahteval tožnik več ali drugače, je zavrnilo. Odločilo je, da toženka sama krije svoje pravdne stroške, tožniku pa je dolžna plačati stroške v višini 1.071,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil razlog za odpoved podan. Vztraja, da je začasna prepoved opravljanja dejavnosti utemeljen razlog za odpoved. Svoje dejavnosti ni mogla opravljati do preklica epidemije, pa tudi kasneje ne v polnem obsegu. Epidemija je bila preklicana z odlokom vlade, ki je bil objavljen v Uradnem listu 14. 5. 2020. Ko je toženka tožniku vročala odpoved, ni mogla vedeti, da bo epidemija naslednji dan preklicana. Preklic je začel učinkovati šele 31. 5. 2020. Toženka zaradi ukrepov ni mogla opravljati svoje dejavnosti. Da je njena dejavnost turistična, je splošno znano dejstvo. Splošno znano dejstvo je tudi, da pravni subjekt, ki zaradi prepovedi začasno ne more opravljati dejavnosti, utrpi izgubo dohodka. Takšna posledica je neizogibna. Prepoved obratovanja je bila uveljavljena tudi kasneje v letu 2020 in v letu 2021. Tožniku je pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz razloga višje sile. Tožnik ni upravičen do nadomestila ali odškodnine in tudi ne do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Pogodba mu je bila odpovedana iz razloga višje sile, na katerega toženka ni imela nobenega vpliva, utrpela je veliko finančno izgubo. Tožnik je bil pri njej zaposlen le dve leti, po štirih mesecih se je zaposlil pri drugem delodajalcu. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevek zavrne oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je presojo o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga z dne 21. 4. 2021 utemeljilo z neobrazloženostjo odpovedi (drugi odstavek 87. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) neobstojem oziroma nedokazanostjo razloga za odpoved, v prvem odstavku 89. člena ZDR-1 opredeljenega kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (v nadaljnjem besedilu: poslovni razlog).

6. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je iz odpovedi razbrati le začasno, ne pa trajnega prenehanja potreb po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeno vztraja, da je začasna prepoved opravljanja dejavnosti sama po sebi utemeljen razlog za odpoved. Pri tem neutemeljeno navaja, da je splošno znano dejstvo, da pravni subjekt, ki zaradi prepovedi začasno ne more opravljati dejavnosti, utrpi izgubo dohodka. Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno izpostavilo, da se je toženka v odpovedi sklicevala na začasno prepoved opravljanja dejavnosti, ki ob podaji odpovedi ni več veljala, oziroma na razlog, ki ob podaji odpovedi ni več obstajal. Odpoved z dne 21. 4. 2021 je bila namreč podana šele dne 13. 5. 2021. To je en dan pred tem, ko je bil v Uradnem listu RS, št. 68/2020 z dne 14. 5. 2020 objavljen Odlok vlade o preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), ki se je uporabljal šele od 31. 5. 2020. Vendar pa so, bolj kot navedeni splošni odlok, za vprašanje izvajanja toženkine dejavnosti relevantni drugi pravni akti, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje in uporabi katerih pritožba ne nasprotuje kot tudi ne nasprotuje zaključku sodišča, da je bilo 11. 5. 2020 dovoljeno opravljanje žičničarske dejavnosti (Odlok o začasni prepovedi, omejitvah in načinu izvajanja javnega prevoza potnikov na ozemlju Republike Slovenije, objavljen v Uradnem listu RS, št. 65/2020 z dne 8. 5. 2020).

7. Pritožbene navedbe o tem, kakšno je bilo kasnejše dogajanje, kakšne so bile omejitve poslovanja v letih 2020 in 2021, torej v času po podani odpovedi, za presojo utemeljenosti odpovednega razloga niso upoštevne.

8. Sodišče prve stopnje je tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi pravilno priznalo pravice iz delovnega razmerja, čemur pritožba pavšalno, zgolj v posledici vztrajanja pri nezakoniti odpovedi, neutemeljeno nasprotuje. Neutemeljeno nasprotuje priznanju denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, češ da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi višje sile, na katero toženka ni imela nobenega vpliva, utrpela pa je veliko finančno izgubo. Ne gre za okoliščine, ki bi bile odločilne za priznanje denarnega povračila. Do tega je tožnik upravičen ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Drugi odstavek tega člena ZDR-1 določa, da višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Ugotovitve o nezakoniti odpovedi ne temeljijo na višji sili. Sodišče prve stopnje je tožniku, staremu 57 let, ki je bil pri toženki zaposlen dve leti in ki se je po štirih mesecih zaposlil pri drugem delodajalcu, ob pravilni uporabi kriterijev za odmero denarnega povračila pravilno priznalo dve plači.

9. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 118, 118/1, 118/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ4Nzg3