VDSS Sodba Pdp 137/2021

Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala (zgolj) delo delovnega mesta, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači zavrnilo kot neutemeljenega, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I/1. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2017 obračunati razliko v plači med osnovno plačo delovnega mesta "organizator izvedbe VI" v višini 26. plačnega razreda, in osnovno plačo tega delovnega mesta, povečano za štiri plačne razrede iz naslova dodatka za večopravilnost, v skupnem bruto znesku 2.392,92 EUR, odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca do plačila. V I/2. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2018 obračunati razliko v plači med osnovno plačo v višini 26. plačnega razreda in osnovno plačo v višini 29. plačnega razreda, ki bi jo prejela na delovnem mestu "producent VII/I", povečano za štiri plačne razrede iz naslova dodatka za večopravilnost, v skupnem bruto znesku 2.118,55 EUR, odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca do plačila. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.781,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (pritožbena razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da pritožbeno sodišče njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja, da je v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2018, poleg delovnih nalog delovnega mesta "organizator izvedbe VI", opravljala tudi druga dela, zato je upravičena do dodatka za večopravilnost. Izpoved priče A.A. potrjuje njene navedbe, da je v obdobju od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2018 opravljala delo producentke in koordinatorke programa. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo kot verodostojni izpovedi prič B.B. in C.C., ki sta nenavadno skladni. Izpoved nadrejenega delavca B.B. je neverodostojna, saj je s tem, ko tožnici ni priznal opravljanja zahtevnejšega dela, opustil svoje obveznosti iz naslova organizacije dela. Priča C.C. je pristranska, ker je bila za izpovedovanje v korist tožene stranke nagrajena s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "producent VII/1", čeprav za to delovno mesto niti ne izpolnjuje formalnih pogojev.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila tožnica v vtoževanem obdobju zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, od 1. 1. 2016 na delovnem mestu "organizator izvedbe VI", ki je uvrščeno v 26. plačni razred. Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači je utemeljevala z navedbami, da je v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2018, poleg delovnih nalog svojega delovnega mesta opravljala tudi druga dela, zaradi česar je na podlagi Pravilnika o večopravilnosti in združevanju dela s spremembami pri toženi stranki upravičena do dodatka za večopravilnost v višini štirih plačnih razredov, ker je v obdobju od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2018 dejansko opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta "producent VII/1". Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala (zgolj) delo delovnega mesta, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači zavrnilo kot neutemeljenega, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice, da je večino del, v zvezi s katerimi je zatrjevala večopravilnost, opravila le enkrat ali dvakrat, pravilno zaključilo, da do dodatka iz tega naslova ni upravičena. Pritožba neutemeljeno uveljavlja neverodostojnost priče B.B. z navedbami, da je kot nadrejeni delavec opustil obveznost podaje predloga za priznanje dodatka za večopravilnost za tožnico in s tem kršil svoje delovne obveznosti. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in ustrezno obrazložene, za podajo takšnega predloga ni bilo pogojev.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica v obdobju od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2018 ni opravljala del delovnega mesta "producent VII/1". Na podlagi izpovedi prič B.B. in C.C. je pravilno ugotovilo, da se delo producenta od dela organizatorja izvedbe razlikuje v tem, da producent organizira (pred tem pa načrtuje), koordinira in nadzira celoten produkcijski proces, česar tožnica ni opravljala. Priča A.A. je sicer v izpovedi res potrdila tožničine navedbe o tem, da je v vtoževanem obdobju opravljala delo producentke in koordinatorke programa, vendar sodišče prve stopnje izpovedi te priče, iz katere razlika v delu producenta in organizatorja izvedbe, z vidika vnaprejšnjega načrtovanja, ne izhaja, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov pravilno ni upoštevalo kot ključne. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni izpovedi priče C.C., ki naj bi bila po zatrjevanju pritožbe za izpovedovanje, v korist tožene stranke, nagrajena s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "producent VII/1". Te pritožbene domneve, ki jih izvedeni dokazi ne potrjujejo, ne vzbujajo dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je pričo ocenilo kot verodostojno.

9. Glede na vse navedeno je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 13/2022
• VDSS Sodba Pdp 66/2023
• VDSS sklep Pdp 217/2009