VDSS Sodba Psp 12/2021

Jedro

Osebe, ki so invalidsko upokojene, glede na določbe ZPIZ-2 v Republiki Sloveniji nimajo statusa zavarovanca iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja temveč imajo status upokojenca. V tem primeru tudi če je tožnik v Republiki Avstriji vključen v sistem obveznega zavarovanja kot upokojenec na podlagi 8. člena avstrijskega Zakona o splošnem socialnem zavarovanju, kot to v pritožbi navaja tožnik, to nikakor ne pomeni, da je navedeni status izenačen s statusom zavarovanca upoštevaje določbe ZPIZ-2 v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da tožnik v Republiki Sloveniji ni vključen v obvezno zavarovanje. V tem primeru pa se je bil dolžan v roku 30 dni po priznanju pravic iz naslova invalidskega zavarovanja, prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje.

Ker se tožnik v roku 30 dni po priznanju pravic iz naslova invalidnosti ni prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje, je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke številka zadeve: ... z dne 19. 9. 2019 in številka zadeve: ... z dne 10. 6. 2019. Nadalje je odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo za ta primer relevantne določbe veljavne in neposredno uporabljive Uredbe (ES) 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju: Uredba)¹ in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče se prav tako ni izjasnilo glede tožnikovih številnih navedb, zato je sodba v teh delih nesklepčna in se ne da preizkusiti. Posledično pa je bilo tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov oziroma njihove zavrnitve niti ni obrazložilo, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka. Tožnik je vključen v socialna in zdravstvena zavarovanja na podlagi upokojitve v Avstriji. Kljub navedenemu pa je sodišče prve stopnje kot bistven kriterij vzelo zgolj dejstvo, da tožnik pri toženi stranki v Sloveniji ni vključen v obvezno invalidsko zavarovanje od 20. 3. 1991 dalje. V zadevi je nesporno dejstvo, da je tožnik v Avstriji invalidsko upokojen, in sicer že od 1. 5. 2014 dalje. Ne drži pa zaključek sodišča, da tožnik ni vključen v zavarovanje od 28. 2. 2015 dalje. Tožnik je namreč kot upokojenec še naprej zavarovan skladno z avstrijskim pravnim redom. Sodišču je predlagal, da si po uradni dolžnosti pridobi vse informacije glede njegovega zavarovanja pri pristojnih avstrijskih organih, vendar pa sodišče temu ni sledilo. Svojo odločitev je utemeljilo zgolj na določbah slovenskega nacionalnega prava. Spregledalo pa je neposredno uporabljive določbe o koordinaciji socialne varnosti. Ker je tožnik v Avstriji že od leta 2014 dalje invalidsko upokojen, posledično ni ne delovno aktiven kot tudi ne iskalec zaposlitve. Bistvo Uredbe je določitev, da po pravilih EU lahko za posameznika istočasno veljajo zakoni o socialni varnosti samo ene države, saj se le na ta način lahko prepreči prekrivanje določb nacionalnih zakonodaj, ki se uporabljajo, in zaplete, ki lahko iz tega izhajajo. Zajamčeno je tudi enako obravnavanje v različnih nacionalnih zakonodajah. Prav tako iz uvodnih določb Uredbe sledi, da je sodišče že večkrat dalo mnenje glede možnosti enakega obravnavanja dajatev, dohodkov in dejstev. Res je, da se lahko v eni državi prizna visoka stopnja invalidnosti, v drugi pa morda invalidnost ni priznana. Ne glede na navedeno pa je še vedno potrebno upoštevati, da je tožnik invalidsko upokojen v Avstriji in da se posledično ne more registrirati kot brezposelna oseba v Sloveniji, saj ima socialna zavarovanja urejena v Avstriji na podlagi invalidske upokojitve. V tem primeru mu tako ne morejo pripadati še socialna zavarovanja na podlagi brezposelnosti v Sloveniji. V primeru, da bi se tožnik preselil v Slovenijo, bi si lahko tudi v Sloveniji uredil zdravstveno zavarovanje na podlagi S1 obrazca, ki bi ga pridobil pri pristojnem zavodu v Avstriji. Tožnik tako nima nobene podlage, da bi v Sloveniji koristil pravice iz sistema socialne varnosti na podlagi registrirane brezposelnosti, saj pripada avstrijskemu sistemu socialne varnosti. Koriščenje ugodnosti iz sistema socialne varnosti v dveh državah članicah hkrati, tako da oseba pripada dvema sistemom socialne varnosti v dveh državah članicah hkrati, je z Uredbo izrecno prepovedano. V tem primeru je odločitev sodišča prve stopnje tudi v nasprotju z veljavnim pravom. Tožnik je v Avstriji vključen v sistem obveznega zavarovanja kot upokojenec, in sicer na podlagi 8. člena avstrijskega Zakona o splošnem socialnem zavarovanju. Ker je v Avstriji invalidsko upokojen, se zaradi tega tudi ne more prijaviti kot brezposelna oseba v drugi državi članici. Tudi sam sistem v Sloveniji ne omogoča, da bi tožnika vpisali kot brezposelno osebo. Tako ravnanje bi bilo tudi v nasprotju z določbami in temeljnim smislom Uredbe, kot tudi v nasprotju s Pravilnikom o prijavi in odjavi iz evidence, kjer je izrecno navedeno, da upokojenci ne morejo biti prijavljeni v evidenco brezposelnih. V kolikor bi sodišče trdilo, da to velja le za upokojence v Sloveniji in ne za osebe upokojene v Avstriji, pa bi to vodilo do direktne diskriminacije na podlagi nacionalnosti, kar pa je izrecno prepovedano. Temeljna pogodba o delovanju EU v 18. členu prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi državljanstva. Obenem različno obravnavanje glede na nacionalnost lahko vodi tudi do kršitev 45. člena Pogodbe o delovanju EU, saj predstavlja omejitev pri prostem gibanju delavcev. Tudi iz sodbe Psp 210/2018 z dne 21. 6. 2018 izhaja, da ima upokojenski status po odločbi avstrijskega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja enak učinek in posledice, kot če bi bil uživalec pokojnine po slovenskih predpisih. Slovensko sodišče je v sodni praksi že večkrat odločilo, da je potrebno dejstva ugotovljena v drugi državi članici izenačevati in je na tej podlagi zahtevek za starostno pokojnino tudi že zavrnilo, saj je bila oseba obvezno zavarovana v Avstriji². Tudi v zadevi Psp 205/2016 z dne 13. 10. 2016 je Višje delovno in socialno sodišče jasno razsodilo, da je bilo stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica kljub zaposlitvi v Avstriji izpolnjevala obveznosti brezposelne osebe, napačno. Sodba sodišča prve stopnje tudi ne prispeva k razjasnitvi nastale situacije, temveč prispeva k zmanjšanju pravne varnosti, kar pa je v nasprotju z določbami Uredbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožnika. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka v celoti nasprotuje navedbam tožnika. Pri tem navaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za upravičenje do nadomestila iz invalidskega zavarovanja. V Republiki Sloveniji se tožnik ni v roku prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje in ni prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje ter ni vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma v Sloveniji ni podan status, ki bi lahko bil podlaga za upravičenje do nadomestila iz invalidskega zavarovanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba mi utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)³ pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodba v določenih delih nesklepčna in da se ne da preizkusiti. Očitno se pri tem tožnik sklicuje na 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Po stališču pritožbenega sodišča sodišče ni kršilo določbe postopka v smeri, kot se zavzema tožnik. Sodba namreč vsebuje bistvena dejstva, ki so pomembna za odločitev v sporni zadevi. Sodba niti ni nesklepčna in se jo tako v celoti da preizkusiti. Prav tako sodišče ni kršilo določb postopka zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov. Dokaze je potrebno izvesti v primeru, če je dejansko stanje sporno. V predmetni zadevi pa že iz dejstev, ki so nesporna med strankama izhaja, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do delnega nadomestila. V tem primeru je sodišče prve stopnje izvedbo predlaganih dokazov utemeljeno zavrnilo.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 9. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo številka zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 10. 6. 2019. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do delnega nadomestila.

7. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bil tožnik s sodbo opr. št. XII Ps 1878/2017 z dne 16. 10. 2018, od 17. 5. 2017 dalje razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delo s stvarnimi omejitvami in časovno razbremenitvijo 4 ur dnevno, 20 ur tedensko, od 1. 6. 2017 dalje. Sodišče je nadalje odločilo, da bo o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila odločila tožena stranka s posebno odločbo. Med strankama ni sporno, da tožnik pri toženi stranki ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in sicer od 20. 3. 1991 dalje. Iz odločbe Deželne izpostave A. z dne 16. 11. 2015 izhaja, da je bila tožniku od 1. 5. 2014 dalje v Republiki Avstriji priznana pravica do invalidske pokojnine.

8. Kot je to določeno v prvem odstavku 86. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)⁴ ima pravico do delnega nadomestila zavarovanec s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko po prvem in drugem odstavku 82. člena navedenega zakona. V 88. členu pa je nadalje določeno, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delnega nadomestila ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ali po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri Zavodu za zaposlovanje.

9. Kot to v pritožbi navaja že tožnik, vsaka država s svojimi predpisi ureja pogoje za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V primeru, kot je predmetni, ko je bil tožnik v Republiki Avstriji invalidsko upokojen, to še ne pomeni, da mu bo enaka pravica priznana tudi v Republiki Sloveniji. Iz že citirane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da mu je bila v Sloveniji priznana pravica do premestitve na drugo delo s stvarnimi omejitvami ter časovno razbremenitvijo po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Za priznanje pravice do kratkoročne dajatve kot je to pravica do delnega nadomestila, pa morajo biti izpolnjeni pogoji določeni v ZPIZ‑2, ki pa jih tožnik tudi po stališču pritožbenega sodišča ne izpolnjuje.

10. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v drugi zadevi⁵, Uredba ne izključuje nacionalne ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanje, torej ZPIZ-2 in pravic, ki so v tem zakonu urejene. Uredbo je izhajajoč iz njenega namena mogoče pravilno razlagati in uporabljati le tako, da je zavarovancem tožene stranke, ki zato izpolnjujejo pogoje, poleg pravice do invalidske pokojnine, mogoče priznavati tudi druge pravice iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. Namen Uredbe je ob upoštevanju prostega gibanja oseb in zaradi velikih razlik med nacionalnimi zakonodajami na posameznih področjih, ki jih Uredba določa, spoštovanje posebnih značilnosti nacionalnih zakonodaj na področju socialne varnosti in oblikovanje sistema koordinacije. Prav koordinacija osebam zagotavlja enako obravnavanje v različnih nacionalnih zakonodajah. Uredba je tako odločilna predvsem pri vprašanju seštevanja pokojninskih dob, dopolnjenih po različnih nacionalnih zakonodajah, ki so potrebne za pridobitev, ohranitev in odmero pravic oziroma dajatev, ter za zagotavljanje dajatev različnim kategorijam oseb, za katere velja Uredba. Za razsojo v predmetni zadevi pa sklicevanje na samo Uredbo ni odločilno.

11. Tožena stranka in tudi sodišče prve stopnje sta se postavila na stališče, da tožnik v Republiki Sloveniji v času nastanka invalidnosti (17. 5. 2017) ni bil obvezno zavarovan po določbah ZPIZ-2, kar pomeni, da po določbah navedenega zakona ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar med strankama niti ni sporno. ZPIZ-2 v drugem delu govori o obveznem zavarovanju. Osebe, ki so invalidsko upokojene, glede na določbe ZPIZ-2 v Republiki Sloveniji nimajo statusa zavarovanca iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja temveč imajo status upokojenca. V tem primeru tudi če je tožnik v Republiki Avstriji vključen v sistem obveznega zavarovanja kot upokojenec na podlagi 8. člena avstrijskega Zakona o splošnem socialnem zavarovanju, kot to v pritožbi navaja tožnik, to nikakor ne pomeni, da je navedeni status izenačen s statusom zavarovanca upoštevaje določbe ZPIZ-2 v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da tožnik v Republiki Sloveniji ni vključen v obvezno zavarovanje. V tem primeru pa se je bil dolžan v roku 30 dni po priznanju pravic iz naslova invalidskega zavarovanja, prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje. Prijava na zavodu je namenjena aktivnemu iskanju zaposlitve oziroma je namen prijave pri Zavodu za zaposlovanje zagotavljanje možnosti za vključitev delovnih invalidov v delovni proces skladno z njihovo preostalo delovno zmožnostjo. Ker se tožnik v roku 30 dni po priznanju pravic iz naslova invalidnosti ni prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje, je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Tožnik namreč kljub temu, da mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delo s stvarnimi omejitvami in časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, v Republiki Sloveniji ni bil aktivni iskalec zaposlitve. Namen delnega nadomestila je namreč zagotavljanje denarnih sredstev osebi, ki skladno s priznano pravico iz invalidskega zavarovanja še naprej dela v okviru preostale delovne zmožnosti oziroma zagotavljanje denarnih sredstev zavarovancu, ki je kot aktivni iskalec zaposlitve prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Sklicevanje tožnika, da bi bilo potrebno dejstvo invalidske upokojitve upoštevati tudi v Republiki Sloveniji, pa bi že samo po sebi izključevalo pridobitev pravice do delnega nadomestila, saj v tem primeru ne bi šlo niti za zaposleno osebo niti za aktivnega iskalca zaposlitve, katerim je zaradi izpada dela dohodka namenjeno delno nadomestilo iz invalidskega zavarovanja.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. L 166 z dne 30. 4. 2004.
² Glej VIII Ips 169/2010 z dne 9. 5. 2011.
³ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁵ Glej Psp 55/2017 z dne 7. 6. 2017.

Datum zadnje spremembe:

12.05.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 255/2020
• VDSS Sodba Psp 259/2020
• VDSS Sodba Psp 344/2019