VDSS Sodba Pdp 35/2021

Jedro

Tožena stranka je dokazala, da tožnica 18. 4. 2019 na srečanju prodajnikov ni dovolj strokovno predstavila plana za leto 2019, ni kvalitetno izvedla izobraževanja potnikov 7. 5. 2019 in da njena tedenska poročila niso bila dovolj kakovostna in strokovna. To pa predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz druge alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2019 iz razloga nesposobnosti, podane tožnici 23. 5. 2019, reintegracijo in reparacijo ter zahtevek za plačilo odškodnine zaradi mobinga v višini 4.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v višini 1.168,35 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnica. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi z reintegracijo oziroma sodno razvezo in denarnim povračilom v višini 18 mesečnih plač, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Opisuje okoliščine sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorice prodaje. Pove, da so lastnika tožene stranke zanimali le prodajni rezultati, ti pa so bili zanjo zavezujoči šele od 1. 1. 2020 dalje, tj. po 9 mesecih zaposlitve. Nenavadno se ji zdi, da ji je po šestih tednih zaposlitve tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, zlasti glede na zahtevnost njenega delovnega mesta, katerega rezultati so bili merljivi. Meni, da bi za objektivno utemeljenost razloga nesposobnosti po tako kratkem času morala obstajati ogromna odstopanja v načinu njenega dela, ki bi močno ogrozila normalni delovni proces pri toženi stranki, kar pa ni bilo dokazano. Vztraja, da mora biti odpovedni razlog objektivno utemeljen in sorazmeren glede na dokazane kršitve, do slednjega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Meni, da odpoved ni sorazmerna glede na čas opravljanja dela in očitke tožene stranke. Vztraja, da je tožena stranka nedopustno širila odpovedne razloge v sodnem postopku. Navaja, da pred zagovorom ni bila seznanjena s konkretnimi izjavami sodelavcev in dokumentacijo. Trdi, da pred odpovedjo ni bila seznanjena s tem, kaj konkretno je bilo narobe pri obeh dogodkih, niti z obremenilnimi izjavami sodelavcev. Sodišču prve stopnje očita neutemeljeno neizvedbo dokazov s poizvedbami pri FURS, postavitvijo izvedenca ekonomske stroke za ugotovitev obsega poslovanja tožene stranke v relevantnem obdobju, zaslišanjem prič A.A. ter B.B. glede njenih delovnih izkušenj in pristopa k delu ter neupoštevanje listin, ki potrjujejo njene kompetence. Zatrjuje kršitev 8. člena ZPP in pristranskost dokazne ocene ter neverodostojnost zaslišanih prič, zaposlenih pri toženi stranki in s tem zainteresiranih za njen uspeh. Zatrjuje zastarelost preteklega načina dela pri toženi stranki. Nasprotuje ugotovitvi, da je njen drugačen pristop do dela negativen. Sklicuje se na dogovor, da bo njen partner sodeloval pri predavanjih. Navaja, da se učinek njenega dela na dvig prodajnih rezultatov še ni mogel pokazati, vseh svojih delovnih obveznosti pa v tako kratkem času objektivno gledano ni mogla izpolniti. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo odpovedne razloge, saj nedoseganje delovnih rezultatov glede na tožničino delovno mesto pomeni nedoseganje prodajnih rezultatov. Sodišče prve stopnje se ne bi smelo spustiti v presojo drugih delovnih obveznosti, ki niso predmet odpovedi (izbor ekipe, vodenje prodajne ekipe idr.). Navaja, da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker naj za mesto direktorice ne bi bila dovolj usposobljena, naj ne bi imela ustreznega znanja in veščin ter zaradi pomanjkanja drugih sposobnosti, sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, na kakšen način je to presojalo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Kot pristranskega graja zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnica določene veščine morala imeti že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, čeprav uvajanje v delo običajno traja tri mesece, glede programa C. pa ji tožena stranka ni omogočila ustreznega izobraževanja. Sklicuje se na sodbi Pdp 42/2018 ter Pdp 99/2017. Trdi, da ji tožena stranka ni dala jasnih navodil, kako naj po njenih merilih in standardih izpelje oba dogodka. Sklicuje se na predhodno seznanitev D.D. s sodelovanjem E.E. pri dogodku. Pove, da je bila na inventuri, neudeležba na njej pa niti ni utemeljen razlog za odpoved. Navaja, da je pisanje tedenskih poročil zastarela metoda, da je to uvedel hkrati z njo zaposleni F.F., zato so bile pri tem določene začetne težave, pri izdelavi pa je uporabila podatke, znane ob petkih, ki so odstopali od podatkov ob ponedeljkih zjutraj. Vztraja, da so bila njena tedenska poročila ustrezna in da niso bila ključna za njeno delovno mesto. Navaja, da o sestankih v komerciali ni bila obveščena. Zatrjuje napačno povzemanje njene izpovedi ter izpovedi D.D. glede sestavin pogodbe o zaposlitvi. Graja zaključke sodišča prve stopnje, da se je od nje pričakovalo več proaktivnosti in samoiniciativnosti, saj ji direktor tožene stranke tega ni omogočil. Pove, da je predavanje za najizkušenejše prodajnike ustrezno izvedla, da je vsebovalo konkretne primere, da so ga nekateri pohvalili, F.F. pa jo je med njim prekinjal. Nelogičen se ji zdi zaključek, da prodajniki niso bili bolj oziroma dovolj motivirani pri svojem bodočem delu, saj se višja motiviranost izkaže v boljših delovnih rezultatih, ti se ne pokažejo takoj, navdušenost udeležencev pa ni merilo. Meni, da je pristranska ugotovitev, da je bil njen način predstavitve prodajnega plana slab zato, ker je bil drugačen od pričakovanj tožene stranke. Po njenem mnenju pričakovanja kot taka niso merilo in predstavljajo subjektivni vidik posameznika na neko stvar, v konkretnem primeru pa so bili edini merljivi podatki prodajni cilji. Sklicuje se na izpoved G.G. o kvalitetno izvedeni predstavitvi in zatrjuje zmotno dokazno oceno v zvezi s tem. Navaja, da je po dogodku 7. 5. 2019 s prodajniki komunicirala, ti so predavanje pohvalili, H.H. pa se je zanimal za članstvo v Društvu I.. Glede principa rezervacije kupca pred kontaktom poudarja, da ta ni povezan s siceršnjimi prodajnimi tehnikami, udeleženci predavanja pa so ga kot izkušeni prodajniki poznali. Navaja, da so udeleženci vabilo prejeli dosti pred predavanjem, dve uri prej pa še opomnik, le J.J. in K.K. sta bila vabljena šele tedaj, saj sprva ni bilo mišljeno, da bi se ga udeležila, nato pa je to tožena stranka zahtevala. Navaja, da navedena nista kompetentna, da bi objektivno ocenila njeno predavanje, saj se na temo ne spoznata. Opozarja na selektivno izpovedovanje L.L.. Nasprotuje dokazni oceni glede kvalitete navedenega predavanja in trdi, da to ni bilo nekvalitetno zaradi sodelovanja z Društvom I.. Meni, da tudi če dogodka ne bi bila optimalno izvedena, to ne bi predstavljalo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na zahtevnost delovnega mesta direktorice prodaje in njenih aktivnosti ter udejstvovanj po njenem mnenju ni bilo mogoče ugotoviti utemeljenega razloga nesposobnosti po zgolj šestih tednih zaposlitve, saj se tožnica sploh še ni uspela seznaniti s celotnim delovnim okoljem, rezultati njenega dela pa objektivno gledano niso mogli biti vidni. Meni, da odnos tožene stranke do tožnice, njegova sprememba in dvojnost meril v zvezi s tožničinim delom v razmerju do drugih zaposlenih jasno kaže na načrtno šikaniranje tožnice. Vztraja, da je njen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti utemeljen ter navaja posledice na njenem zdravju. Ker nasprotuje odločitvi o glavni stvari nasprotuje tudi odločitvi o stroškovnem delu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo v plačilo tožnici. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je izrecno ali po vsebini opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev. Ker je ugotovilo, da tožnica spornih delovnih nalog ni opravila skladno s pričakovanji tožene stranke, pa za to niso obstajale objektivne ovire, se ni bilo treba posebej opredeljevati do vprašanja, ali je tožnica imela ustrezna znanja in veščine za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. To bistveno kršitev pritožnica uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Tožnica v pritožbi zatrjuje kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Ta določba je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Ta določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo, reparacijo in odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. V pritožbi se tožnica zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti še druge dokaze, ki jih je predlagala. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati, oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Zavrnitev dokaznih predlogov s strani sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena. Pravilno je tudi stališče, da gre za dokaze, s katerimi si tožnica prizadeva dokazovati pravno nepomembna dejstva (strokovno in uspešno delo pri predhodnem delodajalcu in prodajne rezultate pri toženi stranki), zato jih sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo.

9. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, iz povzemanja izpovedi direktorja tožene stranke in tožnice v točki 10 obrazložitve pa ne izhaja, da se tožnica ne bi dogovorila o vseh sestavinah pogodbe o zaposlitvi že pred nastopom dela, v zvezi s čimer naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo njune izpovedi.

10. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2019, ki je bila sklenjena za nedoločen čas za delovno mesto direktorice prodaje, ki jo je na podlagi 2. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) tožnici podala tožena stranka 23. 5. 2019. V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu in spolnega nadlegovanja na podlagi 7. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnica pri svojem delu ni dosegla pričakovanih delovnih rezultatov, ter ugotovitve, da izvedeni dokazi niso potrdili zatrjevanih nedopustnih ravnanj na strani tožene stranke v smislu trpinčenja in spolnega nadlegovanja tožnice.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- da je bila tožnica pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2019 zaposlena za nedoločen čas od 25. 3. 2019 dalje na delovnem mestu direktorice prodaje,

- da ji je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi 23. 5. 2019 odpovedala iz razloga nesposobnosti, ker tožnica ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov, saj svojih delovnih nalog ni opravljala dovolj strokovno in kvalitetno, ker za delo direktorice prodaje pri toženi stranki ni dovolj usposobljena, nima ustreznega znanja in veščin ter ji manjkajo sposobnosti vodenja, komunikacije, odzivnosti in avtoritete oziroma suverenosti,

- da je tožena stranka navedene razloge za odpoved utemeljila z naslednjimi dogodki: nestrokovno izpeljano predstavitvijo plana za leto 2019 na srečanju potnikov 18. 4. 2019, nekakovostno in nestrokovno izpeljanim izobraževanjem potnikov 7. 5. 2019 ter nekakovostnimi in nestrokovnimi tedenskimi poročili,

- da na podlagi izvedenih dokazov niso dokazana zatrjevana nedopustna ravnanja v smislu trpinčenja na delovnem mestu (siljenje v sklenitev sporazuma o prekinitvi delovnega razmerja, odklonilen in negativen odnos nadrejenega, zaničevanje, nerazumen nadzor in kritika s strani nadrejenega) in spolnega nadlegovanja (predlog nadrejenega, da bi s tožnico na konferenci v M. prespala) ter s tem odsotnost protipravnega ravnanja tožene stranke.

12. V pritožbi tožnica neutemeljeno ponavlja, da je tožena stranka v odpovedi nedopustno širila odpovedne razloge glede na pisno seznanitev z dne 17. 5. 2019. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da ji je v njej tožena stranka očitala povsem enake pomanjkljivosti pri delu kot v odpovedi. Širša obrazložitev v odpovedi ne pomeni dodatnega odpovednega razloga. Sklicevanje na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 42/2018 tako ni relevantno. Skladno z ustaljeno sodno prakso ni treba, da je delavec v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi seznanjen z vsebino dokazov, ki utemeljujejo odpoved. Glede na navedeno je bil tožnici omogočen zagovor v skladu z določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1.

13. Tožnica se glede na vsebino svoje pogodbe o zaposlitvi zavzema za to, da bi ji tožena stranka smela odpovedati pogodbo o zaposlitvi zgolj v primeru nedoseganja planiranih (prodajnih) ciljev, ki so jo zavezovali šele od 1. 1. 2020, zaradi česar razloga nesposobnosti ni mogla ugotoviti že po šestih tednih opravljanja dela. Sodišče prve stopnje temu pravilno ni sledilo, saj se tožnici v redni odpovedi iz razloga nesposobnosti ni očitalo nedoseganje prodajnih ciljev, temveč ne dovolj strokovno opravljanje nekaterih delovnih nalog, ki jih je imela kot direktorica prodaje opredeljene v svoji pogodbi o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da je v tožničini pogodbi o zaposlitvi v 16. členu z naslovom „odpoved pogodbe o zaposlitvi“ še posebej izpostavljeno, da je lahko nedoseganje planiranih ciljev iz priloge k pogodbi razlog za odpoved iz razloga nesposobnosti, ne pomeni, da je to edini mogoči razlog za odpoved te pogodbe oziroma da izključuje odpovedne razloge iz ZDR‑1. Skladno z drugo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Te določbe pa ni mogoče tolmačiti tako, da bi se nanašala zgolj na merljive (prodajne, finančne) cilje, pač pa lahko delodajalec pogodbo o zaposlitvi odpove iz razloga nesposobnosti tudi, če delavec delovnih nalog iz pogodbe o zaposlitvi ne opravlja dovolj strokovno in kvalitetno. Ni izključeno, da se delodajalec prepriča o nesposobnosti delavca, da bi pričakovano strokovno in kvalitetno opravil dogovorjene naloge iz pogodbe o zaposlitvi, že v obdobju šestih tednov, še posebej, če gre za zahtevno delovno mesto. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2019 ni nezakonita že zato, ker jo je tožena stranka podala slaba dva meseca po nastopu dela tožnice. Ker odpoved ni bila podana zaradi nedoseganja planiranih ciljev prodaje, tožena stranka ni bila vezana na dogovor iz drugega odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi, da se predlagani cilji upoštevajo šele z naslednjim letom (tj. letom 2020).

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka uspela dokazati, da tožnica 18. 4. 2019 na srečanju prodajnikov ni dovolj strokovno predstavila plana za leto 2019, ni kvalitetno izvedla izobraževanja potnikov 7. 5. 2019 in da njena tedenska poročila niso bila dovolj kakovostna in strokovna. Tožnica v zvezi z ugotovljenimi očitanimi pomanjkljivostmi pri njenem delu, ki so bile podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi zakonitega zastopnika tožene stranke, prič in svojo izpovedjo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo zlasti na izpovedi D.D., J.J., K.K. in F.F.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnica, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno, niti ni dokazni oceni mogoče očitati pristranskosti.

15. Prav tako neutemeljeno tožnica izpodbija verodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki, z navedbami o eksistenčni odvisnosti od tožene stranke oziroma zainteresiranosti za izid postopka. Zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Njihove izpovedi so tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Ker je v predmetni zadevi odločilno, ali je tožnica dosegala pričakovane delovne rezultate oziroma ali je dogovorjene naloge opravljala pravočasno, strokovno in kvalitetno, je logično, da se je sodišče prve stopnje prvenstveno oprlo na izpovedi tožničinih nadrejenih oziroma sodelavcev, ki so imeli priložnost spremljati kvaliteto opravljanja njenega dela v povezavi s pričakovanji tožene stranke skladno s pogodbo o zaposlitvi. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi pa so v zvezi z odločilnimi dejstvi enake in so podprte tudi z listinskimi dokazi.

16. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da ni vedela, kakšna so pričakovanja tožene stranke glede izvedbe dogodkov ter da ji ni bilo omogočeno delo opraviti strokovno in kvalitetno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (zlasti zaslišanja obeh direktorjev tožene stranke in J.J.) ugotovilo, da so bila tožnici že pred podpisom pogodbe o zaposlitvi predstavljena pričakovanja tožene stranke glede njenega dela, s katerimi je soglašala, ter da tožnica ni nikoli opozorila na to, da ne ve, kaj se od nje zahteva, oziroma da se od nje zahteva preveč. Iz tožničinih trditev in izvedenih dokazov tudi izhaja, da ji je nadrejeni F.F. dajal navodila in odziv glede opravljenega dela, na podlagi česar je tožnica imela možnost svoj način opravljanja dela prilagoditi pričakovanjem tožene stranke glede načina opravljanja dela. Sklicevanje na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 42/2018, ki se nanaša na nezadostno usposabljanje delavca, tako ni relevantno. V pritožbi tožnica sama navaja, da je bil njen način dela drugačen od zastarelega načina dela, ki se je pričakoval pri toženi stranki. Pogodbo o zaposlitvi delodajalec skladno z določbo druge alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko odpove zaradi nedoseganja z njegove strani pričakovanih rezultatov dela, torej je odločilno, ali delavec delo opravlja tako, ko to pričakuje delodajalec. Glede na to je treba zavrniti pritožbeno zavzemanje, da tožničin način dela (predstavitve prodajnega plana, izobraževanja prodajnikov oziroma pisanja tedenskih poročil) ni bil slab samo zato, ker je bil drugačen od pričakovanj tožene stranke.

17. Ne drži niti pritožbena navedba, da tožnica dela ni mogla opravljati strokovno in kvalitetno ter skladno s pričakovanji tožene stranke, ker ji tega tožena stranka ni omogočila, saj se sploh še ni uspela seznaniti s celotnim delovnim okoljem, rezultati njenega dela pa objektivno gledano še niso mogli biti vidni. V tem sodnem postopku tožnica ni zatrjevala, da konkretnih delovnih nalog, pri katerih ji je tožena stranka očitala pomanjkljivosti, ni mogla strokovno in kvalitetno opraviti zaradi neseznanjenosti s celotnim delovnim okoljem, niti ni podala trditev o tem, kako naj bi (dodatno) uvajanje vplivalo na opravljanje njenih ključnih nalog, oziroma kako bi pridobila ustrezne strokovne kompetence, katerih pomanjkanje je tožena stranka prepoznala iz ne dovolj dobro izvedenih dogodkov ter tedenskih poročil (vodenje, komunikacija, odzivnost, avtoriteta, suverenost). Citirana odločitev pritožbenega sodišča Pdp 99/2017 se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje. Njenega zatrjevanja, da ji je nadrejeni s prekinjanjem predavanja onemogočil ustrezno kakovostno opraviti delo (izobraževanje potnikov), pa izvedeni dokazi niso potrdili. Na pravilnost odločitve ne morejo vplivati trditve o seznanjenosti tožene stranke s tem, da bo na predavanjih sodeloval tožničin partner, saj to ni bil edini, predvsem pa ne poglavitni razlog za presojo, da izobraževanja ni izvedla po pričakovanjih tožene stranke. Trditev, da so bili prodajniki pravočasno vabljeni na izobraževanje, ni pravno pomembna, saj pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno, da na njem niso bili obravnavani konkretni primeri, kot je to zahtevala tožena stranka, razlogi za to pa niso odločilni. Glede na to, da ji pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi nedoseganja prodajnih rezultatov, tudi ni odločilno, da rezultati njenega dela objektivno gledano še niso mogli biti vidni.

18. Glede tedenskih poročil je tožnica v pritožbi zatrjevala, da je to zastarela metoda dela in da njihova izdelava ni bila njena ključna naloga, obenem pa je vztrajala, da so bila dovolj kvalitetno in strokovno izdelana. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bilo pisanje tedenskih poročil tožničina delovna obveznost, kar ji je bilo očitno znano, saj ne zanika, da bi jih pripravljala. Za presojo o doseganju pričakovanih delovnih rezultatov ni odločilno prepričanje tožnice, da je pisanje tedenskih poročil zastarelo. Tožnica je bila seznanjena z zahtevano vsebino poročil in s pomanjkljivostmi oddanih poročil (prim. npr. z elektronsko korespondenco med tožnico in njenim nadrejenim - listine pod prilogo B 13), v domeni tožene stranke pa je presoja, ali so bila pripravljena skladno s pričakovanimi standardi. Ker netočnost podatkov ni bila edina graja tožničinih tedenskih poročil, na odločitev ne more vplivati tožničina trditev, da se podatki v petek, ki jih je uporabila v poročilu, niso ujemali s podatki v ponedeljek, ko je poročilo oddala.

19. Glede na vse navedeno je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved iz druge alineje prvega odstavka 89. člena v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZDR-1, kar samo zase pomeni, da gre za sorazmeren ukrep delodajalca, zato je bil tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev njene nezakonitosti pravilno zavrnjen.

20. Tožnica v pritožbi v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ne podaja nobenih konkretnih trditev, saj zgolj splošno ponavlja, da odnos tožene stranke do tožnice, njegova sprememba in dvojnost meril v zvezi z njenim delom v razmerju do drugih zaposlenih jasno kaže na načrtno šikaniranje. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus tega dela odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

21. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

22. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

24. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbami petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1) ter prvega odstavka 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

11.05.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 728/2016
• VDSS sodba Pdp 283/2015
• VDSS sodba Pdp 806/2012