VDSS Sodba Pdp 65/2021

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ob izostanku navodil in nadzora (poleg nepretrganosti opravljanja dela), ki so značilni za delovno razmerje, niso podani vsi elementi delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženki od dne 16. 4. 2007 za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu monter in s tem povezane zahtevke za prijavo v pokojninsko in invalidsko, zdravstveno ter druga socialna zavarovanja, obračun bruto plač za mesece od februarja 2015 do avgusta 2019 v višini, ki je razvidna iz izreka, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v prihodnjem mesecu do plačila, obračun regresov za letni dopust za leta od 2015 do 2019 v višini, ki je razvidna iz izreka, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v tekočem letu do plačila, izplačilo stroškov prehrane med delom za obdobje od avgusta 2014 do decembra 2014 v višini 550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2015 do plačila, za leta od 2015 do 2018 v višini 1.195,00 EUR letno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. v prihodnjem letu do plačila, za obdobje od januarja 2019 do avgusta 2019 v višini 880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2019 do plačila, obračun nadomestil za neizrabljen letni dopust za leta od 2014 do 2019 v višini 2.400,00 EUR letno, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. v naslednjem letu do plačila, razen za neto znesek za leto 2019, izdajo pisne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto monter za čas od dne 16. 4. 2007 dalje s plačo v višini 2.112,00 EUR, izplačilnim dnem 18. v prihodnjem mesecu, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, obračun plač za mesece od septembra 2019 do julija 2020 in nadalje v višini 2.112,00 EUR mesečno, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v prihodnjem mesecu do plačila, iz naslova poslovne uspešnosti za leta od 2014 do 2020 obračun zneskov v višini 1.000,00 EUR letno, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. v naslednjem letu do plačila ter izplačilo regresa za letni dopust za leto 2019 v višini 940,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2019 do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo razen glede odločitve, da toženka sama krije svoje pravdne stroške (delno točka II izreka), se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik enako kot trije drugi delavci na delovnem mestu monter do dne 15. 4. 2007 zaposlen pri toženki, nato pa je za toženko kot samostojni podjetnik opravljal isto delo na podlagi pogodbe o izvajanju storitev. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče A.A., ki kot direktor družbe B., d. o. o., nima interesa za izid pravde. Iz izpovedi priče bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku material za delo zagotavljala toženka in da je navzven nastopal kot delavec toženke. Neutemeljeno toženki ni naložilo, da predloži listine, iz katerih bi se ugotovil obseg dela tožnika od 16. 4. 2007, in ni ustrezno presodilo dejstva, da toženka ni predložila listine, ki bi dokazovala izplačilo odpravnine tožniku v letu 2007. Prav tako neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog s sodnim izvedencem finančne stroke. Ni se opredelilo do določb pogodbe o izvajanju storitev, ki kažejo, da je imelo razmerje med pravdnima strankama vse elemente delovnega razmerja. Vsi štirje delavci na delovnem mestu monter so od 16. 4. 2007 opravljali isto delo, kasneje je bilo sicer drugače; C.C. je leta 2012 umrl, D.D. je z delom prenehal. Tožnik in E.E. sta sicer opravljala manj dela, kar ne pomeni, da elementi delovnega razmerja niso podani. Sodišče prve stopnje bi moralo elemente delovnega razmerja ugotavljati vse od 16. 4. 2007 dalje in presojati, do kdaj je podano delovno razmerje s polnim delovnim časom in od kdaj morebiti s skrajšanim. Tožnik je tožbo vložil pravočasno, pogodba o izvajanju storitev ni bila odpovedana. Priča F.F., ki jo je za zaslišanje predlagala toženka, je izpovedal, da je tožnik do konca leta 2016 opravil več dela za toženko, nato pa manj. Takšna izpoved ne vodi do presoje, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, ampak da je za kasnejše obdobje utemeljen le v delu. Tožnik je navedel in dokazal, da je v letih od 2007 do 2019 večino prihodkov prejel od toženke, toženka se je v sami pogodbi o izvajanju storitev zavezala zagotavljati delo še najmanj 18 mesecev. Ko se je obseg dela zmanjšal, je bil tožnik primoran iskati nove stranke. Ob zmanjšanju obsega dela ni reagiral, saj je pričakoval, da se bo obseg dela spet povečal. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da pogodba o izvajanju storitev ni bila odpovedana, in ne bi smelo dejstva, da tožnik sodnega varstva ni uveljavljal, ko se je obseg dela zmanjšal, šteti njemu v škodo. Moralo bi upoštevati, da je tožnik kot delavec šibkejša stranka. V pogodbi o izvajanju storitev je določba, ki tožniku prepoveduje opravljanje storitev za druge stranke, to je potrdila priča G.G.. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, kot neutemeljeno ni štelo dela, ki ga je tožnik opravil za družbo H., d. o. o., kot dela za toženko. Toženka in družba H., d. o. o., sta osebno in kapitalsko povezani družbi, tožnik pa je za obe opravljal enako delo. Tožnik je delo opravljal pod nadzorom toženke, to se v letih od 2007 do 2019 ni spremenilo. Priče E.E., D.D. in G.G. so izpovedale, da se je tožnik z G.G. dogovoril, katero delo bo opravil na posamezni dan. Opravljanje dela po vnaprej določenem tedenskem načrtu je določeno v pogodbi o izvajanju storitev kot tudi dolžnost upoštevanja navodil toženke. Nadzor nad delom so v svoji izpovedi potrdili tožnik in priči E.E. ter D.D., pa tudi zakoniti zastopnik toženke I.I.. Iz izpovedi priče F.F. izhaja, da tožnik ni prosto organiziral delovnega procesa, ampak je moral upoštevati navodila G.G.. Sodišče prve stopnje bi moralo ob ugotovljenih elementih delovnega razmerja presoditi, da je le-to podano, pri čemer ni bistvena volja toženke (sodba VS RS VIII Ips 120/2018). Neutemeljeno je verjelo izpovedim prič, ki so zaposlene pri toženki, da toženka tožnika ni obravnavala kot svojega delavca. Ni se opredelilo do izpovedi priče D.D., da se odnos toženke do njega enako kot do tožnika pred in po letu 2007 ni spremenil. Opravljala sta isto delo pod enakimi pogoji. Da je tožnik delo na podlagi pogodbe o izvrševanju storitev opravljal pod enakimi pogoji kot prej na podlagi pogodbe o zaposlitvi, so potrdile priče E.E., D.D. in G.G., sodišče prve stopnje pa se do tega sploh ni opredelilo. Ni utemeljilo, zakaj je štelo, da tožnik ni bil vključen v delovni proces pri toženki. Dejstvo, ali je toženka tožnika štela za svojega delavca, niti ni bistveno za odločitev. Bistveno je, ali so podani vsi elementi delovnega razmerja. Tožnik je pred in po letu 2007 delo opravljal pod enakimi pogoji, in sicer delovnega časa ni evidentiral, na sedežu toženke ni imel svojih prostorov, ker je delo opravljal na terenu, imel je dostop do skladišča. Nadzor nad njegovim delom je bil enak, kar sta potrdili priči D.D. in G.G.. Sodišče prve stopnje je izpoved priče G.G. zmotno ocenilo. Zmotno je ugotovilo, da toženka tožniku ni zagotovila sredstev za delo, saj mu je zagotovila stojala in potrošni material. Ob prenehanju delovnega razmerja mu je za nizko ceno prodala kombi in dala orodje ter lestev. Do spremembe načina naročanja storitev je prišlo zaradi tehnoloških sprememb. Delo je tožniku ves čas odrejala G.G., tožnik ni prosto razpolagal s svojim časom. Tako je izpovedal priča D.D., pa tudi priča G.G. Delo monterja je v veliki meri samostojno, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Toženka je zasledovala ekonomske interese, ko je delo prenesla na opravljanje preko pogodb civilnega prava, delovno mesto monter je ukinila. Ukinitev delovnega mesta monter za presojo tožnikovega zahtevka ni bistvena. Tožnik je dokazal, da je delo za toženko opravljal osebno. Del obdobja je bila pri njem kot samostojnem podjetniku zaposlena njegova partnerka J.J., ki pa, kot je bilo med pravdnima strankama nesporno, ni opravljala dela monterja za toženko. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da dejstvo, da je J.J. vodila tožnikovo poslovno dokumentacijo, pomeni, da tožnik dela za toženko ni opravljal osebno. Takšna presoja pomeni, da pri nobenem samostojnem podjetniku, ki sodeluje z računovodskim servisom, ne bi bili podani elementi delovnega razmerja. Tožnikova partnerka za opravljanje dela ni prejela plačila. Tožnik skladno s pogodbo o izvajanju storitev opravljanja dela ni smel prenesti na tretjo osebo. Prav tako dejstvo, da je tožnik proti koncu spornega obdobja delo opravljal za druge naročnike, ne preprečuje ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri toženki. Izraba letnega dopusta in izvajanje nujnega dela je potekalo na enak način, ko je bil tožnik v delovnem razmerju in ko je delo opravljal po pogodbi civilnega prava. To je potrdila priča G.G.. Tožnik je za opravljeno delo toženki izstavil račun, kar je bilo enkrat mesečno, šele v zadnjem obdobju je izstavil manj računov, kar pa je bistveno zgolj z vidika zamude pri plačilu. Iz pogodbe o izvajanju storitev izhaja, da toženka tožniku plačilo za delo izvrši enkrat mesečno. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo višino plačila za delo. Tožnik je podal navedbe, da je bil dogovorjen za urno postavko v višini 12,00 EUR, to je potrdil priča E.E.. Nepravilno je presodilo, da tožnik ni bil prikrajšan pri plačilu za delo; to bi kvečjemu držalo za čas, ko mu je toženka zagotavljala dovolj dela za polni delovni čas, ne pa za kasneje. Nebistveno je, da tožnik dela ni opravljal v obsegu 174 ur mesečno, saj je bil ta čas toženki na razpolago. Pravdni stranki se nikoli nista dogovorili za manjši obseg dela oziroma skrajšani delovni čas. Tožnik ni bil obogaten, sam je kupil kombi, s katerim je opravljal delo, oziroma je kombi prodal, ko mu toženka ni več zagotavljala dela. Sodišče prve stopnje je, čeprav je v Kodeksu ravnanja jasno navedeno, da ta velja za zaposlene, zmotno ugotovilo, da velja tudi za poslovne partnerje toženke. Za takšno ugotovitev ni nobenega dokaza. Enako velja za ugotovitev, povezano s vsakoletnimi novoletnimi sprejemi. Tožnik pritožbnemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podrejeno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče A.A., direktorja družbe B., d. o. o. Dokazni predlog je bil podan za dejstvo, da je toženka tožniku zagotavljala potrošni material, pri čemer je sodišče prve stopnje to dejstvo ugotovilo na podlagi ocene drugih izvedenih dokazov (izpoved priče G.G.), kot je navedlo v točki 3 obrazložitve. Kot je pravilno utemeljilo v točki 21 obrazložitve, je toženka tožniku sicer zagotavljala material za popravo stojal, kar pa ob izostanku (drugih) elementov delovnega razmerja ne pomeni, da je obstajalo delovno razmerje tožnika pri toženki. Pred sodiščem prve stopnje tožnik ni izrecno opredelil, da bi predlagana priča A.A. izpovedal, da je tožnik navzven nastopal kot delavec toženke. To, kako so tožnika videle tretje osebe (kot delavca toženke ali kot njenega poslovnega partnerja), za odločitev ni bistveno (kar nenazadnje navaja sam tožnik v pritožbi).

7. Prav tako za odločitev ni bistveno, ali je tožnik ob prenehanju delovnega razmerja pri toženki v letu 2007 prejel odpravnino. Da je znesek v višini 28.235,39 EUR prestavljal odpravnino, je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo iz skladnih izpovedi prič E.E. in D.D., delavcev toženke na delovnem mestu monter, ki jima je – enako kot tožniku – v letu 2007 delovno razmerje prenehalo, kot je obrazložilo v točki 7. To dejstvo je ne nazadnje potrdil tožnik sam, ko je bil zaslišan kot stranka. Ker pa gre za odločitev nebistveno dejstvo, sodišče prve stopnje po predlogu tožnika toženki utemeljeno ni naložilo, da predloži s plačilom odpravnine povezano listino.

8. Sodišče prve stopnje ob presoji, da elementi delovnega razmerja niso podani, in s tem zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 16. 4. 2007 dalje ni utemeljen, pravilno ni izvedlo predlaganega dokaza s sodnim izvedencem finančne stroke, ki bi po predlogu v tožbi izračunal višino reparacije, po predlogu v prvi pripravljalni vlogi pa bi opredelil, kolikšen delež dohodkov je imel tožnik od toženke in kolikšen od družbe H., d. o. o. Delež dohodkov je opredelil tožnik sam, pri čemer za ugotovitev tovrstnega dejstva ni potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo.

9. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje predlagal, da toženka predloži „delovne mapice“ od leta 2015 dalje, iz katerih bi bilo razvidno, kakšno delo je tožnik opravil na posamezni dan. Pojasnil je, da gre za listine, s katerimi sam ne razpolaga. Sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo, toženka pa je predložila listine za, kot je navedla, naključno izbrane mesece, in sicer za mesece april 2017, januar 2018 – marec 2018, januar 2019 in julij 2019. Tožnik po prejemu listin ni vztrajal na predložitvi „delovnih mapic“ v celoti, ampak je predlagal, da toženka predloži povzetek za posamezni mesec – za vse mesece, ko je opravljal delo, od leta 2007 dalje, tako za toženko kot za družbo H., d. o. o. Hkrati je tožnik sam navedel, da leto 2019 ni bistveno, saj je bilo takrat dela, ki ga je opravil za toženko, občutno manj, zaradi česar si je moral sam poiskati drugo delo.

10. Tožnik je navedbe glede opravljanja dela za hčerinsko družbo toženke H., d. o. o., podal v prvi pripravljalni vlogi – da je v letu 2018 in prvi polovici leta 2019 približno tretjino dohodkov imel s strani toženke in družbe H., d. o. o., pri čemer je, kot je navedel v drugi pripravljalni vlogi, v letu 2018 celo več dohodkov imel s strani družbe H., d. o. o. V tretji pripravljalni vlogi je tožnik razširil svoj dokazni predlog za predložitev „delovnih mapic“ na način, da jih toženka predloži tudi za družbo H., d. o. o. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, saj je za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženki bistveno le delo, ki ga je opravil za toženko, in ne morebiti delo za druge družbe, četudi so te kapitalsko in/ali osebno povezane s toženko.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo obstoj elementov delovnega razmerja, kot izhajajo iz prvega odstavka 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.), pri čemer je v obrazložitvi navedlo jasne in prepričljive razloge, ki presojo, da ti niso podani, utemeljujejo. Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

12. Pri presoji, ali so v razmerju med strankama podani elementi delovnega razmerja, ni bistveno, kakšna je vsebina pogodbe, ki sta jo stranki sklenili, konkretno pogodbe o izvajanju storitev, ampak je bistveno, kakšno je bilo dejansko razmerje. Zato tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do določenih določb pogodbe o izvajanju storitev oziroma da jih pri odločitvi ni upoštevalo (zagotavljanje dela 18 mesecev po sklenitvi pogodbe, prepoved opravljanja dela za druge stranke, prepoved opravljanja dela preko tretje osebe, izvrševanje plačil enkrat mesečno; spoštovanje Kodeksa ravnanja v aneksu k pogodbi o izvajanju storitev) oziroma da ni upoštevalo dejstva, da ta pogodba ni bila odpovedana. Tožnik sam navaja, da je bil upad dela, ki ga je opravil za toženko, najprej v letu 2016 in nato v letu 2019, da je delo opravljal za druge stranke, da v letu 2019 plačila niso bila izvršena vsak mesec, poleg tega so se od meseca do meseca, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, razlikovala po višini. Že ta dejstva vodijo do pravilne presoje, da elementi delovnega razmerja niso podani, pri čemer ne gre za vprašanje dela v skrajšanem delovnem času, ampak za izostanek osebne odvisnosti delavca od delodajalca, ki je značilna za delovno razmerje, oziroma pomanjkanje elementa nepretrganosti opravljanja dela.

13. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za presojo razmerja med strankama, kot je obstajalo, takoj po prenehanju delovnega razmerja v letu 2007. Sodno varstvo je uveljavljal po podaji zahteve za odpravo kršitev pravic z dne 5. 9. 2019, pri čemer je predmet sodnega varstva lahko le ugotavljanje obstoja delovnega razmerja, kot je bilo podano takrat. Kot je na podlagi ocene predloženih listinskih dokazov pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je imel tožnik v letu 2018 v okviru opravljanja dejavnosti kot samostojni podjetnik prihodke v višini 69.739,37 EUR, od tega (le) nekaj manj kot 26.000,00 EUR od toženke, v letu 2019 pa je od 60 računov 8 računov izdal toženki. Priča E.E. ni izpovedal, da bi enako kot tožnik vsakodnevno hodil na delo k toženki oziroma da bi vsakodnevno prejemal navodila za delo, predvsem pa je bistveno, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izpovedi priče G.G. (enako sta izpovedala priči E.E. in D.D., ki ju je predlagal tožnik), da si je tožnik sam razporejal časovni okvir izvajanja storitev, iz izpovedi priče D.D. pa, da je prišlo do določene spremembe, da so si kot samostojni podjetniki sami razporejali delovni čas. Takrat je toženka tožniku prodala kombi in mu dala orodje ter lestev, kot tožnik sam navaja v pritožbi. Glede nadzora je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ta povezan z vprašanjem izpolnitve s pogodbo o izvajanju storitve dogovorjenega dela, ne pa kot v delovnem razmerju glede organizacije dela. Slednje iz izpovedi prič E.E. in D.D. ter zakonitega zastopnika toženke I.I. ne izhaja. Tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja samostojnost delavca na delovnem mestu monter in izpostavlja dejstvo, da se njegovo delo pred in po prenehanju delovnega razmerja ni spremenilo. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ob izostanku navodil in nadzora (poleg nepretrganosti opravljanja dela), ki so značilni za delovno razmerje, niso podani vsi elementi delovnega razmerja.

14. V pritožbi tožnik neutemeljeno enači svoj položaj s položajem samostojnega podjetnika, ki posluje z računovodskim servisom, in poudarja, da njegova partnerka J.J. ni opravljala dela delovnega mesta monter za toženko. To ni bistveno, bistveno bi bilo kvečjemu, če bi sploh ugotavljali odnos med pravdnima strankama v tem obdobju, glede na to, da je kasneje prišlo do upada dela. Tožnik je, kot je pravilno na podlagi ocene izvedenih dokazov, konkretno podatkov o izkazu poslovnega izida, v letih 2013 in 2014 izkazoval stroške dela. To pa pomeni, da je sam nastopal kot delodajalec in je imel zaposlenega delavca. Delo je sicer za toženko opravljal osebno, vendar kot delodajalec ni mogel biti vključen v organiziran delovni proces toženke.

15. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, po načelu uspeha v postopku (154. člen ZPP) sam krije svoje stroške. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo kot delodajalec v sporu o obstoju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.)

Datum zadnje spremembe:

11.05.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 798/2010
• VDSS sodba Pdp 300/2010
• VDSS Sodba Pdp 403/2019