VDSS Sodba Pdp 54/2021

Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je tožniku 17. 12. 2019 vročila redno odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, zato mu je delovno razmerje 24. 12. 2019 nezakonito prenehalo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se prvi odstavek VI. točke izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek za plačilo 64,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2019 dalje.

II. Preostali del pritožbe tožene stranke in pritožba tožnika v celoti se zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se dopusti sprememba tožbe (I. točka izreka). Ugotovilo je, da sta prenehanje pogodbe o zaposlitvi in odjava tožnika iz zavarovanj 24. 12. 2019 nezakonita in se razveljavita (II. točka izreka) ter da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 24. 12. 2019, ampak je trajalo do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi 1. 10. 2020 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku za čas od 25. 12. 2019 do 1. 10. 2020 vzpostavi delovno razmerje, mu prizna delovno dobo, ga prijavi v obvezna zavarovanja in mu obračuna neizplačane plače v mesečni višini 973,00 EUR, upoštevaje dodatek in prejeta nadomestila za čas brezposelnosti, od tega plača davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake obračunane mesečne plače. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za vzpostavitev delovnega razmerja za čas od 2. 10. 2020 dalje, reintegracijo in reparacijo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku izplača denarno povračilo v višini 973,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo višjega denarnega povračila v višini 8.757,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku plača 64,23 EUR iz naslova dodatka za delovno dobo za mesec september 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2019 dalje, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 115,77 EUR iz naslova povračila prevoza na delo in prehrane z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2019 dalje (VI. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj za tožnika povrne stroške postopka v višini 455,30 EUR ter sodno takso 36,00 EUR na računa sodišča (VII. in VIII. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del V. in VI. točke izreka sodbe vlaga pritožbo tožnik. V zvezi z zavrnjenim delom denarnega povračila navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh zakonskih kriterijev za določitev njegove višine. Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je sprejel zaposlitev pri toženi stranki zaradi obljubljene višje plače, pred tem pa je bil redno zaposlen na A.. Navaja, da se mu prejemanje denarnega nadomestila za brezposelnost ne sme šteti v škodo, v primeru ponovnega uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila se mu namreč dosedanja zavarovalna doba ne bo upoštevala. Pri upoštevanju zaposlitvenih možnosti je po prepričanju tožnika sodišče prve stopnje prezrlo upočasnitev oziroma zaustavitev gospodarskih dejavnosti v letih 2020 in 2021 zaradi zajezitve širjenja virusa SARS-Cov-2, posledično povečanje brezposelnosti in s tem zelo slabe zaposlitvene možnosti tožnika. Navaja, da bi bilo pri določitvi višine denarnega povračila treba bolj upoštevati, da je tožnik ob obisku pri osebni zdravnici izvedel, da ni več zaposlen in da nima več zavarovanja, kar je zavržno ravnanje delodajalca. Predlaga, da se mu dosodi denarno povračilo še v višini 8.757,00 EUR. Navaja, da je opravljal delo in bil prisoten na delovnem mestu od 2. 9. 2019 do 18. 9. 2019, zaradi česar mu za to obdobje pripada tudi nadomestilo stroškov prevoza in prehrane. Meni, da to, da tedaj ni imel zdravniškega potrdila o zmožnosti opravljanja dela in da bi delodajalec zato tvegal denarno kazen, prekrškovni ali kazenski postopek, še ne pomeni, da dela v mesecu septembru 2019 ni opravljal. Sklicuje se na pripis na obračunskem listu: „hrana 13 dni, prevoz: 13 dni, in izračun v skupnem znesku 79,42 EUR“ ter na predložene izpise aplikacije Google map za 4., 5., 6., 13. in 16. 9. 2019, iz katerih izhaja, da je bil v delovnem času na delovnem mestu. Trdi, da tega sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo in je s tem kršilo načelo kontradiktornosti, zavrnitve dokaznih predlogov pa ni ustrezno obrazložilo. Predlaga, da se njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo stroškov prehrane 122,40 EUR in prevoza v znesku 37,00 EUR ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka odgovarja na pritožbo tožnika, predlaga njeno zavrnitev in naložitev povrnitve stroškov odgovora na pritožbo tožniku.

4. Zoper ugodilni del sodbe v točkah II do VIII vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožena stranka. Glede izreka sodbe v točki IV zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka, saj je tožnik zahteval le dodatek za delovno dobo, mimo tožbenega zahtevka pa mu je bil priznan dodatek. Navaja, da neupoštevanje dokazov zaradi neprepričljivosti in neverodostojnosti ni pravilen procesni razlog za njihovo neupoštevanje. Nasprotuje ugotovitvi, da tožniku 17. 12. 2019 ni bila vročena odpoved. Trdi, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo, saj je dokaze in navedbe strank napačno presodilo in preseglo trditveno podlago ter bistveno kršilo pravila pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi prič, svojega zakonitega zastopnika in tožnika v zvezi z vročanjem odpovedi ter navaja, da stranka za razliko od prič ni dolžna izpovedovati resnice. Sodišču prve stopnje očita, da je izpovedi prič in strank seciralo ter da ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedim prič. Zanika bistvena neskladja med izpovedmi prič in zakonitega zastopnika. Ponavlja, da je v skladišču pisarna, pregrajena zgolj z okni, skozi katera se vse vidi. Trdi, da ni logično, da bi ji zunanja kadrovska služba pripravila odpoved, tožniku pa je nato ne bi vročila. Meni, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presojalo uradni zaznamek kot dokaz vročitve v predmetnem primeru, saj je šlo za vročanje po 88. členu ZDR-1, tožnik je odklonil podpis oziroma sprejem pošiljke, vročitev pa je mogoče izkazovati tudi z listinami ali pričami. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo dokazov glede vključenosti zunanje kadrovske službe v postopek odpovedi, ugotovitev inšpektorja za delo in da se ni opredelilo do elektronskih sporočil B.B. z dne 17. 12. 2019 ter zakonitega zastopnika z dne 13. 1. 2020. Opozarja na nelogičnost upoštevanja 7-dnevnega odpovednega roka, če odpovedi ne bi vročila tožniku 17. 12. 2019. Navaja, da je tožnik glede dogodkov 17. 12. 2019 različno trdil glede prisotnosti oseb ter opozarja, da ni res, da ni še nikoli videl odpovedi, saj mu je bila vročena 17. 12. 2019 in posredovana kot priloga odgovora na tožbo. Nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje v zvezi z menjavo ključavnice. Tudi glede inventure meni, da je napačno presodilo dejansko stanje, dokazno breme glede vročitve odpovedi pa presojalo prestrogo. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava glede določitve denarnega povračila v višini ene plače, ki je glede na obstoječo sodno prakso (npr. Pdp 83/2015) previsoko. V zvezi z zahtevkom za plačilo dodatka za delovno dobo kot materialnopravno zmotno graja ugotovitev sodišča, da ni vključen v nadomestilo plače, nadomestilo plače za september 2019 pa je bilo pravilno obračunano in izplačano. Trdi, da bi tožniku dodatek za delovno dobo pripadal zgolj za izpolnjena leta delovne dobe pri delodajalcu, kar pomeni, da je dobil več, kot bi mu šlo. Sklicuje se na pojasnilo izračuna tožnikovega nadomestila plače in upoštevanja dodatka za delovno dobo iz druge pripravljalne vloge. Trdi, da tega tožnik ni prerekal. Zatrjuje, da s strani sodišča prve stopnje citirana sodna praksa ni uporabljiva za ta primer. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma da se sodba razveljavi v izpodbijanem delu in zadeva vrne v nov postopek s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena le glede prisojenega dodatka za delovno dobo, sicer pa ne.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Z izjemo odločitve o dodatku za delovno dobo za mesec september 2019 je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno ter je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, kolikor pa gre za nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje, gre za pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka s prekoračitvijo trditvene podlage tožnika. To ne drži, tožnik je zatrjeval nezakonitost prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, ker mu ni bila vročena odpoved in je izvedel za odjavo iz zavarovanj pri osebni zdravnici, prav tako je zatrjeval, da mu pri plači pripada dodatek za delovno dobo. Ne gre za prekoračitev zahtevka, ker je sodišče prve stopnje v prvem odstavku IV. točke izreka sodbe tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prisodilo nadomestila plač v mesečni višini 973,00 EUR z upoštevanjem dodatka, ne da bi bilo izrecno zapisano, da gre za dodatek za delovno dobo.

10. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Zavrnjene dokazne predloge je sodišče prve stopnje zadosti obrazložilo (zavrnitev zaradi nepravočasnosti in nerelevantnosti), drugačne pritožbene trditve strank pa je treba zavrniti kot neutemeljene.

11. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tem, ali je tožniku 24. 12. 2019 prenehalo delovno razmerje na podlagi 17. 12. 2019 vročene redne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela iz 5. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) ali pa ga je tožena stranka odjavila iz socialnih zavarovanj brez pravne podlage, ne da bi mu vročila odpoved. Predmet tega postopka so bili tudi denarni zahtevki tožnika iz naslova dodatka za delovno dobo ter povračil prevoza na delo in prehrane za mesec september 2019.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- da sta stranki 28. 8. 2019 za nedoločen čas sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto skladiščnik viličarist, v njej pa je bila dogovorjena 6-mesečna poskusna doba,

- da tožnik v času od 1. 9. 2019 do 18. 9. 2019 dela pri toženi stranki ni opravljal, ker ni imel veljavnega zdravniškega spričevala o tem, da je za opravljanje dela sposoben,

- da se je tožnik 17. 12. 2019 pri delu poškodoval ter je v zvezi s tem poiskal zdravniško pomoč 18. 12. 2019, o nastopu bolniškega staleža pa je istega dne obvestil toženo stranko,

- da je tožniku delovno razmerje prenehalo 24. 12. 2019,

- da je tožnik izvedel za prenehanje delovnega razmerja 31. 12. 2019, ko je šel na pregled k zdravniku,

- da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku 17. 12. 2019 vročila redno odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.

Na podlagi navedenega je ugotovilo nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnika, pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo 1. 10. 2020 in tožniku prisodilo reparacijo ter denarno povračilo v višini 973,00 EUR (ene plače), za mesec september 2019 pa mu je prisodilo dodatek za delovno dobo v višini 64,23 EUR, v presežku pa njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

K pritožbi tožene stranke:

13. Tožena stranka v pritožbi prvenstveno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da tožniku 17. 12. 2019 ni vročila odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nasprotuje zlasti dejstvu, da je sodišče prve stopnje štelo za verodostojno tožnikovo izpoved, ni pa sledilo izpovedim zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič (sina zakonitega zastopnika tožene stranke in dolgoletnega delavca ter nadrejenega tožniku pri toženi stranki). V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče in stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti priče ali stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika, ki jo potrjujejo tudi predloženi listinski dokazi. Ne drži pritožbena navedba, da tožnik, zaslišan kot stranka, ni bil dolžan govoriti resnice in ni bil opozorjen na posledice krive izpovedbe. Skladno z določbo 263. člena v povezavi z drugim odstavkom 238. člena ZPP je treba tudi stranko preden je zaslišana najprej opomniti, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, nato pa jo opozoriti na posledice krive izpovedbe. Iz zapisnika naroka z dne 23. 7. 2020 izhaja, da je bil tožnik na to tudi opozorjen (list. št. 31). Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožena stranka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Pravilno je primerjalo izpovedi prič in strank v zvezi z zatrjevanim dogajanjem, njegova presoja verodostojnosti strank in prič pa je prepričljiva. Pritožbene trditve o „seciranju“ izpovedi prič, logičnosti trditev tožene stranke (vključno z menjavo ključavnice) in nelogičnosti zatrjevanega teka dogajanja s strani tožnika pri pritožbenem sodišču niso vzbudile dvoma v sprejeto dokazno oceno. Dejstvo, da je zunanja kadrovska služba pripravila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2019 in oceno poskusnega dela z istim datumom ter ju poslala toženi stranki 17. 12. 2019, ne dokazuje, da sta bili listini (še isti dan) vročeni tožniku. Glede na to elektronsko sporočilo delavke v zunanjem računovodstvu z dne 17. 12. 2019 ni bistveno za dokazno oceno. Enako velja za elektronsko sporočilo zakonitega zastopnika tožene stranke zunanjemu računovodstvu z dne 13. 1. 2020, v katerem zakoniti zastopnik navaja, da je bila tožniku podana odpoved 17. 12. 2019.

14. Pritožba s trditvami o tem, da neupoštevanje dokazov zaradi neprepričljivosti in neverodostojnosti ni pravilen procesni razlog za njihovo neupoštevanje (gre za izpise iz aplikacije „Google maps timeline“ pod B 5 ter elektronski sporočili pod B 6 in B 8, ki naj bi dokazovali prisotnost zakonitega zastopnika tožene stranke in priče C.C. 17. 12. 2019 na sedežu tožene stranke), neutemeljeno nasprotuje oceni sodišča prve stopnje, da gre za neprimerne dokaze za dokazovanje pravno relevantnih dejstev v zadevi. Zgolj dejstvo prisotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke in priče C.C. na sedežu tožene stranke na dan domnevnega vročanja odpovedi tožniku ne dokazuje, da je tožena stranka tožniku ta dan res vročila odpoved.

15. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da dejstvo, da inšpektor za delo ni ugotovil kršitev delovnopravne zakonodaje, ne vpliva na presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožniku. Sodišče namreč na ugotovitve inšpektorja za delo ni vezano, iz samega zapisnika o inšpekcijskem pregledu pa izhaja, da ugotovitev, da ni kršitev delovnopravne zakonodaje, temelji zgolj na pregledani dokumentaciji, ki jo je predložila tožena stranka, za katero pa se je v tem individualnem delovnem sporu izkazalo, da ne izkazuje dejanske vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku.

16. V pritožbi tožena stranka splošno nasprotuje na podlagi 118. člena ZDR prisojenemu denarnemu povračilu v višini ene plače kot previsokemu. Taka višina denarnega povračila glede na tožnikove zaposlitvene možnosti ter ostale zakonske kriterije, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, ne odstopa od obstoječe sodne prakse. Iz sodbe in sklepa sodišča prve stopnje Pdp 83/2015 ne izhaja, da bi bila izdana v zadevi, v kateri bi bile relevantne okoliščine za odmero denarnega povračila enake kot v predmetni, niti iz nje ne izhajajo stališča, ki bi se nanašala na samo odmero višine denarnega povračila.

17. Pritožba tožene stranke pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev v prvem odstavku VI. točke izreka, v kateri je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožniku plača dodatek za delovno dobo za mesec september 2019 v višini 64,23 EUR. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da dodatek za delovno dobo ni bil vključen v nadomestilo plače, ki ga je prejel tožnik za navedeni mesec, je zmotna. Iz obračunskega lista za september 2019 (listina A 10) je razvidno, da je tožnik za 13 dni oziroma 104 ure dela prejel nadomestilo plače v višini 668,60 EUR, za čas bolniškega staleža 64 ur pa 80-odstotno nadomestilo plače 329,15 EUR, osnova za obračun je torej znašala 1.080,00 EUR, to pa je vsota dogovorjene plače tožnika 973,00 EUR in 11-odstotnega dodatka za delovno dobo 107,00 EUR. Tožnik je tako za obdobje od 1. 9. 2019 do 17. 9. 2019 prejel nadomestilo plače, v katerem je bil že vključen dodatek za delovno dobo, zato mu iz tega naslova tožena stranka ne dolguje ničesar več.

18. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 64,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (2. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in nespremenjeni izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnika

20. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del V. in VI. točke izreka sodbe. V zvezi z višino odmerjenega denarnega povračila neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh zakonskih kriterijev za določitev višine denarnega povračila. Sodišče prve stopnje mu je priznalo denarno povračilo v višini 973,00 EUR ob pravilnem upoštevanju kratkega obdobja zaposlitve pri toženi stranki (4 mesece) in tožnikovih razmeroma dobrih zaposlitvenih možnostih, ob tem pa je upoštevalo tudi njegovo skupno delovno dobo 14 let, starost 50 let, poklic trgovca, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in pravice, ki jih je uveljavil iz naslova brezposelnosti. Slednje je eden od zakonskih kriterijev, ki vpliva na odmero višine denarnega povračila, zato je treba zavrniti zavzemanje tožnika, da se prejemanje denarnega nadomestila med brezposelnostjo ne bi smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje pri odmeri pravilno ni upoštevalo, da naj bi se tožnik zaposlil pri toženi stranki zaradi obljube višje plače in po predhodni zaposlitvi na A., saj to na odmero višine denarnega povračila ne vpliva. Neutemeljeno je tudi tožnikovo pavšalno sklicevanje na vpliv ukrepov zaradi zajezitve širjenja SARS-Cov-2 virusa na njegove zaposlitvene možnosti. Sodišče prve stopnje je pri odmeri tudi ustrezno upoštevalo okoliščino, da je tožnik izvedel za odjavo iz zavarovanja pri osebni zdravnici. Pravilno je bil torej zavrnjen tožnikov zahtevek za plačilo denarnega povračila, višjega od ene njegove plače v obdobju pred prenehanjem delovnega razmerja.

21. V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo stroškov prevoza na delo in prehrane za obdobje od 2. 9. 2019 do 18. 9. 2019 tožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Trdi, da je dokazal, da je na te dneve delal, zaradi česar mu pripada nadomestilo stroškov prevoza in prehrane. Pritožbeno sodišče tudi v ta del dokazne ocene sodišča prve stopnje ne dvomi. Tožnik s sklicevanjem na pripis na obračunskem listu za mesec september 2019 ni vzbudil dvoma v dokazno oceno, glede izpisov iz aplikacije Google map pa je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da ti ne dokazujejo tožnikove prisotnosti, še manj pa opravljanja dela na njegovem delovnem mestu. Očitek o kršitvi načela kontradiktornosti v zvezi s tem je tako neutemeljen.

22. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

23. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Skladno z drugim odstavkom 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik namreč s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa je uspela v neznatnem delu. Glede na to pritožbeno sodišče tudi ni poseglo v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

06.05.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1139/2012
• VDSS Sodba Pdp 534/2021
• VDSS Sodba Pdp 785/2019