VDSS Sklep Pdp 45/2021

Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh s strani tožene stranke postavljenih trditev in sicer, da bi tožnik delo po pogodbi o zaposlitvi lahko opravljal doma, da se prepoved približevanja nanaša le na prepoved približevanja direktorici tožene stranke kot žrtvi nasilja in ne toženi stranki kot delodajalcu. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni izvajalo dokazov, oziroma o že izvedenih dokazih ni opravilo celovite dokazne ocene, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in odločitev preuranjena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2019 nezakonita in pokojnemu A.A. delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 12. 12. 2018, ampak 23. 5. 2019 po sodbi sodišča. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožniku oziroma dedičem za čas od 12. 12. 2018 do 23. 5. 2019 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi ter ga za isto obdobje prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ ter mu za isto obdobje za vsak mesec obračunati nadomestilo plače v višini minimalne plače v znesku 842,79 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za vsako mesečno nadomestilo plače od 15. dne v mesecu dalje. Dedičem je dolžna v roku 8 dni izplačati denarno povračilo v višini 8.427,90 EUR in jubilejno nagrado v višini 689,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2018 dalje. Sklenilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna dedičem pokojnega tožnika povrniti 1.401,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude od zapadlosti dalje dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka. Drži, da med strankama postopka ni sporno, da tožnik v času od 12. 12. 2018 dalje vse do podaje odpovedi ni prihajal na delo in o razlogih tožene stranke ni obvestil, ja pa zmotna presoja sodišča prve stopnje, da opravljanje dela ni bila njegova obveznost zato, ker mu je Okrožno sodišče v Kopru v zadevi opr. št. N 171/2018 dne 27. 11. 2018 izreklo prepoved približevanja B.B., direktorici tožene stranke, in prostorom toženke, na razdalji manjši od 150 metrov ter navezovanje stikov in vzpostavljanje stikov s B.B. za 12 mesecev, tako da je bil ta sklep v veljavi še v času sojenja. Sodišče je to prepoved približevanja štelo kot utemeljen razlog, zaradi katerega tožnik v tem obdobju ni prihajal na delo, saj je tožniku grozila v primeru kršitve denarna kazen. Štelo je tudi, da je bila toženka s prepovedjo seznanjena, saj je takšno prepoved predlagala direktorica tožene stranke in sklep tudi prejela. Tako po stališču sodišča prve stopnje, tožnik ni smel toženki sporočiti, da bo odsoten zaradi te prepovedi, ne preko direktorice in tudi ne tretjih oseb, zato je zaključilo, da toženka ni izkazala utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, podan pa tudi ni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj za tožnikovo odsotnost z dela ni podan niti njegov naklep niti na delo ni prihajal iz hude malomarnosti. To stališče je zmotno, saj razlog tožnikove neutemeljene odsotnosti z dela in dejanskega opravljanja dela na delovnem mestu, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, obstaja. Tožniku ni bilo prepovedano komuniciranje s toženo stranko, ampak le z direktorico tožene stranke. Ukrep na prepoved približevanja je bil izdan na podlagi Zakona o preprečevanju nasilja v družini in se ne nanaša na poslovno komunikacijo med tožnikom in toženo stranko. Tožnik je sam s svojim ravnanjem povzročil nezmožnost prihoda na sedež družbe, zato mu v delovnopravnem smislu tega ni mogoče šteti v korist. Čeprav je tožena stranka vse čas postopka trdila (že v odgovoru na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi), da je imel tožnik na razpolago vsa delovna sredstva, s katerimi bi delo lahko opravljal kljub izrečeni prepovedi približevanja sedežu tožene stranke, se sodišče prve stopnje o teh pravočasnih in substanciranih navedbah tožene stranke tem sploh ni opredelilo, zato je nepopolno in celo napačno ugotovilo dejansko stanje. Ker ni presojalo bistvenih navedb tožene stranke, od katerih je odvisen uspeh celotnega postopka, je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in toženi stranki odvzelo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj je upoštevalo le tožnikove navedbe, medtem ko je navedbe toženke povsem prezrlo. Tožnik dela pri toženi stranki naklepno ni opravljal, zato je jasno, da je naklepno kršil svoje obveznosti. Sodišče bi moralo celovito presoditi razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki jih je navedla tožena stranka. Dejanski razlog, ki je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pomeni le odpovednega razloga po 4. alineji, ampak tudi odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kar bi moralo sodišče presojati. Iz previdnosti pa tožena stranka izpodbija tudi višino dosojenega zneska denarnega povračila, saj je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo nadomestilo v višini kar 10 minimalnih plač in ni upoštevalo dejstva, da je tožnik sam s svojim ravnanjem prispeval k odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da se ni želel zaposliti in da do izdaje sodbe ni iskal zaposlitve. Sodišče tudi ni upoštevalo napotila višjega sodišča v smislu vpogleda v ostale dokaze in se do dokazov, ki izkazujejo tako nasilje kot tudi premoženjsko okoriščanje tožnika v razmerju do direktorice tožene stranke ni opredelilo in jih je prezrlo. Tako ostaja dejansko stanje še vedno nepopolno ugotovljeno, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločilo. S sklepom opr. št. Pdp 586/2019 z dne 19. 2. 2020 je sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 23/2019 z dne 23. 5. 2019 zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem je sodišče prve stopnje pridobilo spis Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. N 171/2018 in ponovno odločilo.

6. Predmet presoje v obravnavani zadevi je zakonitost izredne odpovedi, ki jo je pokojnemu tožniku podala tožena stranka iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker najkasneje od 12. 12. 2018 dalje ni prihajal na delo in o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

7. Nesporno med strankama je, da je bil pokojni tožnik pri toženi stranki zaposlen od 15. 10. 1998 kot komercialist, vzdrževalec vozil in poslovnih prostorov na podlagi pogodbe o zaposlitvi in da je po pogodbi delo opravljal v poslovnih prostorih in izven poslovnih prostorov oziroma sedeža tožene stranke.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in da je tožena stranka pred izdajo izredne odpovedi spoštovala zakonska določila, saj je tožniku omogočila zagovor, ki ga je tožnik podal pisno. Ugotovilo pa je, da je odpoved nezakonita iz razloga, saj tožnik utemeljeno ni prihajal na delo, ker je imel skladno s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. N 171/2018 z dne 26. 11. 2018 med drugim tudi prepoved se zadrževati in približevati sedežu podjetja (tožene stranke) na razdalji manjši od 150 m, prepovedano navezovati stike z direktorico tožene stranke na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in preko tretjih oseb in vzpostaviti vsakršno srečanje z direktorico tožene stranke v trajanju 12 mesecev. Ker je bil tožnik dolžan spoštovati izrečeno prepoved približevanja ženi, saj je bila za nespoštovanje tega ukrepa zagrožena kazen, je po stališču sodišča prve stopnje povsem logično, da ni smel tožene stranke obvestiti o tej prepovedi in zato ni kršil določbe 36. člena ZDR-1, prav tako pa tudi ni storil kršitve po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker ni naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in tako tudi ni kršil določbe 33. člena ZDR-1, ko v času od 12. 12. 2018 do 7. 1. 2019 ni opravljal dela.

9. Kot pravilno opozarja pritožba, sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo, da je bila prepoved približevanja, ki jo je v zadevi opr. št. N 171/2018 dne 27. 11. 2018 pokojnemu tožniku izdalo Okrožno sodišče v Kopru in s katero mu je bilo prepovedano približevati se mladoletnima otrokoma in ženi B.B. ter njihovem bivališču in prostorom toženke na razdalji manjši od 150 m in šolama, kjer sta se šolala otroka, na razdalji manjši od 100 metrov ter navezovanje in vzpostavljanje stikov s B.B. in mladoletnima otrokoma na kakršenkoli način vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi prek tretjih oseb ter tudi vzpostaviti vsakršno srečanje s B.B. in mladoletnima otrokoma, izdana v skladu z določbami Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND (Ur. l. RS, št. 16/2008 in naslednji) na predlog B.B. zaradi nasilja pokojnega tožnika nad družinskimi člani, kar pa ne pomeni, da pokojni tožnik z delavci tožene stranke ni smel komunicirati v zvezi z delom po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, saj gre za poslovno komunikacijo in ne za prepovedano komunikacijo med družinskimi člani.

10. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve sicer ugotovilo, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi navedeno, da bo pokojni tožnik delo opravljal v in izven poslovnih prostorov sedeža družbe, vendar pa se ni, kar utemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi, opredelilo do njenih trditev podanih že v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi. Tožena stranka je namreč trdila, da je imel pokojni tožnik na razpolago vsa delovna sredstva, s katerimi bi lahko delo kljub izrečeni prepovedi opravljal. Sodišče se o teh trditvah ni izreklo in s tem, kot pravilno opozarja pritožba, toženi stranki odvzelo pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Ta vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz tega ustavnega procesnega jamstva izhaja med drugim tudi pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena možnost sodelovanja v sodnem postopku in obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice in njen pravni položaj. Ta pravica stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic in ji s tem omogočilo, da aktivno vpliva na odločitev v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe strank vzame na znanje in pretehta njihovo upoštevnost ter se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, opredeli v obrazložitvi sodbe (glej sklep VSRS opr. št. II Ips 122/2016 z dne 1. 9. 2016). S tem, ko je sodišče prve stopnje povsem spregledalo navedbe in trditve tožene stranke o tem, da bi pokojni tožnik svoje delo v spornem obdobju lahko opravljal z delovnimi sredstvi, ki jih je imel na voljo, je kršilo njeno pravico do izjave, saj ne gre le za pavšalne trditve. Ob tem pa je sodišče upoštevalo predvsem navedbe tožeče stranke. Izpovedi prič in izpoved pokojnega tožnika je upoštevalo le v kolikor se nanašajo na navedbe tožnika, ne pa tudi v zvezi z navedbami tožene stranke, ki jih je sodišče prezrlo.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh s strani tožene stranke postavljenih trditev in sicer, da bi tožnik delo po pogodbi o zaposlitvi lahko opravljal doma, da se prepoved približevanja nanaša le na prepoved približevanja direktorici tožene stranke kot žrtvi nasilja in ne toženi stranki kot delodajalcu. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni izvajalo dokazov, oziroma o že izvedenih dokazih ni opravilo celovite dokazne ocene, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in odločitev preuranjena.

12. Prav tako pa tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišča prve stopnje pri odmeri zneska denarnega povračila ni upoštevalo vseh okoliščin (tudi na strani pokojnega tožnika) po 118. členu ZDR-1.

13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo skladno z določbo 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je bila toženi stranki odvzeta pravica do izjave, saj se sodišče prve stopnje do njenih trditev sploh ni opredelilo, prav tako pa tudi ni opravilo celovite dokazne ocene, je pritožbeno sodišče ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka, kar pa ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju upoštevati tudi trditve tožene stranke iz odgovora na tožbo in prve pripravljalne vloge, da je pokojni tožnik lahko delo opravljal tudi od doma. Opredeliti se bo moralo, ali je ukrep prepovedi približevanja, ki je bil izdan skladno z določbami ZPNDP, veljal tudi za poslovno komunikacijo pokojnega tožnika s toženo stranko. Pri odločitvi, katera dejstva se štejejo za dokazana, naj skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno presodi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana.

14. Skladno z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP se odločitev o strokih pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

06.05.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 123/2016
• VSRS sklep VIII Ips 107/2016
• VDSS Sklep Pdp 325/2021