VDSS Sklep Psp 5/2021

Jedro

Skupno premoženje tožnika in njegove družine znaša 54.880,80 EUR. Od tega 9.906,40 EUR odpade na vrednost 122 delnic A., ki so v tožnikovi lasti. Skupno premoženje tožnika in njegove družine tako nedvomno bistveno presega cenzus, ki je določen v višini 19.304,64 EUR. V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji določeni v 11. členu ZST-1, da bi se tožnika oprostilo plačila sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Ps 762/2019 z dne 13. 10. 2020.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da je odločitev materialno pravno napačna, neživljenjska in nesorazmerna glede na realne dohodke tožnika in njegove družine in zlasti glede na tožnikovo zdravstveno stanje, ki se slabša in tudi ni več zmožen za nobeno pridobitno delo. Tožnik se že vrsto let zdravi zaradi hudih bolečin v hrbtenici. Zdravljenje je potekalo pretežno z antidepresivi in protibolečinskimi tabletami. Ker pri zdravljenju več kot 6 let ni bilo napredka, ampak se mu je zdravstveno stanje vedno bolj slabšalo, je na ugotovitev tožene stranke, da je le začasno nezmožen za delo, vložil laično tožbo, s katero je izpodbijal predvsem odločitev tožene stranke o začasni nezmožnosti za delo. V tožbi je sicer res ocenil tudi škodo, ki naj bi mu nastala zaradi napačnega zdravljenja. Na obravnavi ga je razpravljajoča sodnica vprašala, če vztraja pri zahtevku za plačilo odškodnine. Verjetno je to potrdil. Antidepresivi in protibolečinske tablete namreč puščajo posledice tudi pri zavedanju in odločanju človeka. Po tem vprašanju sodnice, pa sodišče o njegovi odškodninski tožbi ni nič več razpravljalo. Iz tega razloga je bil prepričan, da se tožba glede odškodnine ne bo obravnavala. Zaradi vsega navedenega naloga za plačilo visoke takse ni pričakoval. Plačilni nalog za plačilo sodne takse, ki ga je prejel po prejemu sodbe, je tožnika tudi odvrnil od vložitve pritožbe zoper očitno materialnopravno napačno in krivično sodbo. Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da družina razpolaga s premoženjem, ki bistveno presega premoženjski cenzus, tožnik navaja, da delnice, ki jih navaja sodišče, ima namenjene izključno za potrebe zdravljenja. Razen tega delnice tudi niso enostavno in hitro unovčljivo premoženje. Gre tudi za premoženje, ki nima vedno enake vrednosti. Dohodkovna in premoženjska situacija tožnika in njegove družine pa je takšna, da opravičuje oprostitev plačila sodne takse. Sodišče bi namreč moralo poleg likvidnostnega, premoženjskega in finančnega stanja tožnika in njegove družine, upoštevati tudi tožnikovo zdravstveno stanje in njegove realne pridobitne zmožnosti, ki jih tožnik ne bo več imel. Njegovo zdravstveno stanje se ne bo izboljšalo, temveč le poslabšalo. Likvidnostna, premoženjska in finančna situacija tožnika mu ne omogoča plačila sodne takse, kot jo je določilo sodišče, saj bi se s tem občutno zmanjšala sredstva za preživljanje sebe in svoje družine. Tožnik še navaja, da je bil po več letih zdravljenja operiran na hrbtenici. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in ga oprosti plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti.

5. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik 24. 6. 2019 vložil tožbo zoper toženo stranko. Uveljavljal je, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 27. 5. 2019 in odločba št. ... z dne 29. 3. 2019 v delu, v katerem je odločeno, da je tožnik od 6. 4. 2019 dalje zmožen za delo skladno z odločbo ZPIZ, ter da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 6. 4. 2019 do 15. 9. 2019. Tožnik je nadalje uveljavljal, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 92.880,00 EUR zaradi nestrokovnega zdravljenja, 83.054,05 EUR zaradi povzročitve nevarnosti, 231.455,17 EUR zaradi duševnih bolečin in 2.000,00 EUR iz naslova povračila stroškov za preiskave. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 12. 2. 2020 izhaja, da ga je predsednica senata posebej vprašala, ali vztraja tudi pri postavljenem odškodninskem zahtevku. Tožnik je odgovoril, da pri postavljenem odškodninskem zahtevku vztraja in to kljub temu, da ga je predsednica senata opozorila, da je v primeru, ko uveljavlja odškodninski zahtevek, potrebno plačati tudi sodno takso.

6. S sodbo V Ps 762/2019 z dne 16. 9. 2020 je sodišče v celoti zavrnilo postavljeni tožbeni zahtevek. Tožniku je za tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine, po tarifni št. 2111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1)² naložilo, da plača sodno takso v višini 1.660,50 EUR. Tožnik je nato 24. 9. 2020 vložil predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je s sklepom opr. št. V Ps 762/2019 z dne 13. 10. 2020 predlog zavrnilo. Ugodilo pa je predlogu tožnika za obročno plačilo sodne takse. Posledično je razveljavilo plačilni nalog z dne 18. 9. 2020 ter odločilo, da je tožnik sodno takso v znesku 1.660,50 EUR dolžan plačati v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 166,05 EUR na račun sodišča. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo, ki pa jo je sodišče s sklepom opr. št. V Ps 762/2019 z dne 4. 1. 2021 zavrnilo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da skupno premoženje tožnika in njegove družine znaša 54.880,80 EUR. Navedeni znesek pa presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (19.304,64 EUR).

7. ZST-1 v prvem odstavku 11. člena določa, da sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (družinski člani). V šestem odstavku pa je nadalje določeno, da je ne glede na določbo prvega odstavka 11. člena ZST-1, do celotne oprostitve plačila taks upravičena stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Navedena določba torej odkazuje na uporabo Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP)³. Skladno s 14. členom ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja, upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke. Gre za določbe o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Za ugotavljanje materialnega položaja se torej uporabljajo določbe Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre)⁴ in pa določbe Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS)⁵. Določbe navedenih predpisov so odločilne pri ugotavljanju pravnega standarda občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, kot to tudi izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča⁶. Kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, znesek tožnikovega minimalnega dohodka znaša 402,18 EUR in je torej nižji od dvakratnika minimalnega dohodka (804,36 EUR). Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati tudi dohodke in premoženje tako tožnika kot njegovih družinskih članov, in sicer skladno z določbami že citiranih predpisov. Glede na navedeno ter ob poštevanju 27. člena ZSVarPre, je pogoj za taksno oprostitev, da tožnikovo premoženje oziroma premoženje njegove družine ne dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, torej znesek 19.304,64 EUR.

8. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar glede na pritožbene navedbe v zadevi ni sporno, skupno premoženje tožnika in njegove družine znaša 54.880,80 EUR. Od tega 9.906,40 EUR odpade na vrednost 122 delnic A., ki so v tožnikovi lasti. Skupno premoženje tožnika in njegove družine tako nedvomno bistveno presega cenzus, ki je določen v višini 19.304,64 EUR. V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji določeni v 11. členu ZST-1, da bi se tožnika oprostilo plačila sodne takse. Nenazadnje, kot to poudarja tudi sodišče prve stopnje, je pri tem bistveno, da tožnik razpolaga z vrednostnimi papirji, ki jih lahko proda in s tem tudi poravna zahtevani znesek sodne takse. Za samo odločanje tako ni odločilno, zakaj tožnik hrani navedene vrednostne papirje. Glede pritožbenih navedb, da delnice niso enostavno in hitro unovčljivo premoženje, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je že sodišče prve stopnje, s tem ko je omogočilo obročno plačilo sodne takse, upoštevalo premoženjsko stanje tožnika in njegove družine in pri tem ocenilo, da bi bilo takojšnje plačilo celotne sodne takse preveliko breme za tožnika in njegovo družino.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožnik na vprašanje sodnice, ali vztraja pri plačilu odškodnine, verjetno potrdil, da vztraja pri plačilu odškodnine, ne da bi se tega dejansko zavedal, pa pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je tožnik v tožbi povsem jasno postavil odškodninski zahtevek in tudi specificiral zneske, ki jih uveljavlja kot odškodnino od tožene stranke ter tudi navedel razloge, zakaj meni, da bi mu morala tožena stranka plačati odškodnino. Prejel je tudi odgovor na tožbo tožene stranke, ki je plačilu odškodnine izrecno nasprotovala. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 12. 2. 2020 tudi jasno izhaja, da je predsednica senata tožnika vprašala, ali vztraja pri postavljenem odškodninskem zahtevku in tožnik je povedal, da vztraja. Zapisano je tudi, da je predsednica senata tožnika poučila, da v primeru odškodninskega zahtevka, le-ta ni takse prost oziroma, da je potrebno plačati sodno takso. Tudi na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 16. 9. 2020, na katerem je bila prisotna tudi tožnikova pooblaščenka je tožnik vztrajal pri postavljenem tožbenem zahtevku. Glede na vse navedeno tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je tožnik mislil, da se tožba glede odškodnine ne bo obravnavala.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ga je plačilo sodne takse odvrnilo od vložitve pritožbe zoper sodbo, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se je del tožbe nanašal na presojo izpodbijanih odločb tožene stranke. Šlo je torej za spor o pravicah do in iz socialnih zavarovanj. V teh sporih pa se skladno z 71. členom ZDSS-1 sodne takse ne plačujejo. Sodne takse pa je potrebno plačati v premoženjskih (torej tudi v odškodninskih) sporih, kot to izhaja tudi iz Tarifne št. 2111, ki se nanaša na postopek v socialnih sporih premoženjske narave. V teh sporih je količnik za odmero takse po 16. členu ZST-1 0,9, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo. Tožniku ne bi bilo potrebno plačati takse, če bi vložil pritožbo le zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki se je nanašala na presojo odločb tožene stranke v zvezi s priznanjem bolniškega staleža.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 48/2001 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.
⁶ Glej sklep I Up 156/2015 z dne 18. 11. 2015.

Datum zadnje spremembe:

22.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSM sklep I Cpg 307/2015
• VDSS Sklep Pdp 296/2021
• VDSS Sklep Pdp 172/2017