VDSS Sodba in sklep Pdp 50/2021

Jedro

V zvezi z zavrnilno odločitvijo o zahtevku za plačilo izgubljenega dobička pa tožeča stranka utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je napačno navedlo, da tožeča stranka s tem v zvezi ni podala zadostnih trditev. Prav tako ne drži zaključek, da ni dokazala temelja zahtevka.

Tožeča stranka je navajala, da je 14. 3. 2019, torej istega dne, ko je toženec zapustil vozilo, prejela e-sporočilo O.O. iz družbe A., iz katerega izhaja "Prosim ne kličite več na to številko". Predložila je tudi izpis kontov za A. za obdobje od januarja 2018 do februarja 2019, iz katerega izhaja promet v skupnem znesku 213.364,80 EUR, ter pojasnila, da je v panogi avtoprevozništva povprečni količnik za izračun čistega dobička 0,096, kar pomeni v povprečju med 9 in 10 % od realizacije. Prevoz za naročnika je dokazovala tudi s potrditvijo naročila zanj za datum 14. 3. 2019. Po tem dogodku pa ni več prejela nobenega naročila družbe A.. O tem je izpovedal direktor tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se v celoti, pritožbi toženca pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v zavrnilnem delu točke I izreka in v točki II izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba toženca zavrne in se v nerazveljavljenem delu (ugodilni del točke I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki v roku 15 dni plačati 2.736,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v presežku pa je zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del točke I izreka in točko II izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmotno stališče sodišča, da med nastalo škodo (izgubljenim dobičkom) ter protipravnim ravnanjem toženca ni vzročne zveze. Sodišče bi moralo na podlagi elektronskega sporočila z dne 14. 3. 2019 in izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke ugotoviti, da je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženca ter izgubljenim dobičkom zaradi izgube naročnika A.. Elektronsko sporočilo je bilo na tožečo stranko naslovljeno istega dne, ko je toženec zapustil vozilo. Iz elektronskega sporočila izhaja, da je tožeča stranka naročnika večkrat klicala, naročnik pa z njo ni želel več komunicirati. Zakoniti zastopnik je izpovedal, da mu je naročnik v telefonskem pogovoru na njegove prošnje glede nadaljnjega sodelovanja jasno povedal, da mu je že napisal, da z njimi zaradi tega dogodka ne bo več sodeloval. Vseeno je sodišče arbitrarno zaključilo, da vzročna zveza ni podana. Ni pojasnilo, kateri drugi vzrok bi po običajnem teku stvari lahko pripeljal do elektronskega sporočila naročnika istega dne, ko zaradi toženca ni bil izveden prevoz za naročnika. Sodišče je napačno zaključilo, da ni jasen vzrok za to, da naročnik ravno od 14. 3. 2019 dalje s tožečo stranko ni želel več komunicirati. Zadnje naročilo je bil neizveden prevoz. Sodišče ni pravilno ocenilo izpovedi zakonitega zastopnika. Dokazna ocena ni vestna, skrbna, dosledna. Glede nastanka izgubljenega dobička se uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti (stopnja 50 %).

3. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v točki I izreka in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil s tožečo stranko dogovorjen za odhod na vikend, kar je opisal s konkretnimi navedbami in dogovori z delodajalcem. Določno je navedel svoja obvestila B.B., C.C. in D.D.. Predvsem slednji v izpovedi tega ni zanikal. D.D. je sicer zelo pavšalno navedel, da je toženec pustil vozilo na parkirišču, ki naj bi bilo rizično za parkiranje vozila, a tega ni dodatno utemeljil. Dokazi tožeče stranke bi morali biti določni in konkretni glede na dokazno breme, pa niso bili. Zgolj izpoved D.D., da v predal na parkirišču E. pogledajo vsako jutro in da ključev in kartic za sporno vozilo ni bilo, ne zadošča za sklep, da toženec ključev in kartic ni vrnil. Ni pojasnilo, zakaj je verjelo priči D.D., ne pa tožencu. Glede stroškov za reševanje sporne situacije (kilometrina, cestnina, neopravljen prevoz za A.) si je tožeča stranka sama povzročila dodatne nepotrebne stroške, saj za takšno ''reševanje situacije'' ni bilo potrebe. Kvečjemu je bila potrebna napotitev najbližjega tovornega vozila oziroma voznika, da prevzame vozilo, ki ga je na parkirišču pustil toženec, ostale stroške pa je sodišče tožeči stranki priznalo neutemeljeno. Ker je bil uspeh tožeče stranke minoren, je odločitev o stroških napačna.

4. Stranki sta v odgovorih na pritožbi predlagali njuno zavrnitev.

5. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba toženca pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožeča stranka od toženca uveljavlja plačilo odškodnine v skupnem znesku 22.902,30 EUR za škodo, ki jo je utrpela zaradi protipravnega ravnanja toženca, ko je samovoljno zapustil tovorno vozilo tožeče stranke na nezavarovanem parkirišču oziroma počivališču v F.. Zahtevek je oprla na navedbe, da zaradi tega niso bili opravljeni naročeni prevozi blaga, toženec pa je odtujil ključe, plačilne kartice za gorivo, cestnine in splošno plačevanje, zaradi česar so tožeči stranki nastali stroški v zvezi z varovanjem vozila, organiziranjem prevoza vozila v Slovenijo z drugim šoferjem in preklicem kartic. Zaradi neizvedbe že naročenih prevozov je utrpela tudi materialno škodo, ker ni prejela predvidenih plačil. S tem v zvezi ji je sodišče prve stopnje prisodilo 2.763,30 EUR.

8. Za razliko (20.166,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ni sledilo tožeči stranki, da je ravno zaradi toženčevega neopravljenega prevoza naročnik A. z njo prenehal poslovno sodelovati, zaradi česar zoper toženca uveljavlja tudi plačilo izgubljenega dobička. Presodilo je, da ni dokazana vzročna zveza med ravnanjem toženca in nastalo škodo.

9. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v prvem odstavku 177. člena določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, dolžan škodo povrniti. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost toženca po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti (131. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.).

10. Pritožba toženca neutemeljeno navaja, da je bil toženec s tožečo stranko dogovorjen za prost vikend, kar pomeni, da bi lahko v dogovoru s tožečo stranko vozilo zapustil na varovanem parkirišču v F. in sam poskrbel za svoj prevoz v G.. Tožnik sam namreč takšnih svojih trditev v izpovedi ni potrdil. Izpovedal je, da njegovo ravnanje - zapustitev vozila ni bila posledica dogovorjenega vikenda, temveč da je vozilo zapustil, ker je štel, da je že potekel odpovedni rok v zvezi z njegovo odpovedjo, ki da jo je podal pred dvema ali tremi meseci. Bistveno je, da bi spornega dne moral opravljati delo za tožečo stranko. Ker svojih obveznosti ni opravil, je tožeča stranka uveljavljala škodo.

11. Neutemeljene so toženčeve pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje na podlagi povsem pavšalne izpovedi priče D.D. ugotovilo, da je toženec vozilo zapustil na nezavarovanem parkirišču (kar je sprožilo takojšnje ukrepanje tožeče stranke). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta direktor tožeče stranke in priča D.D., vodja voznikov pri tožeči stranki, prepričljivo izpovedala, da je bilo vozilo parkirano na nezavarovanem avtocestnem počivališču. Potem, ko je toženec iz vozila odstranil tahografsko kartico, so pri tožeči stranki prejeli avtomatski alarm in hoteli s tožencem vzpostaviti kontakt, a se toženec ni javil. Bližnje šoferje so poslali na kraj zapuščenega vozila, da so ugotovili, kaj se dogaja z vozilom in zagotovili nadzor vozila, nato pa so z rezervnimi ključi opravili prevoz vozila v Slovenijo. Tožeča stranka je predložila tudi izpis iz aplikacije maps.google o lokaciji parkirišča. Utemeljeno je na nezavarovano počivališče poslala dva svoja delavca, ki sta se takrat nahajala na vožnji v F., da sta dva dni poskrbela za varovanje oziroma nadzor vozila, dokler ni prispel direktor z rezervnimi ključi, da se je vozilo odpeljalo v Slovenijo.

12. Sodišče prve stopnje pravilno ni verjelo tožencu, da je ključe in kartice ob prihodu v Slovenijo pustil v predalu na E. v H., kjer so v predalu običajno puščali vso dokumentacijo. Sledilo je priči D.D., da je praviloma vsako jutro, preden je šel na sedež tožeče stranke, pogledal v predal na E., v spornem primeru ključev in kartice tam ni bilo.

13. Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec samovoljno zapustil vozilo, glede katerega je zakoniti zastopnik tožeče stranke izpovedal, da je vozilo vredno 100.000,00 EUR, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da za »reševanje situacije« ni bilo nobene potrebe in da bi bila kvečjemu potrebna napotitev najbližjega tovornega vozila oziroma voznika, da prevzame vozilo, ki ga je na parkirišču zapustil toženec. Sodišče prve stopnje je, glede na izvedene dokaze, predvsem pa na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke finančne stroke pravilno ugotovilo obseg teh stroškov, ki so bili tudi po stališču pritožbenega sodišča nujni za prevoz vozila v Slovenijo. Izvedenka je tudi pravilno ugotovila neposredno škodo, ker niso bili izvedeni že naročeni prevozi. Tako je sodišče presodilo, da je tožeča stranka zaradi odhoda delavca iz Slovenije po vozilo upravičena do kilometrine na relaciji I. - J. - K. v višini 159,10 EUR do dnevnice L.L. v višini 33,00 EUR, cestnine v višini 9,20 EUR, neopravljenega prevoza „A.“ v višini 330,00 EUR, neopravljenega prevoza „M.“ v višini 1.023,00 EUR, neopravljenega prevoza „N.“ v višini 1.000,00 EUR, prevoženih dodatnih kilometrov najbližjega tovornega vozila v višini 60,00 EUR in stroškov preklica oziroma izdelave novih kartic (YesMoney, Petrol) v višini 122,00 EUR, kar skupaj znaša 2.736,30 EUR.

14. V zvezi z zavrnilno odločitvijo o zahtevku za plačilo izgubljenega dobička pa tožeča stranka utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je napačno navedlo, da tožeča stranka s tem v zvezi ni podala zadostnih trditev. Prav tako ne drži zaključek, da ni dokazala temelja zahtevka.

15. Tožeča stranka je navajala, da je 14. 3. 2019, torej istega dne, ko je toženec zapustil vozilo, prejela e-sporočilo O.O. iz družbe A., iz katerega izhaja "Prosim ne kličite več na to številko". Predložila je tudi izpis kontov za A. za obdobje od januarja 2018 do februarja 2019, iz katerega izhaja promet v skupnem znesku 213.364,80 EUR, ter pojasnila, da je v panogi avtoprevozništva povprečni količnik za izračun čistega dobička 0,096, kar pomeni v povprečju med 9 in 10 % od realizacije. Prevoz za naročnika je dokazovala tudi s potrditvijo naročila zanj za datum 14. 3. 2019. Po tem dogodku pa ni več prejela nobenega naročila družbe A.. O tem je izpovedal direktor tožeče stranke.

16. Po pravilnem opozorilu pritožbe se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Gre za rekonstrukcijo poslovanja, ki bi najverjetneje nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka (III Ips 79/2016). Zadošča mejni prag zadostne verjetnosti (50 %).

17. V posledici napačne odločitev o temelju tega zahtevka se sodišče prve stopnje ni opredelilo do višine zahtevka.

18. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zoper (ugodilno) odločitev o glavni stvari zavrnilo in v tem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP), zaradi zmotne (glede temelja) in nepopolne (glede višine) ugotovitve dejanskega stanja pa je pritožbi tožeče stranke ugodilo in zavrnilni del sodbe razveljavilo (355. člen ZPP), posledično pa tudi odločitev o stroških postopka, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da sprejme pravilno dokazno oceno in samo dopolni dokazni postopek, saj je ostalo dejansko stanje glede višine izgubljenega dobička neraziskano, česar ni možno preložiti na pritožbeno sodišče.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

21.04.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 315/2015
• VSL sodba I Cpg 893/2010
• VSL sodba II Cp 4382/2009