<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sklep Pdp 27/2021

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2021:PDP.27.2021
Evidenčna številka:VDS00044827
Datum odločbe:19.02.2021
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:tedenski počitek - misija - vojska - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - zavrnitev dokazov - vnaprejšnja dokazna ocena - bistvena kršitev določb pravdnega postopka

Jedro

Glede delovnih obveznosti, ki bi eventualno lahko posegale v pravico do tedenskega počitka, pa pritožba utemeljeno opozarja na neustrezno zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič B.B., tožnikovega sodelavca, in C.C., tožniku nadrejenega delavca, ki mu je odrejal naloge, z obrazložitvijo, da je bilo po izvedbi ostalih izvedenih dokazov (listine od A1 do A4, B1 do B14, zaslišanje prič D.D. in A.A. ter zaslišanje tožnika) dejansko stanje že ugotovljeno, zato njuno zaslišanje ni bilo več potrebno. Navedlo je, da B.B., predlaganega glede dejstev, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek in da se je delalo vsak dan, ni zaslišalo, saj naj bi ta dejstva ugotovilo z zaslišanjem tožnika, C.C., predlaganega glede navedb, da evidence toženke niso verodostojne in ne izkazujejo dejanskega stanja, pa zato, ker naj bi ta dejstva ugotovilo z zaslišanjem D.D., ki je prav tako kot C.C. tožniku odrejal delo. S takšno pavšalno obrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlogov ni zadoščeno pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, sicer pa jih je potrebno izvesti. Tožnik je namreč zaslišanje sodelavca B.B. predlagal glede dejstev, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, saj se je delalo vsak dan, C.C., tožniku nadrejenega delavca, ki mu je odrejal delo, pa glede trditev, da evidence toženke niso verodostojne in ne izkazujejo dejanskega stanja, pa tudi glede obsega dela, ki ga je moral tožnik opraviti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 2.847,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni in mu plačati stroške postopka v znesku 701,75 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila. Sklenilo je, da se sprememba tožbe dopusti.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Ne strinja se s stališčem sodišča, da mu je toženka omogočila tedenski počitek na mednarodni misiji. Sodišče je zmotno štelo, da nošenje uniforme, sestanki oziroma dnevno informiranje o nalogah naslednjega dne, čiščenje opreme in prostorov, zalaganje z vodo ter sodelovanje pri postrojih ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka. To je v nasprotju z evropskim pravnim redom. Treba je upoštevati definicijo efektivnega delovnega časa iz 142. člena ZDR-1 ter Direktivo 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Sklicuje se na odločitve Sodišča EU v zadevah C-303/98 - Simap, C-151/02 - Jaeger, C-398/01 - Pfeiffer, C-14/04 - Dellas in C-518/15 – Matzak. Vsa pripravljenost na delo in bivanje na kraju, ki ga določi delodajalec, se mora šteti v delovni čas kot efektivno delo. Vrhovno sodišče RS je s sodnimi odločbami, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, odstopilo od ustaljene in enotne sodne prakse, za kar ni podalo tehtnih razlogov. Gre za kršitev ustavno varovanih pravic. Ni bilo potrebe, da bi bili pripadniki v času bivanja na misiji ves čas v uniformi ali športni opremi Slovenske vojske. Tudi jutranji postroj in dvig zastave nista aktivnosti, ki bi bili neogibno potrebni za zagotavljanje reda v bazi. Opravila, kot so oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil ter prevzemanje vode za pitje, posegajo v pripadnikovo pravico do počitka. Tudi vse ostale aktivnosti, kot so skrb za skupne prostore baze, čiščenje in vzdrževanje opreme, orožja in vozil, priprave za delo in ostale organizirane aktivnosti, ki so obvezne, pomenijo poseg v pravico do tedenskega počitka. Tožnik je pojasnil, da so se vsaj dvakrat tedensko izvajali sestanki kolektiva v trajanju od pol ure do dve uri, o čemer sta izpovedala tožnik in priča A.A.. Le evidence, ki bi vsebovale opis vseh nalog in opravil, ki jih je tožnik moral opravljati na misiji po navodilih nadrejenih, bi lahko dokazovale, da je bil tožniku dejansko omogočen prosti dan tedenskega počitka. Takšnih evidenc toženka ni predložila. Sodišče bi moralo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja izvesti še dokaz z zaslišanjem prič B.B. in C.C.. Ker tega ni storilo, je kršilo določbe pravdnega postopka in tožniku onemogočilo enako varstvo pravic. Glede istih okoliščin je izvedlo le dokaze toženke, ne pa tudi njegovih dokazov. Sodišče tudi ni pravilno odločilo o dokaznem predlogu, da naj toženka predloži realizacije načrtov dela za mesec maj, junij, avgust in september 2013 ter načrt dela za mesec september 2013.

3. V odgovoru na pritožbo toženka predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeni preizkus se začne s preizkusom navedenih in v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbi že iz tega razloga ugodilo in se do ostalih dveh preostalih pritožbenih razlogov ni natančneje opredelilo.

7. Tožnik je bil v obdobju od 29. 3. 2013 do 22. 9. 2013 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah JOINT ENTERPRISE – KFOR Kosovo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za 21 dni neizkoriščenega tedenskega počitka.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.).

9. Kot navaja pritožba, je sodišče pri svoji odločitvi o tem, kaj (ne) pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka, upoštevalo novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. S strani sodišča obrazloženo upoštevanje spremenjene sodne prakse ne more pomeniti kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Za odločitev o pritožbi zoper izpodbijano sodbo pa tudi ne morejo biti relevantne pavšalne pritožbene navedbe, da Vrhovno sodišče RS v svojih judikatih ni ustrezno utemeljilo spremembo sodne prakse.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o pojmu delovnega časa, kot ga določa 142. člen ZDR-1 oziroma Direktiva 2003/88/ES. Upoštevalo je zadevo VIII Ips 21/2018, da že iz same definicije "povišane pripravljenosti" – tudi v smislu oblačenja, opremljenosti, gibanja in bivanja - ki jo opredeljuje 9. točka 3. člena ZSSloV izhaja, da gre za stanje, ki mora biti zagotovljeno zaradi posebne narave nalog, ki jih izvaja Slovenska vojska. Ta pripravljenost ne predstavlja dela, pač pa režim, ki ga zahteva narava dela v vojski.

11. Iz zadev VIII Ips 31/2019, VIII Ips 18/2019 in VIII Ips 11/2020 izhaja, da se pri presoji, ali je bila pripadniku kršena pravica do tedenskega počitka pri izvajanju aktivnosti za delodajalca, razlikuje med pravili reda in obnašanja v vojaški bazi na misiji in delovnimi obveznostmi. Le slednje lahko posegajo v pravico pripadnika do tedenskega počitka, če jih je moral opravljati na dan, ko mu je bil odrejen tedenski počitek. Pod pravila reda in obnašanja se po sodni praksi uvršča nošenje uniforme na dneve, ko je bil odrejen tedenski počitek, prav tako nemožnost izhoda iz vojaške baze, oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil, prevzemanje vode za pitje, udeležba pri dviganju državne zastave in postroju. Prav tako po stališču VSRS ne gre za kršitev pravice do tedenskega počitka pri dnevnem informiranju o nalogah za naslednji dan s strani nadrejenih, kolikor takšno informiranje ne poteka v obliki formalnih, posebej organiziranih sestankov. Dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan, ki je nujno za nemoteno delovanje ustroja, kot je vojaška misija, samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka. Tožnik torej pravila reda in obnašanja na misiji napačno povezuje s pojmom delovnega časa ter sodišču neutemeljeno očita zmotno pojmovanje delovnega časa. Posledično ni pomembno pritožbeno sklicevanje na primere Sodišča EU, ki se ne nanašajo na režim, kot ga zahteva služenje v vojaških enotah na misiji, ampak na pripravljenost in dosegljivost delavcev v času dežurstva ipd. Tožnik torej napačno predlaga, da bi bilo potrebno celoten čas, ko je delavec na misiji, šteti kot delovni čas.

12. Glede delovnih obveznosti, ki bi eventualno lahko posegale v pravico do tedenskega počitka, pa pritožba utemeljeno opozarja na neustrezno zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič B.B., tožnikovega sodelavca, in C.C., tožniku nadrejenega delavca, ki mu je odrejal naloge, z obrazložitvijo, da je bilo po izvedbi ostalih izvedenih dokazov (listine od A1 do A4, B1 do B14, zaslišanje prič D.D. in A.A. ter zaslišanje tožnika) dejansko stanje že ugotovljeno, zato njuno zaslišanje ni bilo več potrebno. Navedlo je, da B.B., predlaganega glede dejstev, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek in da se je delalo vsak dan, ni zaslišalo, saj naj bi ta dejstva ugotovilo z zaslišanjem tožnika, C.C., predlaganega glede navedb, da evidence toženke niso verodostojne in ne izkazujejo dejanskega stanja, pa zato, ker naj bi ta dejstva ugotovilo z zaslišanjem D.D., ki je prav tako kot C.C. tožniku odrejal delo. S takšno pavšalno obrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlogov ni zadoščeno pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, sicer pa jih je potrebno izvesti. Tožnik je namreč zaslišanje sodelavca B.B. predlagal glede dejstev, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, saj se je delalo vsak dan, C.C., tožniku nadrejenega delavca, ki mu je odrejal delo, pa glede trditev, da evidence toženke niso verodostojne in ne izkazujejo dejanskega stanja, pa tudi glede obsega dela, ki ga je moral tožnik opraviti.

13. Tožnik je predlagal, da naj toženka predloži realizacije načrtov dela za mesec maj, junij, avgust in september 2013 ter načrt dela za mesec september 2013. Sodišče ni obrazložilo razloga za neizvedbo teh dokazov. Zato je tudi v tej zvezi podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Ker gre za takšne postopkovne kršitve, ki jih pritožbeno sodišče, ki presoja pravilno izvedbo postopka na prvi stopnji, samo - namesto sodišča prve stopnje - ne more odpraviti, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da sanira postopkovne kršitve v nakazani smeri, da torej obrazloži neizvedbo predlaganih dokazov oziroma dokaze izvede in jih vključi v dopolnjeno dokazno oceno.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97f, 97f/2.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 142, 156.
Zakon o službi v Slovenski vojski (2007) - ZSSloV - člen 3, 3-9, 53, 53/2.
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22.
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.04.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ2NjU5