VDSS Sodba Psp 27/2021

Jedro

Tožnik ob vložitvi zahteve v predsodnem upravnem postopku dne 14. 2. 2018 ni imel statusa prevzemnika kmečkega gospodarstva, saj je svoj delež leta 2017 z izročilno pogodbo prenesel na sina, zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje pokojninske dobe od 1978 do 1984 na temelju prevzema kmečkega gospodarstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 11. 12. 2018 in št. ... z dne 24. 5. 2018 ter priznanje pokojninske oz. zavarovalne dobe od 24. 6. 1978 do 14. 5. 1979 ter od 19. 7. 1980 do 31. 12. 1983, ker je presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Pritožuje se tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sodbe in priznanje pokojninske dobe od 1978 do 1984 iz naslova prevzema kmečkega gospodarstva.

Meni, da izpolnjuje pogoje iz 165. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju¹ (ZPIZ/83) za vštetje časa prebitega v starostnem zavarovanju v pokojninsko dobo na podlagi prevzema kmečkega gospodarstva. Ne soglaša s stališčem sodišča, da bi moral biti prevzemnik kmetije ob vložitvi zahteve v predsodnem postopku, saj kaj takega zakon ne določa. ZPIZ/83 v 165. členu določa, da se v pokojninsko dobo zavarovanca iz 10. in 11. člena zakona – prevzemniku kmečkega gospodarstva kot zavarovalna doba všteva čas opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica največ od 1. januarja 1972 dalje (1. odstavek) in da natančnejše pogoje za vštetje časa določi skupnost (2. odstavek). Sodišče se pri uporabi 165. člena ZPIZ/83 sklicuje na obrazložitev, ki pravno ni zavezujoča in ne more predstavljati edine pravilne razlage zakonske dikcije, ki jo je potrebno vedno znova napolniti na posamezni življenjski primer. Sklicuje se na obrazložitev člena, namesto, da bi kritično presodilo namen in cilj določbe, ki zaradi pasivnosti toženca, nikoli ni dobila konkretizacije v podzakonskem aktu. Zakonsko dikcijo je potrebno razlagati na konkreten primer, saj je kmetijska panoga za državo izjemnega pomena zaradi zagotavljanja zdrave, lokalno pridelane hrane za prebivalstvo, varovanje kulturne krajine, preprečevanje zaraščanja površin in trajno izgubo rodovitnosti zemlje, erozij, poseljevanja podeželja, ipd. Potrebno je upoštevati navedeno in prenos kmetij na mlajše generacije z namenom zagotavljanja nadaljnjega opravljanja dejavnosti. Zakon ne predvideva, da mora biti oseba na podlagi 165. člena ZPIZ/83 prevzemnik oz. lastnik posestva ob oddaji zahteve oz. uveljavljanju pokojninske dobe. Od 1. 1. 1984 je neprekinjeno vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti, kmetijo je prevzel z izročilno pogodbo in od 1978 do 1984 opravljal kmetijsko dejavnost kot edini in glavni poklic.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju postopalo v skladu s 362. členom Zakona o pravdnem postopku² (ZPP). Opravilo je vsa procesna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v sklepu Psp 374/2019 z dne 20. 2. 2020 ter tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih³ (ZDSS-1) tokrat utemeljeno zavrnilo.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebo paziti po uradni dolžnosti. Zavrnilna sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi materialno pravnimi ter procesnimi razlogi, zato je na pritožnikovo izvajanje potrebno poudariti le še naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za presojo zakonitosti zavrnilnih upravnih odločb z dne 11. 12. 2018 ter 24. 5. 2018, ker je bilo ugotovljeno, da pogoji za priznanje pokojninske dobe od 1978 do 1984 na temelju prevzema kmečkega gospodarstva niso izpolnjeni. Tožnik ob vložitvi zahteve v predsodnem upravnem postopku dne 14. 2. 2018 ni imel statusa prevzemnika kmečkega gospodarstva, saj je svoj delež leta 2017 z izročilno pogodbo prenesel na sina. Slednje dejstvo pa je edino odločilno tudi za pritožbeno rešitev zadeve.

6. Pravno podlago za presojo zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že toženi zavod predstavlja 129. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju⁴ (ZPIZ-2). Z njim je odkazano na uporabo 165. člena ZPIZ/83, ki je pričel veljati s 1. 1. 1984. Z ZPIZ/83 so bili združeni (10. člen) in drugi kmetje (11. člen) prvič vključeni v enoten sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pred tem so bili od 1. 1. 1972 zavarovani le za primer starosti po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov⁵ (ZSZK), ki sploh ni bilo pravo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj je temeljilo na lastništvu kmetijskih obdelovalnih površin in načelih ena kmetija, en prispevek, ena pokojnina.

Ob prehodu v nov sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja individualnih in združenih kmetov je ZPIZ/83 zagotovil, da se je osebam, ki so bile zavarovanci starostnega zavarovanja kmetov, kot zavarovalna doba v pokojninsko dobo vštel čas opravljanja kmetijske dejavnosti, če so bili plačani prispevki do 31. 12. 1983 (164. člen). Z namenom vzpodbujanja prenosa lastništva kmečkih gospodarstev na mlade, ki so zemljo dejansko obdelovali, je bilo prevzemnikom kmečkega gospodarstva zagotovljeno priznanje največ 12 let pokojninske dobe od 1. 1. 1972 dalje. V 165. členu ZPIZ/83 je izrecno določeno, da se zavarovancu iz 10. in 11. člena zakona (združenemu ali drugemu kmetu) – prevzemniku kmečkega gospodarstva največ od 1. 1. 1972 kot zavarovalna doba v pokojninsko dobo všteva v čas opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica (1. odstavek) in da natančnejše pogoje za vštevanja časa iz prejšnjega odstavka določi skupnost (2. odstavek).

7. Ob gramatikalni, teleološki, logični in zgodovinski razlagalni metodi je mogoče 165. člen ZPIZ/83 pravilno interpretirati in uporabiti le tako, kot je utemeljeno v izpodbijani sodbi. Prevzemnikom kmečkega gospodarstva, zavarovanim na temelju opravljanja kmetijske dejavnosti se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba od 1. 1. 1972 do 31. 3. 1983 lahko prizna le, če jim je bilo opravljanje kmetijske dejavnosti edini in glavni poklic in če imajo status prevzemnika kmečkega gospodarstva.

8. Po več desetletnem izvajanju 165. člena ZPIZ/83 in ustaljeni sodni praksi⁶ za prevzemnika kmečkega gospodarstva šteje oseba, ki je postala lastnik na podlagi dedovanja, darilne pogodbe ali kako drugače in ima lastnost prevzemnika v času uveljavljanja pokojninske dobe. Pokojninsko dobo je mogoče priznati, če so izpolnjeni vsi, kumulativno predpisani pogoji, med katere zagotovo sodi lastništvo kmetijske obdelovalne površine na podlagi prevzema. Lastnost prevzemnika kmečkega gospodarstva mora biti izpolnjena v času vložitve zahteve, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje. Slednje dejansko stanje pa v predmetni zadevi zagotovo ni podano.

9. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, skladnih z razpoložljivo listinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu izhaja, da je tožnik v vtoževanem obdobju sicer opravljal kmetijsko dejavnost kot edini in glavni poklic, in da je zavarovan kot kmet, vendar pa ob vložitvi zahteve v predsodnem postopku dne 14. 2. 2018 več ni bil prevzemnik kmetije, ker jo je leta 2017 (priloga A/3 - notarski zapis z dne 4. 4. 2017) z izročilno pogodbo prenesel na sina A.A. Dejstvo, da ob vložitvi zahteve več ni bil lastnik leta 1997 prevzetega kmečkega gospodarstva ni sporno, je pa zaradi neizpolnjenega statusa prevzemnika v času vložitve obravnavane zahteve, edino bistveno za rešitev zadeve.

10. Čeprav se sodišče prve stopnje pri razlagi 165. člena ZPIZ/83 sklicuje na obrazložitev k določbi, to seveda ne pogojuje drugačne interpretacije relevantnega pravnega temelja, niti drugačne sodbe od izpodbijane. Z 2. odstavkom 165. člena ZPIZ/83, je bil pravni predhodnik toženega zavoda pooblaščen, da določi natančnejše pogoje za vštetje časa iz 1. odstavka, vendar pritožnik zmotno meni, da do operacionalizacije pooblastilne norme sploh ni prišlo. Ravno nasprotno! Statut Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja SR Slovenije⁷ (Statut SPIZ-a) je v 271. členu podrobneje določil, da se zavarovancu iz 10. in 11. člena republiškega zakona, prevzemniku kmečkega gospodarstva opravljanje kmetijske dejavnosti od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983 šteje v zavarovalno dobo, če v tem obdobju ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan na podlagi delovnega razmerja ali kakšni drugi podlagi (1. odstavek). Če je bilo na kmetiji več prevzemnikov, se je čas iz 1. odstavka v pokojninsko dobo vštel prevzemniku – nosilcu kmetijske dejavnosti, ki je bil zavezanec za davek, razen če se prevzemniki niso dogovorili drugače (2. odstavek). Pravnemu predhodniku toženca torej ni mogoče očitati, da zakonskih pooblastil ne bi operacionaliziral v podzakonskem splošnem aktu.

11. Ker je pritožnikovo stališče o nepomembnosti dejstva, ali je ob vložitvi zahteve za priznanje vtoževane pokojninske dobe imel status prevzemnika kmečkega gospodarstva ali ne, pravno zmotno in zato nesprejemljivo, preostala izvajanja pa za rešitev pritožbe niso bistvena in se sodišču do njih posebej ni potrebno niti opredeljevati, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
³ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 96/2012.
⁵ Ur. l. RS, št. 13/72 s spremembami.
⁶ Npr. zadeve: opr. št. Psp 677/2009, VIII Ips 256/2010, Psp 328/ 2018, Psp 8/2020 itd.
⁷ Ur. l. RS, št. 40/83.

Datum zadnje spremembe:

21.04.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 326/2018
• sodba VIII Ips 52/97
• Sklep VIII Ips 116/2004