VDSS Sodba Pdp 640/2020

Jedro

Ravnanja tožene stranke (tj. v zvezi z odnosom direktorja tožene stranke do tožnice, odvzemom nalog, nezagotavljanjem dela, dostopom do informacijskega sistema, selitvijo v drugo pisarno in neupravičeno odklonitvijo izrabe letnega dopusta) predstavljajo trpinčenje tožnice na delovnem mestu, ki se je nad tožnico izvajalo po tem, ko ji je prenehala funkcija vršilke dolžnosti direktorice tožene stranke. Zato je ob podaji izredne odpovedi obstajal zakonit razlog na strani delodajalca po 8. točki prvega odstavka 111. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino 4.804,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), odškodnino 5.399,66 EUR bruto (II. točka izreka) in denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust 3.067,99 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoča neto zneska odškodnine in nadomestila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Naložilo ji je še, naj tožnici povrne 4.604,84 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Sklenilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotil pritožbenega sodišča iz sklepa Pdp 733/2019, saj pri dokazni oceni ni upoštevalo vseh dokazov, predvsem ne nasprotnih, do katerih se ni opredelilo ali pa se je v tako majhnem obsegu, da ne zadostuje argumentirani opredelitvi. Ni se opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in ni ugotovilo, ali gre za dejanja, ki so objektivno gledano graje vredna, očitno negativna in žaljiva, kot tudi ne, ali so bila usmerjena zoper tožnico. Napačno je povzemalo izpovedi prič. Opozarja, da je sodni postopek pred sodiščem prve stopnje potekal pred sodiščem, na katerem je tožnica opravljala funkcijo sodnice porotnice, zaradi česar dvomi v nepristranskost sodišča. Glede na to v primeru, če bo sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, predlaga, da pritožbeno sodišče odloči o prenosu krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Nasprotuje stališču, da bi lahko le s plačilom 7.500,00 EUR denarne odškodnine preprečila nastop razloga za izredno odpoved in meni, da niso bili izpolnjeni pogoji za zakonito podajo izredne odpovedi. Trdi, da sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je podan drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Zatrjuje, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja mogoče. Opozarja, da v izredni odpovedi tožnice ni trditev o predhodnih sodnih postopkih tožnice zoper novega direktorja, ki naj bi povzročili njegov odklonilni odnos do tožnice. Pove, da sodišče prve stopnje ni presojalo dokazov tožene stranke v zvezi s tem, ni ugotavljalo, da so postopki tekli zoper toženo stranko, da so bili zaključeni pred primopredajo ter da sedanji direktor ni bil stranka v njih. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do izpovedi direktorja tožene stranke, da predhodni postopki niso vplivali na njegov odnos do tožnice niti ni bil z njimi podrobneje seznanjen, kar so potrdile tudi zaslišane priče. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in zatrjuje, da je nekritično sledilo izpovedi tožnice, do drugačnih izpovedi direktorja tožene stranke in izpovedi prič pa se sploh ni opredelilo. Elektronskega sporočila o primopredaji ne vidi kot objektivno žaljivega. Opozarja na bistveno kršitev določb postopka zaradi prilagojenega oziroma iz konteksta iztrganega povzemanja izpovedi direktorja in prič. Kot materialnopravno zmotno graja stališče sodišča prve stopnje, da pomeni direktorjevo opozarjanje na tožničine napake oziroma njen neprimeren odnos do dela ter občasno povišan glas njegov odklonilen odnos do tožnice (sklicuje se odločbo VIII Ips 85/2019). Sodišču prve stopnje očita, da je napačno povzelo izpoved priče A.A., ki je zanikal kletvice na sestanku, ter neupoštevanje izpovedi direktorja in ostalih prič, ki so potrdile, da niso opazile kakšnega neprimernega odnosa direktorja do tožnice. Graja zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s spremenjenim odnosom sodelavk do tožnice in navaja, da presega trditveno podlago. Glede izpuščanja določenih nalog iz opisa v tožničini pogodbi o zaposlitvi pove, da tožnica ni dala pripomb na njen osnutek ter se sklicuje na pojasnilo direktorja, da ni spreminjal utečenega načina dela ter da gre za organizacijsko odločitev delodajalca, ne pa ravnanje, uperjeno zoper tožnico z namenom njene izključitve. Opozarja na neupoštevanje konteksta izpovedi B.B. glede selitve, ki je bila opravljena dosti kasneje. Dalje trdi, da glede (ne)zagotavljanja dela po pogodbi o zaposlitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov tožene stranke, iz katerih izhaja, da je imela tožnica dela dovolj, da je nekatere naloge zavrnila, med njimi naloge glede metodologije in predstavitve izračunov, ki je bila kompleksna naloga, ki jo je C.C. opravila v 10 dneh. Opozarja, da je tožnica v spornem obdobju večinoma odsotna zaradi letnega dopusta in bolniškega staleža. Opozarja na določeno mero samostojnosti na delovnem mestu tajnika. Sodišče prve stopnje se po njenem mnenju ni opredelilo do ugotovljenega viška ur pri tožnici, kar je v nasprotju z ugotovitvijo o tem, da tožnici ni zagotovila zadosti dela. V zvezi z dostopom do informacijskega sistema D. opozarja, da sodišče prve stopnje ni presodilo izpovedi prič o tem ter ponavlja, da tožnica za dostop ni nikoli zaprosila ter da ga tudi prej ni imela. Glede neodobritve letnega dopusta opozarja na napačne ugotovitve datumov, za katere je bila tožnici zavrnjena izraba, in ponavlja, da je izkoristila 26 dni dopusta. Sklicuje se na pojasnila, zakaj ji je bila izraba letnega dopusta zavrnjena, saj je to zahteval delovni proces, enako je bilo pri drugih delavcih. Sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo, kaj je na navedene dneve tožnica delala. Glede določitve pisarne, v kateri naj tožnica opravlja delo, se sklicuje na izpoved direktorja, ki je podprta s strani prič, ki so izpovedale, da je bilo tako zaradi lažje organizacije dela. Meni, da zgolj dejstvo, da si tožnica (enako kot drugi delavci) ni sama izbrala pisarne, ne predstavlja trpinčenja. Nasprotuje ugotovitvi, da tožnice ni nihče klical oziroma je obiskal v pisarni. V zvezi z ostalimi pričami sodišču očita, da relevantne dele njihovih izpovedi ni povezalo z očitki tožnice glede trpinčenja na delovnem mestu, predvsem pa se do izpovedi ni vrednostno opredelilo. V zvezi z obravnavo dogodkov kot celote zatrjuje pristranskost dokazne ocene, saj sodišče prve stopnje po njenem mnenju ni upoštevalo dokazov tožene stranke niti ni pravilno povzelo izpovedi prič. Navaja, da je pri spornih dogodkih šlo za objektivne organizacijske odločitve delodajalca. Meni, da je odločilna dalj časa trajajoča neprisotnost tožnice na delovnem mestu. Zatrjuje, da očitana ravnanja niso bila protipravna niti intenzivna. Ponavlja, da je bilo vir nezadovoljstva pri tožnici dejstvo, da ni bila več direktorica tožene stranke. Meni, da mora biti za ugotovitev trpinčenja na delovnem mestu nedopustno ravnanje táko v objektivnem smislu ter ne zadostujejo zgolj subjektivni občutki delavca, tudi teh pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Sklicuje se na vrsto sodnih odločb pritožbenega in vrhovnega sodišča ter Komentar Zakona o delovnih razmerjih. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v pritožbi predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopa iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je materialno pravno pravilna.

6. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana v primeru, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, tako da je mogoče izpodbijano sodbo v celoti preizkusiti. Iz razlogov sodbe tudi jasno izhaja, kateri so tisti dogodki, ki jih je sodišče prve stopnje opredelilo kot dejanja trpinčenja zoper tožnico.

7. V izpodbijani sodbi tudi ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje namreč ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo vseh dokazov oziroma da dokazna ocena temelji na selektivnem upoštevanju dokazov, ki gredo v korist tožnice, ne da bi upoštevalo navedbe tožene stranke in njenih dokazov (npr. izpovedi direktorja in prič ter predloženo listinsko dokumentacijo). Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP, po katerem sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Opredelilo se je tudi do izpovedi direktorja tožene stranke in jo ustrezno dokazno ocenilo. Pojasnilo je, kateri priči je verjelo in kateri ne, ter za to navedlo ustrezne razloge. Čeprav se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do vseh dokazov, to ne pomeni, da jih pri odločitvi ni upoštevalo. Pri oblikovanju dokazne ocene je poudarilo tiste dokaze, ki jih je pravilno ocenilo kot odločilne za ugotavljanje pomembnih dejstev.

9. V tem individualnem delovnem sporu tožnica od tožene stranke uveljavlja plačilo odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka ter plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust v posledici 6. 11. 2017 podane izredne odpovedi po 8. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.).

10. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo. S sklepom Pdp 733/2019 je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo Pd 151/2018 zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izdalo izpodbijano sodbo.

11. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas od 1. 4. 2008 dalje do izredne odpovedi. Tožnica je bila od 1. 4. 2008 do 31. 3. 2016 direktorica tožene stranke, od 1. 4. 2016 do 31. 3. 2017 vršilka dolžnosti direktorice tožene stranke in od 1. 4. 2017 dalje, ko je mandat nastopil nov direktor, pa je delala kot tajnik visoke šole. Zatrjevala je, da je bila po prenehanju funkcije vršilke dolžnosti direktorice pri toženi stranki podvržena trpinčenju na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica izpolnila procesne pogoje za zakonitost izredne odpovedi delavca (podaja pisnega opomina delodajalcu in pisnega obvestila inšpektoratu RS) ter da je izredna odpoved tudi po vsebini utemeljena zaradi trpinčenja tožnice na delovnem mestu. Presodilo je, da ravnanja tožene stranke (tj. v zvezi z odnosom direktorja tožene stranke do tožnice, odvzemom nalog, nezagotavljanjem dela, dostopom do informacijskega sistema, selitvijo v drugo pisarno in neupravičeno odklonitvijo izrabe letnega dopusta) predstavljajo trpinčenje tožnice na delovnem mestu, ki se je nad tožnico izvajalo po tem, ko ji je prenehala funkcija vršilke dolžnosti direktorice tožene stranke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožničinim zahtevkom v celoti ugodilo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi zaključki in s pravnimi stališči sodišča prve stopnje. V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnice.

12. ZDR-1 v 111. členu določa dva pogoja za zakonitost delavčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prvi pogoj je kršitev obveznosti oziroma neizpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja, kot so določena v prvem odstavku 111. člena, pri čemer gre v obravnavanem primeru za očitek kršitve iz 8. alineje prvega odstavka, to je, da tožena stranka ni zagotovila varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom tega zakona. Po četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Drugi pogoj pa je pisno obvestilo Inšpektorata za delo in pisni opomin delavca delodajalcu na izpolnitev obveznosti in dejstvo, da delodajalec tudi po pisnem opominu v roku treh delovnih dni ne izpolni svoje obveznosti oziroma kršitve ne odpravi. V takem primeru lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnjem 30 - dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 (drugi odstavek 111. člena ZDR-1).

13. Za presojo zakonitosti odpovedi s formalnega vidika so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica z opominom, ki je bil toženi stranki vročen 27. 10. 2017, pisno opozorila toženo stranko na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila Inšpektorat za delo. S tem je tožnica izpolnila formalne zahteve za zakonitost izredne odpovedi. Izredna odpoved, ki jo je tožnica podala 6. 11. 2017, to je v nadaljnjem 30-dnevnem roku, pa je pravočasna. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe, da niso izpolnjeni (formalni) pogoji za podajo izredne odpovedi.

14. Neutemeljeno je stališče tožene stranke, da že dejstvo, da je bila tožnica dlje časa odsotna z dela, ne omogoča zaključka o trpinčenju. ZDR-1 ne določa, v kakšnih razmakih oziroma kako strnjena morajo biti posamezna ravnanja, da bi jih bilo mogoče šteti za ponavljajoča se ali sistematična. Gre za pravni standard, ki ga je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno zapolnilo. Tožnica je bila v času od 1. 4. 2017 do 6. 11. 2017 na delu malo več kot dva meseca, kar je po pravilni presoji sodišča prve stopnje dovolj dolgo obdobje, da je omogočalo trpinčenje na delovnem mestu (primerjaj odločitev VSRS VIII Ips 85/2019).

15. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje o nespoštljivi komunikaciji direktorja doc. dr. E.E. do tožnice, na kar so nedvomno imeli vpliv sodni postopki, v katerih je tožnica (sicer neutemeljeno) izpodbijala zakonitost njegovega imenovanja za direktorja tožene stranke ter z ugotovitvami o porušenih odnosih med tožnico in sodelavkami po nastopu mandata novega direktorja. Tožnica je o tem podala zadostno trditveno podlago, zato so pritožbeni očitki o pomanjkljivi trditveni podlagi neutemeljeni. Dejstvo, da direktor v sodnih postopkih ni bil neposredni udeleženec, ni bistveno. Zadostno podlago za zaključek o njegovi nespoštljivi komunikaciji do tožnice je imelo sodišče prve stopnje v listinski dokumentaciji, to je v njegovem elektronskem sporočilu, naslovljenem na tožnico in ostale zaposlene, iz katerega so razvidni vrednostni izrazi, ki so se nanašali na tožnico oziroma na njeno ravnanje ("da vabi zaposlene po opravljeni primopredaji, če jo bo mogoče izpeljati brez sprenevedanj in zapletov in brez manevrov zavlačevanj, na sestanek") ter izpovedi dekana doc. dr. A.A. (ta je potrdil nespoštljiv odnos direktorja do tožnice na primopredaji). Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je v zvezi z dogajanjem na primopredaji med tožnico in direktorjem tožene stranke verjelo tožnici in dekanu (zlasti glede izrečenih kletvic, povišanih tonov) in ne direktorju tožene stranke, ki je vse očitke zanikal. Glede na to, da sta o napetostih v njunem odnosu skladno izpovedali tudi B.B. in F.F., pa pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede spremenjenega odnosa tožničinih sodelavk do tožnice po 1. 4. 2017. Tudi v zvezi s tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpoved dekana, ki je prepričljivo na podlagi lastne zaznave izpovedal o neprimernem odnosu tožničinih sodelavk do tožnice. Dejstvo, da sta priči G.G. in C.C. njuno komunikacijo s tožnico ocenili kot nespremenjeno, komunikacijo med tožnico in direktorjem tožene stranke pa kot korektno, ne vpliva na pravilnost dokazne ocene, pri čemer je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj jima ne verjame. Nespoštljiva komunikacija pa predstavlja eno od dejanj trpinčenja tožnice na delovnem mestu. Da je takšno ravnanje žaljivo in graje vredno je v skladu s sprejetimi stališči VSRS (v zadevi opr. št. VIII Ips 198/2015 je bilo zavzeto stališče, da se med trpinčenje med drugim uvrščajo tudi ravnanja, ki predstavljajo napad zoper izražanje in komuniciranje žrtve, npr. prekinjanje govora, kričanje, zmerjanje itd.).

16. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da odvzem nalog, ki so po veljavni sistemizaciji delovnih mest sodile v delokrog tožničinega delovnega mesta, pomeni protipravno ravnanje in eno izmed dejanj trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je bila tožnici po prenehanju funkcije v.d. direktorice tožene stranke ponujena pogodba za delovno mesto tajnika visoke šole, pri čemer je direktor tožene stranke iz opisa del in nalog delovnega mesta črtal prvi dve ključni nalogi, ki sta bili določeni v veljavni sistemizaciji delovnih mest. Gre za nalogi vodenja, načrtovanja, usklajevanja in nadzora nad delom notranjih organizacijskih enot tajništva ter administrativne dejavnosti šole in vodenje porabe skupnih sredstev šole. S takšnim ravnanjem je tožena stranka tožnici dejansko odvzela položaj nadrejenosti vodjem notranjih organizacijskih enot tajništva in delavcem vodstva tajništva ter na ta način tožnico izključila iz kroga oseb, ki so sodelovale pri poslovanju šole. Opravičilo za takšno ravnanje ne more biti v tem, kar je izpovedal direktor tožene stranke, da ni želel spreminjati utečenega načina dela in je zato pogodbo o zaposlitvi pripravil na način, ki je sledil dejanskemu poteku dela. Dejstvo je, da v času tožničinega mandata delovno mesto tajnika visoke šole ni bilo zasedeno, kar je bil razlog, da je ta dela opravljala tožnica sama in delno C.C.. V okoliščinah, ko je tožnica kot bivša direktorica prevzela delo tajnika visoke šole in da so te naloge predstavljale ključne naloge delovnega mesta, pa odvzem nalog pomeni izključitev tožnice iz delovnega procesa. Tudi če je sicer delodajalec prost, da sprejema tudi organizacijske odločitve v smislu določanja obsega dela na sistemiziranih delovnih mestih, je omejen, če je posledica takih odločitev v konkretnem primeru izključitev delavca iz delovnega procesa. Stališče, da odvzemanje nalog oziroma zadolžitev, ki sodijo v delokrog delovnega mesta, pomeni izrivanje delavca iz delovnega procesa oziroma predstavlja trpinčenje na delovnem mestu je pritožbeno sodišče zavzelo že v več zadevah (npr. Pdp 542/2016, Pdp 988/2015).

17. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je v konkretnih okoliščinah odločitev direktorja tožene stranke o preselitvi tožnice v pisarno v nižjem nadstropju pomenila tožničino izolacijo oziroma protipravno izključitev iz delovnega procesa in s tem eno od dejanj trpinčenja na delovnem mestu. Direktor je načeloma avtonomen v odločitvah pri dodelitvi pisarne delavcu, vendar pa ob upoštevanju, da v konkretnem primeru tožnica zaradi protipravnega odvzema nalog ni bila vključena v delovni proces tožene stranke, razlog za tožničino selitev, kot ga navaja direktor tožene stranke (da se je za to odločil zaradi optimizacije delovnega procesa, ker je v večjem obsegu sodeloval z F.F. kot tožnico), in sta ga potrdili tudi priči B.B. in F.F. (da jima je bilo kot razlog za tožničino selitev predstavljeno dejstvo, da je smiselna bližina tistih, ki največ delajo skupaj), ne more biti utemeljen. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, da je selitev razumela kot izolacijo, saj je ni nihče obiskal niti je ni poklical po telefonu. Dejstvo, da se delavka F.F. in doc. dr. H.H. v tej pisarni nista počutili izolirano, ob tem, da nobena on njiju v pisarno ni bila preseljena proti svoji volji, ni pravno relevantno in ne vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

18. Drži tožničina trditev, da ji ni bilo zagotovljeno delo, ki sodi v opis delovnega mesta tajnik. Sodišče prve stopnje je ugotovitve, da opravila, ki jih je primeroma navajala tožena stranka (cca. 10 opravil), ne pomenijo zagotavljanja dela, sprejelo na podlagi izpovedi tožnice, ki je za vsakega od teh opravil pojasnila bodisi, da je bil obseg minimalen, bodisi ni šlo za opravilo, ki bi bilo povezano z delom tajnika. Pri tem pa je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj je verjelo tožničini izpovedi in zakaj ni sledilo izpovedi direktorja o obsežnosti teh nalog in o tem, da naj bi tožnica delo odklanjala. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je logična in prepričljiva ter jo kot tako sprejema tudi pritožbeno sodišče. Navedbe tožene stranke v pritožbi, ki dokazni oceni nasprotujejo, pa so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožena stranka s tem, ko tožnici na delovnem mestu tajnika dlje časa ni zagotavljala dela, ravnala protipravno in da takšno ravnanje predstavlja trpinčenje na delovnem mestu.

19. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da ravnanje direktorja tožene stranke v zvezi z odobritvijo letnega dopusta v spornih dneh predstavlja eno od dejanj trpinčenja tožnice na delovnem mestu. V primeru odobritve izrabe letnega dopusta drži, da je ta v pristojnosti delodajalca. Če pa delodajalec delavcu ne odobri dopusta brez objektivnih razlogov, povezanih s poslovanjem, potem svojo zakonito pravico zlorablja za nedopustne cilje (primerjaj odločitev VSRS opr. št. VIII Ips 198/2015). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da direktor tožnici ni odobril letnega dopusta za dneve 11., 12. in 20. 11. 2017, kljub temu, da je tožnica za njihovo izrabo pravočasno zaprosila. Pri tem pa je razlog za zavrnitev izrabe dopusta, kot ga je navajal direktor tožene stranke, to je, da je želel, da so v prvem mesecu študijskega leta prisotni vsi zaposleni, pravilno ocenilo kot pavšalen, glede na to, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je bila tožničina navzočnost na sporne dni dejansko potrebna. Tega ne dokazuje niti predložena elektronska korespondenca, na katero se tožena stranka sklicuje v pritožbi, saj na njeni podlagi ni mogoče sprejeti zaključka o obstoju objektivnega razloga za zavrnitev izrabe letnega dopusta tožnici.

20. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z nezagotovitvijo dostopa tožnici do informacijskega sistema D., ki po tožničinih navedbah omogoča pregled dohodne in odhodne pošte ter drugih pisanj in omogoča opravljanje tekočega dela, pravilno zaključilo, da to predstavlja eno izmed dejanj trpinčenja. Zagotovitev ustreznih sredstev za delo, v konkretnem primeru dostopa do računalniškega programa, je v domeni tožene stranke, ki svoje obveznosti ni izpolnila. V povezavi z ostalimi ugotovljenimi dejanji tožene stranke (odvzem nalog, nezagotavljanje dela, itd.) je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da takšno ravnanje tožene stranke predstavlja trpinčenje na delovnem mestu.

21. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da navedena ravnanja tožene stranke, gledano vsa ravnanja skupaj, predstavljajo trpinčenje tožnice na delovnem mestu, kot je to opredeljeno v 7. členu ZDR-1, kar pomeni, da tožena stranka tožnici ni zagotovila varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu in je zato ob podaji izredne odpovedi obstajal zakonit razlog na strani delodajalca po 8. točki prvega odstavka 111. člena ZDR-1. To pa je razlog, zaradi katerega nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo možno niti do izteka odpovednega roka, kot je tožnica izrecno navedla tudi v izredni odpovedi. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja pri toženi stranki ni zatrjevala.

22. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o višini zahtevkov in tožnici prisodilo odpravnino v znesku 4.804,47 EUR ter odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v znesku 5.399,66 EUR, saj tožena stranka vtoževani višini niti ni nasprotovala.

23. Zoper odločitev o priznanju nadomestila za neizrabljeni letni dopust tožena stranka ne navaja pritožbenih razlogov, zato je ta del izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh kršitev ni storilo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tem delu tožbenega zahtevka le sklicuje (točka 17 obrazložitve sodbe).

24. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo, saj z njo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, tožnica v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sama krije stroške te vloge.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 530/2015
• VDSS Sodba Pdp 512/2022
• VDSS sodba Pdp 657/2013