VDSS Sodba Pdp 617/2020

Jedro

Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je tožniku na mednarodni misiji zagotovila potrebni počitek, s tem ko mu je zagotovila počitek v trajanju 7,5 ur. Ureditev potrebnega počitka po ZSSloV ne pomeni, da pripadnikom ne pripada dnevni počitek v trajanju najmanj 12 oziroma 11 ur.

Za presojo, ali vojaku na mednarodni misiji ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) so mu bile odrejene oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ki so zavedeni kot prosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 2.626,05 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2016 do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo razlike do 7.812,61 EUR (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 315,76 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper točki II in III izreka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje glede nalog, ki jih je opravljal kot voznik (dnevno prižiganje vozila in kontroliranje olja), pri čemer teh ugotovitev ni upoštevalo pri presoji kršitve pravice do tedenskega počitka. Glede na to sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ker sodišče pri presoji, ali mu je bil kršen tedenski počitek, ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov. Navedene kršitve določb postopka so podane tudi zaradi neupoštevanja trditev v zvezi z izvajanjem športne vadbe. Zmotno je stališče sodišča, da individualna vadba ne predstavlja kršitve pravice do tedenskega počitka. Individualna vadba je bila obvezna, saj je poveljnik postavil visoke standarde fizične pripravljenosti, ki so jo morali dosegati. Uveljavlja nasprotje v razlogih glede večernih sestankov. V kolikor sodišče sestanke šteje kot delovne naloge, ni jasno, zakaj teh sestankov ni upoštevalo pri odločanju o tedenskem počitku. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče je zmotno presodilo delo, ki ga je opravljal kot vodni zaupnik. Vodni zaupnik opravlja svoje delo, ko je to potrebno, pri čemer o tem ne more odločati sam. To delo ni fakultativno, ampak obvezno v skladu z 41. členom Zakona o službi v Slovenski vojski in Pravili službe v Slovenski vojski. Gre za delo, ki je povezano z delovnim razmerjem (Pdp 481/2019 in Pdp 338/2020). Navaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi v zvezi z nepriznanimi obdobji, v katerih je prišlo do kršitve 11-urnega počitka med dvema delovnima dnevoma. Dnevnega počitka ni imel že zaradi opravljanja dela vodnega zaupnika. Sodišče prav tako ni upoštevalo večernih sestankov, ki jih samo šteje kot delo. Ne strinja se z odločitvijo o stroških postopka. Pregled sodne odločbe in poročilo stranki imata podlago v tarifni številki 39 OT. Zmotno je sodišče zavrnilo stroške v zvezi s pozivi pričam, ki jih je tožnik moral izvesti na poziv sodišča. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper točki I in III izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev glede dnevnega počitka materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje je napačno in v nasprotju z namenom zakonodajalca interpretiralo 53. člen Zakona o službi v Slovenski vojski, ki je specialni predpis glede na ZDR-1. Zakonodajalec je s citiranim členom drugače uredil delovni čas na misiji, in sicer je bil uveden poseben institut „potrebnega počitka“, ki se razlikuje od dnevnega počitka po določbah ZDR-1. S tem se pripadnikom G. v obdobju 24 ur zagotavlja ustrezen potreben počitek, ki zadošča za regeneracijo delovnih sposobnosti in za odmor. Iz izpovedi tožnika in prič izhaja, da je bil tožnik v spornem obdobju praviloma prost delovnih obveznosti med 23.00 uro in 6.30 uro naslednjega dne, kar je treba šteti kot potrebni počitek. Napačna je ugotovitev sodišča v 23. točki obrazložitve sodbe, da tožniku v času, ko je bil razporejen na delo v H., ni bil zagotovljen dnevni počitek. Rutina dela je jasno opredeljena v Hišnem redu I.. Dokazno breme je na tožniku, ki ni dokazal, da je v navedenem času opravljal odrejene naloge. Sodišče je napačno ugotovilo, da tožniku v obdobju med 12. 1. 2014 in 13. 1. 2014 ni bil zagotovljen počitek. V tem delu kontradiktorno povzema mesečni načrt dela in aplicira časovnico iz istovrstne vaje z dne 23. 11. 2013. Sodišče ni upoštevalo izjave A.A., ki je potrdil, da je bil tožniku 12. 1. 2014 zagotovljen dnevni počitek. Sodišče šteje za resnično, da naj bi tožnik 25. 1. 2014 opravljal patruljiranje, dan pred tem pa naj bi potekale priprave na naloge. Pri tem je prezrlo izjavo A.A., ki je izpovedal, da so se aktivnosti dan pred vajo končale prej, tako da so imeli pripadniki čas za počitek. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja v točkah 32., 33., 34. in 35. obrazložitve, saj je bil tožniku dnevni počitek zagotovljen. Prav tako ni pravilno ugotovilo, da ob izvajanju rotacij 6/6/6 tožniku ni bil zagotovljen dnevni počitek. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago. Dokazno je ocenilo izpovedi prič o dejstvih, glede katerih ni bilo trditev tožnika, pomanjkljivo trditveno podlago pa je nadomestilo samo. S tem je bilo toženi stranki onemogočeno, da se izreče o okoliščinah in dokaznih predlogih, pomembnih za njen uspeh. Tako ravnanje predstavlja neenako obravnavanje pravdnih strank in kršitev načela kontradiktornosti. Tožnik ni substanciral dokaznih predlogov za zaslišanje prič, saj ni konkretno navedel, katera pravno pomembna dejstva glede dnevnega počitka bodo priče potrdile. Ne strinja se z odločitvijo glede načina izračuna odškodnine za dnevni počitek. Sodna praksa je že zavzela stališče, da se odškodnina izračuna na enak način kot pri tedenskem počitku, upoštevajoč urno postavko, na podlagi katere se izračuna vrednost odškodnine za en dan (npr. Pdp 163/2018). Meni, da tožniku ne pripada odškodnina za 11 ur dnevnega počitka in da je tožnik upravičen le do razlike. Ker je imel 7,5 ur počitka, bi bil upravičen do odškodnine za preostali čas, tj. 3,5 ure. Kršeno je tudi načelo enakega varstva iz 22. člena Ustave RS. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik in tožena stranka v odgovorih na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke kot neutemeljene. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Tožnik sodišču prve stopnje v zvezi z obrazložitvijo sodbe neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je jasno obrazložilo odločilna dejstva za sprejem odločitve o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku iz naslova odškodnine za nezagotavljanje dnevnega počitka in o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka. Med razlogi sodbe ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. S tem tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje ni kršilo 8. člena ZPP. Ta določba je bistveno kršena v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, česar izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Posamezni dokazi so pravilno ocenjeni, pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe izpostavilo listinsko dokumentacijo in tiste dele izpovedi prič, ki jih je štelo za odločilne, kar pa ne pomeni, da je izvedene dokaze upoštevalo selektivno oziroma da ni upoštevalo vseh dokazov, kot navaja tožnik v pritožbi.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 22. 9. 2013 do 26. 4. 2014 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah JOINT ENTERPRISE – KFOR Kosovo. Za ta čas je bil kot vojak vodja skupine razporejen v J. oddelek čete. Tožnik je zahteval odškodnino zaradi nezagotavljanja tedenskega in dnevnega počitka na misiji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka na misiji ni posegla v tožnikovo pravico do tedenskega počitka na način, da tožnik počitka ne bi mogel izkoristiti, zato je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Omogočiti pa bi mu morala 41 dni (od vtoževanih 67 dni) dnevnega počitka, ki mu jih ni zagotovila, zato mu je sodišče prve stopnje za te dni prisodilo odškodnino.

10. Kot pravno podlago za odločitev je pravilno upoštevalo določbe 155. člena in 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.).

Glede odškodnine za nezagotavljanje dnevnega počitka

11. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka dolguje tožniku odškodnino zaradi nezagotavljanja počitka med dvema zaporednima dnevoma. Delavec ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen (155. člen ZDR-1). Napačno je stališče tožene stranke v pritožbi, da je treba za presojo tožnikovega zahtevka iz naslova nezagotovljenega dnevnega počitka uporabiti drugi odstavek 53. člena ZSSloV, po katerem mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. V zvezi s tem tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je tožniku na mednarodni misiji zagotovila potrebni počitek, s tem ko mu je zagotovila počitek v trajanju 7,5 ur. Ureditev potrebnega počitka po ZSSloV ne pomeni, da pripadnikom ne pripada dnevni počitek v trajanju najmanj 12 oziroma 11 ur. Pritožbeni očitek tožene stranke o kršitvi 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl.) ni utemeljen.

12. Tožnik je v tem sporu podal trditveno podlago, ki je predstavljala zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev v zvezi s presojo, ali mu je bila kršena pravica do dnevnega počitka. Za konkretna obdobja je podrobno navedel datume in ure opravljanja posameznih nalog, zaradi katerih meni, da mu je bil kršen dnevni počitek. Glede na to pritožbeni očitki tožene stranke o kršitvi 7. in 212. člena ZPP niso utemeljeni. Prav tako sodišče prve stopnje ni odločalo mimo trditvene podlage. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede dni, ko je bila tožniku kršena pravica do dnevnega počitka. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku v spornem obdobju na misiji ni omogočila skupno 41 dni dnevnega počitka, do katerih bi bil sicer tožnik upravičen. V zvezi s tem je pojasnilo, zakaj je verjelo tožniku, da zaradi določenih delovnih zadolžitev v posameznem obdobju (npr. varovanje H., K., vzdrževanje L., itd.) ni imel zagotovljenega dnevnega počitka in zakaj je tudi na podlagi ostalih izvedenih dokazov, zlasti izpovedi prič, zaključilo, da mu tožena stranka na misiji skupno ni omogočila 41 dni dnevnega počitka, čeprav bi to morala. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki ji nasprotujejo, niso utemeljene.

14. Pritožbeni očitek tožene stranke v zvezi z neobrazloženostjo tožnikovih dokaznih predlogov za zaslišanje prič ni utemeljen. Tožnik sicer res ni podal obširne obrazložitve dokaznih predlogov, je pa dovolj določno navedel, da jih predlaga za zaslišanje glede neomogočenega dnevnega počitka. Tudi sicer tožena stranka zatrjevane kršitve postopka (236. člena ZPP) ni uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče, tj. že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286.b člen ZPP).

15. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje glede nezagotovljenega dnevnega počitka v času, ko je tožnik opravljal naloge varovanja baze H., ki jim tožena stranka v pritožbi nasprotuje. V zvezi s tem je ugotovilo, da v tem času počitka niso mogli organizirati, saj je delo potekalo po sistemu 6 ur dela, 6 ur pripravljenosti in 6 ur počitka. Na drugačno presojo ne vpliva izpoved A.A., da so lahko vojaki v času pripravljenosti tudi spali, ki jo tožena stranka izpostavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je glede načina dela in delovnih obveznosti utemeljeno verjelo tožniku, saj je bila njegova izpoved v bistvenem skladna z izpovedjo B.B. (ta je npr. potrdil, da so vojaki v času navedene rotacije opravljati tudi dodatna dela, in sicer spremljanje helikopterja, spremstva, dostave hrane in odvoza smeti) in ne nazadnje tudi z izpovedjo A.A. (ta je potrdil, da so vojaki v času pripravljenosti opravljali dodatna dela). Pri presoji je sodišče pravilno upoštevalo, da zgolj dejstvo, da je bil v hišnem redu I. predpisan čas miru med 22.00 in 5.00 uro oziroma med vikendi med 24.00 in 7.00 uro, še ne dokazuje, da je bil tožniku dnevni počitek tudi dejansko zagotovljen.

16. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvami glede nezagotovljenega dnevnega počitka v času od 12. 1. 2014 do 13. 1. 2014. Tožnik je po redni dnevni rutini, ki se je 12. 1. 2014 zaključila ob 21.00 uri, brez ustreznega počitka naslednjega dne nadaljeval z vajo M., ki se je pričela z zborom ob 5.30 uri. Sodišče prve stopnje ni verjelo A.A., da je imel tožnik 12. 1. 2014 zagotovljen počitek in je dokazno oceno, da tega dne počitka ni imel, pravilno sprejelo ob upoštevanju mesečnega razporeda, ki tega dejstva ne potrjuje. O tem, da se je vaja naslednjega dne pričela ob 5.30 uri, pa sta skladno izpovedala C.C. in D.D., ki jima je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, saj enako izhaja tudi iz Načrta dela in usposabljanja N. čete. Pritožbene navedbe tožene stranke o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju v tem delu so neutemeljene.

17. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje razlogom v 28. točki obrazložitve sodbe z navedbami, da je sodišče prve stopnje prezrlo izjavo A.A., da je imel tožnik 25. 1. 2014 zagotovljen počitek, kar ne drži. Sodišče prve stopnje njegove izjave ni prezrlo in je pojasnilo, zakaj izpovedi priče v tem delu ni verjelo. Ob tem, da sta tožnikove navedbe o tem, da je tega dne potekala vaja O., ki se je pričela že v času jutranje rutine, in da so pred tem v času dnevnih aktivnosti potekale priprave nanjo, zaradi česar ni imel počitka, v izjavah potrdila tudi C.C. in D.D., pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene.

18. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje tudi razlogom v 32., 33., 34. in 35. točkah obrazložitve sodbe s pavšalnimi navedbami o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in vztraja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovljen, vendar pa tega izvedeni dokazi niso potrdili. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s tožnikovimi zadolžitvami v obdobjih od 22. 2. 2014 do 24. 2. 2014, od 12. 3. 2014 do 14. 3. 2014 (varovanje baze K.), za dne 20. 30. 2014 (ko je kot voznik z licenco ... odšel v P. po nova vozila) in v obdobju od 23. 3. 2014 do 22. 4. 2014 (varovanje baze H. in vzdrževanje L.), ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva in pravilno zaključilo, da bi bil tožnik v teh obdobjih upravičen do skupno 14 dnevnih počitkov, ki mu niso bili omogočeni. V zvezi z izvajanjem nalog v obdobju od 23. 3. 2014 do 22. 4. 2014 je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je bila tožnikova pravica do dnevnega počitka kršena zgolj v dneh, ko je sodeloval pri izvajanju nalog varovanja H. in vzdrževanja L., saj mu glede na organizacijo dela pri izvajanju teh nalog, ki so se opravljale po sistemu 6 ur dela, 6 ur pripravljenosti in 6 ur počitka, dnevni počitek v nepretrganem trajanju 11 ur ni bil omogočen.

19. Pritožbene navedbe tožene stranke zoper višino prisojene odškodnine niso utemeljene. Glede na to, da tožena stranka tožnikovemu izračunu ni argumentirano oporekala, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Tožniku je za neizkoriščen dnevni počitek prisodilo 64,05 EUR, skupaj za 41 dni pa 2.626,05 EUR. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, gre pri dnevnem počitku za vsebinsko enovito pravico, ki je namenjena regeneraciji zaposlenega. Glede na to ni utemeljeno naziranje tožene stranke, da bi bil tožnik lahko upravičen le do odškodnine za razliko med 7,5 ure in 11 ur (to je za 3,5 ure na dan).

20. Pravilno in popolno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede tistih dni, glede katerih sodišče prve stopnje ni ugotovilo kršitve tožnikove pravice do dnevnega počitka. Samo dejstvo, da se je moral tožnik udeleževati večernih sestankov, ne pomeni, da mu dnevni počitek ni bil zagotovljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili ob večerih organizirani obvezni sestanki, na katerih so pripadniki s strani poveljnika oddelka dobili navodila za naslednji dan in informacije s terena, da so sestanki trajali od pet do deset minut in da so bili namenjeni informiranju o časovnicah in vsebinah aktivnosti v prihodnjih dneh. Zmotno pa je presodilo, da udeležba na sestankih v okoliščinah konkretnega primera pomeni nezagotovitev počitka pripadniku. V zvezi s tem je zmotno izpostavilo odločitev VSRS VIII Ips 54/2019, ki ni primerljiva z obravnavanim primerom, saj se nanaša na poveljnike oddelkov ter njihovo vodenje sestankov¹. Vrhovno sodišče RS je namreč v več zadevah poudarilo, da je aktivna udeležba na sestankih ključna za ugotovitev, da pripadniku zaradi udeležbe na sestanku ni bil omogočen počitek, česar pa tožnik ni zatrjeval (primerjaj zadeve VIII Ips 31/2019, VIII Ips 11/2019, VIII Ips 94/2019, VIII Ips 3/2020 in VIII Ips 22/2020). Navedeno pa ni vplivalo na pravilnost odločitve v tem delu, saj sodišče prve stopnje iz drugih razlogov ni ugotovilo kršitve tožnikove pravice do dnevnega počitka. Ob upoštevanju ugotovitev, da so se večerni sestanki izvajali med 20. in 20.30 uro in končali okrog 21.00 ure ter da se je efektivno delo pripadnikov na misiji (praviloma) pričelo šele po jutranjem postroju, to je ob 9.00, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku zaradi večernih sestankov ni bil onemogočen dnevni počitek v neprekinjenem trajanju 11 ur.

21. Tudi samo dejstvo, da je tožnik na misiji opravljal funkcijo vodnega zaupnika, še ne utemeljuje zaključka, da ni imel zagotovljenega dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem (sicer pri odločitvi glede tedenskega počitka, kar pa enako velja glede dnevnega počitka) pravilno poudarilo, da tožniku ni bilo posebej odrejeno, kdaj mora opraviti razgovore z vojaki oziroma mu ni bilo odrejeno, da bi jih moral opraviti ravno na dan počitka, da bi bilo mogoče ugotoviti kršitev pravice do počitka (dnevnega ali tedenskega).

Glede odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka

22. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova kršitve pravice do tedenskega počitka v spornem obdobju na misiji, pri čemer je sledilo novejšim stališčem Vrhovnega sodišča RS, da je treba pri presoji, ali je vojaku na mednarodni misiji zagotovljen tedenski počitek, izhajati iz narave in namena te pravice. Upoštevanje Pravila službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009 in nadalj.), zlasti režima dela in bivanja na mednarodni misiji (omejitev gibanja izven baze, nošenje uniforme, spoštovanje urnika in hišnega reda,…), in s tem povezane omejitve same po sebi ne posegajo v pravico do tedenskega počitka (prim. odločbe VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 94/2019, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 18/2020). Za presojo, ali vojaku na mednarodni misiji ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) so mu bile odrejene oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ki so zavedeni kot prosti (odločbe VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019, VIII Ips 18/2020).

23. Pri odločitvi, da tožniku na misiji ni bila kršena pravica do tedenskega počitka, je sodišče prve stopnje izhajalo iz podatkov mesečnih evidenc, podpisanih s strani tožnika, iz katerih izhaja, da mu je bil tedenski počitek omogočen v zadostnem obsegu. Verodostojnost evidenc sta potrdila E.E. in A.A., zato je sodišče prve stopnje štelo, da evidenca odraža dejansko stanje glede tožnikovih prostih dni. Pri tem je upoštevalo, da je tožnik zgolj pavšalno navajal, da je v času tedenskega počitka opravljal določene zadolžitve, pri tem pa ni pojasnil, katere zadolžitve oziroma obveznosti je imel na dni, ki so v evidencah zavedeni kot prosti. Drži, da je tožnik na misiji opravljal delo vojaka voznika, pri čemer je njegovo delo obsegalo skrb za vozilo, ki je vključevalo preglede vozila in priprave na njegovo bojno delovanje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem (sicer pri presoji kršitve pravice do dnevnega počitka, kar enako velja tudi za tedenski počitek) zavzelo pravilno stališče, da te naloge niso potekale na način, da bi posegale v tožnikovo pravico do počitka. Tožnikove navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi, da je moral oklepno vozilo zaradi starosti dnevno prižigati in kontrolirati olje, ob izostanku trditev, da mu je bilo takšno delo odrejeno in da je moral to opravljati ravno na dan predvidenega tedenskega počitka, ne utemeljujejo presoje, da mu tožena stranka tedenskega počitka ni omogočila.

24. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje materialno pravni presoji sodišča prve stopnje glede izvajanja individualne vadbe na misiji. Pritožbeno sodišče soglaša, da samo dejstvo, da je tožnik moral skrbeti za svojo fizično pripravljenost in se ukvarjati s športom, še ne predstavlja kršitve pravice do počitka (tedenskega ali dnevnega). Ta bi bila kršena le v primeru, če bi bila tožniku s strani tožene stranke odrejena vadba na dan počitka, kar pa iz izvedenih dokazov ne izhaja. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi A.A. (ta je potrdil, da so vojaki individualni vadbi posvečali toliko časa, kolikor so sami ocenili, da je potrebujejo) ugotovilo, da ni obstajala obveznost vadbe prav v času počitka, ampak jo je tožnik lahko izvajal kadarkoli.

25. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da so bili sestanki organizirani na način, da niso posegli v tedenski počitek tožnika. O tem so skladno izpovedali E.E., A.A. in F.F., zato jim je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Na podlagi njihove izpovedi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pripadniki v času, ko so koristili tedenski počitek, niso opravljali nobenih nalog oziroma jim v času počitka niso bile odrejene naloge (vključno s sestanki). Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu napravilo celostno dokazno oceno, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi.

26. Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper višino odmerjenih stroškov postopka, ki mu jih je sodišče prve stopnje priznalo v skladu s predloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015, s spremembami). Pravilno sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo nagrade za pregled sodne odločbe in končno poročilo stranki ter nagrade za sestavo dopisov, s katerimi je tožnik na poziv sodišča poskušal pridobiti pisne izjave prič, saj ne gre za potrebne stroške. Pravilno je pojasnilo, da ti stroški ne spadajo med samostojne storitve, za katere bi pooblaščencu pripadala nagrada po tar. št. 39 OT, saj so ti stroški že zajeti v predhodnih opravilih. Odločitev, na katero se tožnik sklicuje v pritožbi (II Cp 2599/2016), ne utemeljuje drugačne presoje glede upravičenosti do povračila stroškov. Sprejeta odločitev v obravnavani zadevi je namreč skladna z večinsko sodno prakso (Pdp 507/2017, I Cp 1508/2011, I Cpg 1431/2011, itd.).

27. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik sam krije tudi stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ V citirani zadevi je bilo za presojo bistveno, da je bil tožnik poveljnik oddelka. Kot poveljnik oddelka pa je bil odgovoren za učinkovito vodenje oddelka in izvajanje prejetih nalog. Zgolj v tem obsegu so večerni sestanki pomenili opravljanje konkretnih nalog, ki so bile del tožnikove delovne obveznosti.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 170/2016
• VDSS sodba Pdp 122/2015
• VDSS sodba Pdp 451/2015