VDSS Sodba Pdp 47/2021

Jedro

Tožnik v pritožbi neutemeljeno oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje. Sam je, zaslišan kot stranka, izpovedal, da so bili na misiji prosti dnevi, le da ti niso bili enakomerno razporejeni, oziroma da so se prosti dnevi šteli, čeprav so bili v pripravljenosti (QRF). Že na podlagi takšne izpovedi in ob upoštevanju, da je toženka predložila evidence izrabe prostih dni oziroma tedenskega počitka, ki jih je tožnik podpisal, pri čemer ni konkretno navedel niti izpovedal, kakšno delo je opravljal (po ukazu) na posamezni dan, ki je zaveden kot prost v evidenci, je utemeljeno presodilo, da toženka njegove pravice do tedenskega počitka ni kršila (saj tožnik ni dokazal, da je na določen dan tedenskega počitka opravljal delo).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je dolžna toženka tožniku plačati odškodnino zaradi neizrabljenega tedenskega počitka v višini 3.354,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 do plačila. Zavrnilo je zahtevo tožnika za povrnitev pravdnih stroškov. Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 939,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je na mednarodni misiji KFOR ... opravljal funkcijo četnega zaupnika. Zaslišan kot stranka, je izpovedal, da je delo te funkcije opravljal vsak dan, še posebej na dneve tedenskega počitka, saj so bili vojaki takrat prosti drugega dela. Njegovo izpoved, da so se vojaki iz osebnih in službenih razlogov obračali na četnega zaupnika, sta potrdili priči A.A. in B.B.. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je štelo, da si je tožnik sam organiziral delo. Funkcija četnega zaupnika je tožnika zavezovala, da se odzove takoj, brez odlašanja. To je potrdil priča A.A.. Priča C.C. je izpovedal, da je moral biti tožnik kot četni zaupnik ves čas na razpolago. Priča D.D. je izpovedal, da se je s tožnikom usklajeval, ko je bil prost, da sta imela vsakodnevne sestanke. Kot vodja skupine je bil tožnik odgovoren za delo vojakov – članov skupine. Moral je preveriti, ali so pripravljeni na nalogo. Iz izpovedi priče A.A. izhaja, da je kot poveljnik oddelka vsakodnevno prevzemal naloge od poveljnika voda in jih predajal tožniku kot vodji skupine. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku delo na dneve tedenskega počitka ni bilo ukazano, je v nasprotju z vsebino dokazov. Priča D.D. je potrdil, da so se priprave na naloge opravljale tako na dan pred nalogo kot na dan naloge. Tožnik je tako vsakodnevno prejemal in posredoval informacije in opravljal priprave na nalogo, to je bilo po ukazu nadrejenega. Sodišče prve stopnje mu neutemeljeno očita nekonkretizirane trditve, saj je jasno navedel, da je delo opravljal vsakodnevno. Izpoved priče A.A. je zmotno ocenilo, saj iz njegove izpovedi ne izhaja, da mu dela ni odredil, ampak da je bilo delo odrejeno po liniji poveljevanja. Zmotno je presodilo, da razporeditev v E. ne krši pravice do tedenskega počitka. Neutemeljeno je verjelo evidencam, ki jih je predložila toženka. Priči C.C. in A.A. sta skladno izpovedala, da na začetku misije (mesec ali mesec in pol) tedenski počitek ni bil zagotovljen zaradi povišane pripravljenosti. Predložene evidence niso verodostojne. Toženka bi morala tožniku zagotoviti tedenski počitek v obdobju 14 zaporednih dni, česar ni storila. Pred sodiščem prve stopnje ni navedla, iz katerega razloga je proste dni drugače razporedila. Tožnik bi moral biti prost 35 ur, saj sicer le 13 ur pomeni tedenski počitek, 11 ur pa dnevni počitek. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Zmotno je uporabilo materialno pravo. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in jo ustrezno utemeljilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo v obrazložitvi, in glede na pritožbene navedbe dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno izhajalo iz določb 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki urejata pravico do tedenskega počitka. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve te pravice na mednarodni misiji KFOR ... je utemeljeno zavrnilo, pri čemer je sledilo novejšim stališčem Vrhovnega sodišča RS, da je treba pri presoji, ali je vojaku na mednarodni misiji zagotovljen tedenski počitek, izhajati iz narave in namena te pravice. Upoštevanje Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009 in nadalj.), zlasti režima dela in bivanja na mednarodni misiji (omejitev gibanja izven baze, nošenje uniforme, spoštovanje urnika in hišnega reda, …), in s tem povezane omejitve same po sebi ne posegajo v pravico do tedenskega počitka (prim. odločbe VSRS VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 94/2019, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 18/2020). Za presojo, ali vojaku na mednarodni misiji ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere naloge je moral opraviti oziroma katero delo konkretno je opravljal v dneh, ki so zavedeni kot prosti (odločbe VSRS VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019, VIII Ips 18/2020, VIII Ips 22/2020).

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje. Sam je, zaslišan kot stranka, izpovedal, da so bili na misiji prosti dnevi, le da ti niso bili enakomerno razporejeni, oziroma da so se prosti dnevi šteli, čeprav so bili v pripravljenosti (E.). Že na podlagi takšne izpovedi in ob upoštevanju, da je toženka predložila evidence izrabe prostih dni oziroma tedenskega počitka, ki jih je tožnik podpisal, pri čemer ni konkretno navedel niti izpovedal, kakšno delo je opravljal (po ukazu) na posamezni dan, ki je zaveden kot prost v evidenci, je utemeljeno presodilo, da toženka njegove pravice do tedenskega počitka ni kršila (saj tožnik ni dokazal, da je na določen dan tedenskega počitka opravljal delo).

8. Tožnik v pritožbi določene dele izpovedi jemlje iz konteksta in oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je, kot mu nalaga 8. člen ZPP, odločilo, katera dejstva šteje za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Tako je glede opravljanja funkcije četnega zaupnika predvsem na podlagi izpovedi tožnika, ki ji je utemeljeno verjelo, ugotovilo, da dela te funkcije ni opravljal vsak dan in da si je to delo sam organiziral. Zgolj dejstvo, ki ga izpostavlja v pritožbi, da je moral biti kot četni zaupnik ves čas na razpolago, še ne pomeni, da je s tem opravljal delo, ki bi kršilo pravico do tedenskega počitka. Enako velja za tožnikovo funkcijo vodje skupine, v okviru katere je bil odgovoren za delo vojakov – članov skupine, in za pripravljenost (E.), v okviru katere niso bili aktivirani. Glede zatrjevanih vsakodnevnih priprav na delo in posredovanja informacij pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da tožnik svojih navedb ni konkretiziral (niti jih ne konkretizira v pritožbi), pri čemer ne gre za to, da bi moral navesti, kateri dan je delo opravljal, ampak bi moral navesti, kakšno delo (konkretno) je opravljal oziroma na kakšno delo (konkretno) se je pripravljal in po čigavem ukazu na prosti dan. Izpovedi priče A.A., poveljnika oddelka, prvega nadrejenega tožniku, da mu dela na prosti dan ni odredil, sodišče prve stopnje ni zmotno dokazno ocenilo, pri čemer je iz izpovedi prič C.C., poveljnika voda, in D.D., poveljnika enote, ugotovilo, da tožniku dela tudi onadva nista ukazala.

9. Sodišče prve stopnje je tudi ob upoštevanju izpovedi tožnika, v okviru katere ni konkretno izpovedal, kako in v katerem delu so evidence tedenskega počitka neverodostojne, vsebini evidenc sledilo. Tožnik je evidence podpisal, njihovo verodostojnost so v svoji izpovedi potrdile priče A.A., C.C. in D.D.. Iz evidenc je razvidno, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je toženka tožniku na misiji, ki je trajala od 30. 10. 2015 do 28. 4. 2016, zagotovila 25 dni tedenskega počitka, pri čemer ti dnevi, kot izpostavlja tožnik v pritožbi, niso bili enakomerno razporejeni na način, da bi bil v vsakem tednu oziroma v obdobju 14 zaporednih dni en prosti dan. S tem je toženka tožniku tedenski počitek zagotovila, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo tretjega odstavka 97.f člena ZObr, da se vojaku, ki dela na dan tedenskega počitka, ta zagotovi v tekočem ali naslednjem mesecu, pri čemer tožnik še v pritožbi navaja, da je bila na začetku misije povišana pripravljenost (ki je vplivala na zagotavljanje prostih dni). Navedb, da bi moral biti prost 35 ur, saj sicer le 13 ur pomeni tedenski počitek, 11 ur pa dnevni počitek, pred sodiščem prve stopnje ni podal, pa tudi sicer ni uveljavljal odškodnine zaradi neizrabljenega dnevnega počitka, da bi bile te njegove navedbe bistvene za odločitev.

10. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in se tako ne šteje za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

15.04.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 287/2021
• VDSS Sodba Pdp 233/2021
• VDSS Sodba Pdp 147/2021