VDSS Sklep Pdp 31/2021

Jedro

Ker je toženka pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, torej tudi v delu, ki se je glasil na poziv na delo. Tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki jo je zahteval od sodišča. Zato se pritožba kot nedovoljena zavrže (343., 346. člen ZPP).

Tožnik v pritožbi neutemeljeno prikazuje, da gre za posebno situacijo, zaradi katere bi bilo potrebno ugotoviti njegov interes za vložitev pritožbe, češ da se želi izogniti reintegraciji v delovno razmerje k toženki. Tožnik je vtoževal reintegracijo, ni torej zahteval sodne razveze, četudi bi bil takšen zahtevek dopusten. Za to se zavzema šele v pritožbenem postopku, kar pa ni relevantno za presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe na podlagi pripoznave, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v skladu s 316. členom ZPP. Pritožbeno sodišče tožniku še pojasnjuje, da postopkovna pravila ne predvidevajo, da bi se pred izdajo sodbe pripoznavo vročalo tožniku v izjavo, kar je logično, saj gre za pripoznavo vtoževanega in dodatna izjava ni potrebna. Zato je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Prav tako je zmotno tožnikovo sklicevanje na toženkino nedopustno razpolaganje. V tretjem odstavku 316. člena ZPP je določeno, da sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Reintegracijski zahtevek ni nedopustni zahtevek, posledično tudi pripoznava takšnega zahtevka ne more biti nedopustna.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrže.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, in sicer je razsodilo: I. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 5. 2020 nezakonita in se razveljavi. II. Ugotovi se, da delovno razmerje za nedoločen čas med tožnikom in toženko na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2003 še vedno obstoji, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja tudi po izteku odpovednega roka od 14. 7. 2020 dalje. III. Toženka je dolžna tožnika na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2003 pozvati nazaj na delo, v roku 8 dni. IV. Toženka je dolžna tožniku za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 15. 7. 2020 dalje do vrnitve na delo, priznati delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja, mu obračunati bruto nadomestila plače in mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske nadomestil plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih neto mesečnih zneskov nadomestila plače dalje do plačila, vse v roku 8 dni. V. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 149,33 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper III. točko izreka se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožnik. Navaja, da pred izdajo sodbe ni bil obveščen o pripoznavi. Ker se ni mogel izjaviti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je imela toženka nedopusten motiv za pripoznavo. Sodišče ne sme izdati sodbe na podlagi pripoznave, če razpolaganje strank nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom. Opustitve vročitve pripoznave odpira vrata za zlorabe, saj je delavcu onemogočeno, da se izogne sovražnemu okolju in uveljavi pravice iz 118. člena ZDR-1. Gre za specifično situacijo, zaradi katere je tožniku potrebno priznati pravni interes za vložitev pritožbe. Tožnik je vložil več dopolnitev pritožb.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo (in njene dopolnitve) predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Ker je toženka pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, torej tudi v delu, ki se je glasil na poziv na delo. Tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki jo je zahteval od sodišča. Zato se pritožba kot nedovoljena zavrže (343., 346. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.).

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno prikazuje, da gre za posebno situacijo, zaradi katere bi bilo potrebno ugotoviti njegov interes za vložitev pritožbe, češ da se želi izogniti reintegraciji v delovno razmerje k toženki. Tožnik je vtoževal reintegracijo, ni torej zahteval sodne razveze, četudi bi bil takšen zahtevek dopusten. Za to se zavzema šele v pritožbenem postopku, kar pa ni relevantno za presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe na podlagi pripoznave, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v skladu s 316. členom ZPP. Pritožbeno sodišče tožniku še pojasnjuje, da postopkovna pravila ne predvidevajo, da bi se pred izdajo sodbe pripoznavo vročalo tožniku v izjavo, kar je logično, saj gre za pripoznavo vtoževanega in dodatna izjava ni potrebna. Zato je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Prav tako je zmotno tožnikovo sklicevanje na toženkino nedopustno razpolaganje. V tretjem odstavku 316. člena ZPP je določeno, da sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Reintegracijski zahtevek ni nedopustni zahtevek, posledično tudi pripoznava takšnega zahtevka ne more biti nedopustna.

7. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), toženka zato, ker kot delodajalec v tovrstnih sporih sama krije svoje stroške ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

Datum zadnje spremembe:

15.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 42/2004
• VSL sklep I Cp 1379/04
• VSK sklep Cp 108/99