VDSS Sodba Pdp 25/2021

Jedro

Tožena stranka je dokazala, da tožniku ni mogla ponuditi drugega dela, ki bi ustrezalo njegovi preostali delazmožnosti po odločbi ZPIZ, saj ustreznega delovnega mesta zanj ni imela ne v okviru lastne organizacije niti ga ni našla pri drugih delodajalcih, kar je ustrezno preverila in pridobila pozitivno mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to je sodišče tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti ter njeno razveljavitev, za ugotovitev, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo 24. 12. 2019 ter še vedno traja, plačilo bruto mesečnih nadomestil plač v višini 940,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za prijavo v sistem obveznih socialnih zavarovanj v roku 5 dni (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. Meni, da bi mu lahko tožena stranka zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi le, če mu utemeljeno ne bi mogla zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Zavzema se zato, da je dolžnost tožene stranke preveriti možnost zaposlitve tožnika na drugem ustreznem delovnem mestu, ker pa je tožena stranka kadrovska agencija, bi morala preveriti možnost zaposlitve pri vseh svojih uporabnikih. Zanika, da bi izpolnila svojo zakonsko obveznost s poizvedbo, posredovano le štirim uporabnikom. Meni, da takšno postopanje lahko vodi k zlorabi instituta v primeru, da delodajalec poizveduje o možnostih nove zaposlitve za delavca le pri uporabnikih, za katere ve, da nimajo ustreznega delovnega mesta zanj, in s tem doseže izdajo pozitivnega mnenja komisije. Vztraja, da je bistveno, da tožena stranka možnosti zaposlitve tožnika pod pogoji iz odločbe ZPIZ ni preverila pri vseh svojih uporabnikih. Meni, da mora enako kot delodajalec, ki ni kadrovska agencija, preveriti možnost nove zaposlitve v vseh svojih sektorjih, enotah in podružnicah, kadrovska agencija preveriti možnost zaposlitve pri vseh uporabnikih. Nasprotuje verodostojnosti zaslišanih prič A.A., B.B. in C.C.. Trdi, da tožena stranka ni pojasnila načina preverjanja ter, pri katerih uporabnikih konkretno je iskala možnost zaposlitve, da bi to lahko preveril. Navaja, da je treba ločevati med trditveno in dokazno podlago. Meni, da tožena stranka ni izkazala, da so njeni zaposleni uporabnikom tudi resnično poslali poizvedbe, saj ni predložila še drugih poizvedb brez odgovorov. Sklicuje se na zanimivo "naključje", da je odgovor na štiri poizvedbe prejela v roku ene ure istega dne. Dalje navaja, da tožena stranka ni predložila poročil o sestankih, na katerih naj bi več kot dva meseca iskali zaposlitev za tožnika. Meni, da je treba izpoved prič presojati v razmerju do trditvene podlage tožene stranke in ostalih predloženih dokazov. Navaja, da so priče le na splošno navajale, da so poizvedbe naredile, konkretnih pojasnil pa niso podale. Dalje se sprašuje, zakaj sta poizvedbe opravljala le dva od treh ... managerjev, torej 20 uporabnikov niso kontaktirali. Navaja, da če bi tožena stranka podala trditve glede načina preverjanja, bi lahko tožnik v postopku zahteval predložitev s strani prič zatrjevanih elektronskih poizvedb in poročil zapisnikov sestankov. Trdi, da te možnosti ni imel, saj so ta dejstva v postopku navajale šele priče. Meni, da je namen sodnega postopka vsebinsko preveriti zakonitost in pravilnost mnenja komisije in s tem posledično preveriti zakonitost podane odpovedi, tožena stranka bi zato morala predložiti vso dokumentacijo za dokazovanje zakonitosti odpovedi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti na podlagi 4. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1), prvega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 63/2004) ter prvega odstavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl. – ZPIZ‑1). Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da tožniku ni mogla ponuditi drugega dela, ki bi ustrezalo njegovi preostali delazmožnosti po odločbi ZPIZ, saj ustreznega delovnega mesta zanj ni imela ne v okviru lastne organizacije niti ga ni našla pri drugih delodajalcih, kar je ustrezno preverila in pridobila pozitivno mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to je tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo pravilno zavrnilo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja pravna pomembna dejstva:

- da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2014 za nedoločen čas na delovnem mestu "komunalni delavec",

- da je bil tožnik kot agencijski delavec napoten na delo k uporabniku D., d. o. o., sedaj E., d. o. o., pri katerem je delo opravljal do 9. 8. 2019, ko je prejel odločbo ZPIZ o invalidnosti,

- da mu je bila z odločbo ZPIZ z dne 9. 8. 2019 priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega z omejitvami (dvigovanje bremen nad 5 kg), odločba pa je postala dokončna 29. 8. 2019,

- da je bil tožnik od 15. 8. 2019 dalje na odrejenem čakanju na delo doma,

- da je 18. 11. 2019 tožena stranka tožniku vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi razloga invalidnosti,

- da je tožena stranka preverjala pri svojih naročnikih, ali bi lahko glede na omejitve iz odločbe ZPIZ napotila tožnika na delo k drugemu uporabniku ali znotraj svoje organizacije, pri čemer ustreznega drugega dela pod pogoji iz odločbe ZPIZ ni našla.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka ni poizvedla pri vseh svojih naročnikih, ali imajo na voljo ustrezno delovno mesto za tožnika glede na njegove omejitve iz odločbe ZPIZ o invalidnosti. Tožnik v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožena stranka preverjala potrebo po tožnikovem delu pri naročnikih tudi po bazi prostih delovnih mest, ki so objavljena na spletnem portalu F.. S tem in dodatnim ustnim ter pisnim preverjanjem pri nekaterih naročnikih je tožena stranka v celoti izpolnila svojo dolžnost poizvedovanja pri naročnikih, ali bi obstajalo ustrezno delovno mesto za tožnika v smislu določb ZZRZI. Pritožbeno zavzemanje, da bi morala tožena stranka posebej pisno kontaktirati vse svoje naročnike, da bi izpolnila svojo obveznost v zvezi z iskanjem zaposlitve tožniku po ZZRZI in ZPIZ-1, nima podlage v veljavni zakonodaji, zato ga je treba zavrniti.

9. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič A.A., B.B. in C.C., ki so bili v času pred podajo odpovedi zaposleni pri toženi stranki kot ... managerja in ... specialist. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi navedenih prič o prizadevanjih tožene stranke za iskanje ustreznega prostega delovnega mesta za tožnika. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da v zvezi s poizvedbami pri naročnikih tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage. Zatrjevano dejstvo, da so bile poizvedbe pri naročnikih opravljene, so potrdile zaslišane priče. V pritožbi tožnik vztraja, da bi morala tožena stranka predložiti listine v zvezi s poizvedbami pri naročnikih in v zvezi s sestanki, ki naj bi potekali glede iskanja zaposlitve za tožnika. Tako stališče je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 233/2015 z dne 23. 2. 2016). Stranki lahko svoje trditve dokazujeta z vsemi dokaznimi sredstvi iz ZPP, tudi s pričami, sodišče pa jih nato dokazno oceni. Navedene listine pa bi lahko kot dokaz predlagal tudi tožnik. Ne drži namreč, da mu je bilo to onemogočeno, ker je za obstoj teh listin izvedel šele iz zaslišanja prič. Skladno s tretjim odstavkom 286. člena ZPP stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1).

Datum zadnje spremembe:

15.04.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 51/2021
• VDSS Sodba Pdp 149/2018
• VDSS Sodba Pdp 7/2021