VDSS Sodba Pdp 20/2021

Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz jezikovne razlage, ki določa zunanjo mejo možnih razlag, in tako pravilno ugotovilo, da je bila osnovna plača v aneksu št. 1 z dne 1. 4. 2011 in aneksu št. 2 z dne 1. 4. 2015 določena za 156 ur mesečno, saj je izrecno spremenjen le znesek osnovne plače, druge določbe pa so ostale nespremenjene. Skupnega namena pogodbenih strank, ki bi bil v tem, da je osnovna plača v aneksih določena za 174 ur mesečno, ni ugotovilo oziroma ga toženka ni dokazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati premalo izplačane bruto plače za mesece od marca 2013 do aprila 2015 v višini, ki je razvidna iz izreka (točka I izreka), in da mu je dolžna plačati premalo izplačane bruto plače za mesece od maja 2015 do februarja 2018 v višini, ki je razvidna iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 19. dne v prihodnjem mesecu do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da je dolžna toženka tožniku plačati pravdne stroške v višini 2.301,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sta pravdni stranki dne 1. 7. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki izrecno določa, da tožnik določeno obdobje do dne 31. 7. 2009 opravlja delo v polnem delovnem času v obsegu 36 ur tedensko, nato pa v obsegu 40 ur tedensko. Z aneksom št. 1 z dne 20. 7. 2009 sta podaljšali trajanje dela v polnem delovnem času v obsegu 36 ur tedensko do dne 30. 9. 2009. Že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da se delo v polnem delovnem času v obsegu 36 ur tedensko opravlja le določeno obdobje. Aneks št. 1 z dne 1. 4. 2011 in aneks št. 2 z dne 1. 4. 2015 sta bila sklenjena, ko je to obdobje minilo, ko je tožnik opravljal delo v polnem delovnem času v obsegu 40 ur tedensko. To dejstvo potrjuje, da z aneksoma ni bila določena osnovna plača za 156 ur mesečno, ampak 174 ur mesečno. Drugačno stališče pomeni, da bi bila osnovna plača določena hipotetično, kar je v nasprotju z 31. členom ZDR-1 in 127. členom ZDR-1. Določb pogodbe o zaposlitvi, katerih veljavnost je s potekom časa prenehala, ker je minilo obdobje, v katerem je tožnik opravljal delo v polnem delovnem času v obsegu 36 ur tedensko, ni bilo treba izrecno spremeniti ali razveljaviti. Obveznost, da se takšne določbe spremenijo ali razveljavijo, ne izhaja niti iz ZDR-1 niti iz OZ. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj bi bilo treba z aneksom št. 1 z dne 1. 4. 2011 in aneksom št. 2 z dne 1. 4. 2015 spremeniti ure tedenske delovne obveznosti tožnika. Razlaga določb aneksov nima podlage niti v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi niti v zakonu (13. člen ZDR-1, 8. točka prvega odstavka 31. člena ZDR-1, 127. člen ZDR-1). Razlogi izpodbijane sodbe so sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh določb pogodbe o zaposlitvi z aneksi niti jih ni razlagalo celovito. Ni upoštevalo, da če štejemo, da je bila osnovna plača določena za 156 ur mesečno, za tožnika niso veljali ne plačni ne tarifni razredi niti delovni čas, kot je bil dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je bil izven plačnega sistema toženke. Določbe pogodbe o zaposlitvi in aneksov niso nejasne, da bi jih bilo treba sploh razlagati. Namen pravdnih strank ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in aneksov je razviden iz njihovih določb. Tožnik, ko je bil zaslišan, sploh ni izpovedal, da je ob sklepanju zasledoval cilj čim višje urne postavke. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 83. člen OZ, hkrati pa se sklicevalo na dobesedni pomen določb pogodbe o zaposlitvi in aneksov. Razlaga, da je bila osnovna plača v aneksih k pogodbi o zaposlitvi določena za 156 ur mesečno, čeprav je tožnik opravljal delo v polnem delovnem času v obsegu 40 ur tedensko, je v nasprotju z razlagalnimi pravili, določenimi v OZ, in pogodbeno voljo pravdnih strank. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, vključno s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da toženka pritožbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljila. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Višje delovno in socialno sodišče je v razveljavitvenem sklepu Pdp 781/2019 zavzelo jasno stališče, da je zahtevek, ki ga tožnik uveljavlja, po temelju podan. Sodišče prve stopnje je postopek dopolnilo le glede višine zahtevka, ki ji toženka sploh ni ugovarjala. Že iz ravnanja toženke, ki je novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je ponudila tožniku, pripravila na način, da je jasno navedla, da je osnovna plača določena za 174 ur mesečno, je sklepati, da je bila predhodno osnovna plača dogovorjena za 156 ur mesečno. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Toženka sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge, ki so sami s seboj v nasprotju, in da se ni opredelilo do vseh določb pogodbe o zaposlitvi z aneksi oziroma jih ni razlagalo celovito, pri čemer niti konkretno ne navede, katerih določb pogodbe o zaposlitvi z aneksi, katerih vsebina bi bila bistvena za odločitev, ni upoštevalo.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo vsebino pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2009 in aneksa št. 1 z dne 1. 4. 2011 ter aneksa št. 2 z dne 1. 4. 2015 v delu, v katerem je ta bistvena za odločitev. V pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 7. 2009 je bila plača tožnika ovrednotena z 22. plačnim razredom in 7. tarifnim razredom ter dodeljenim 21. plačnim razredom (IV. člen). Določeno je bilo, da bo tožnik delo nastopil dne 1. 7. 2009 s polnim delovnim časom v obsegu 36 ur tedensko za čas do 31. 7. 2009, od dne 1. 8. 2009 bo delo opravljal s polnim delovnim časom 40 ur tedensko (V. člen),¹ da bo za svoje delo za polni delovni čas prejel osnovno plačo, ki je ob podpisu pogodbe o zaposlitvi znašala 1.102,43 EUR bruto, kar predstavlja plačo za 156 ur mesečno (VIII. člen). Z aneksom št. 1 z dne 1. 4. 2011 se je spremenil tožniku dodeljeni plačni razred v 22. plačni razred, osnovna plača se je povišala na 1.385,10 EUR, ostala določila pogodbe o zaposlitvi se niso spremenila.² Z aneksom št. 2 z dne 1. 4. 2015 se je spremenil tožniku dodeljeni plačni razred v 23. plačni razred, osnovna plača se je povišala na 1.597,63 EUR, ostala določila pogodbe o zaposlitvi se niso spremenila.³ Pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2017 tožnik ni podpisal. Z aneksom za napredovanje v višji plačni razred z dne 31. 5. 2019 se je spremenil tožniku dodeljeni plačni razred v 25. plačni razred, osnovna plača se je povišala na 1.597,63 EUR, pri čemer je izrecno določeno, da predstavlja plačo za 174 ur mesečno. Ta aneks je bil sklenjen po koncu spornega obdobja (marec 2013 do februar 2018).

8. Bistveno vprašanje za odločitev je, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje in izpostavlja toženka v pritožbi, ali osnovna plača v višini 1.385,10 EUR, določena z aneksom št. 1 z dne 1. 4. 2011, in osnovna plača v višini 1.597,63 EUR, določena z aneksom št. 2 z dne 1. 4. 2015, predstavljata plačo za 156 ur mesečno ali plačo za 174 ur mesečno.

9. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni podlage za razlago spornih določb dogovora, saj so jasne (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.),⁴ po drugi strani pa sodišču prve stopnje očita, da se ne bi smelo sklicevati na dobesedni pomen določb pogodbe o zaposlitvi z aneksi, in izpostavlja namen pogodbenih strank, ki je razviden iz določb pogodbe o zaposlitvi in aneksov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz jezikovne razlage, ki določa zunanjo mejo možnih razlag, in tako pravilno ugotovilo, da je bila osnovna plača v aneksu št. 1 z dne 1. 4. 2011 in aneksu št. 2 z dne 1. 4. 2015 določena za 156 ur mesečno, saj je izrecno spremenjen le znesek osnovne plače, druge določbe pa so ostale nespremenjene. Skupnega namena pogodbenih strank, ki bi bil v tem, da je osnovna plača v aneksih določena za 174 ur mesečno, ni ugotovilo oziroma ga toženka ni dokazala. Toženka v pritožbi neutemeljeno oporeka dokazni oceni tožnikove izpovedi s strani sodišča prve stopnje, iz katere je pravilno ugotovilo, da je bil tožnikov namen pri sklepanju aneksov, da se njegova plača zviša.⁵ Ne nazadnje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlagalno pravilo iz 83. člena OZ, da se nejasne določbe pogodbe, ki je sklenjena po naprej natisnjeni vsebini ali kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, razlagajo v korist druge pogodbene stranke.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbe pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2009 in aneksa št. 1 z dne 1. 4. 2011 ter aneksa št. 2 z dne 1. 4. 2015, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena plača za 156 ur mesečno, čeprav je tožnik delo opravljal 174 ur mesečno (v polnem delovnem času v obsegu 40 ur tedensko). Tako določena (osnovna) plača nikakor ni hipotetična, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi, niti v nasprotju z določbama 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki določa obvezne sestavine pogodbe o zaposlitvi, in 127. člena ZDR-1, ki določa sestavine plače. Za presojo, do kakšne plače je tožnik v spornem obdobju upravičen, je bistveno, v kakšni višini je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi z aneksi, in ne, v kakšni višini bi izhajala iz plačnega sistema toženke. Toženka zato v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da v pogodbi o zaposlitvi z aneksoma določena (pogodbeno dogovorjena) plača ne odraža plačnih in tarifnih razredov, kot so veljali.

11. Dejstvo, da je tožnik delo v polnem delovnem času v obsegu 36 ur tedensko opravljal le določeno obdobje, nato pa v polnem delovnem času v obsegu 40 ur tedensko, med pravdnima strankama ni bilo sporno,⁶ pri čemer ne gre za to, da bi bilo treba z aneksom št. 1 z dne 1. 4. 2011 in aneksom št. 2 z dne 1. 4. 2015 spremeniti določbo o obsegu polnega delovnega časa tožnika, ampak bi bilo treba, če je toženka želela, da je določena osnovna plača za 174 ur mesečno, spremeniti določbo o plači v celoti, ne pa izrecno le v delu, v katerem je določena višina osnovne plače (kot je storila v nepodpisani pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 6. 2017 in aneksu za napredovanje v višji plačni razred z dne 31. 5. 2019).

12. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela (154. člen ZPP). Tožnik sam krije svoje stroške kratkega odgovora na pritožbo, ki ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Z aneksom št. 1 z dne 20. 7. 2009 je bil polni delovni čas v obsegu 40 ur podaljšan do dne 30. 9. 2009.
² Navedeno je: "V prvem odstavku VIII. točke se spremeni osnovna plača delavca in znaša na dan veljavnosti tega aneksa 1.385,10 EUR bruto." (2. točka aneksa št. 1 z dne 1. 4. 2011) in "Ostala določila pogodbe o zaposlitvi se ne spremenijo." (3. točka aneksa).
³ Navedeno je: "V prvem odstavku VIII. točke se spremeni osnovna plača delavca in znaša na dan veljavnosti tega aneksa 1.597,63 EUR bruto." (2. točka aneksa št. 1 z dne 1. 4. 2015) in "Ostala določila pogodbe o zaposlitvi se ne spremenijo." (3. točka aneksa).
⁴ Prvi odstavek 13. člena ZDR-1 določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno.
⁵ Sodišče prve stopnje je navedlo cilj čim višje urne postavke, pri čemer je iz izpovedi tožnika jasno razbrati, da si je ves čas zaposlitve pri toženki prizadeval za višjo plačo.
⁶ Toženka po poteku obdobja, ko je tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2009 in aneksa št. 1 z dne 20. 7. 2009 opravljal delo v polnem delovnem času v obsegu 36 ur tedensko, z njim ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi oziroma aneksa, ampak mu je na podlagi obstoječe pogodbe o zaposlitvi obračunala plačo na način, da je preračunala določeno osnovno plačo za 156 ur mesečno na 174 ur mesečno.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 47/2020
• VDSS Sodba Pdp 730/2018
• VDSS sodba Pdp 1202/2013