VDSS Sklep Pdp 38/2021

Jedro

Tožniku pravica do sodnega varstva, ker je sodišče prve stopnje zaradi zamude roka, določenega v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, njegovo tožbo zavrglo, ni bila kršena, saj je določitev roka za vložitev tožbe zaradi varstva pravic iz delovnega razmerja ustavno upravičena v korist načela pravne varnosti. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe je zakonsko določen in glede na namen pravnega varstva ni prekratek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo.

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča (sklep Pdp 771/2006, sodba in sklep Pdp 1034/2014, sklep Pdp 137/2020), ki ne predstavljajo formalnega pravnega vira. Odločiti bi moralo ob upoštevanju ustrezne pravne razlage, argumentov pravdnih strank in izhajajoč iz evropskih, ustavnih in zakonskih načel. Tožnik je v tožbi jasno navedel, da je za kršitev pravic izvedel šele dne 23. 9. 2020 s strani računovodskega servisa toženke. Do takrat je menil, da je odpoved, ki mu jo je iz poslovnega razloga podala toženka in mu jo vročila dne 17. 3. 2020, zakonita. Ravnal je skrbno. Stališče sodišča prve stopnje, da bi svoje pravice varoval le na način, da bi v tridesetdnevnem roku od prejema odpovedi vložil tožbo, čeprav ni vedel za njeno nezakonitost, je nedopustno. S takšnim stališčem tožniku odreka pravico do sodnega varstva. Nesprejemljivo je, da delavec, ki šele po tridesetih dneh od prejema odpovedi izve za nezakonitost, nima sodnega varstva. Drugače bi bilo, če bi izvedel za nezakonitost v tridesetdnevnem roku, pri čemer ni nobenega razumnega razloga za različno obravnavo. Podana je pravna praznina, saj zakon ne ureja sodnega varstva za delavca, ki šele kasneje izve za nezakonitost odpovedi. V primeru pravne praznine mora sodišče uporabiti analogijo. Tako mu nalaga 3. člen ZS. S stališčem, da delavec po poteku tridesetdnevnega roka izgubi sodno varstvo, je omogočena zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalci lahko podajo nezakonito odpoved, le da nezakonitost delavcem prikrijejo do poteka roka za sodno varstvo. Delavci nimajo sodnega varstva, čeprav so njihove pravice očitno prekršene. V konkretnem primeru je toženka podala očitno nezakonito odpoved iz poslovnega razloga, saj je namesto tožnika zaposlila drugega delavca. Izpodbijani sklep posega v ustavne pravice. Tožnikove pravice niso bile kršene s samo podajo odpovedi, ampak šele ko je toženka za njegovo delo zaposlila drugega delavca. Tožnik brez svoje krivde tožbe ni vložil pravočasno. Zakon bi moral vsebovati subjektivni rok za vložitev tožbe, ne le objektivnega, ki teče od vročitve odpovedi. Ker takšnega roka ne določa, bi moralo sodišče prve stopnje zakon ustrezno interpretirati. V nasprotnem primeru so kršene ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva, dela, človeškega dostojanstva, prepovedi zlorabe pravic. Zloraba pravic je prepovedana ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja, ki je temeljno v pogodbenih razmerjih. Namen delovnega prava je v zaščiti pravic delavcev, ki so šibkejša stranka delovnega razmerja. Določba tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je namenjena zaščiti pravic delavcev – varstvu delavcev v primeru nezakonite odpovedi. Iz zakonske določbe ne izhaja, da tridesetdnevni rok teče od prejema odpovedi, saj je izrecno navedeno, da tridesetdnevni rok teče od dneva, ko je delavec izvedel za kršitev pravice. Nejasne zakonske določbe ni dopustno razlagati v škodo delavca. Izpodbijana odločitev ni dopustna z vidika zasledovanja ciljev zakona (varstvo pravic delavcev). Sodišče prve stopnje ni opravilo ustreznega testa sorazmernosti, na eni strani bi moralo tehtati pravico delavca do učinkovitega sodnega varstva, dela, pravne varnosti, človekovega dostojanstva, na drugi strani pa pravico delodajalca do pravne varnosti. Pravica do učinkovitega sodnega varstva je ustavna pravica, varovana je na evropski ravni. Prekluzivni roki lahko prekomerno posežejo v pravico do sodnega varstva. Postavlja se vprašanje ustavnosti in zakonitosti določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Tožnik predlaga, da se zastavi predhodno vprašanje Sodišču EU, in sicer: - Ali je vezanost na prekluzije na čas vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga primerna z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva tudi v primeru, ko je delavec za razlog nezakonite odpovedi izvedel šele po poteku tega roka, ker za kršitve prej brez objektivnih in krivdnih razlogov ni mogel izvedeti? - Ali je tridesetdnevni rok za izpodbijanje nezakonite odpovedi primeren materialni prekluzivni rok ne glede na to, kdaj je delavec izvedel za kršitev svojih pravic, in določitev takšnega roka ne pripelje do zlorab pravice do učinkovitega sodnega varstva? - Ali je dopustna omejitev pravice do učinkovitega sodnega varstva delavca v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če je delavec za kršitve izvedel po poteku zakonsko določenega roka za vložitev tožbe, če prej za te kršitve iz objektivnih in nekrivdnih razlogov ni mogel izvedeti? Opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sprejelo je materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) določa: Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Navedena določba je jasna – določa tridesetdnevni rok za sodno varstvo, ki teče od vročitve oziroma od drugega dneva (ko je delavec izvedel za kršitev pravic), kadar vročitve ni bilo.¹ Takšna pravilna razlaga zakonske določbe, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje, je potrjena s primeri sodne prakse.²

6. Zakonska določba tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 nikakor ni nejasna, kot neutemeljeno navaja pritožba, niti v njej ni nobene pravne praznine, ki bi jo sodišče zapolnjevalo. Tako ni podlage za odločanje po drugem odstavku 3. člena Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.), ki določa, da sodnik, če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva predpise, ki urejajo podobne primere; če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, pa odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi, pri čemer ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede. Takšno odločanje po analogiji v primeru prekluzivnih rokov za uveljavljanje sodnega varstva niti ne pride v poštev.

7. Ustavno sodišče RS se je že večkrat izrecno opredelilo do ustavnosti določanja rokov za vložitev tožbe, ki predstavljajo omejitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije - URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.).³ Tožniku pravica do sodnega varstva, ker je sodišče prve stopnje zaradi zamude roka, določenega v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, njegovo tožbo zavrglo, ni bila kršena, saj je določitev roka za vložitev tožbe zaradi varstva pravic iz delovnega razmerja ustavno upravičena v korist načela pravne varnosti. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe je zakonsko določen in glede na namen pravnega varstva ni prekratek.⁴ Tožnik v pritožbi neutemeljeno predlaga postavitev predhodnih vprašanj Sodišču EU, saj, kot je razvidno iz samih vprašanj, ki jih predlaga, odločba sodišča ni odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti (prvi odstavek 113.a člena ZS).

8. Sodišče prve stopnje je tožbo, vloženo po poteku tridesetdnevnega roka od vročitve odpovedi, na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče v primeru očitne nezakonitosti (ki ob izostanku meritornega odločanja ne more biti ugotovljena) kljub izostanku procesnih predpostavk o zadevi sprejeti meritorno odločitev.

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), ki bo odločilo še o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, na kar opozarja tožnik.

10. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Tožnik je po sami naravi stvari za kršitev pravic izvedel, ko mu je bila odpoved vročena.
² Odločbe VDSS Pdp 771/2006, Pdp 2034/2014, Pdp 137/2020.
³ Prim. sklepa US RS Up-103/99, Up-268/00.
⁴ Sklepa VS RS VIII Ips 92/2013, VIII Ips 230/2016.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 20/2016
• VDSS Sklep Pdp 104/2021
• VDSS Sklep Pdp 59/2021