VDSS Sklep Pdp 636/2020

Jedro

Zgolj dejstvo, da je sodišče ugotovilo nezakonitost podane redne odpovedi iz krivdnega razloga, ne pomeni hujše zlorabe instituta odpovedi s strani tožene stranke in s tem njenega protipravnega ravnanja. Iz ugotovitev sodišč v postopku glede zakonitosti odpovedi ne izhaja, da bi tožena stranka podala odpoved očitno brez podlage in z očitnim namenom škodovanja tožniku.

Za protipravnost ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti tako ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi, ampak je to pripisano le hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa se razveljavi in se zadeva v tem delu (v točki I, ugodilnem delu točke III, točki IV glede regresa za letni dopust za leti 2016 in 2017 ter točkah VI, VII in VIII) vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2017 do plačila, zavrnilo pa je razliko do višjega zahtevanega zneska v višini 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zakonske zamudne obresti od 1. 6. 2016 do 14. 4. 2017 (I. točka izreka). Za obdobje od junija 2014 do novembra 2015 je toženi stranki naložilo obračun bruto nadomestil plače v določenih zneskih ter izplačilo pripadajočih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti nadomestil, kar pa je iz tega naslova tožnik zahteval več (višje višine bruto nadomestil za mesece junij 2014, januar in februar 2015 ter zahtevek za nadomestilo plače za mesece od marca do avgusta 2015 v višini prejetih neto denarnih nadomestil), je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku plača za obdobje od decembra 2015 do junija 2017 navedene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu. Kar je bilo iz tega naslova zahtevanega več (plačilo za mesec november 2015 v višini 284,30 EUR neto), je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj za tožnika obračuna bruto znesek sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2015 v višini 712,06 EUR, za leto 2016 v višini 790,73 EUR ter za leto 2017 v višini 804,96 EUR ter mu izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. v letu za tekoče leto. Kar je iz tega naslova tožnik zahteval več (za leto 2015 bruto znesek 78,67 EUR), je zavrnilo (IV. točka izreka). V delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov, je tožbo zavrglo (V. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku plačuje mesečno rento v znesku 370,82 EUR mesečno od 1. 6. 2017 dalje vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Dalje ji je naložilo, naj tožniku plačuje letno rento v znesku minimalne plače, določene za tisto leto, od leta 2018 naprej, zmanjšano za vsakoletni letni dodatek, ki se tožniku kot upokojencu izplača, vsakega 30. 6. v letu za tekoče koledarsko leto, kasneje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj za tožnika na račun Delovnega sodišča v Mariboru plača pravdne stroške 338,41 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nematerialno škodo, plačilo razlike med invalidsko pokojnino in plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, rent ter regresov za letni dopust za leti 2016 in 2017, ter zoper odločitev o pravdnih stroških pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, oziroma razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot zmotnemu nasprotuje stališču, da je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi 30. 5. 2014 huje zlorabila ta institut. Sodišču prve stopnje očita nekritično povzemanje nekaterih trditev tožnika o mobingu, čeprav je v pripravljalni vlogi z dne 6. 7. 2017 izrecno utemeljeval odškodninsko odgovornost tožene stranke le z nezakonito odpovedjo. Pove, da sodišče prve stopnje ni presojalo razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Pove, da je bila ta res spoznana za nezakonito, ampak zato, ker ni bila dokazana utemeljenost predhodnega opozorila. Meni, da če bi šlo za hujšo zlorabo instituta odpovedi, ne bi bilo treba večkrat instančno odločati o njeni zakonitosti. Trdi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem pomeni sporna odpoved hudo zlorabo instituta odpovedi, niti se ni opredelilo do navedb o tožnikovih trditvah in do predloženih dokazov tožene stranke. Navaja, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi vztrajnega neupoštevanja navodil direktorja tožene stranke, glede na okoliščine zadeve pa je šlo za legitimno ukrepanje delodajalca. Meni, da sama odpoved ne more predstavljati protipravnega dejanja, ki bi imelo nujno za posledico odškodninsko odgovornost. Pove, da je tožniku ponudila delo na drugem delovnem mestu iz uvidevnosti in zaradi njegove težke situacije, zato je zmoten zaključek, da je šlo za poniževanje tožnika in podcenjevanje njegovega dela. Graja zaključek, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi del zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu, to je namreč v neskladju z listinami v obeh spisih, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da je prepričano, da je trpinčenje obstajalo ter da je rezultiralo v podani odpovedi oziroma hudi zlorabi instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da tožnik v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem ničesar ni izpovedal, sodišče prve stopnje pa je ugotovitve o obstoju trpinčenja, podcenjevanju, poniževanju in maltretiranju utemeljilo le s tožbenimi trditvami, ni pa se opredelilo do nasprotnih trditev tožene stranke. Meni, da dejstvo, da je tehnični direktor zahteval izdajo pisnega opozorila, še ne pomeni, da je javno blatil tožnika. Nasprotuje ugotovitvam glede tožnikovega predčasnega zapuščanja delovnega mesta, kvalitete tožnikovega dela, pisne odreditve dopusta ter tožnikove nesposobnosti sprejemanja kritike. S sklicevanjem na sodno prakso (odločitve št. Pdp 1088/2013, Pdp 628/2013, VIII Ips 31/2014 in VIII Ips 263/2012) vztraja, da tožnik ni upravičen do odškodnine za škodo, ki jo vtožuje zaradi invalidske upokojitve. Nasprotuje ugotovitvam o obstoju vzročne zveze med škodo in protipravnim ravnanjem, ker naj bi se zdravstvene težave tožnika začele zaradi trenj v službi oziroma zaradi podane odpovedi. Opozarja na pravna stališča glede deljene vzročnosti. Meni, da mnenje invalidske komisije in psihiatrični izvidi izkazujejo obstoj okoliščin, ki so bile bistvene za takojšnjo upokojitev, ter da je tožnik zavračal hospitalizacijo in zdravljenje. Navaja, da sodišče samo ni usposobljeno, da bi presojalo, kako bi zdravljenje vplivalo na tožnika, zato ugotovitev pravno relevantne vzročnosti brez postavitve izvedenca psihiatrične stroke ni mogoča. Zanika obstoj vzročne zveze med odpovedjo in duševnimi težavami ter upokojitvijo tožnika. Sklicuje se na tožnikovo izpoved, da sedaj zdravstvenih težav tako rekoč nima več. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo ter zatrjuje, da bi lahko o nevšečnostih med zdravljenjem in posledicah jemanja zdravil mnenje podal le sodni izvedenec psihiater, saj sodišče za tovrstno oceno ni usposobljeno. Trdi, da je odločitev v nasprotju s sodno prakso (odločitvi VSL II Cp 1269/2018 in II Cp 607/2018). Meni, da tožnikove življenjske aktivnosti niso trajno zmanjšane, saj je izpovedal, da živi kar zadovoljivo upokojitveno življenje. Kot previsoki nasprotuje prisojeni odškodnini za strah. Meni, da je zmoten zaključek, da tožnik ni prispeval k nastanku zatrjevane škode, saj bi, če bi pristal na zdravljenje v bolnišnici, lahko okreval in ostal delazmožen. Nasprotuje tudi prisojeni odškodnini za materialno škodo, saj ni podan element protipravnosti niti ni vzročne zveze med zatrjevano škodo in njenim ravnanjem. Meni, da ne more odgovarjati za manjši dohodek tožnika zaradi upokojitve. Dalje navaja, da bi se v primeru, če bi tožniku pripadal regres za letni dopust za leta po upokojitvi, moralo upoštevati prejeti letni dodatek upokojenca. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga, da jo sodišče prve stopnje zavrne kot neutemeljeno. Vztraja, da mu je škoda nastala, ker je nezakonito dobil odpoved, zaradi česar je odgovornost tožene stranke deliktna, škoda pa mu je bila povzročena v zvezi z delom. Trdi, da je izkazal škodni dogodek, ki je odpoved delovnega razmerja, nastanek škode, ki se izkazuje v invalidnosti I. kategorije, ter vzročno zvezo, saj ne bi bil invalidsko upokojen, če škodnega dogodka ne bi bilo. Protipravnost utemeljuje na pravnomočni sodni odločbi, ki je dokazala, da je bila odpoved nezakonita. Vztraja, da je upravičen do nepremoženjske in premoženjske škode.

4. Zoper zavrnilni del v I. točki izreka in posledično zoper VIII. točko izreka vlaga pritožbo po pooblaščencu tožnik. Navaja, da mu je zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje namesto vtoževanih 32.000,00 EUR prisodilo le 20.000,00 EUR. Meni, da je prisojena odškodnina prenizka in odstopa od primerljive sodne prakse ter ponavlja, v čem vse je prikrajšan. Nasprotuje tudi višini odškodnine za strah, saj mu je sodišče prve stopnje prisodilo 2.000,00 EUR, namesto vtoževanih 4.000,00 EUR. Ponavlja, v čem je trpel strah, in dodaja, da je zaradi finančne stiske pristal v izvršbah in celo osebnem stečaju, da je bil odvisen od drugih, skrbelo pa ga je hčerkino šolanje. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se mu prisodi še dodatno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 14.000,00 EUR s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

5. Zoper sodbo vlaga pritožbo tudi sam tožnik. Navaja, da primer predstavlja specifično odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, povzročeno z nezakonito odpovedjo delovnega razmerja, pri kateri je bil huje zlorabljen institut odpovedi. Trdi, da je šlo za zavestno ravnanje tožene stranke v nasprotju s predpisi ter da mora biti v skladu z načelom popolne odškodnine njegov premoženjski položaj takšen, kot če bi delal. Sodbo in sklep izpodbija v točki I glede nepremoženjske škode, v točki VI glede mesečne rente ter v točki VIII glede stroškov postopka. V zvezi z nepremoženjsko škodo vztraja, da bi mu morala biti prisojena v zahtevani višini 44.000,00 EUR. Zahteva enkratno izplačano rento v višini 84.361,00 EUR. V nadaljevanju se s sklicevanjem na različne predložene listine opredeljuje do trditev tožene stranke v postopku. V zvezi z odmero odškodnine se sklicuje na 14. in 22. člen Ustave RS. Opisuje svoje delo pri toženi stranki. Sklicuje se na ustavne pravice do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti ter njegove zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena URS. Navaja, da obstaja vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in njegovo invalidsko upokojitvijo. Krivdo tožene stranke utemeljuje s pravnomočno sodno odločbo, iz katere izhaja, da mu je nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Nasprotuje pobotu stroškov in njihovem plačilu na račun delovnega sodišča. Opisuje sodna postopka ter se sklicuje na predložene vloge in dokumentacijo. Predlaga, da se njegovi pritožbi ter tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo odškodnine in stroškov postopka.

6. Pritožbi pooblaščenca tožnika in tožnika samega sta bili vročeni toženi stranki, ki nanju odgovarja in zatrjuje, da so pritožbene trditve pooblaščenca glede višine prisojene odškodnine v večini nedopustne pritožbene novote ter da nimajo podlage v trditvah tožnika oziroma so z njimi celo v nasprotju. Glede tožnikove laične pritožbe navaja, da ta povzema njegovo videnje postopka na prvi stopnji, povzemanje njegovih navedb in dodajanje novih ter njegova pravna naziranja. Kot brezpredmetnim nasprotuje trditvam o kapitalizirani renti, saj je sodišče prve stopnje skoraj v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, kot je bil postavljen v vlogi z dne 6. 7. 2017. Predlaga zavrnitev obeh pritožb in naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbi.

7. Pritožbe so utemeljene.

8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Vendar pa je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča glede obstoja protipravnosti kot predpostavke deliktne odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede pravno pomembnih dejstev, povezanih z drugim zatrjevanim temeljem odškodninske odgovornosti tožene stranke - trpinčenjem na delovnem mestu.

9. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o reparaciji¹ ter o odškodninski odgovornosti tožene stranke na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) ter 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ). V zvezi s protipravnostjo ravnanja tožene stranke je zavzelo pravilno stališče, da za protipravnost škodnega ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti v primerih nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi velja, da ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi, ampak je element protipravnosti pripisan le hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa je nato zavzelo zmotno stališče, da je tožena stranka huje zlorabila ta institut z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V zvezi z zatrjevanim trpinčenjem na delovnem mestu je štelo, da je trpinčenje obstajalo ter da je na koncu rezultiralo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2014.

10. Tožnik je v predmetni zadevi zatrjeval odškodninsko odgovornost tožene stranke predvsem zaradi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 30. 5. 2014. V prvem postopku Pd 110/2014 je sodišče prve stopnje 21. 10. 2014 tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je nato s sklepom Pdp 23/2015 z dne 5. 11. 2015 pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani del sodbe pa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nato je sodišče prve stopnje v novem sojenju (Pd 170/2015) 31. 5. 2015 tožbeni zahtevek zavrnilo. Na pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče s sodbo Pdp 791/2016 z dne 2. 3. 2017 izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Reviziji tožene stranke zoper to odločitev je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 229/2017 z dne 20. 2. 2018 ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, v katerem je s sodbo Pdp 203/2018 pritožbeno sodišče ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2014. Revizijo tožene stranke zoper to sodbo je Vrhovno sodišče s sodbo VIII Ips 10/2019 z dne 10. 9. 2019 zavrnilo.

11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, ker je bila v navedenem sodnem postopku ugotovljena nezakonitost sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da zgolj dejstvo, da je sodišče ugotovilo nezakonitost podane redne odpovedi iz krivdnega razloga, ne pomeni hujše zlorabe instituta odpovedi s strani tožene stranke in s tem njenega protipravnega ravnanja. Iz ugotovitev sodišč v postopku glede zakonitosti odpovedi ne izhaja, da bi tožena stranka podala odpoved očitno brez podlage in z očitnim namenom škodovanja tožniku. Vrhovno in pritožbeno sodišče sta v več zadevah (denimo VIII Ips 180/2007, VIII Ips 263/2012, Pdp 861/2014 in Pdp 211/2017) šteli, da napake v postopku, pri presoji dokazov ali pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopkih s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Za protipravnost ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti tako ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi, ampak je to pripisano le hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženka je napačno presodila ravnanja tožnika v konfliktu z njegovo nadrejeno kot take kršitve delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki utemeljuje predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1. Sama zase taka napaka ne zadostuje za ugotovitev protipravnosti ravnanja tožene stranke kot predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti. Ob tem ni nepomembno, da je v zadevi prišlo do večkratnega instančnega odločanja, kar izključuje očitno oziroma prima facie nezakonito ravnanje tožene stranke, zaradi česar o hujši zlorabi instituta sploh ni mogoče govoriti.

12. Za odškodninsko odgovornost tožene stranke za nezakonito odpoved bi morale biti kumulativno podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ. Ker v zvezi s samo podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2014 tožena stranka ni ravnala protipravno, na tej podlagi tožnik ni upravičen do odškodnine. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo materialnopravno zmotno stališče o obstoju protipravnosti odpovedi, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem na delovnem mestu kot (podredno zatrjevano) podlago za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da je pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem, ki naj bi ga tožena stranka izvajala nad tožnikom, sodišče prve stopnje sledilo le tožbenim trditvam, ni pa se opredelilo do trditev tožene stranke. Svoje prepričanje, da je trpinčenje obstajalo in da je na koncu rezultiralo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je oprlo na listine v prilogah A 5 do A 13, ki vsebujejo predvsem tožnikove zapiske in komentarje o t. i. „primerih“. V zvezi s temi dogodki sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, niti se ni opredelilo do njenih nasprotnih trditev. Tako je preuranjen zaključek, da je bil tožnik od 18. 2. 2013 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi 30. 5. 2014 ponavljajoče se očitno negativno in žaljivo obravnavan pri toženi stranki zaradi njegovega opozarjanja na napake v zvezi z delom, ter da se je to zaključilo z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar naj bi predstavljalo nedopustno prakso in hujšo zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo treba pritožbi tožene stranke, posledično pa tudi pritožbama tožnika, ki se nanašata na višino pripadajoče odškodnine, ugoditi in izpodbijani del sodbe in sklepa razveljaviti ter v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sploh ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev v zvezi s podredno pravno podlago, ki jo je zatrjeval tožnik (trpinčenje na delovnem mestu), ter je v zvezi s tem ostalo dejansko stanje v celoti neugotovljeno, pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo v celoti ugotavljati relevantno dejansko stanje glede obstoja trpinčenja na delovnem mestu ter v primeru obstoja tega temelja tudi višine odškodnine. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek glede zatrjevanih ravnanj trpinčenja na delovnem mestu, ustrezno dokazno oceniti vsakega od zatrjevanih „primerov“ glede na zakonske kriterije in presoditi vsa ugotovljena ravnanja kot skupek. Za ugotovitev, ali gre za niz dejanj, ki kot skupek pomenijo trpinčenje na delovnem mestu, bo v zvezi z očitanimi dejanji moralo ugotoviti, ali objektivno predstavljajo graje vredna in očitno negativna in žaljiva ravnanja oziroma vedenja, ali gre za dejanja, usmerjena zoper tožnika, njegov subjektivni odnos do njih ter element sistematičnosti oziroma ponavljanja.

14. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja celotnega dokaznega postopka v zvezi s trpinčenjem pred pritožbenim sodiščem. Glede na navedeno z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena tožnikova pravica do sojenja v razumnem roku. Pritožbeno sodišče bi v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V primeru, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici tožnika, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Uradni list RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba po mnenju pritožbenega sodišča dati prednost pravici do pritožbe.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

-------------------------------
¹ Odločitev o prisojenih nadomestilih plače za čas od prenehanja delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2014 do tožnikove upokojitve 24. 11. 2015 je postala pravnomočna.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 628/2013
• VDSS Sodba Pdp 178/2023
• VDSS sklep Pdp 125/2013