<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 4/2021

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2021:PDP.4.2021
Evidenčna številka:VDS00044553
Datum odločbe:12.02.2021
Senat:Silva Donko (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:direktor - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - predčasna razrešitev direktorja - krivdni razlog - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - del plače za poslovno uspešnost

Jedro

Določba 10. člena jasno kaže, da sta stranki določno uredili vprašanje veljavnosti oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožniku; iz te določbe ne izhaja, da bi tožniku v primeru predčasnega odpoklica lahko trajalo delovno razmerje še vse do poteka polnega mandata - torej za obdobje petih let od imenovanja. Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča, da bi tožniku v primeru odpoklica (kot direktorja) s strani pristojnega organa lahko prenehalo delovno razmerje le z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pa še to le iz razloga nesposobnosti.

V trenutku, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo, je od poteka referenčnega obdobja za izrabo letnega dopusta za leto 2018 poteklo več kot šest mesecev za prenos, zato je pravica do izrabe za to leto ugasnila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se sodba v tem delu glasi:

"I. Zavrne se zahtevek, da je odpoved veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 30. 1. 2015 nezakonita, zato je dolžna tožena stranka tožniku zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja po tej pogodbi.

II/1. Zavrne se zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati 28.406,40 EUR bruto iz naslova osnovnih plač za obdobje od 31. 7. 2019 do 31. 1. 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 31. 7. 2019 do plačila.

II/2. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati bruto 25.743,30 EUR iz naslova spremenljivega dela plače za uspešnost poslovanja in mu izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od bruto zneska 5.616,72 EUR od 1. 4. 2016 do plačila, od neto zneska od bruto zneska 5.616,72 EUR od 23. 6. 2017 do plačila, od neto zneska od bruto zneska 5.616,72 EUR od 16. 8. 2018 do plačila, od neto zneska od bruto zneska 5.616,72 EUR od 24. 7. 2019 do plačila in od neto zneska od bruto zneska 3.276,42 EUR od 31. 1. 2020 do plačila.

Višji zahtevek (plačilo bruto 2.340,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2020 do plačila in zakonskih zamudnih obresti od 16. 8. 2017 do vključno 15. 8. 2018) se zavrne.

II/3. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 4.088,80 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2019 do plačila.

Višji zahtevek (plačilo zneska 4.241,00 EUR) se zavrne."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala 31. 7. 2019, zato je dolžna tožena stranka tožniku zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja po tej pogodbi (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2019 do 31. 1. 2020 iz naslova nadomestila plače obračunati bruto znesek 28.406,40 EUR in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2019 do plačila; da mu je dolžna iz naslova spremenljivega dela plače za uspešnost poslovanja obračunati bruto znesek 28.083,60 EUR in mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, ki so razvidni iz izreka sodbe; da mu je dolžna za leta 2018, 2019 in 2020 iz naslova neizrabljenega letnega dopusta obračunati bruto znesek 8.329,80 EUR in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2019 do plačila (točka II izreka). S sklepom, ki ni predmet pritožbe, je zavrglo tožbo za ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi z dne 19. 6. 2019 (točka III izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je 31. 7. 2019 nezakonito prenehala veljati pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka se je v obvestilu z dne 6. 8. 2019 sklicevala na sklep o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja in 10. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015. Glede odločitve o plačilu spremenljivega dela plače za uspešnost poslovanja navaja, da je za določitev tega dela plače pristojna skupščina tožene stranke. Ne gre za denarno terjatev iz delovnega razmerja, ki bi jo tožnik lahko uveljavljal neposredno pred sodiščem, temveč bi moral najprej pisno zahtevati odpravo kršitve od tožene stranke. Sodišče je nepravilno ugodilo zahtevku za zakonske zamudne obresti od neto zneska od 16. 8. 2017 namesto od 16. 8. 2018 dalje. Tožnik bi bil do nadomestila za neizrabljeni letni dopust upravičen le, če bi obstajale objektivne okoliščine, ki bi mu preprečile izrabo letnega dopusta. Kot direktor tožene stranke, ki je odrejal dopust drugim zaposlenim, je imel možnost izrabe letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja. Letni dopust za leta 2018, 2019 in 2020 bi lahko tožnik izrabil po zaključku bolniškega staleža do prenehanja delovnega razmerja 31. 7. 2019. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo glede zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in reparacije ter denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2018, sicer pa je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in nima bistvenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

7. Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas trajanja petletnega mandata direktorja od 1. 2. 2015 do 31. 1. 2020. Tožena stranka je tožnika s sklepom 19. 6. 2019 predčasno razrešila s funkcije direktorja iz krivdnih razlogov (med drugim tudi zaradi razloga, ki je po predpisih o delovnih razmerjih razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi). Tožnika je 6. 8. 2019 obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi predčasne razrešitve, da mu je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati po poteku 15-dnevnega roka od vročitve odpoklica, to je 31. 7. 2019, in ga s tem dnem odjavila iz obveznega zavarovanja.

8. Po prvem odstavku 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) lahko stranki v primeru sklepanja pogodb o zaposlitvi s poslovodno osebo drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da lahko določita druge pogoje in drugačne omejitve delovnega razmerja za določen čas, kot to veljajo na splošno, in da se posebej in drugače lahko dogovorita za način prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

9. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi ne vsebuje določbe, na podlagi katere bi prenehanje veljavnosti nastopilo pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Stranki sta se v 10. členu pogodbe dogovorili, da lahko pristojni organ direktorja družbe razreši iz krivdnih razlogov z odpovednim rokom, ki je v primeru odpovedi iz krivdnih razlogov 15 dni. Po 2. členu pogodbe je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas mandata, ki je bil predviden za obdobje petih let, kar ne preprečuje pristojnemu organu družbe, da direktorja odpokliče in da takšnemu delavcu preneha tudi pogodba o zaposlitvi po 15 dneh od odpoklica oziroma prenehanja mandata zaradi odpoklica. Določba 10. člena jasno kaže, da sta stranki določno uredili vprašanje veljavnosti oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožniku; iz te določbe ne izhaja, da bi tožniku v primeru predčasnega odpoklica lahko trajalo delovno razmerje še vse do poteka polnega mandata – torej za obdobje petih let od imenovanja.

10. Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča, da bi tožniku v primeru odpoklica (kot direktorja) s strani pristojnega organa lahko prenehalo delovno razmerje le z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pa še to le iz razloga nesposobnosti. Tudi v primeru, če bi se v zvezi s tem omejili le na možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni izključeno, da v primeru odpoklica direktorja temu preneha delovno razmerje tudi iz krivdnega ali poslovnega razloga (če seveda za to obstajajo okoliščine). Sploh pa to ne pomeni, da mu pogodba ne more prenehati na druge načine, ki jih določa 77. člen ZDR-1.

11. Pogodba o zaposlitvi je prenehala veljati po poteku 15-dnevnega roka od vročitve odpoklica iz krivdnih razlogov, to je 31. 7. 2019. Ker delovno razmerje med strankama po 31. 7. 2019 ni obstajalo, je neutemeljen tudi zahtevek za priznanje pravic iz tega razmerja in reparacijo (nadomestilo osnovne plače, spremenljivi del plače za uspešnost in plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust) za čas od 1. 8. 2019 do 31. 1. 2020.

12. Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju presojalo utemeljenost zahtevka za izplačilo spremenljivega dela plače za uspešnost poslovanja v času od 1. 2. 2015 do 31. 7. 2019, ki je v tem delu neodvisen od zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Čeprav je določitev višine navedenega prejemka vezana na vrednotenje meril s strani skupščine, tožnik ni bil dolžan posebej zahtevati ocene uspešnosti v postopku pri delodajalcu po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1, kot to navaja pritožba. Obveznost pristojnega organa tožene stranke, da oceni tožnikovo delo v poslovnem letu, jasno izhaja iz 8. člena pogodbe o zaposlitvi. Te pogodbene obveznosti skupščina podjetja ni izpolnila. Pravica do spremenljivega dela plače v primeru sprejetih in razdelanih merilih more biti odvisna od tega, ali o tem skupščina odloča ali ne.

13. Tožnik je glede na izračun, ki mu tožena stranka ni obrazloženo ugovarjala po višini, dosegel največje možno število točk po posameznih kazalnikih. Do opustitve določitve dela plače je prišlo iz razlogov na strani tožene stranke, zato je tožnik v posledici kršitve pogodbene obveznosti (tudi z vidika pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke) upravičen do zneskov iz naslova variabilnega dela plače za leta 2015, 2016, 2017, 2018 in sorazmernega dela, ki mu gre za čas do prenehanja delovnega razmerja v letu 2019. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo zahtevku tožnika za plačilo zneska za celotno leto 2019. Tožena stranka je dolžna tožniku za sedem mesecev, kolikor je trajalo delovno razmerje v letu 2019, izplačati sorazmerni del zneska plače za uspešnost poslovanja po formuli 5.616,72 EUR x 7/12 = 3.276,42 EUR. Tožnik je iz naslova spremenljivega dela plače za uspešnost poslovanja upravičen do skupnega bruto zneska 25.743,30 EUR. V tem delu je torej pritožba utemeljena.

14. Pritožba nadalje utemeljeno nasprotuje datumu teka zakonskih zamudnih obresti od neto zneska iz naslova spremenljivega dela plače za uspešnost poslovanja za leto 2017. Sodišče prve stopnje je tožniku za to leto neutemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti od dneva, ko tožena stranka ni bila v zamudi, saj je tožniku zakonske zamudne obresti od neto zneska za (predhodno) leto 2016 priznalo od 23. 8. 2017 dalje. Tožnik je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od dosojenega neto zneska plače za leto 2017 od 16. 8. 2018 do plačila, za čas od 16. 8. 2017 do vključno 15. 8. 2018 pa zahtevek za plačilo teh obresti ni utemeljen.

15. Po prvem odstavku 161. člena ZDR-1 ima delavec, ki mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve. Glede na to, da je tožena stranka tožniku odmerila letni dopust za leto 2019 v trajanju 33 dni, je tožnik za sedem mesecev zaposlitve, kolikor je trajalo delovno razmerje pri toženi stranki v letu 2019, upravičen do sorazmernega dela letnega dopusta po formuli 7/12 x 33 = 19 dni. Iz prakse Sodišča EU (sodbi Bollacke, C-118/2013 z dne 12. 6. 2013 in Maschek, C-341/2015 z dne 20. 6. 2016) izhaja, da sta za nastanek pravice do denarnega nadomestila določena pogoja, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil upravičen na dan prenehanja tega delovnega razmerja. Glede na navedeno je tožnik upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2019 v trajanju 19 dni v bruto znesku 4.088,80 EUR (19 dni x 8 ur = 152 delovnih ur x 26,90 EUR/uro).

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaradi poškodbe odsoten z dela v času od 11. 3. 2018 do 2. 2. 2019. Tožnik ni trdil, da bi mu tožena stranka po zaključku bolniškega staleža onemogočala izrabo preostanka letnega dopusta za leto 2018. Izpoved tožnika o večjem obsegu dela ni odločilna. Pritožba utemeljeno navaja, da je bil tožnik kot direktor po svoji funkciji dolžan delo organizirati tako, da bi sebi in drugim zaposlenim omogočil izrabo letnega dopusta. Po četrti alineji 6. člena pogodbe o zaposlitvi je bil tožnik kot direktor dolžan zagotoviti nemoten potek dela v času začasne odsotnosti ali odsotnosti zaradi izrabe letnega dopusta. Skladno s tretjim odstavkom 162. člena ZDR-1 je bil dolžan izrabiti preostanek letnega dopusta za leto 2018 v dogovoru s toženo stranko do 30. junija naslednjega leta, to je do 30. 6. 2019. Delovno razmerje mu je prenehalo 31. 7. 2019, torej bi v času od zaključka bolniškega staleža (2. 2. 2019) do poteka obdobja za prenos (30. 6. 2019) lahko izrabil preostanek letnega dopusta za leto 2018. V trenutku, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo, je od poteka referenčnega obdobja za izrabo letnega dopusta za leto 2018 poteklo več kot šest mesecev za prenos, zato je pravica do izrabe za to leto ugasnila. Navedeno pomeni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo zahtevku za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2018.

17. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevke za ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, reparacijo v času od 1. 8. 2019 do 31. 1. 2020 in plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2018.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je v ostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Čeprav je tožena stranka v pritožbenem postopku uspela v sporu, ki se nanaša na nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi in reparacijo, sama krije svoje stroške v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1). Tožena stranka je v sporu o denarnih zahtevkih, ki se nanašajo na čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, uspela le s sorazmerno majhnim delom glede nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2018, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 73, 73/1, 77, 161, 161/1, 162, 162/3,200, 200/1, 200/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.04.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ2NDM1