VDSS Sodba Pdp 52/2021

Jedro

Ker je tožnik z dela od 11. 11. 2019 izostal neupravičeno in toženke o razlogih za izostanek ni obvestil, mu je toženka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, določenih v 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je toženka tožniku dne 11. 12. 2019 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, da je odpoved brez pravnega učinka in se razveljavi, ter zahtevek, da je dolžna toženka tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v obvezna zavarovanja, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zagotoviti vpis delovne dobe in obračunati ter po plačilu davkov in prispevkov plačati plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v prihodnjem mesecu do plačila. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo razen zoper odločitev, da toženka sama krije svoje pravdne stroške, se iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da je že pred sodiščem prve stopnje navedel in utemeljil, da je bil od 11. 11. 2019 nezmožen za delo. Zoper odločbo ZZZS z dne 30. 10. 2019 je vložil pritožbo, po prejemu odločbe ZZZS z dne 3. 12. 2019 je vložil tožbo v socialnem sporu. Tožnikov osebni zdravnik je ocenil, da tožnik za delo ni zmožen. Tožnik je zaradi tega upravičeno menil, da bo bolniški stalež podaljšan. Pravočasno je obvestil toženko, in sicer je A.A. 30. 10. 2019 poslal sporočilo. Sporočil mu je, da je v bolniškem staležu. Toženka mu neutemeljeno očita, da je z dela izostal neupravičeno. Takšen očitek bi bil utemeljen le, če bi bil tožnik za delo zmožen. Vprašanje zmožnosti za delo v socialnem sporu še ni pravnomočno rešeno. Navedbe glede socialnega spora so dopustne pritožbene novote, saj je tožnika v socialnem sporu zastopal drug pooblaščenec kot v delovnem sporu na prvi stopnji. Slednji za obstoj socialnega spora ni vedel, tožnik pa kot prava neuka stranka listin, ki jih prilaga k pritožbi (pritožba z dne 5. 2. 2020, sklep I Ps 130/2020 z dne 7. 2. 2020, pritožba z dne 17. 2. 2020, odgovor na tožbo z dne 20. 4. 2020, zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 16. 7. 2020 in 3. 9. 2020, pripravljalna vloga z dne 3. 9. 2020, izvedensko mnenje z dne 4. 10. 2020, pripravljalna vloga z dne 27. 10. 2020), ni predložil. Predlaga vpogled v spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Ps 130/2020. Vprašanje, ali je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo, je predhodno vprašanje. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je nezmožnost za delo tožniku preprečevala, da bi toženko obvestil o razlogih za izostanek z dela. Nezmožen je bil izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja. Očitana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni takšna, da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prim. odločba VS RS VIII Ips 381/2006). Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podrejeno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 11. 12. 2019 toženka podala tožniku iz razlogov, določenih v 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Očitala mu je, da je z dela od 11. 11. 2019 izostal neupravičeno in da je o razlogih za izostanek ni obvestil. Dejstvo, da je tožnik od 11. 11. 2019 izostal z dela, med pravdnima strankama ni bilo sporno.

7. Kot je predvsem iz predloženih odločb Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS; odločba z dne 30. 10. 2019) pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik začasno nezmožen za delo do 10. 11. 2019, od 11. 11. 2019 je bil zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, od 1. 12. 2019 pa je bil zmožen za delo s preostalo delazmožnostjo po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ). Kot razlog za izostanek z dela je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje navedel, da kljub odločbi ZZZS z dne 30. 10. 2019 za delo od 11. 11. 2019 ni bil zmožen. Navedel je še, da je o izostanku z dela in razlogih zanj obvestil toženko, in sicer A.A., s katerim se je dogovarjal za izrabo letnega dopusta. Vendar teh navedb ni dokazal, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje; tožnik je spreminjal svojo izpoved glede obveščanja, iz izpiska klicev za telefonsko številko A.A. je razvidno, da ga tožnik ni poklical; poslal je le sporočilo dne 30. 10. 2019, da je v bolniškem staležu; priči A.A. in B.B. sta skladno izpovedali, da se tožnik po tem ni več javil do 2. 12. 2019, ko ga je klical A.A..

8. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da zaradi zdravstvenih razlogov o razlogih za izostanek ni mogel obvestiti toženke. Tovrstne pritožbene navedbe so na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP kot novote neupoštevne. Enako velja za navedbe glede socialnega spora, ki ga je sprožil tožnik po prejemu odločbe ZZZS z dne 3. 12. 2019, s katero je bila njegova pritožba zoper odločbo ZZZS z dne 30. 10. 2019 zavrnjena, in s temi navedbami povezane dokazne predloge. Tožnik pogoj nekrivde utemeljuje s spremembo pooblaščenca in dejstvom, da je prava neuka stranka, vendar s temi navedbami ni izkazal, da navedb in dokazov brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Tožnik sam je v tožbi navedel, da se je zoper odločbo ZZZS z dne 30. 10. 2019 pritožil, ko je bil zaslišan kot stranka na naroku za glavno obravnavo dne 15. 10. 2020 pa je izpovedal, da je prejel negativno odločbo ZZZS o pritožbi in da se je pritožil naprej (vložil tožbo v socialnem sporu). Pred sodiščem prve stopnje ni predlagal prekinitve postopka do pravnomočne odločitve v socialnem sporu kot tudi sicer (razen s predložitvijo izvida z dne 5. 12. 2019) ni dokazoval, da bi z dela izostal upravičeno oziroma da je bil nezmožen opravljati delo.

9. Pred sodiščem prve stopnje je tožnik nezakonitost odpovedi opredelil le zaradi izostanka razloga, določenega v prvem odstavku 110. člena ZDR-1, in ni podal nobenih navedb glede okoliščin in interesov, ki jih določa prvi odstavek 109. člena ZDR-1 in ki zahtevajo takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Na te okoliščine in interese se ne nanaša odločba VS RS VIII Ips 381/2006, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, saj je bila predmet odločanja presoja zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90; Ur. l. RS, št. 14/90 in nadalj.) in ne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nezakonitost pa je bila v tem, da delavec z dela ni neupravičeno izostal, kot je bilo ugotovljeno v sodnem postopku.

10. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP (načelo uspeha v postopku).

Datum zadnje spremembe:

12.04.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 234/2021
• Sklep VIII Ips 183/2010
• VDSS sodba Pdp 26/2016