VDSS Sklep Pdp 40/2021

Jedro

Sodišče je napačno ugotovilo, da ni izkazan nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ - verjetnost nevarnosti, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Prav tako je sodišče napačno štelo, da ni podan pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, da tožena stranka (upnik) ni dolžna dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o zavrnitvi začasne odredbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe “V zavarovanje denarne terjatve, ki jo na podlagi izvršenih nakazil dne 2. 12. 2019 in odpadle pravne podlage za takšno nakazilo na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 19/2020 z dne 10. 11. 2020 z verjetnostjo izkazane terjatve v znesku 101.820,07 EUR s pp, se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev njej lastne nepremičnine, in sicer parcele ... (ID ...), katere solastnica je do 2/8 (dveh osmin) in parcele ... (ID ...), katere solastnica je do 1/2 (ene polovice), z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi“ (I. točka izreka). Odločilo je, da bo o stroških postopka v zvezi z začasno odredbo odločalo v okviru odločanja o glavni stvari (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper navedeni sklep, uveljavlja nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče pravilno štelo, da je terjatev tožeče stranke izkazana z verjetnostjo temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve v višini 101.820,07 EUR, pri čemer je poleg neto zneska plač, denarnega povračila in stroškov postopka tožeča stranka pristojnim organom plačala tudi davke in prispevke. Tožeča stranka je svojo trditveno podlago glede terjatve ustrezno podkrepila tudi z dokaznimi listinami, in sicer sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 124/2018 z dne 15. 1. 2019, sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 235/2019 z dne 9. 10. 2019, sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 19/2020 z dne 10. 11. 2020, z obračunom po sodbi opr. št. Pdp 235/2019 z dne 9. 10. 2019 in potrdilom o obremenitvi proračuna 13 X. Sodišče je zmotno štelo, da ni izkazan nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe, to je nevarnost, da je zaradi dolžnikovega ravnanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev denarne terjatve onemogočena ali precej otežena, niti naj ne bi tožeča stranka z verjetnostjo izkazala tega, da bi tožena stranka s predlogom z začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Dokazni standard verjetnosti velja tudi za pogoj po drugem odstavku 270. člena ZIZ (izkaz verjetnosti nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena). Dokazna ocena je napačna, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da bi tožena stranka odtujevala, skrivala ali kako drugače razpolagala s premoženjem, da bi bila s tem uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. Tožena stranka je doslej že sama navajala, da je v finančnih težavah in da je zaradi poplačila svojih kreditov že pričela prodajati svoje premoženje. Prodala naj bi tudi že svojo garsonjero v A., prav tako je pričela prekinjati svoja življenjska zavarovanja. Kot dodaten argument pri tem, da tožena stranka razpolaga s premoženjem na način, da bo uveljavitev denarne terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena, kaže e-mail, ki ga je tožena stranka dne 17. 12. 2017 poslala na urad tožeče stranke. Tožena stranka sama trdi, da imata z možem hipotekarne kredite, pri čemer pa se je tožena stranka 1. 12. 2020 zaposlila na B. fakulteti v C.. Del denarnih sredstev bi naj zadržal odvetnik tožene stranke. Tožena stranka navaja, da bo maksimalno oteževala vrnitev sredstev, ki so predmet tožbe. Navedeno predstavlja aktivno delovanje (ne zgolj hipotetično), torej gre za verjeten izkaz subjektivne in konkretne nevarnosti. Ravnanja tožene stranke je potrebno ocenjevati kot celoto. V tem delu je torej sodišče naredilo napačne zaključke glede dejanskega stanja in napačno ocenilo, da ni s stopnjo verjetnosti izkazan pogoj razpolaganja s premoženjem tožene stranke, na podlagi katerega bi bilo uveljavljanje terjatve tožeče stranke vsaj onemogočeno oziroma oteženo. Sodišče je napačno uporabilo drugi odstavek 270. člena ZIZ. Po mnenju tožeče stranke sodišče tudi nima prav, ko je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker naj ne bi bil izpolnjen pogoj po tretjem odstavku 270. člena ZIZ (neznatna škoda). Tožena stranka že sedaj ne more razpolagati s premoženjem, ker ima obremenitve s hipotekami, kar izhaja iz predloženih izpisov iz zemljiške knjige. Za toženo stranko ne predstavlja prepoved razpolaganja v zemljiški knjigi nobenega tveganja, pogoj reverzibilnosti je zato za regulacijske začasne odredbe v odločbi Up-275/97 določilo Ustavno sodišče RS. Pogoj je podoben tistemu, ki ga je za regulacijske začasne odredbe postavilo sodišče Evropskih skupnosti (danes sodišče EU). Pri odločanju o začasni odredbi je potrebno presojati tudi neugodne posledice, ki jih z neizdajo začasne odredbe lahko trpi tožeča stranka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožeče stranke. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožeča stranka povzema svoje trditve in se navezuje na tožbo tožene stranke v delovnem sporu pod opr. št. Pd 57/2018 (navajanja tožene stranke o finančnih težavah in prodaji premoženja - konkretno garsonjere v A. ter prekinitvi življenjskih zavarovanj, ponovno izpostavlja medijske objave ipd.). Tožena stranka ugovarja tudi stvarni pristojnosti sodišča. Ocenjuje, da tožeča stranka podaja pavšalna navajanja. Tožena stranka je garsonjero prodala že 18. 12. 2015. Navedbe tožene stranke v dopisu z dne 17. 12. 2017 ne morejo biti upoštevne. Že prepovedano razpolaganje z nepremičninami v smislu hipotek še ne govori v prid izpolnitvi pravnega standarda neznatne škode po tretjem odstavku 270. člena ZIZ.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 350. členu ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je napačno zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve za vračilo zneska 101.820,07 EUR, ki ga je tožeča stranka plačala toženi stranki v predhodni pravdi, in sicer na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. Pdp 235/2019 z dne 9. 10. 2019, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 19/2020 z dne 10. 11. 2020 razveljavljena. Ker je odpadel temelj plačila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo verjetnost obstoja vtoževane terjatve.

7. V nadaljevanju pa je napačno ugotovilo, da ni izkazan nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ - verjetnost nevarnosti, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Prav tako je sodišče napačno štelo, da ni podan pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, da tožena stranka (upnik) ni dolžna dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. Pritožbeno sodišče navaja, da so pri odločanju o začasni odredbi nižji dokazni standardi, saj za odločitev zadostuje že verjetnost, kot je tožeča stranka že v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala. Tožena stranka je sama navajala, da je v finančnih težavah in da je zaradi namena poplačila svojih terjatev že pričela prodajati svoje premoženje. Iz dopisa tožene stranke, ki ga je posredovala tožeči stranki po e-mailu dne 17. 12. 2020, izhaja, da je prejela poziv za vračilo sredstev, ki ga je sicer prejela na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 235/2019 z dne 9. 10. 2019. V njem navaja, da sredstev ne more vrniti, ker jih je po prejemu porabila za pokritje premostitvenih kreditov in vračila dolgov, ki jih je imela ter da imata oba z možem hipotekarne kredite, ki sta jih dolžna mesečno poravnavati. Ob tem je porabila tudi veliko denarja za stroške odvetnikov, pri tem pa ima tudi mož starše v D. z minimalno pokojnino. Tožena stranka izrecno navede, da bi rada izpostavila, da bo izkoristila izredno pravno sredstvo in bo zoper odločitev Vrhovnega sodišča RS vložila ustavno tožbo in da je potrebno v tej situaciji ravnati skrajno previdno in počakati do odločitve Ustavnega sodišča RS. Iz navedenega dopisa, ki ga je tožena stranka poslala tožeči stranki 17. 12. 2020, torej že po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 10. 11. 2012 izhaja, da tožena stranka ne more vrniti sredstev, ker jih je porabila, pri tem pa je po oceni pritožbenega sodišča pomembno tudi to, da je tožeča stranka toženo stranko o plačilu obveznosti izrecno opomnila, da naj s prejetimi sredstvi ne razpolaga, ker je tožeča stranka vložila izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo in da bo pravnomočno sodbo izpodbijala v revizijskem postopku.

8. Pritožba tudi utemeljeno navaja, da je tožeča stranka izkazala za verjetno, da bo tožena stranka s predlagano odredbo utrpela le neznatno škodo, kot to določa tretji odstavek 270. člena ZIZ. Iz izpiskov iz zemljiške knjige z dne 3. 12. 2020 izhaja, da je tožnica lastnica parcele ... (ID ...) do ene polovice, pri čemer sta na navedeni parceli vknjiženi dve hipoteki, in sicer z dne 13. 11. 2008 in 26. 2. 2010. Tožnica bo z vknjižbo nove hipoteke iz predloga za izdajo začasne odredbe na predmetni parceli utrpela le neznatno škodo, saj sta pred tem vknjiženi dve hipoteki. Na parceli ... (ID ...), kjer je tožena stranka lastnica parcele v deležu dveh osmin, hipoteka ni vknjižena, vendar glede na to, da je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki znesek v višini 101.820,07 EUR obstaja velika nevarnost, da tožena stranka navedenega zneska ne bo mogla vrniti v doglednem času.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep o zavrnitvi začasne odredbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), pri čemer bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati napotila pritožbenega sodišča in ponovno odločati o predlogu za izdajo začasne odredbe, pri tem pa bo moralo dolžniku omogočiti pravico do ugovora, kar je bila sicer ovira za spremembo sklepa v nakazani smeri že v predmetnem pritožbenem postopku.

10. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na 165. členu ZPP.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 611/2015
• VSL sklep I Cp 2135/2009
• VSL sklep I Cp 2971/2012