VDSS Sodba Pdp 489/2020

Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za presojo utemeljenosti zahtevka za povrnitev sorazmernega dela stroškov za osnovno vojaško strokovno usposabljanje določba drugega odstavka 93. člena ZObr in ne določba 7. člena Pravilnika, saj se ta ne nanaša na osnovno vojaško strokovno usposabljanje, ki se ga je udeleževal toženec, temveč na druge oblike izobraževanja oziroma usposabljanja. Za osnovno vojaško strokovno usposabljanje velja določba drugega odstavka 93. člena ZObr, na podlagi katere je toženec dolžan povrniti sorazmerni del teh stroškov, ker je pogodbo o zaposlitvi odpovedal pred iztekom 10 let.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 76682/2017 z dne 29. 8. 2017, s katerim je sodišče dovolilo predlagano izvršbo in dolžniku, sedaj toženi stranki, naložilo, da v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa poravna upniku, sedaj tožeči stranki, v predlogu navedeno terjatev na račun za nakazilo izterjanega zneska, navedenega v predlogu za izvršbo, ostane delno v veljavi, in sicer za znesek 1.338,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2016 dalje do plačila in za znesek 33,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2016 dalje do plačila. V presežku (tj. za razliko do zahtevanega skupnega zneska v višini 10.705,84 EUR) je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. V točki II izreka je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške sodnega postopka v višini 1.065,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da nadomestila plače ne sodijo med stroške izobraževanja. Izpostavlja 16. člen pogodbe o zaposlitvi, po katerem za toženca veljajo vsi predpisi na obrambnem področju, čeprav niso izrecno omenjeni v pogodbi o zaposlitvi. Zakon o službi v Slovenski vojski v petem odstavku 57. člena določa, da izvajanje pravic in obveznosti vojaških oseb med izobraževanjem in usposabljanjem podrobneje uredi minister. Minister za obrambo je sprejel Pravilnik o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo. Iz 8. člena Pravilnika izhaja, da se v stroške izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja (IUI) štejejo nadomestila plače za čas odsotnosti z dela in neposredni stroški IUI (tretji odstavek) in da mora v primeru vračila zaposleni vrniti stroške izobraževanja usposabljanja in izpopolnjevanja (četrti odstavek). Stroški Šole za častnike so bili določeni s sklepom o določitvi višine stroškov programa Šole za častnike z dne 9. 7. 2007, ki ga je sprejel minister na podlagi 8. člena Pravilnika. Toženec je v času usposabljanja na šoli za častnike prejemal nadomestilo, delodajalec pa mu je plačal prispevke. Opozarja, da je Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo z dne 30. 10. 2012 določil, da se vojaško izobraževanje in usposabljanje uredi z drugim aktom. Minister je za ta namen izdal Pravilnik o pravicah in obveznostih vojaških oseb med vojaških izobraževanjem in usposabljanjem št. ... z dne 6. 6. 2014, s spremembo št. ... z dne 24. 1. 2020. Toženec je bil napoten v šolo za častnike v času od 21. 9. 2009 do 24. 9. 2010, ko pravilnik, ki posebej ureja vojaško izobraževanje in usposabljanje, še ni veljal. Sedaj veljavni pravilnik za stroške vojaškega izobraževanja in usposabljanja (VIU) šteje nadomestilo plače in neposredne stroške VIU, medtem ko 93. člen ZObr stroškov osnovnega vojaškega usposabljanja ne konkretizira. VIU je ena od oblik IUI, zato se za obdobje pred veljavnostjo pravilnika, ki to vrsto izobraževanja posebej ureja, glede stroškov izobraževanja uporablja 8. člen Pravilnika, ki med stroške izobraževanja šteje tudi nadomestila plače za čas odsotnosti z dela. Toženec v času šolanja na Šoli za častnike dejansko ni opravljal dela, da bi mu za to tožeča stranka izplačevala plačo, pač pa je prejemal nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela v višini 100 %. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožeče stranke in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša storške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o vračilu sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, ki jih tožeča stranka zahteva od toženca, ker je toženec (enostransko) odpovedal pogodbo o zaposlitvi pred iztekom 10 let.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec s tožečo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 22. 9. 2009 za določen čas 10 let od 28. 9. 2009 do 27. 9. 2019 za dolžnost kandidata za častnika s pogojem, da v roku dveh let od dneva sklenitve te pogodbe uspešno konča šolo za častnike. Izobraževanje toženca je trajalo od 24. 9. 2009 do 24. 9. 2010, toženec pa je šolanje uspešno zaključil. Tožencu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo 17. 12. 2015 na podlagi njegove odpovedi pogodbe o zaposlitve.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za presojo utemeljenosti zahtevka za povrnitev sorazmernega dela stroškov za osnovno vojaško strokovno usposabljanje določba drugega odstavka 93. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) in ne določba 7. člena Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju Ministrstva za obrambo (v nadaljevanju: Pravilnik), saj se ta ne nanaša na osnovno vojaško strokovno usposabljanje, ki se ga je udeleževal toženec, temveč na druge oblike izobraževanja oziroma usposabljanja. Za osnovno vojaško strokovno usposabljanje velja določba drugega odstavka 93. člena ZObr, na podlagi katere je toženec dolžan povrniti sorazmerni del teh stroškov, ker je pogodbo o zaposlitvi odpovedal pred iztekom 10 let.

9. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo povračilo sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja v višini 1.338,13 EUR. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati tudi stroške nadomestila plače kot del stroškov izobraževanja. Sodišče prve stopnje je tudi pri določitvi višine sorazmernega dela stroškov pravilno izhajalo iz drugega odstavka 93. člena ZObr in ne 8. člena Pravilnika, za kar se neutemeljeno zavzema tožeča stranka v pritožbi. Določba 8. člena Pravilnika, ki opredeljuje pogoje za povrnitev stroškov IUI (in med drugim med stroške izobraževanja šteje neposredne stroške izobraževanja in nadomestila plače za čas odsotnosti z dela), ne določa, kako je s povrnitvijo stroškov v primeru VIU, zato je v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti kot podlago za izračun VIU.

10. O tem, da določbi 7. in 8. člena Pravilnika nista veljali za primer osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, se je Vrhovno sodišče RS že izreklo v zadevi VIII Ips 148/2018, v kateri je bila obravnavana podobna pravna problematika. V tej zadevi je Vrhovno sodišče RS med drugim pojasnilo, da osnovno vojaško usposabljanje na šoli za častnike ni le ena od oblik IUI, o kateri govori Pravilnik. Iz 1. člena Pravilnika namreč jasno izhaja, da gre pri IUI in VIU za dva ločena pojma, ki ju Pravilnik ureja v različnem obsegu. Navedbe tožeče stranke v pritožbi, o tem, da je VIU le ena od oblik IUI, kot razlogu za uporabo 8. člena Pravilnika, so zato neutemeljene.

11. Pritožbene navedbe, da je bilo naknadno v letu 2014 s posebnim Pravilnikom urejeno področje vojaškega izobraževanja in usposabljanja in določeno, da se med stroške VIU šteje tudi nadomestilo plače, ne izpodbijejo zaključka sodišča prve stopnje glede neuporabe 8. člena Pravilnika, kot to zmotno meni tožeča stranka, temveč ga kvečjemu potrjujejo.

12. Tudi sicer je sodišče prve stopnje verjelo tožencu, da je tudi v času šolanja pri tožeči stranki opravljal delo, zato je zaključilo, da je toženec tudi za ta čas upravičen do plačila za delo. Navedbe, da toženec v času šolanja dela dejansko ni opravljal, tožeča stranka prvič navaja šele v pritožbi, pri tem pa ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla podati že pred sodiščem prve stopnje. Te navedbe zato predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, medtem ko odgovor toženca na pritožbo tožeče stranke ni bistveno prispeval k rešitvi spora (določbe 154., 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII Ips 148/2018
• VDSS Sodba Pdp 512/2017
• VDSS Sklep Pdp 213/2022