VDSS Sodba Psp 194/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je skladno s 63. členom ZPIZ-2 pravilno štelo, da se v tem primeru kot svoj poklic štejejo vsa dela, ki jih je tožnik opravljal kot nekvalificirani delavec in ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim. Tožnik je namreč na naroku izpovedal, da ima končano osnovno šolo in da je nazadnje delal kot voznik kombija na razvozu tiskovin, pred tem pa je bil 21 let zaposlen v lesni industriji kot delavec v proizvodnji. Kot je to določeno v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2 se namreč kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 7. 2018. Odločbo št. ... z dne 19. 1. 2018 pa je v 1. odstavku izreka delno spremenilo tako, da ta v celoti glasi: „Tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni se prizna pravica do dela na drugem delu, brez pogostega sklanjanja in dvigovanja bremen nad 10 kg, zmožen je le za psihofizično nezahtevno in razgibano delo brez vsiljenega tempa in ritma dela, kjer si ritem in delo za doseganje polne delovne učinkovitosti narekuje sam oz. za delo, kjer ob izgubi zavesti ne bo ogrožal sebe ali zdravja drugih (ne na višini, ne nad globino, ne pri upravljanju strojev, ki se vrtijo in ne ponoči), s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 11. 2017 dalje.“ Kar je tožnik zahteval več ali drugače (razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti oz. podredno razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti ter s tem v zvezi priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja), je sodišče prve stopnje zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča materialnopravno napačna in temelji na nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodba pa je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog, da se v postopku pridobi mnenje izvedenca fiziatrične in izvedenca psihiatrične stroke. Tožnik svojega dela niti kateregakoli drugega dela ni zmožen opravljati niti v krajšem delovnem času od polnega. Sodišče je odločitev oprlo izključno na izvedensko mnenje, ne da bi upoštevalo izpovedbo tožnika ter listinske dokaze. Tožnikovega dela ni mogoče organizirati na način, kot je razsojeno z izpodbijano sodbo. Zaslišan na naroku je izpovedal, da je že od februarja 2016 dalje v bolniškem staležu in da ni sposoben opravljati nobenega dela. Komaj lahko le vstane, kaj šele da bi zdržal na delu. Včasih ga boli celo telo, tako da ne more dvigniti niti skodelice. Ne pomaga mu noben analgetik. Delodajalec nima takega delovnega mesta, na katerem bi lahko delal z razbremenitvami. Vseh teh dejstev pa sodišče ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B.. Na naroku je zaslišalo tudi izvedenca specialista MDPŠ. Le-ta je podal mnenje glede tožnikovega psihofizičnega stanja, ki mu je sodišče sledilo. Tožnik je prepričan, da o psihičnem stanju ne more soditi izvedenec s področja MDPŠ. O psihičnem stanju bi mnenje lahko podal edino izvedenec psihiater, vendar pa sodišče dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca psihiatra ni ugodilo. Tožnik je prav tako predlagal postavitev izvedenca fiziatra, ki bi lahko ocenil tožnikove fizikalne sposobnosti za delo, in sicer upoštevaje diagnostiko, vendar sodišče tudi temu dokaznemu predlogu ni sledilo. Posledično je dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno. Tožnik je 26. 9. 2019 opravil zdravniški pregled pri C. d. o. o. B. in ta izvid tudi dostavil sodišču. Iz izvida izhaja, da ima že več let težave s fibromialgijo. Pri odločitvi bi moralo sodišče upoštevati tudi mnenja ostalih lečečih specialistov, kot npr. mnenje prim. D.D., specialista ortopeda z dne 9. 7. 2018. Sodišče je nerazumno obrazložilo, zakaj tožnikove dokazne predloge zavrača. Izpodbijana sodba je v tem delu nezadostno obrazložena, razlogi sodišča pa so v nasprotju z izvedenimi dokazi v spisu. Tudi specialistka fiziatrije in rehabilitacijske medicine dne 16. 7. 2018 ugotavlja, da tožnik ni več zmožen opravljati težkega fizičnega dela, da potrebuje delovne razbremenitve in da bi bila smiselna polna upokojitev. Tožnik tako ni zmožen za nikakršno delo, zlasti pa za delo v svojem poklicu, ki ga sodišče niti ni ustrezno ugotovilo. Glede na tožnikovo skromno izobrazbo in neusposobljenost za kakršnokoli drugo delo, ki ga sodišče niti ne konkretizira, tožnik nima nikakršne možnosti za zaposlitev. Iz podatkov v spisu pa je jasno razvidno, da tožnik ni sposoben niti usposobljen za opravljanje pisarniškega dela, ki bi ga edino lahko opravljal v skladu z ugotovljenimi omejitvami. Da je tako stališče pravilno izhaja tudi iz primerljive sodne prakse, kot npr. iz sodbe Psp 365/2015. Da mora sodišče angažirati izvedenca ustrezne stroke, ki bi lahko podal mnenje o tem, katera dela v svojem poklicu, glede na ugotovljene omejitve, zavarovanec še lahko opravlja, izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 39/2015. Dela, ki bi jih tožnik sploh lahko še opravljal morajo biti realna in ne zgolj fiktivna. Ker je sodba obremenjena z navedenimi pomanjkljivostmi, je podana tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča, ki je odločilo, da je v postopku uspel v višini 50 %. Meni namreč, da je uspel v celoti in bi mu zaradi tega morali biti priznani tudi vsi priglašeni stroški. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tako, da tožnika razvrsti v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. V njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 7. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 1. 2018. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznal pravico do dela na drugem delu, brez dvigovanja bremen nad 10 kg in brez pogostega sklanjanja, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, in sicer od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 11. 2017 dalje.

6. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. oziroma II. kategorija invalidnosti in ali so s tem v zvezi izpolnjeni pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

7. Skladno z drugim odstavkom 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)² se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo invalidnosti pa se razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 4. 3. 1998 dalje zaradi posledic bolezni. Priznana mu je bila pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo z omejitvami, s polnim delovnim časom. Tožnikov osebni zdravnik je 7. 8. 2017 podal predlog za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je nazadnje opravljal delo voznika. Pretežno pa je opravljal delo kot nekvalificirani delavec v proizvodnji.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje skladno s 63. členom ZPIZ-2 pravilno štelo, da se v tem primeru kot svoj poklic štejejo vsa dela, ki jih je tožnik opravljal kot nekvalificirani delavec in ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim. Tožnik je namreč na naroku izpovedal, da ima končano osnovno šolo in da je nazadnje delal kot voznik kombija na razvozu tiskovin, pred tem pa je bil 21 let zaposlen v lesni industriji kot delavec v proizvodnji. Kot je to določeno v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2 se namreč kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami.

10. Sodišče prve stopnje je zaradi razjasnitve dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v kateri so sodelovali specialist MDPŠ, specialist revmatolog, specialist diabetolog in specialist ortoped. Na naroku je zaslišalo tudi specialista MDPŠ. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožniku do 9. 7. 2018 (datum izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke) ni prišlo do popolne izgube zmožnosti opravljanja organiziranega pridobitnega dela. Tožnikova delazmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %. S krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko je zmožen opravljati delo na drugem delu: brez pogostega sklanjanja in dvigovanja bremen nad 10 kg. Poleg podanih razbremenitev, torej razbremenitev, ki so mu bile že priznane, pa so po mnenju izvedenskega organa potrebne še dodatne razbremenitve, in sicer da tožnik opravlja psihično nezahtevno in razgibano delo, brez vsiljenega tempa in ritma dela, kjer si ritem in tempo dela za doseganje polne delovne učinkovitosti narekuje sam oziroma je zmožen za delo, kjer ob izgubi zavesti ne bo ogrožal sebe ali zdravja drugih (ne na višini, nad globino, ne pri upravljanju strojev, ki se vrtijo in ne ponoči). Navedene razbremenitve so potrebne zaradi prisotnih nevroloških sprememb, ki so posledica sladkorne bolezni in ki predstavljajo tudi podlago za sindrom kronične razširjene bolečine. Ob doslednem zdravljenju in ustreznih kontrolnih pregledih je tožnik zmožen za voznika B kategorije, vendar le v zasebne namene, ne pa tudi za službene namene. Pri tožniku je bila ugotovljena fibromialgija. Z EMG izvidom iz avgusta 2016 je bila potrjena tudi polinevropatija. Vzrok bolečin so tudi obrabne spremembe hrbtenice in kolkov. Ob osebnem pregledu je tožnik ob dotiku navajal bolečino. Ima primerno grobo mišično moč vseh okončin. Na perifernih sklepih ni znakov vnetja. Pest naredi obojestransko do konca, stisk pesti je primerno močan. Ima obojestransko začetno Dupuytrenovo kontrakturo. V ostalem statusu ni pomembnih odstopov od normale. Izvedenski organ je na zahtevo sodišča podal še dopolnitev izvedenskega mnenja, s tem da je sodeloval še specialist ortoped, ki je glede invalidnosti enakega mnenja, kot ostali specialisti, ki so sodelovali v izvedenskem organu.

11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje izvedenskega organa. Tožnik je bil osebno pregledan. Upoštevana je bila tudi razpoložljiva medicinska dokumentacija. Sodišče prve stopnje je vero tako utemeljeno poklonilo navedenemu izvedenskemu mnenju. Iz podanih ugotovitev izvedenskega organa nikakor ne izhaja, da je pri tožniku do izdaje izpodbijane dokončne odločbe prišlo do popolne izgube delazmožnosti in da bi bilo podano stanje, kot je določeno v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 oziroma da bi bila njegova delazmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več (2. alineja drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2). Se je pa očitno tožnikovo zdravstveno stanje glede na predhodne ugotovitve poslabšalo. Tako mu je že tožena stranka v predsodnem postopku ob ugotovitvi, da je pri njem še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, priznala dodatne stvarne razbremenitve pri delu in tudi časovno razbremenitev, tako da tožnik delo lahko opravlja le v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Izvedenski organ pa je bil mnenja, da so potrebne še dodatne stvarne razbremenitve, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi in ugodilo tožnikovem podrednemu tožbenemu zahtevku, kot je bil postavljen na naroku 4. 3. 2020. Utemeljeno pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje še niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi bil razvrščen v višjo kategorijo invalidnosti in da bi mu bile s tem v zvezi priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja.

12. Sodišče je izpeljalo obširen dokazni postopek ter pri svoji odločitvi upoštevalo tako izpovedbo tožnika kot tudi predloženo listinsko dokumentacijo, kar je vse podrobno povzelo tudi v obrazložitev izpodbijane sodbe. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi upoštevalo le določene dokaze, ne pa npr. izpovedbe tožnika oziroma listinskih dokazov. V zvezi z zavrnitvijo predlaganih dokazov za postavitev izvedenca specialista psihiatra in izvedenca specialista fizikalne medicine, pa pritožbeno sodišče poudarja, da ZPP v drugem odstavku 287. člena določa, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče je ravnalo skladno z navedeno določbo in predlagane dokaze kot nepotrebne zavrnilo. Tožnik s tem v zvezi ni ugovarjal zavrnitvi dokazov po določbi 286.b člena ZPP, temveč kršitev določb postopka v zvezi z neizvedbo dokazov uveljavlja šele v pritožbenem postopku. Sodišče prve stopnje je očitno ravno zaradi številnih zdravstvenih težav, ki so prisotne pri tožniku, postavilo izvedenski organ, v katerem so sodelovali specialisti z različnih medicinskih področij, med drugim tudi specialist MDPŠ. Kot je to poudarilo tudi že Vrhovno sodišče RS³ imajo prav izvedenci navedene stroke ustrezno strokovno znanje tako s področja medicine kot s področja poznavanja različnih poklicev, delovnih mest, znotraj teh poklicev in zdravstvenih zahtev za zasedbo teh delovnih mest. V zvezi z mnenjem lečečega fiziatra in v zvezi z zaključkom interdisciplinarne komisije Inštituta E. je izvedenec tako ustrezno pojasnil, da iz tega mnenja izhaja le predlog po delovnih razbremenitvah, ker tožnik ni več zmožen opravljati težkega fizičnega dela. Omenjeno mnenje je izvedenski organ tudi upošteval pri podaji izvedenskega mnenja. Glede psihičnih težav pa je izvedenec pojasnil, da iz dokumentacije izhaja, da je bil tožnik pri psihiatru le v oktobru 2016, pri čemer pa psihiater pomembne anksioznosti ni zaznaval. V tem primeru pa tudi ni bilo nobene osnove, da bi sodišče dejansko stanje razčiščevalo še s postavitvijo predlaganih izvedencev.

13. Izvedenec MDPŠ je zaslišan na naroku tudi pojasnil, kakšna dela bi tožnik še lahko opravljal z priznanimi razbremenitvami. Bistveno je namreč, da gre za delavca brez poklica, torej nekvalificiranega delavca. Za dela, ki jih je do sedaj opravljal, se je lahko priučil brez potrebne poklicne rehabilitacije. V tem primeru bi ob podanih razbremenitvah lahko opravljal različna enostavna dela kot npr. v kovinsko-predelovalni industriji, pri posluževanje manjših tiskalnic, prebiranju, sortiranju, lepljenju, montiranju, pa tudi dela pri čiščenju. S tem v zvezi že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da dejanska razpoložljivost konkretnega delovnega mesta ne more vplivati na oceno invalidnosti, saj je pri oceni invalidnosti v prvi vrsti odločilno zdravstveno stanje zavarovanca. Delodajalec bo tako moral tožniku zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, kot je to odločila že tožena stranka v predsodnem postopku (tretji odstavek 82. člena ZPIZ-2). V primeru poslabšanja zdravstvenega stanja pa ima tožnik možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek, za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

14. Ker tožnik z zahtevkom ni uspel v celoti, je posledično tožnik upravičen do povrnitve dela priglašenih stroškov, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/2012.
³ Glej VIII Ips 257/2015 z dne 5. 4. 2016.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 130/2019
• VDSS Sodba Psp 398/2018
• VSRS sodba VIII Ips 211/2014