VDSS Sodba Psp 166/2020

Jedro

Evidenca GURS ima naravo javne listine, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Vendar pa je v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Tega, torej nasprotnega, kar uradne evidence o spornih nepremičninah vsebujejo, še zlasti glede vrednosti teh nepremičnin, pa tožnica ni dokazala oziroma svojih trditev, da so nepremičnine brez vrednosti, z ničemer ni dokazala oziroma svojih trditev sploh ni dokazovala in ni tekom postopka predložila nobenih dokazov. V pritožbi okoliščino, da so nepremičnine brez kakršnekoli tržne vrednosti zgolj navaja in jasno navede, da pismenih dokumentov o nameravani prodaji nima. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da vrednost tožničinega nepremičnega premoženja presega 18.852,00 EUR, je zato pravilen in pravilen tudi zaključek, da je podan izključitveni razlog iz 27. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke ... z dne 5. 8. 2019 in odločba Centra za socialno delo A., št. ... z dne 14. 6. 2019 in da se tožnici prizna pravica do denarne socialne pomoči, toženi stranki pa naloži, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o višini denarne socialne pomoči in ji povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev, pod izvršbo. Obenem je sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je lastnica ali solastnica v sodbi navedenih vseh nepremičnin in tudi ugotovljeni vrednosti teh nepremičnin ne ugovarja. Ne glede na netočno ugotovitev vrednosti teh nepremičnin, bi po oceni izvedenca gradbene stroke, ta presegala znesek 18.852,00 EUR. Vendar pa je dejstvo, da so vse te nepremičnine praktično, upoštevajoč tržno vrednost ali tržne elemente, brez vrednosti, saj jih je nemogoče prodati, ker gre za nepremičnine v romskem naselju. Za takšne nepremičnine pa ni nikakršnega interesa. To okoliščino le navaja kot ustno navedbo, saj pismenih dokumentov o nameravani prodaji nima. Svojih nepremičnin ne more dati niti v najem, ker tudi za to ni nobenega interesa. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 5. 8. 2019, s katero je zavrnila tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo Centra za socialno delo A., št. ... z dne 14. 6. 2019. S slednjo je Center za socialno delo A. odločil, da vlagateljica oziroma družina ni upravičena do denarne socialne pomoči, ni upravičena do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in ni upravičena do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Sporno v tej zadevi je, ali je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči oziroma ali je podan izključitveni razlog za priznanje z izpodbijanima odločbama zavrnjenih pravic.

6. Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZSVarPre) ter v Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZUPJS). ZSVarPre v 6. členu določa, da je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Kdor si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali iz zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, ali na drug način, določen s tem zakonom, ima pravico do denarne socialne pomoči v višini in pod pogoji, določenimi s tem zakonom. Do denarne socialne pomoči so upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu. Hkrati pa je določeno, da prejemnik ali prejemnica denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka ne more biti v ugodnejšem socialnem položaju od tistega, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom ali na podlagi pravic iz dela.

7. O pravici do denarne socialne pomoči odločajo centri za socialno delo po določbah ZUPJS (5. člen), ki ureja tudi enoten način ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev se pri ugotavljanju materialnega položaja po 9. členu ZUPJS upoštevajo s tem zakonom določene osebe, njihov dohodek in premoženje, razen za ugotavljanje dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka v skladu z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke in za ugotavljanje dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do subvencije najemnine, kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, glede katerih se uporablja zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke. ZUPJS tako določa, katero premoženje se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja za dodelitev denarne socialne pomoči, med drugim se po prvem odstavku 17. člena ZUPJS upošteva nepremično premoženje. Podatke o vrednosti nepremičnin (posplošena tržna vrednost po predpisu, ki ureja množična vrednotenja nepremičnin iz Registra nepremičnin), podatke o vrsti nepremičnine (dejanska raba parcele iz zemljiškega katastra, dejanska raba stavb in delov stavb iz katastra stavb) in podatke o površini stanovanja pridobivajo ministrstvo in centri za socialno delo od Geodetske uprave RS (51. člen ZUPJS).

8. ZSVarPre v 27. členu določa razloge za nedodelitev oziroma neupravičenost do denarne socialne pomoči. Denarna socialna pomoč se po prvem odstavku 27. člena tega zakona ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po tem zakonu, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. To pomeni, da vlagatelj, tudi v primeru, če izpolnjuje pogoje za dodelitev denarne socialne pomoči, do le-te ni upravičen, če ima prihranke oziroma premoženje, ki presegajo navedeno vrednost. V tem primeru je namreč podan izključitveni razlog, zaradi katerega se denarna socialna pomoč ne dodeli.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica dne 31. 5. 2018 pri pristojnem centru za socialno delo vložila vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči. V predsodnem postopku uvodoma citirani sporni zavrnilni odločbi temeljita na ugotovitvah, da ima vlagateljica oziroma družina določene periodične dohodke in prejemke v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge in določeno nepremično premoženje. Vse navedene podatke glede periodičnih dohodkov in prejemkov ter nepremičnega premoženja je sodišče v celoti povzelo ter ugotovilo, da ima tožnica oziroma družina premoženje, ki se upošteva po ZUPJS v vrednosti 195.187,35 EUR, kar presega 18.852,00 EUR.

10. Podatkov o nepremičninah pritožba ne izpodbija. Ne strinja pa se z ugotovljeno vrednostjo nepremičnin in vztraja, da so le-te brez vrednosti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje podatki o vrednosti nepremičnin v skupni višini 195.187,35 EUR temeljijo na javno dostopnih podatkih, in sicer izpisih GURS. Iz teh podatkov pa jasno izhaja tako lastništvo oziroma solastništvo nepremičnin ter da vrednost teh nepremičnin znaša 195,187,35 EUR in ne tako, kot zatrjuje pritožba, da so nepremičnine brez vrednosti.

11. Evidenca GURS ima naravo javne listine, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Vendar pa je v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Tega, torej nasprotnega, kar uradne evidence o spornih nepremičninah vsebujejo, še zlasti glede vrednosti teh nepremičnin, pa tožnica ni dokazala oziroma svojih trditev, da so nepremičnine brez vrednosti, z ničemer ni dokazala oziroma svojih trditev sploh ni dokazovala in ni tekom postopka predložila nobenih dokazov. V pritožbi okoliščino, da so nepremičnine brez kakršnekoli tržne vrednosti zgolj navaja in jasno navede, da pismenih dokumentov o nameravani prodaji nima. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da vrednost tožničinega nepremičnega premoženja presega 18.852,00 EUR, je zato pravilen in pravilen tudi zaključek, da je podan izključitveni razlog iz 27. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči.

12. Iz javno dostopnih podatkov Geodetske uprave RS (GURS) in izpisov GURS jasno izhaja, da nobena od nepremičnin, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje in pred tem tožena stranka nima naslov B. ulica 4, C., kar pomeni, da sodišče prve stopnje in enako tožena stranka, ni upoštevalo stanovanja ali stanovanjske hiše, v katerem tožnica in njen zakonec dejansko prebivata in imata prijavljeno stalno prebivališče. Za ostalo nepremično premoženje pa se upošteva lastništvo oziroma solastništvo v ugotovljenih deležih in v ugotovljeni vrednosti, ne glede na to, ali prinaša kakršnokoli gospodarsko korist ali dohodek.

13. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, je pravilno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek in štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Obenem je v skladu s 165. členom v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 404/2016
• VDSS Sodba Psp 226/2018
• VDSS Sodba Psp 87/2020