VDSS Sklep Psp 165/2020

Jedro

Socialni spori so za reševanje še posebej občutljivi, saj se v njih odloča o najbolj občutljivih pravicah posameznika iz socialne varnosti. Gre za spore polne jurisdikcije in za nudenje sodnega varstva proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil, zato za socialni spor zadošča pravočasna vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt in predložitev dokončnega akta, ki ga upravičenec v sodnem postopku izpodbija. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na 274. člen ZPP napačno zaključilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o zadevi, ker tožeča stranka za vloženo tožbo ne izkazuje pravne koristi.

Pravno korist sodišče ugotavlja v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP pri ugotovitveni tožbi. V konkretnem primeru pa gre za dajatveno tožbo, v okviru katere se tožeča stranka ne strinja z vsebino odločitve tožene stranke v dokončni odločbi, zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena ZDSS-1 v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe, ob izpolnjenosti drugih pogojev, v sporu odločiti meritorno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka primarno zahtevala, da se stransko intervenientko napoti na invalidsko komisijo, da le-ta oceni delovno zmožnost stranske intervenientke, da je tožena stranka dolžna izbranemu osebnemu zdravniku naložiti, da ta pripravi in pošlje v 30 dneh na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vso potrebno dokumentacijo in predlog za obravnavano na invalidski komisiji, podrejeno pa odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 1. 10. 2019 in dopolnitev odločbe tožene stranke št. ... z dne 8. 8. 2019, tako da se stransko intervenientko napoti na invalidsko komisijo, da ta oceni njeno delovno zmožnost, pri čemer je tožena stranka dolžna izbranemu osebnemu zdravniku naložiti pripravo predloga za obravnavo na invalidski komisiji.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, nova glavna obravnava pa naj se opravi pred drugim senatom. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. točke 339. člena ZPP, saj gre za sodbo presenečenja. Tožeči stranki ni bilo omogočeno učinkovito izjavljanje v postopku, saj sodišče ni ustrezno opravilo materialnoprocesnega vodstva niti se ni opredelilo do navedb in pravnega naziranja stranke v zvezi s pravnim interesom, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja tudi kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vodenje spora. Ker sodišče ni razkrilo svojega pravnega naziranja glede izkazovanja pravnega interesa, je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izpolnjena je procesna predpostavka za sodno varstvo proti upravnem aktu skladno z ZDSS-1, saj tožeča stranka zaradi dokončnega upravnega akta uveljavlja kršitev svojih pravic oz. pravnih koristi, v upravnem postopku so bila izčrpana vsa pravna sredstva. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo, da tožeči stranki ni potrebno posebej izkazovati pravnega interesa oziroma je ta izkazan že z odločanjem v predhodnem upravnem postopku. S tem, ko je tožena stranka obravnavala vlogo tožeče stranke in o njej tudi odločila ji je priznala tudi pravni interes. Izpodbijana odločba ZZZS je postala dokončna in poseben pravni interes ni potreben, saj je izkazan z odločanjem pri uveljavljanju določenih pravic v predhodnem upravnem postopku. Sodišču je bilo že ob vložitvi tožbe razkrito pravno naziranje glede izkazovanja pravnega interesa, podkrepljeno s sodno prakso, sodišče pa neupravičeno ni razkrilo, da takšnemu pravnemu naziranju ne bo sledilo. Pomanjkanje pravnega interesa ni bilo izpostavljeno niti v predhodnem upravnem postopku. Sodišče se do pravnega naziranja tožeče stranke v zvezi s pravnim interesom ni opredelilo v obrazložitvi sklepa, zaradi česar je bila kršena pravica do izjavljanja, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 339. člena ZPP. Iz sodne prakse VDSS je razvidno, da je delodajalec delavcu po končanem bolniškem staležu dolžan zagotoviti varno delo ter ostale pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo je dolžan skrbeti za varno in učinkovito delo in upravičen ukrepati v primeru morebitnih neupravičenih izostankov. Tožeča stranka je tako v negotovosti, če in kdaj se bo stranska intervenientka vrnila na delo, kdaj bo morala zagotoviti delo, kakšne bodo morebitne zdravstvene omejitve, zaradi česar delovnega in poslovnega procesa ne more ustrezno in stabilno organizirati. Ta negotovost pa ne more trajati nerazumen čas tako kot v predmetni zadevi. Upravičen bolniški stalež je ne glede na dejstvo, da se nadomestilo plače stranske intervenientke v primeru dolgotrajne bolniške odsotnosti izplačuje v breme tožene stranke, obveznost za tožečo stranko. Slednje vpliva na pravice, obveznosti in pravne koristi tožeče stranke, ki mora zagotoviti pravico iz naslova letnega dopusta, regresa ter tudi morebitne druge pravice. Bistvo, da je tožeča stranka sprožila ta spor je prav v negotovosti ustrezne in stabilne organizacije delovnega procesa. Opozori na širši kontekst dolgotrajnih bolniških odsotnosti, s čimer se spopadajo delodajalci. Tožena stranka pri odločanju o napotitvi na invalidsko komisijo odloča na napačnih izhodiščih, saj namesto, da bi presojala ali je možna povrnitev delovnih zmožnosti, presoja ali je zdravljenje končano ali ne. Tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VII Ips 130/2011 opozarja, da tudi če je z zdravljenjem mogoče doseči določeno izboljšanje zdravstvenega stanja, to ne pomeni, da je vedno možna povrnitev delovnih zmožnosti in da je delovna nezmožnost le začasna. Tožena stranka v predmetni zadevi ni sledila zakonskim predpisom in ni izpolnila svoje zakonske dolžnosti glede napotitve stranske intervenientke na invalidsko komisijo. V kolikor bi tožena stranka to storila, tožeča stranka ne bi bila primorana sprožiti predmetnega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do zatrjevanih absolutno bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zaradi napačno uporabljenega materialnega prava pa je bilo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno.

5. Sodišče je v predmetni zadevi presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 10. 2019 v zvezi odločbo št. ... z dne 8. 8. 2019, s katero je bila tožnici priznana začasna nezmožnost za delo v obdobju od 1. 8. 2019 do 10. 9. 2019 zaradi bolezni.¹ Tožena stranka je v predsodnem postopku po vsebini presojala tožnikov ugovor o podaji predloga za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Na podlagi celotne medicinske dokumentacije in poizvedb, ki jih je opravila pri osebni zdravnici, je odločila, da zdravstveno stanje stranske intervenientke ne utemeljuje spremembe odločitve imenovanega zdravnika.

6. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče tožbo zavrglo, ker ni ugotovilo obstoja procesne predpostavke za sodno varstvo po 63. členu ZDSS-1.² Po oceni prvostopnega sodišča tudi ni izkazan pravni interes, saj se v sodnem postopku tožeči stranki pravni položaj ne bi mogel izboljšati. Sodišče je opozorilo, da tožnik ne more biti stranka postopka, ker se skladno s 178. členom ZPIZ-2 invalidski postopek začne le na zahtevo zavarovanca, osebnega ali imenovanega zdravnika oziroma v soglasju z osebnim zdravnikom na predlog izvajalca medicine. Tudi procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa po oceni prvostopnega sodišča niso izkazane.

7. Po oceni sodišča ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 339. člena ZPP v smislu sodbe presenečenja, saj je sodišče sledilo odločitvi v podobni zadevi.³ Sodišče prve stopnje je s sklepom tožbo zavrglo, kar pomeni, da ni prišlo do obravnave zahtevka po vsebini. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožnikovemu zatrjevanju, da se sodišče ni opredelilo do navedb in pravnega naziranja tožeče stranke v zvezi s pravnim interesom. Sodišče je v 5. in 6. točki obrazložitve sklepa obširno pojasnilo, zakaj meni, da pravni interes tožeče stranke upoštevajoč prvi odstavek 274. člena ZPP v predmetni zadevi ni podan.⁴ Tako tudi ne gre za pomanjkljivo opravljeno materialnoprocesno vodstvo.

8. Vendar po oceni pritožbenega sodišča ni pravilno razlogovanje prvostopnega sodišča, da pravni interes tožeče stranke, glede na opredeljen tožbeni zahtevek⁵ ni podan. Že po samem zakonu je v 34. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 20/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in na tej podlagi sprejetem 246. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami, v nadaljevanju Pravila) določeno, da je osebni oziroma imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija dolžan napotiti zavarovanca na invalidsko komisijo, če oceni, da ni pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja, ki bi mu omogočilo povrnitev njegove delovne zmožnosti, to pa morajo storiti tudi, če je zavarovanec zadržan od dela zaradi bolezni ali poškodbe neprekinjeno eno leto polni delovni čas ali delovni čas krajši od polnega.

9. Socialni spori so za reševanje še posebej občutljivi, saj se v njih odloča o najbolj občutljivih pravicah posameznika iz socialne varnosti. Gre za spore polne jurisdikcije in za nudenje sodnega varstva proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil, zato za socialni spor zadošča pravočasna vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt in predložitev dokončnega akta, ki ga upravičenec v sodnem postopku izpodbija. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na 274. člen ZPP napačno zaključilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o zadevi, ker tožeča stranka za vloženo tožbo ne izkazuje pravne koristi.

10. Pravno korist sodišče ugotavlja v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP pri ugotovitveni tožbi. V konkretnem primeru pa gre za dajatveno tožbo, v okviru katere se tožeča stranka ne strinja z vsebino odločitve tožene stranke v dokončni odločbi, zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena ZDSS-1 v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe, ob izpolnjenosti drugih pogojev, v sporu odločiti meritorno.

11. Pomembno je zatrjevanje pritožnika, da se odločba o začasni zadržanosti od dela na podlagi 31. člena ZZVZZ vroča vedno tudi delodajalcu, ki ima na podlagi 82. člena ZZVZZ zoper takšno odločbo pravico do pritožbe. Predmetni predsodni upravni postopek je bil zaradi podaljšanja bolniškega staleža, res uveden na predlog osebnega zdravnika. Tožena stranka je ob tem po svojih strokovnih organih odločala, ali je stranska intervenientka upravičena do nadaljnje začasne nezmožnosti ali ne. Vendar ta odločitev implicitno vsebuje tudi strokovno odločitev ali je morebiti izpolnjen pogoj zdravstvene narave za prenos stranske intervenientke na področje invalidskega zavarovanja.

12. Pritožbeno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da za dopustnost vsebinskega sojenja zadošča pravočasnost vložene tožbe v skladu z 72. členom ZDSS-1 ter predložitev izpodbijanega posamičnega upravnega akta. Zaradi z Ustavo RS, matičnimi materialnimi zakoni s področja socialne varnosti in ZDSS-1 zagotovljenim sodnim varstvom za dopustnost izpodbojne tožbe, ni potrebno dokazovati pravnega interesa, saj se ta domneva.⁶ Ne gre za ugotovitvene tožbe iz 181. člena ZPP. Tožeča stranka je po oceni pritožbenega sodišča izkazala, da ji pritožba daje možnost za realizacijo kvalitetnejše pravne zaščite kot je že dosežena. Po oceni pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ni mogoče tako ozko tolmačenje pravnega interesa kot to razloguje sodišče prve stopnje, saj bi v nasprotnem tožeči stranki lahko odvzeli pravico do sodnega varstva.

13. Tožeča stranka pravilno opozarja, da pravice iz naslova začasne nezmožnosti za delo urejajo predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ki smiselno definirajo pojem začasnosti. Nesporno je bil predlog osebnega zdravnika za podaljšanje bolniškega staleža podan 26. 9. 2019, kot prvi dan začasne nezmožnosti za delo pa je opredeljen datum 23. 1. 2017. Gre sicer za izkazanost kriterija po določbi 246. člena Pravil,⁷ vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča slednji kriterij ne določa avtomatizma pri presoji prenosa zavarovanca v obravnavo pred invalidsko komisijo. Tudi v tem primeru gre za strokovno oceno, kot pravilno opozarja tožena stranka. Ker gre za strokovno oceno, mora biti v primeru nasprotovanja stranke, le-ta podvržena sodni presoji. Potrebno je opredeliti in ugotoviti medicinsko strokovna izhodišča glede kriterijev za prenos stranske intervenientke v obravnavo pred invalidsko komisijo.

14. Iz vpogleda v procesno dokumentacijo, ki tvori podlago izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka že v pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika opozarjala na potrebnost presoje prenosa stranske intervenientke na obravnavo pred invalidsko komisijo, o čemer je tožena stranka na podlagi pritožbe delodajalca tudi odločala. Pritožbo je sicer zavrnila, saj je na podlagi izvedenega pritožbenega postopka ugotovila, da do sedaj predložena medicinska dokumentacija in opisano zdravstveno stanje stranske intervenientke, ne utemeljuje spremembe odločitve imenovanega zdravnika. Obseg odločanja pritožbenega organa je razviden tako iz zapisnika o posvetovanju in glasovanju z dne 1. 10. 2019 kot tudi iz dokončne odločbe z dne 1. 10. 2019.⁸ V predmetni zadevi je bil torej že v predsodnem postopku priznanja začasne nezmožnosti za delo stranske intervenientke, tudi s strani tožene stranke presojan ta vidik. Strokovna ocena je bila, da kriteriji za prenos stranske intervenientke v obravnavo pred invalidsko komisijo, še niso izpolnjeni, zaradi česar je bila pritožba zavrnjena. Ravno slednjo strokovno oceno strokovnih organov tožene stranke, tožeča stranka v predmetnem sporu izpodbija. Ne samo, da je izkazan pravni interes,⁹ temveč je sporna odločitev, kot to opozarja tožeča stranka, zanjo pomembna iz več različnih vidikov statusa delodajalca.¹⁰

15. Res je VDSS v zadevi Psp 170/2019 tožbo tožeče stranke,¹¹ ki je zahtevala, da imenovani zdravnik zavarovanko napoti na invalidsko komisijo zaradi eno leto trajajočega in neprekinjenega bolniškega staleža, zavrglo.¹² Pri presoji predmetne zadeve pa je jasno razvidno, da je tožena stranka v predsodnem upravnem postopku vsebinsko presojala vprašanje izpolnjenosti pogoja za prenos obravnave stranske intervenientke skladno z 246. členom Pravil. In ravno slednje je razlikovalni element, ki pogojuje v tej zadevi drugačno odločitev pritožbenega sodišča glede na odločitev v zadevi Psp 170/2019. Ne glede na dejstvo, da izrek dokončne odločbe te ugotovitve ni zajemal, je bil to predmet predsodnega upravnega odločanja. Pritožbeni organ je izpeljal postopek, v katerem je pozval osebno zdravnico za opredelitev postopanja po 246. členu Pravil, po posredovanem odgovoru in dokumentaciji, pa odločil, da ni razlogov za spremembo odločitve imenovanega zdravnika. Izkazana je tako strokovna odločitev pritožbenega organa, s katero se tožeča stranka ne strinja, zaradi česar bi sodišče to vprašanje moralo po vsebini presojati v sodnem postopku.

16. Iz predložene dokumentacije je razvidno, da je stranska intervenientka v postopku dolgotrajnega zdravljenja,¹³ vendar se zavarovanec lahko zdravi vse življenje. Pomembno pri tem je, ali lahko v času zdravljenja opravlja kakšno delo in ga bo lahko opravljal kljub temu, da se zdravi, ali pa bo iz tega razloga potrebno, glede na delo, ki ga opravlja, ugotoviti, da je pri njem kljub zdravljenju že podana invalidnost.¹⁴ Stranska intervenientka je bila z odločbo ZPIZ z dne 22. 11. 2016 že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela na delu s stvarnimi razbremenitvami, na katerem dela s skrajšanim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, brez potrebe kontrolnega pregleda. Stranska intervenientka ima torej določene pravice iz invalidskega zavarovanja že priznane. Sedaj se lahko le v obsegu njene preostale delovne zmožnosti ugotavlja, ali je pri njej dejansko že prišlo do izgube delazmožnosti ali pa še bo lahko sodelovala v organiziranem delovnem procesu delodajalca z določenimi priznanimi stvarnimi oziroma časovnimi razbremenitvami.

17. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z ugotovitvijo, da že po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 v nadaljevanju: ZPIZ-2) predlog za uveljavitev priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja skladno s 178. členom lahko poda le zavarovanec, osebni ali imenovani zdravnik oziroma v soglasju osebni zdravnik na predlog izvajalca medicine, ne pa delodajalec zavarovanca. Vendar ima v konkretnem postopku delodajalec dejansko položaj stranke in lahko zahteva presojo priznane začasne nezmožnosti za delo stranske intervenientke v povezavi invalidnosti v smislu 246. člena Pravil.¹⁵ Nenazadnje je odločitev o začasni nezmožnosti neločljivo povezana z ugotavljanjem morebitne invalidnosti, pa čeprav o tem v slovenskem sistemu odločata različna zavoda s svojimi kriteriji glede začasnosti oziroma trajnosti bolezenskega stanja, ki je vzrok zadržanosti osebe od dela. Slednje nikakor ne sme biti razlog, ki bi zaradi nehomogenosti sistemov in nesamodejnega prehoda zavarovancev iz zdravstvene blagajne na invalidsko blagajno, zavarovanca pahnil v neugoden položaj, ki bi povzročil izgubo pravic in s tem ogrozil pravno varnost zavarovanca. Zaradi navedenega, pa ni mogoče slediti tožeči stranki o zatrjevanem avtomatizmu pri prenosu obravnave zavarovancev, opredeljene v 246. Pravil. Določilo o prenosu zavarovanca v obravnavo pred invalidsko komisijo je tako potrebno strokovno tolmačiti v smislu predhodno opredeljenega pogoja, ki se veže na pričakovanje glede izboljšanja zdravstvenega stanja v povezavi s povrnitvijo delovne zmožnosti.

18. Pritožbeno sodišče ne soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da v predmetnem sporu ne more priti do vsebinske presoje zaradi pomanjkanja pravnega interesa in neizpolnjenosti procesne predpostavke iz 63. člena ZDSS-1.¹⁶ S takšnim tolmačenjem bi tožeči stranki kot delodajalcu odvzeli možnost sodelovanja v postopku glede odločitve, katera vpliva na njegove pravice in koristi. V predmetni zadevi je po oceni pritožbenega sodišča vsekakor izkazana koneksna povezanost presoje utemeljenosti začasne nezmožnosti zavarovanke z odgovorom na vprašanje, ali je pri stranski intervenientki podano zdravstveno stanje, ki utemeljuje postopanje imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije ter osebnega zdravnika po določbi 246. člena Pravil. Na tej ravni je vsekakor potrebno znanje medicinske stroke, ki ga sodišče nima. Izvedenec medicinske stroke je kot strokovni pomočnik sodišča sicer vezan na navodilo sodišča, a je hkrati posrednik sodniku manjkajočega medicinskega znanja in izkušenj. Ker je primarno potrebno odgovoriti na strokovno medicinska vprašanja, bo dejansko stanje v nakazani smeri ugotavljalo sodišče z izvedbo ustreznih dokazov. Po izvedbi ustreznih dokazov, bo sodišče odločilo skladno z ugotovitvami, ali so bili v predmetnem primeru izpolnjeni pogoji iz 246. člena Pravil.¹⁷

19. Ker je ostalo zaradi zmotnega pravnega izhodišča sodišča prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Upoštevaje gornja stališča, naj sodišče dopolni dejanske ugotovitve oziroma dokazni postopek in ponovno presodi o utemeljenosti zahtevka.

20. Ker pritožbeno sodišče ni zaznalo, da bi ponovno sojenje pred istim sodnikom ogrozilo učinkovit postopek sojenja, je vrnilo zadevo v novo sojenje istemu sodniku.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zdravstvena komisija je po pritožbi tožeče stranke osebno zdravnico stranske intervenientke 25. 9. 2019 pisno pozvala na posredovanje podatka, kdaj predvideva ponovno podajo predloga za uvedbo postopka za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja za zavarovanko A.A.. Dne 30. 9. 2019 ji je sporočila, da bo predlog podan po prejetju manjkajočih izvidov specialistov, od 3. 10. 2019 dalje. Pritožba delodajalca je bila zavrnjena, zdravstveno stanje zavarovanke ne utemeljuje spremembe odločitve imenovanega zdravnika.
² Ker v upravnem postopku ni bilo odločeno o zahtevi po vsebini glede (ne)utemeljenosti zahtevka glede uvedbe invalidskega postopka.
³ VDSS je namreč že odločalo v podobni zadevi Psp 170/2019 z dne 20. 6. 2019. V tem sporu sta nastopali kot tožeča in tožena stranka isti stranki kot v predmetni zadevi, zato bi tožeča stranka morala vedeti kakšno je pravno naziranje sodišča.
⁴ Razlogovalo je, da tožeča stranka glede priznane začasne nezmožnosti za delo zavarovanke s tožbenim zahtevkom ni uveljavljala drugačne odločitve od tiste, ki je bila sprejeta v predsodnem upravnem postopku, kar izkazuje, da tožeča stranka ni uveljavljala kršitve njenih pravic iz zdravstvenega zavarovanja zaradi dokončne odločbe tožene stranke. Morebitna ugoditev tožbenemu zahtevku ne bi v ničemer izboljšala pravnega položaja tožeče stranke.
⁵ Da se stranska intervenientka napoti na invalidsko komisijo, kjer se oceni njena delovna zmožnost (primarni zahtevek), oziroma, da se odpravi dokončna odločba z dne 1. 10. 2019 ter dopolni prvostopna odločba z dne 8. 8. 2019, da se stranska intervenientka napoti na invalidsko komisijo, kjer se oceni njena delovna zmožnost, tožena stranka pa naloži izbranemu osebnemu zdravniku pripravo predloga in dokumentacije za obravnavo na invalidski komisiji (podredni zahtevek).
⁶ Psp 235/2016 z dne 13. 10. 2016.
⁷ Ki določa, da sta osebni zdravnik oziroma imenovani zdravnik ali zdravstvena komsiija dolžna napotiti zavarovanca na invalidsko komisijo, če ocenita, da ni pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja, ki bi mu omogočilo tudi povrnitev njegove delovne zmožnosti, kar pa morajo storiti tudi, če je zavarovanec zadržan od dela zaradi bolezni ali poškodbe neprekinjeno eno leto polni delovni čas ali delovni čas krajši od polnega.
⁸ Pojasnjeno je bilo, da je zdravstvena komisija skladno s splošnim dogovorom za leto 2019 izbranega osebnega zdravnika dne 25. 9. 2019 pisno pozvala za podatek, kdaj je predvidena ponovna podaja predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja za zavarovanko in prejela odgovor, da bo predlog podan najkasneje od 3. 10. 2019 dalje po prejetju manjkajočih izvidov specialistov.
⁹ Ki ga ima tožeča stranka po samem zakonu, saj je upravičena za vložitev pritožbe.
¹⁰ Kot delodajalec je zadolžen za organizacijo delovnega procesa in za zagotavljanje pravic iz delovnega razmerja (pri stranski intervenientki traja bolniški stalež že daljši čas, neprekinjeno od 23. 1. 2017).
¹¹ Zavarovankin delodajalec.
¹² Ob presoji izpodbijanih upravnih odločb je ugotovilo, da delodajalec formalnopravno ne more zahtevati uvedbe invalidskega postopka. Kot bistven razlog za zavrženje tožbe je opredelilo dejstvo, da je bilo z izpodbijanima upravnima aktoma toženca odločeno le o podaljšanju bolniškega staleža in ne o vprašanju prenosa zavarovanke iz področja obveznega zdravstvenega zavarovanja na področje invalidskega zavarovanja. Upoštevajoč 63. člen ZDSS-1, bi moralo odločati sodišče samo v tem obsegu.
¹³ Imela je 11 operacij, ki po vsaki operaciji zahtevajo priznanje začasne nezmožnosti za delo.
¹⁴ Določilo 1. odstavka 63. člena ZPIZ-2.
¹⁵ Pri začasni nezmožnosti za delo se namreč ocenjuje trenutna zmožnost zavarovanca opravljati svoje delo, pričakuje se izboljšanje, v primeru trajne nezmožnosti za delo pa se izboljšanja zdravstvenega stanja ne pričakuje.
¹⁶ Ker z dokončnim aktom ni bilo odločeno o zahtevku, ki ga je v sodnem postopku oblikovala tožeča stranka, torej da predmet tožbenega zahtevka ni bil obravnavan že v predsodnem upravnem postopku.
¹⁷ Ali obstojijo medicinski razlogi, ki, zaradi izvedenih operacij, utemeljujejo nadaljevanje začasne nezmožnosti za delo. Upoštevajoč medicinsko doktrino se bo izkazalo ali je bila odločitev tožene stranke v tem delu materialnopravno pravilna.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Psp 195/2018
• VSL sklep I Cp 3356/2014
• UPRS sklep I U 1705/2012