VDSS Sodba Psp 167/2020

Jedro

V 9. točki 18. člena ZUPJS je določeno, da se v premoženje ne šteje kmetijsko in gozdno zemljišče, ki ga oseba zaradi starosti nad 63 let za ženske in nad 65 let za moške, bolezni, invalidnosti ali drugih osebnih lastnosti upravičenca, na katere upravičenec ni mogel vplivati oziroma jih ni mogel preprečiti, ni bila sposobna obdelati, dohodka pa s prodajo ali oddajo v najem ali zakup ni mogoče pridobiti, pri čemer nezmožnost obdelovanja do starosti 63 let za ženske in 65 let za moške ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Kljub ugotovljeni nezmožnosti za delo, pa tožnica ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da dohodka s prodajo ali oddajo v najem ali zakup ni mogoče pridobiti. Ker torej ni izpolnjen drugi zahtevani pogoj, je bil torej fiktivni dohodek v višini 8,35 EUR pravilno upoštevan pri ugotavljanju dohodka družine.

Ker je bil v sporni zadevi presežen cenzus (56 % neto povprečne plače) tožnica za sporno šolsko leto ni izpolnjevala z zakonom določenih pogojev za pridobitev pravice do državne štipendije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 7. 3. 2019 in odločba Centra za socialno delo B., št. ... z dne 16. 10. 2017 ter da se tožnici prizna pravica do državne štipendije za šolsko leto 2017/2018 in naprej, torej od 1. 9. 2017 dalje, dokler izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje. Nadalje je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bila tožnica prikrajšana do vsebinske obravnave, saj dohodkov in odhodkov družine vsebinsko ni presojal niti upravni organ niti sodišče. Upoštevan je bil namreč fiktivni dohodek iz kmetijskih površin, ki se upoštevaje 6. oziroma 9. točko prvega odstavka 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS)¹ ne bi smel upoštevati. Tožničin oče, ki je tudi lastnik kmetijskih zemljišč, je namreč delovni invalid III. kategorije invalidnosti, sedaj invalidsko upokojen, ki zemljišč ni mogel obdelovati. Zaradi navedenega je nepravilno ugotovljen fiktivni dohodek družine iz naslova premoženja v višini 8,35 EUR. Dohodek tudi ne dosega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Tudi dohodki, ki jih je upravni organ in sodišče štelo kot dohodke družine, dejansko ne predstavljajo neto dohodkov. Skladno s šestim odstavkom 12. člena ZUPJS pa bi sodišče moralo upoštevati samo neto dohodke. Ker so bili upoštevani bruto dohodki iz naslova plač oziroma regresa tako za tožničino mamo kot očeta, je navedena osnova napačna. Izračuna tudi ni mogoče vsebinsko preveriti, zaradi česar je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)², saj obstaja bistveno razhajanje med tem, kar se navaja v razlogih odločbe in med vsebino le-teh, saj noben dohodek, ki ga je upošteval upravni organ oziroma sodišče, ni mogoče vsebinsko preveriti, in sicer ali gre za neto ali bruto dohodek oziroma, ali je bil pri neto dohodku upoštevan dejanski strošek (npr. prevoz na delo, stroški malice in podobno). Tožnica je že v tožbi in pripravljalni vlogi izpostavila razliko med bruto in neto, vendar napadena odločba o navedenem razlikovanju nima razlogov oziroma razlogi med seboj niso skladni. Sodišče sicer navaja, da gre za neto dohodke, pri čemer pa dokazno breme prelaga na tožnico, češ da ni predložila nobenih dokazov, na podlagi katerih bi sodišče podvomilo v izračun tožene stranke. Vsebinske in razločevalne kriterije bi moral že upravni organ vnesti v upravno odločbo, da bi bil sploh možen preizkus. Sodba o zavrnitvi zaslišanja tožnice oziroma prič nima razlogov in se tudi v tem delu ne da preizkusiti. Zaradi navedenega gre za sodbo presenečenja. Iz upravnih odločb tudi ne izhaja, da bi tožena stranka sploh upoštevala normirane stroške oziroma dejanske stroške, niti ni jasno, v kakšni višini je upoštevala stroške. Sklepanje sodišča, da je tožnici bila zagotovljena pravica iz 22. člena Ustave RS je tako napačno, saj niti upravni organ niti sodišče dejanskih stroškov nista ugotavljala. Tožnica je nadalje predlagala, da sodišče začne postopek za presojo ustavnosti določbe 53.b člena ZUPJS oziroma da navedeno določbo sodišče ustavno skladno razlaga. Nasprotno od tega sodišče v napadeni sodbi ocenjuje, da določba 53.b člena ZUPJS ni protiustavna. Pri tem navaja, da je bil v konkretnem primeru pri sprejetju novele ZUPJS-E namen vlade zasledovanje ukrepov javno finančne konsolidacije, saj naj bi bila uveljavitev prehodnih določb za državni proračun prevelika obremenitev. Sodišče torej navaja ekonomski razlog oziroma ekonomske podlage, ki jih je potrebno označiti najmanj kot arbitrarne, saj so brez ustreznih stvarnih podlag in argumentov. Sodišče se po mnenju pritožbe tudi napačno sklicuje na ZUPJS-C (točko 17, opombe pod črto), kateri pa je vezal pravico do štipendije edino na gospodarsko rast. Novela ZUPJS-E pa pravico do štipendije veže na gospodarsko rast in stopnjo brezposelnosti oziroma rast stopnje delovne aktivnosti v starostni skupini od 20 do 64 let in je torej kriterije zaostrila v več pogledih. Že v letu 2014 je bila presežena gospodarska rast v višini 2,5 %. ZUJF je bil sprejet ko interventni zakon in je bil mišljen kot začasni ukrep v času gospodarske recesije. Republika Slovenija pa ne samo, da je bila že iz gospodarske recesije, njena gospodarska rast je že nekaj let stabilna, kar je ugotovil tudi fiskalni svet pri Vladi RS, ki je ocenjeval makroekonomske kazalce. Začasni ukrepi tako niso bili niti več potrebni niti ne nujni. S sklicevanjem na legitimen javni interes se podaljšuje oziroma vzdržuje nesorazmeren ukrep, ki ne zasleduje ustavno skladne razlage. Določba 53.b člena ZUPJS je v nasprotju z Ustavo RS, saj nasprotuje načelu sorazmernosti. Iz narave stvari namreč izhaja, da bi se pravice iz javnih sredstev lahko omejile oziroma sredstva zmanjšala, v kolikor bi za to obstajali razumni razlogi. Nelogično in neživljenjsko pa je, da je zakonodajalec na povečanje gospodarske rasti in povečanje delovne aktivnosti (torej na pozitivne makroekonomske kazalce) bistveno zaostril vrednostni kriterij, po katerem bi upravičenci dejansko pridobili pravico do državne štipendije, saj je kriterije znižal iz povprečja 64 % na 56 %, brez da bi za to obstajali razumni, iz narave stvari izhajajoči razlogi. Navedena določba tako nasprotuje 2., 22. in 50. členu Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni in ugodi tožničinemu tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške in predlaga oprostitev plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Tako tudi ni podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. V njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodba nima razlogov glede dokaznega predloga za zaslišanje tožnice in prič, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožničin pooblaščenec na naroku 25. 9. 2019 izjavil, da ne vztraja pri navedenem dokaznem predlogu.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 3. 2019, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 10. 2017. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožničina vloga za dodelitev državne štipendije z dne 7. 9. 2017.

6. V zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do državne štipendije.

7. V času vložitve zahteve za priznanje pravice do državne štipendije³ oziroma v času izdaje prvostopenjske odločbe tožene stranke je veljal ZUPJS. V prvem odstavku 23. člena je določal, da so do državne štipendije upravičeni državljani Republike Slovenije, ki izpolnjujejo pogoje po zakonu, ki ureja štipendiranje in pri katerih povprečni mesečni dohodek na osebo v preteklem letu pred vložitvijo vloge ne presega 64 % neto povprečne plače na osebo v istem obdobju. Z novelo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS-E)⁴, je bil dodan 53.b člen, ki določa, da so ne glede na 23. člen ZUPJS v obdobju do vključno leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže 2,5 % bruto domačega proizvoda in hkrati rast stopnje delovne aktivnosti v starostni skupini od 20 do 64 let preseže 1,3 odstotne točke, do državne štipendije upravičeni državljani Republike Slovenije, ki izpolnjujejo pogoje po ZUPJS in po zakonu, ki ureja štipendiranje in pri katerih povprečni mesečni dohodek na osebo v preteklem letu pred vložitvijo vloge ne presega 56 % neto povprečne plače na osebo v istem obdobju.

8. Glede na pritožbene navedbe je sporno, ali je tožena stranka oziroma sodišče, ki je potrdilo odločitev tožene stranke, pravilno izračunalo povprečni mesečni dohodek na osebo v preteklem letu pred vložitvijo vloge, torej v letu 2016. Način ugotavljanja materialnega položaja je urejen v III. poglavju ZUPJS. Prvostopenjski organ tožene stranke je najprej izdal odločbo dne 25. 9. 2017. Iz navedene odločbe, ki se nahaja v dokumentaciji spisa izhaja, da naj bi skupen dohodek znašal 22.920,10 EUR in da s tem povprečni mesečni dohodek na osebo (trije družinski člani) znaša 636,67 EUR, kar predstavlja več kot 56 % povprečne mesečne plače, ki je v letu 2016 znašala 1.030,16 EUR. Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo po pooblaščencu, pri čemer je izpostavila, da so bili napačno upoštevani dohodki družine iz naslova "nadomestilo PIZ" in "veteranski dodatek". Menila je tudi, da je določba 53.b člena ZUPJS v nasprotju z Ustavo RS. Tožena stranka je izdala novo odločbo dne 16. 10. 2017, v kateri prej navedena dohodka nista bila več upoštevana. Nov izračun je pokazal, da znaša mesečni dohodek na osebo 579,15 EUR, kar je še vedno več od 56 % neto povprečne mesečne plače, zato je bila tudi z novo odločbo pravica do državne štipendije zavrnjena.

9. Tožnica v pritožbi uveljavlja, da se pri izračunu dohodka ne bi smeli upoštevati fiktivni dohodki iz kmetijskih površin, in sicer skladno s 6. oziroma 9. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS. Tožničin oče je namreč delovni invalid III. kategorije invalidnosti, sedaj invalidsko upokojen, ki zemljišč ni mogel obdelovati. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bil upoštevan fiktivni dohodek družine iz naslova premoženja v višini 8,35 EUR.

10. V 9. točki 18. člena ZUPJS je določeno, da se v premoženje ne šteje kmetijsko in gozdno zemljišče, ki ga oseba zaradi starosti nad 63 let za ženske in nad 65 let za moške, bolezni, invalidnosti ali drugih osebnih lastnosti upravičenca, na katere upravičenec ni mogel vplivati oziroma jih ni mogel preprečiti, ni bila sposobna obdelati, dohodka pa s prodajo ali oddajo v najem ali zakup ni mogoče pridobiti, pri čemer nezmožnost obdelovanja do starosti 63 let za ženske in 65 let za moške ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Kljub ugotovljeni nezmožnosti za delo, pa tožnica ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da dohodka s prodajo ali oddajo v najem ali zakup ni mogoče pridobiti. Ker torej ni izpolnjen drugi zahtevani pogoj, je bil torej fiktivni dohodek v višini 8,35 EUR pravilno upoštevan pri ugotavljanju dohodka družine.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da znesek 1.636,54 EUR pomeni, da le‑ta ne dosega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka in da ga zato sodišče ne bi smelo šteti kot dohodek družine. Šele z novelo zakona (v nadaljevanju: ZUPJS-G)⁵ je bilo v prvem odstavku 19. člena določeno, da se vrednost premoženja, ugotovljena na podlagi tega poglavja, zniža za 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, razen v postopkih iz prvega odstavka 30.a člena tega zakona. V spornem obdobju pa zakon take določbe ni vseboval.

12. Ali je tožena stranka upoštevala bruto ali neto dohodke, pa je že sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo na določbo šestega odstavka 12. člena ZUPJS, po katerem se dohodki in prejemki iz prvega odstavka tega člena upoštevajo po zmanjšanju za normirane stroške oziroma dejanske stroške, priznane po zakonu, ki ureja dohodnino, ter za davke in obvezne prispevke za socialno varnost, odtegnjene od teh dohodkov in prejemkov. Prvostopenjski organ je podatke pridobil po uradni dolžnosti na podlagi 51. člena ZUPJS, in sicer iz obstoječih zbirk podatkov upravljalcev, kot je to pojasnil v obrazložitvi svoje odločbe. Tožnica v postopku tem podatkom ni ugovarjala. Tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje je navajala, da naj bi bili namesto neto dohodkov upoštevani bruto dohodki na družinskega člana. Gre zgolj za pavšalne navedbe. Tožnica je imela vso možnost v predsodnem postopku, kot tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje, konkretizirano navajati, kateri znesek ni bil pravilno upoštevan. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da podatkov o dohodkih ni bilo mogoče preveriti. Vsi podatki izhajajo iz izpodbijanih odločb. Gre za dohodke, ki so jih prejeli družinski člani in v takem primeru je te dohodke tudi mogoče preveriti. S tem v zvezi so torej neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev določb pravdnega postopka oziroma določb Zakona o splošnem upravnem postopku.

13. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na stališče tožnice, da je določba 53.b člena ZUPJS protiustavna, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je že sodišče prve stopnje obširno obrazložilo, zakaj meni, da navedena določba ni protiustavna in da ob takem stališču, kljub predlogu stranke, sodišče ni dolžno prekiniti postopka in zahtevati presoje ustavnosti zakona (156. člen Ustave RS). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje. Iz zakonodajnega gradiva⁶ izhaja, da so bili z Zakonom za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju: ZUJF)⁷ in pa z ZUPJS-C, zaradi varčevanja, med drugim zaostreni pogoji za pridobitev pravice do državne štipendije. Pravica je pripadala tistemu dijaku ali študentu, pri katerem dohodek na družinskega člana ni presegal 53 % povprečne plače na družinskega člana. ZUPJS-C je to omejitev vezal na gospodarsko rast, in sicer naj bi bila navedena pravica omejena do vključno leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže 2,5 % družbenega proizvoda. Ker je gospodarska rast v času sprejemanja novele (ZUPJS-E) že presegla 2,5 % družbenega proizvoda, bi prehodno obdobje za pravico do državne štipendije prenehalo veljati s 1. januarjem 2016. Ker bi bila to za državni proračun prevelika obremenitev, je bilo predlagano in kasneje vneseno tudi v zakon prehodno obdobje do uvedbe predlaganega ukrepa, v katerem bodo do državne štipendije upravičeni tisti, katerih povprečni mesečni dohodek na osebo ne presega 56 % neto povprečne plače. Iz navedenega gradiva torej izhaja, da gre za postopno spreminjanje pogojev za pridobitev pravice do državne štipendije. Kot je to že večkrat poudarilo Ustavno sodišče⁸ ima zakonodajalec na področju urejanja socialnih pravic široko polje proste presoje. V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča določbi 53.b člena ni mogoče očitati kršitve z ustavo zagotovljenih pravic in s tem protiustavnosti, kot to v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tožnica. Tako tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi pritožbeno sodišče prekinilo postopek in samo začelo postopek pred Ustavnim sodiščem za presojo ustavnosti 53.b člena ZUPJS.

14. Ker je bil v sporni zadevi presežen cenzus (56 % neto povprečne plače) tožnica za šolsko leto 2017/2018 ni izpolnjevala z zakonom določenih pogojev za pridobitev pravice do državne štipendije.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

16. V zvezi s predlogom za taksno oprostitev pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se skladno z 71. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)⁹ v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, sodne takse ne plačujejo.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
³ Tožnica je vlogo za uveljavljanje državne štipendije za šolsko leto 2017/2018 vložila 7. 9. 2017.
⁴ Ur. l. RS, št. 90/2015.
⁵ Ur. l. RS, št. 75/2017.
⁶ Poročevalec DZ z dne 25. 9. 2015 in 13. 11. 2015.
⁷ Ur. l. RS, št. 40/12 s spremembami.
⁸ Glej U-I-110/15, Up-568/15 in nasl.
⁹ Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 83/2012
• VDSS Sodba Psp 169/2022
• VDSS Sodba Psp 123/2020