VDSS Sodba Psp 184/2020

Jedro

Napačna odločitev o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja za sporno leto sama po sebi ne pogojuje ugoditvene sodbe o vtoževani odškodnini, saj ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 196. člena ZPIZ-2 v zvezi s 131. členom OZ.

Za odškodninsko odgovornost toženega ZPIZ-a po 196. členu ZPIZ-25 bi po ustaljeni sodni praksi moralo biti ravnanje pri njem zaposlenih takšno, da bi iz njega izhajala namera izigravanja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno bi moralo biti dovolj hudo in brez slehernih razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno v smislu civilnega delikta. V obravnavani zadevi takšno dejansko stanje ni izkazano. Napačna odločitev o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja sama po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja po kriterijih civilnega delikta, niti je ni mogoče šteti za eklatanten primer zavestnega protipravnega ravnanja, kot zmotno meni pritožnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji toženec (v nadaljevanju: toženi ZPIZ) plača odškodnino v višini 65.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 4. 2019 dalje (I. tč. izreka) in izreklo, da krije sama svoje stroške postopka (II. tč. izreka). Presodilo je, da tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen, saj ni izkazane protipravnosti.

2. Sodbo izpodbija tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predloga spremembo sodbe v smeri ugoditve zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna, nezakonita in protiustavna. Kršena je pravica do povračila škode iz 26. člena Ustave Republike Slovenije¹ (Ustava). Sodišče naj bi bilo zaščitniško do nosilca javnih pooblastil, kar ni zaželeno in predstavlja neenako obravnavanje strank. Izdana je bila očitno napačna upravna odločba, po kateri je morala dolgih osem let delati polni delovni čas. Izpostavljena je bila neznosnim fizičnim bolečinam, trpljenju in duševnim bolečinam. Odškodnina ji pripada neposredno na podlagi 26. člena Ustave, ki ga je sodišče spregledalo oz. v celoti poteptalo. Zadeva je enostavna, saj je IK II. ocenila, da ni sposobna delati poln temveč le krajši delovni čas, vendar je toženi ZPIZ odločil diametralno nasprotno. Primerjava z zadevo II Ips 509/2000 z dne 17. 5. 2001 ni sprejemljiva in se sodišče nanjo ne bi smelo sklicevati.

V zadevi ne gre za napako v postopku ali pri presoji dokazov, temveč je toženi ZPIZ kljub drugačnemu mnenju IK II. nove pravice samovoljno zavrnil. Njegovo ravnanje je eklatanten primer zavestnega protipravnega ravnanja, ki ga ni mogoče označiti drugače, kot samovoljno. Zaključek sodišča, da je imela možnost zadevo sanirati s sprožitvijo upravnega spora (pravilno: socialnega spora) ni utemeljen. Zanimivo bi bilo pojasnilo, do katere faze bi morala uveljavljati pravna sredstva, tj. tožbo v upravnem (socialnem) sporu, revizijo na vrhovnem sodišču, ustavno pritožbo na ustavnem sodišču ali pritožbo na ESČP. Ni mogoče spregledati, da je v predsodnem postopku vložila pritožbo, da ima le osnovnošolsko izobrazbo in nobenega pravnega znanja ter razumevanja pojmov, kot sta tožba in upravni spor. Opozarja na 183. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju² (ZPIZ-2), ki je podlaga za odpravo protipravnega stanja, saj omogoča popravo očitne napake, pa to ni bilo storjeno v dolgem osemletnem obdobju. Toženi ZPIZ jo je pustil, da je živela v agoniji in trpljenju, čemur sodba ne posveča pozornosti, čeprav je zavlačevanje škodno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do pavšalno zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku³ (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Izpodbijana sodba je obrazložena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja znova. Na pritožbeno izvajanje, vključno glede očitane kršitve 26. člena Ustave o pravici do povračila škode, poudarja le še naslednje.

5. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožbeni zahtevek na plačilo 65.000,00 EUR z akcesornimi zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova odškodninske odgovornosti toženega ZPIZ v zvezi z zavrnilnima odločbama o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja z dne 23. 12. 2010 in 19. 2. 2010 (B/1 in B/3) že po temelju zakonito zavrnjen. Pri odločanju o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja je sicer res prišlo do očitne napake, ki jo je toženi ZPIZ saniral po uradni dolžnosti dne 17. 9. 2018 na podlagi 183. člena ZPIZ-2. Glede na mnenje IK II. z dne 28. 9. 2010 je razveljavil odločbo z dne 23. 12. 2010, odločbo z dne 19. 2. 2010 pa odpravil in tožnici, invalidu III. kategorije zaradi bolezni s stvarnimi razbremenitvami in časovno omejitvijo 4 ure dnevno od 1. 10. 2010 priznal pravico do dela na drugem delu s krajšim delovnim časom, ter izrekel, da odločba učinkuje od 1. 10. 2018 dalje. Teh in ostalih relevantnih dejstev iz 4. točke obrazložitve sodbe pritožba niti ne prereka.

6. Vendar pa napačna odločitev o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja leta 2010 sama po sebi ne pogojuje ugoditvene sodbe o vtoževanih 65.000,00 EUR odškodnine, saj ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 196. člena ZPIZ-2 v zvezi s 131. členom Obligacijskega zakonika⁴ (OZ), kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Za odškodninsko obveznost morajo biti izpolnjene vse štiri kumulativno predpisane zakonske predpostavke, tj. protipravno ravnanje, pravno priznana škoda, vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem ter krivdna odgovornost povzročitelja. V zadevi že pogoj protipravnosti ni dokazan.

Za odškodninsko odgovornost toženega ZPIZ-a po 196. členu ZPIZ-2⁵ bi po ustaljeni sodni praksi⁶ moralo biti ravnanje pri njem zaposlenih takšno, da bi iz njega izhajala namera izigravanja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno bi moralo biti dovolj hudo in brez slehernih razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno v smislu civilnega delikta. V obravnavani zadevi takšno dejansko stanje ni izkazano. Napačna odločitev o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja sama po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja po kriterijih civilnega delikta, niti je ni mogoče šteti za eklatanten primer zavestnega protipravnega ravnanja, kot zmotno meni pritožnica.

7. Čeprav je pri uveljavljanju pravic iz invalidskega zavarovanja leta 2010 prišlo do napačne odločitve, ki jo je toženi ZPIZ na temelju 183. člena ZPIZ-2 odpravil leta 2018 in odločitev o novi pravici s časovno razbremenitvijo učinkuje od 1. 10. 2018 dalje, ni dokazano zavestno ravnanje v škodo tožnice, kaj šele zaščitniško oz. protekcionistično ravnanje sodišča pri razsoji zadeve. Drugačne razsodbe ne pogojuje niti dejstvo, da je od dokončnosti odločbe do njene razveljavitve res poteklo osem let. Gre za nepravo obnovo postopka, ki jo lahko uporabi nosilec zavarovanja po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavarovanca. Možnost zahtevati odpravo očitne napačne upravne odločbe je imela tudi tožnica, pa je ni uveljavljala. Še več. V kolikor bi pri delu v polnem, namesto v krajšem delovnem času 4 ure dnevno dejansko trpela zatrjevane neznosne fizične in duševne bolečine, je poleg sodnega varstva pravic proti zavrnilni odločbi iz leta 2010 imela vsa ta leta možnost ponovnega uveljavljanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja, bodisi sama ali na predlog lečeče zdravnice. Ker ni izkoristila niti sodnega varstva, toženi stranki ne more uspešno očitati protipravnega ravnanja, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

8. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s stališčem iz 19. točke obrazložitve sodbe glede učinka pravnomočnosti po158. členu Ustave. Institut pravnomočnosti zaradi pravne varnosti izključuje razpravljanje o pravnem razmerju tudi v primeru napačne odločitve. Razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo nosilca javnih pooblastil je mogoče ob uporabi izrednih pravnih sredstev odpraviti ali razveljaviti le pod pogoji, na način in po postopku, določenih z zakonom. Na protipravnost upravnega postopka kot predpostake odškodninske obveznosti, se ne more uspešno sklicevati stranka, ki je imela na razpolago redna pravna sredstva vključno s pravico do sodnega varstva, pa jih ni izkoristila. To velja tudi za obravnavano zadevo. Pritožničino drugačno pravno naziranje ni sprejemljivo.

9. Povsem zmotno je končno pritožničino stališče, da ima pravico do odškodnine neposredno na podlagi Ustave. Po 26. členu Ustave ima sicer res vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo pri opravljanju službe ali druge dejavnosti nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki opravlja službo ali dejavnost. Vendar pravice zagotovo ni mogoče uresničevati neposredno na podlagi Ustave, temveč le ob izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev, s katerimi je operacionalizira ustavna pravica do odškodnine. V okoliščinah konkretnega primera le, če bi bil izpolnjen dejanski stan iz 196. člena ZPIZ-2 v zvezi z 131. členom OZ. Torej vsi pogoji iz naslova civilnega delikta. Ob nedokazani protipravnosti, ostalih pogojev ni bilo potrebno niti ugotavljati, saj z vtoževano terjatvijo že iz tega razloga ni mogoče uspeti.

10. Zaradi obrazloženega in ko niti navedbe o tem, da je predmet spora v zadevi II Ips 509/2000 drugačen od obravnavanega, saj se dejansko nanaša na odškodninsko terjatev v zvezi z državljanstvom, do sklicevanja na pravno neukost in nekatere druge bodisi niso utemeljene, niso upoštevne ali za razsojo zadeve pravno niso relevantne, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ob takšnem pritožbenem izidu je na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da krije tožnica sama svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 31/91 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
⁴ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
⁵ Vključno z istovrstno podlago v 276. členu ZPIZ-1.
⁶ Npr. v zadevah opr. št. Psp 443/2013, Psp 207/2013, Psp 315/2017, Psp 323/2017 itd.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 259/2016
• VDSS sodba Psp 287/2013
• VDSS Sodba Psp 32/2019