VDSS Sodba Psp 213/2020

Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je v sporni zadevi prišlo do zamude pri izplačilu otroškega dodatka, kot tudi do zamude v zvezi s povrnitvijo preplačila glede znižanega plačila vrtca. Niti ZUPJS, niti Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju: ZSDP-1) ne vsebujeta določb v zvezi s plačilom zakonskih zamudnih obresti. Vendar pa to ne pomeni, da ni pravne podlage za priznanje vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. V zvezi s priznavanjem zakonskih zamudnih obresti v primeru, ko gre za spore glede priznavanja pravic iz javnih sredstev je pritožbeno sodišče že v več zadevah zavzelo stališče, da je v primeru zamude potrebno upoštevati določbo prvega odstavka 378. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 61,69 EUR od 16. 2. 2014 do 12. 4. 2017, od zneska 61,69 EUR od 16. 3. 2014 do 12. 4. 2017, od zneska 43,12 EUR od 22. 2. 2014 do 20. 9. 2017 in od zneska 43,12 EUR od 25. 3. 2014 do 20. 9. 2017, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 61,69 EUR pred 16. dnem v mesecu za pretekli mesec in plačilo procesnih obresti pred 5. 6. 2019), je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka sodbe je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) v ponovljenem postopku izdal odločbi, št. ... z dne 14. 3. 2017 in št. ... z dne 15. 3. 2017. Odločbi sta bili izdani v skladu z izrekom sodbe opr. št. I Ps 1713/2015 z dne 13. 10. 2016. Če je tožnica mislila, da je upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti, bi to morala uveljavljati že v navedenem socialnem sporu. CSD je bil na izrek sodbe vezan, zaradi česar je tudi pravilno, da zakonskih zamudnih obresti tožnici ni izplačal. Ker je sledil izreku sodbe tudi ni mogel priti v zamudo. Že zaradi navedenega bi sodišče moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na odločitev Vrhovnega sodišča RS,¹ v kateri je bilo zavzeto drugačno stališče kot v drugi sodbi.² Sodba z dne 18. 6. 2019 je bila izdana v drugem postopku in sicer v zvezi s pravico do pokojnine in ne v postopku uveljavljanja pravic iz javnih sredstev. ZPIZ-2 plačilo zamudnih obresti ureja v 197. členu. Ker Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS)³ takšne določbe nima in torej vprašanje zamude oziroma zakonskih zamudnih obresti ne ureja stališča VSRS, kot ga je zavzelo v zadevi opr. št. VIII Ips 187/2018 v postopkih uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, ni mogoče uporabiti. V kolikor pritožbeno sodišče ne bo sledilo stališču tožene stranke, pa le-ta opozarja, da toženi stranki ni mogoče naložiti plačila zamudnih obresti zaradi preplačila vrtca. Ministrstvo namreč ni izplačevalec pravice. CSD namreč odloča o pravici do znižanega plačila vrtca, o pritožbi pa ministrstvo odloča kot organ II. stopnje. Preplačilo vrtca je prejel vrtec, subvencijo znižanega plačila vrtca pa sicer plačuje pristojna občina, določen del subvencije pa vedno krije Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Tožena stranka se tudi ne more strinjati z razlago sodišča prve stopnje glede ugovora zastaranja. Tožnica je imela možnost zahtevati izplačilo zamudnih obresti že v prvem postopku, v katerem je izpodbijala odločbi CSD z dne 28. 1. 2014 in z dne 29. 1. 2014 in v zvezi s katerim je bila tudi izdana sodba pod opr. št. I Ps 1713/2015 z dne 13. 10. 2016. V tem primeru je potrebno ugotoviti, da je zastaralni rok že potekel. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da odločevalca oziroma izplačevalca pravic k izplačilu zakonskih zamudnih obresti zavezuje že zakonodaja sama po sebi. Tožena stranka je bila v zamudi že februarja in marca leta 2014 in je tako s tem v zvezi izkazan dejanski stan po prvem odstavku 378. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).⁴ V zvezi z navedbami tožene stranke tožnica še opozarja na prekluzijo navedb. Sodišče je svojo odločitev tudi pravilno oprlo na sodbo opr. št. VIII Ips 187/2018. Glede naložitve plačila zamudnih obresti pa tožnica navaja, da sta pravice tožeči stranki z nezakonitimi upravnimi akti kršila CSD in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki sta dolžna zaradi tega nastale posledice tudi odpraviti. Nenazadnje, napačno stališče tožene stranke dokazuje že sama praksa, ko je preplačilo vrtca na podlagi sodbe zoper Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, tožeči stranki vrnil vrtec. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja terjatve, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi in na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)⁵ pazi po uradni dolžnosti.

6. V zadevi je sporno, ali je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti zakonske zamudne obresti.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka z odločbo opr. št. ... z dne 15. 3. 2017, tožnici za obdobje od 1. 1. 2014 do 28. 2. 2014 za prvega otroka določila plačilo za program vrtca v višini 43 % cene programa, s tem da razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa, v katerega je otrok vključen, krije občina A.. Za drugega otroka je določila plačilo za program vrtca v višini 30 % plačila. Z odločbo št. ... z dne 14. 3. 2017 pa je CSD odločil, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka od 1. 1. 2014 do 28. 2. 2014 v skupni višini 61,69 EUR mesečno za otroka B.B. in C.C.. Navedeni odločbi sta bili izdani v zvezi s sodbo I Ps 1713/2015 z dne 13. 10. 2016. Z navedeno sodbo sta bili odpravljeni odločbi tožene stranke z dne 28. 9. 2015 in z dne 28. 9. 2015 v zvezi s prvostopenjskima odločbama z dne 28. 1. 2014 in 29. 1. 2014, s katerima je bilo odločeno o pravici do otroškega dodatka in pa o upravičenosti do znižanega plačila vrtca. Sodišče je navedeni odločbi odpravilo ob ugotovitvi, da sta nepravilni in nezakoniti in toženi stranki oziroma CSD naložilo, da o pravici do otroškega dodatka ter o upravičenju do znižanega plačila vrtca ponovno odloči. V novem postopku je bil tožnici otroški dodatek priznan za nazaj in sicer od 1. 1. 2014 do 28. 2. 2014 v skupni višini 61,69 EUR mesečno za otroka B.B. in C.C.. Tudi nova odločitev v zvezi z določitvijo plačila vrtca je za tožnico ugodnejša, saj je bilo namesto plačila vrtca v višini 53 % cene programa določeno, da je tožnica za obdobje od 1. 1. 2014 do 28. 2. 2014 dolžna plačati 43 % cene programa vrtca. Ker je tožnica plačala več kot pa je bila dolžna glede na novo odločbo, je prišlo do preplačila v znesku 86,24 EUR. Navedeni znesek je bil tožnici vrnjen 22. 9. 2017.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je v sporni zadevi prišlo do zamude pri izplačilu otroškega dodatka, kot tudi do zamude v zvezi s povrnitvijo preplačila glede znižanega plačila vrtca. Niti ZUPJS, niti Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju: ZSDP-1)⁶ ne vsebujeta določb v zvezi s plačilom zakonskih zamudnih obresti. Vendar pa to ne pomeni, da ni pravne podlage za priznanje vtoževanih zakonskih zamudnih obresti in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. V zvezi s priznavanjem zakonskih zamudnih obresti v primeru, ko gre za spore glede priznavanja pravic iz javnih sredstev je pritožbeno sodišče že v več zadevah zavzelo stališče, da je v primeru zamude potrebno upoštevati določbo prvega odstavka 378. člena OZ. Če so izpolnjeni pogoji določeni v navedenem členu, torej če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti.⁷ Do vprašanja priznavanja zakonskih zamudnih obresti je svoje stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2018. Vrhovno sodišče poudarja, da se v primeru, ko zavod izda neustrezno odločbo, ki je v sodnem postopku odpravljena in pravica zavarovancu priznana za nazaj, glede zakonskih zamudnih obresti smiselno uporabi določba 378. člena OZ. Navedena sodba se sicer res sklicuje tudi na 197. člen ZPIZ-2, kar pa na rešitev v sporni zadevi nima nobenega vpliva. Glede na to, da niti ZUPJS niti ZSDP-1 določbe, kot jo vsebuje ZPIZ-2 ne vsebujeta, je potrebno pri presoji sporne zadeve izhajati izključno iz določbe 378. člena OZ, kjer je določeno, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Bistveno je torej, kot to poudarja tudi vrhovno sodišče v že citirani zadevi, da se za nastanek zamude zavoda (oziroma drugega upravnega organa, ki odloča o pravicah iz javnih sredstev), kot ključen upošteva trenutek, ko bi morala biti zavarovancu oziroma upravičencu denarna terjatev izplačana, če bi bila že v predsodnem postopku priznana in odmerjena v zakoniti višini.

9. Bistvena je torej ugotovitev, da je bila odločba z dne 29. 1. 2014, s katero je bilo določeno plačilo vrtca, nezakonita, enako tudi odločba glede višine mesečnih zneskov otroškega dodatka z dne 28. 1. 2014. Šele z novimi odločbami je bil določen pravilen znesek otroškega dodatka in tudi pravilna višina plačila vrtca. Razliko otroškega dodatka je tožena stranka izplačala tožnici šele 12. 4. 2017. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da bi upoštevaje prvi odstavek 98. člena ZSDP-1 morala tožena stranka tožnici prvi znesek otroškega dodatka izplačati že dne 15. 2. 2014, drugega pa 15. 3. 2014. Ker je novi znesek (oziroma razliko izplačala šele 12. 4. 2017) je bila s tem v zamudi, kar pomeni, da tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti od zneska 61,69 EUR od 16. 2. 2014 do 12. 4. 2017 in od zneska 61,69 EUR od 16. 3. 2014 do 12. 4. 2017. Glede znižanega plačila vrtca pa je bilo tožnici preplačilo v znesku 86,24 EUR vrnjeno šele 20. 9. 2017. V tem primeru ji gredo zakonske zamudne obresti od zneska 43,12 EUR od 22. 2. 2014 do 20. 9. 2017 in od zneska 43,12 EUR od 25. 3. 2014 do 20. 9. 2017.

10. Glede ugovora pasivne legitimacije pa pritožbeno sodišče opozarja na tretji odstavek 44. člena ZUPJS, ker je določeno, da se kot prejeta pravica iz javnih sredstev po tem zakonu šteje tudi posredni prejemek v obliki znižanega plačila vrtca. O znižanem plačilu vrtca na prvi stopnji odloča CSD, njegovo odločbo pa kot drugostopenjski organ presoja Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V primeru, ko je šlo za nezakonito odločbo pristojnega organa je tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, ne pa da svojo dolžnost prelaga na vrtec oziroma občino ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Skladno z določbami Sklepa o ustanovitvi CSD A. (Ur. l. RS, št. 30/2018) ustanovitelj (Republika Slovenija) odgovarja za obveznosti CSD, ki so povezane z izvajanjem njegove dejavnosti in se v tekočem letu zagotavljajo iz proračuna RS.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi terjatev zastarala. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, občasne terjatve skladno z določbo 347. člena OZ zastarajo v treh letih, pri čemer pa skladno s prvim odstavkom 336. člena OZ zastaranje začne teči šele prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnica šele potem, ko je prejela odločbi z dne 14. 3. 2017 in z dne 15. 3. 2017 pridobila pravico terjati zamudne obresti, kar pomeni, da zastaralni rok treh let še ni potekel.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Glej VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019.
² Glej opr. št. VIII Ips 308/2016 z dne 9. 5. 2017.
³ Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
⁶ Ur. l. RS, št. 26/2014 s spremembami.
⁷ Glej Psp 386/2015 z dne 26. 11. 2015.

Datum zadnje spremembe:

13.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 7093/2006
• VSL sklep III Cp 800/2007
• VSL sodba III Cp 954/2009