VDSS Sodba Psp 124/2020

Jedro

Z določbo 391. člena ZPIZ-2 je uzakonjeno načelo varstva pričakovanih pravic za tiste zavarovance, ki so pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine izpolnili že do 31. 12. 2012, to je do uveljavitve ZPIZ-2 (1. 1. 2013), zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pa so vložili, ko je že veljal ZPIZ-2. Namen takšnega izračuna pokojninske osnove je bil prav v tem, da bi upokojenci, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 že izpolnili pogoje za starostno pokojnino, pa še niso vložili zahteve, zaradi vpeljave sistema neto odmernih odstotkov v 37. členu ZPIZ-2, obdržali pokojnino najmanj v višini kot bi jim šla, če bi se upokojili leta 2012. Na ta način je zakonodajalec zagotovil primerljivost višine odmerjenih pravic po ZPIZ-1 in po tem zakonu, to je po ZPIZ-2 glede na to, da je novi zakon vpeljal nov način odmere pokojnin. Taka ureditev torej zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 24. 6. 2019 in z dne 4. 1. 2019 ter da se tožniku pokojnina odmeri v celoti po ZPIZ-1 in brez preračuna s faktorjem 0,732 ter da se tožencu naloži, da je dolžan plačati ugotovljeno razliko med do sedaj odmerjeno starostno pokojnino in novo višjo odmerjeno starostno pokojnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega posamičnega zneska do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se postopek prekine in začne postopek za oceno ustavnosti tretjega odstavka 391. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), sicer pa tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Povzema obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, citira posamezne določbe ZPIZ-2 in vztraja, da pokojnina ni bila pravilno odmerjena, ker ne bi smel biti uporabljen faktor 0,732. Ta faktor pomeni zanj odbitek v njegovo škodo in vseh drugih upravičencev, ki so že izpolnili pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pa še niso vložili zahteve. Meni, da je z navedenim faktorjem zakonodajalec posegel v njegove pridobljene in pričakovane pravice, kar pomeni protiustavno retroaktivnost in še nesorazmernost ter kršitev načela zaupanja v pravo, ustavno pravico do socialne varnosti in zasebne lastnine. Sodišče je napačno ravnalo, ko ni sledilo njegovemu predlogu za vložitev pobude glede ustavnosti tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2, čeprav je sam s seboj v nasprotju. Zakonodajalec je enaka razmerja uredil bistveno različno, kar ni ustavno dopustno. Tožnikovi sodelavci, ki so delali na enakih delovnih mestih, upokojili pa so se pred uveljavitvijo ZPIZ-2, imajo za 200,00 EUR višjo pokojnino. Poudarja, da faktor 0,732 ne temelji na legitimnih ciljih in ne izpolnjuje nobenega od zahtev za njegovo uporabo in celo ruši cel sistem obračuna pokojnin. Ker je imel možnost uveljavljati pokojnino po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), le te ni mogoče preračunati z navidezno korekcijskim faktorjem 0,732 po ZPIZ-2. V danem primeru primerljivost pokojnin ni bila dosežena, ampak bistvena in očitna neenakost v višini pokojnin in s tem njegovo neenakopravno obravnavanje. Zaradi prehodne določbe tožnika ni mogoče primerjati s tistimi upravičenci, ki bodo pravice lahko uveljavili izključno po ZPIZ-2. V danem primeru tudi primerljivost pokojnin iz prehoda starega v nov sistem ni bila zagotovljena. Faktor 0,732 ni prizadel vseh upravičencev enako, ampak je za določen krog upokojencev vzpostavil bistveno neenakost in neenakopravni položaj. Z odločitvijo sodišča so mu bile kršene njegove ustavne pravice. Sodišče prve stopnje bi moralo ravnati v skladu s 156. členom Ustave. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, do smiselne kršitve prvega odstavka 339. člena ZPP niti določb Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost prvostopne odločbe toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 4. 1. 2019, potrjeno z dokončno odločbo iste opravilne številke z dne 24. 6. 2019. Sporna pa je višina odmerjene starostne pokojnine ter v zvezi z odmerjeno pokojnino uporaba faktorja 0,732. S prvostopno odločbo z dne 4. 1. 2019 je toženec tožniku priznal starostno pokojnino v znesku 752,90 EUR na mesec od 1. 10. 2018 dalje. Pokojnina je bila na podlagi določb ZPIZ-2 odmerjena na podlagi 45 let in 8 dni pokojninske dobe brez dokupa v višini 71,75 % od pokojninske osnove 1.015,58 EUR izračunane na podlagi mesečnega povprečja osnov iz najugodnejšega 24 letnega obdobja po 1. 1. 1970 (30. člen ZPIZ-2). Takšni odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.

6. Med strankama ni sporno, da je tožnik vlogo za priznanje pravice do starostne pokojnine pri tožencu vložil dne 29. 8. 2018. Na podlagi tako začetega postopka je toženec ugotovil, da je tožnik do dneva prenehanja zavarovanja oziroma delovnega razmerja 30. 9. 2018 dopolnil 63 let in 9 mesecev starosti ter 45 let in 8 dni pokojninske dobe, pri čemer je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine iz petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 (to je v prehodnem obdobju od uveljavitve zakona 1. 1. 2013 do 31. 12. 2018 zahtevan pogoj starosti 58 let in 4 mesece ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa) izpolnil že 24. 9. 2013. Ker je tožnik po tem datumu, ko je že izpolnil pogoje za starostno pokojnino, ostal v zavarovanju do 30. 9. 2018, mu je toženec v skladu s šestim odstavkom 37. člena ZPIZ-2 za pokojninsko dobo dopolnjeno 24. 9. 2013 do vključno 23. 9. 2016 priznal še ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe brez dokupa (12 % za tri leta), pokojninsko dobo, dopolnjeno po prenehanju ugodnejšega vrednotenja, to je 2 leti in 8 dni pa je prištel k 40 letom pokojninske dobe brez dokupa in jo ovrednotil po prvem oziroma petem odstavku 37. člena ZPIZ-2, to je 59,75 % oziroma skupaj 71,75 %.

7. Poleg tega je toženec višino starostne pokojnine preveril še po določbah ZPIZ-1 in ugotovil, da le ta zanj v primerjavi z odmero pokojnine po določbah ZPIZ-2, ni ugodnejša.

V prvem odstavku 391. člena ZPIZ-2 je določeno, da osebe, ki so do uveljavitve tega zakona (to je do 31. 12. 2012), izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih veljavnih do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka, lahko uveljavijo to pravico po navedenih predpisih tudi po uveljavitvi tega zakona. Izrecno pa je v tretjem odstavku citirane določbe določeno, da se pri odmeri pokojnine po prvem in drugem odstavku tega člena pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki določeni s tem zakonom in tako izračunano pokojninsko osnovo preračuna s faktorjem 0,732. V citirani prehodni določbi je v drugem odstavku določeno, kaj vse se upošteva za priznanje in odmero starostne pokojnine po ZPIZ-2, med katerimi pa niso našteti količniki, ampak je to posebej določeno v tretjem odstavku, torej, da se (če zavarovanec izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 391. člena !), upoštevajo valorizacijski količniki določeni v ZPIZ-2 in tako izračunana pokojninska osnova preračuna še s faktorjem 0,732. Pomeni, da ZPIZ-2 v določbi 391. člena postavlja dva kumulativna pogoja za uporabo določb ZPIZ-1 in sicer izpolnjevanje pogojev v času veljavnosti ZPIZ-1 (do 31. 12. 2012) ter vložitev zahteve za priznanja pravice do starostne pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-2 (od 1. 1. 2013 dalje).

8. S citirano določbo 391. člena ZPIZ-2 je uzakonjeno načelo varstva pričakovanih pravic za tiste zavarovance, ki so pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine izpolnili že do 31. 12. 2012, to je do uveljavitve ZPIZ-2 (1. 1. 2013), zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pa so vložili, ko je že veljal ZPIZ-2. Namen takšnega izračuna pokojninske osnove je bil prav v tem, da bi upokojenci, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 že izpolnili pogoje za starostno pokojnino, pa še niso vložili zahteve, zaradi vpeljave sistema neto odmernih odstotkov v 37. členu ZPIZ-2, obdržali pokojnino najmanj v višini kot bi jim šla, če bi se upokojili leta 2012. Na ta način je zakonodajalec zagotovil primerljivost višine odmerjenih pravic po ZPIZ-1 in po tem zakonu, to je po ZPIZ-2 glede na to, da je novi zakon vpeljal nov način odmere pokojnin. Taka ureditev torej zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja (komentar k Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s področja obveznega in poklicnega zavarovanja, stran 785). Že glede na navedeno so neutemeljene pavšalne pritožbene navedbe, da imajo tožnikovi sodelavci, ki so se upokojili po ZPIZ-1 za 200,00 EUR višjo pokojnino.

9. Pravno zmotno je tudi materialno pravno naziranje tožnika, da naj bi z uporabo tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2 prišlo do retroaktivnega posega v pokojninsko dajatev. Namreč starostna pokojnina se na podlagi tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2 (če so za to izpolnjeni pogoji) določi na dan uveljavitve pravice in ne za nazaj.

10. V obravnavanem primeru ni mogoče določiti pokojninske osnove in odmeriti starostne pokojnine na način, za katerega se zavzema tožnik, predvsem, da se pokojninska osnova ne bi preračunala s faktorjem 0,732. Takšen način za izračun pokojninske osnove ni določen v zakonu in tudi sicer ni sistemsko sprejemljiv. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 so glede na prej veljavne valorizacijske količnike iz 47. člena ZPIZ-1, ki so bili vezani na gibanje povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, pričeli veljati višji valorizacijski količniki, ki posledično zvišujejo tudi pokojninsko osnovo. Prav iz tega razloga oziroma zato, da se pokojnine določijo na primerljivi ravni kot po ZPIZ-1, se pokojninska osnova korigira s faktorjem 0,732. Taka ureditev zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja. Nikakor pa ni mogoče iz posameznega zakona uporabiti le ugodnejše elemente za oblikovanje pokojninske osnove in za odmero pokojnine, saj bi to imelo za posledico neenakost med upokojenci, upokojenimi po ZPIZ-1 ali po ZPIZ-2.

11. Glede na vse navedeno po prepričanju pritožbenega sodišča določba 391. člena ZPIZ-1 ni protiustavna. Zato ne postopa po 156. členu Ustave in ne vlaga zahteve za ustavnosodno presojo citirane določbe ZPIZ-2, kot predlaga pritožba. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tudi v preostalem in sicer, da je z navedenim faktorjem 0,732 zakonodajalec posegel v pridobljene in pričakovane pravice in da to pomeni protiustavno retroaktivnost in kršitev načela zaupanja v pravo, kot tudi v ustavno pravico do socialne varnosti in zasebne lastnine. V zvezi s pravico do socialne varnosti je Ustavno sodišče Republike Slovenije že večkrat poudarilo, da zakonodajalec ni zavezan k sprejemu določenih ukrepov, temveč ima možnost izbire. Ima široko polje proste presoje pri urejanju človekove pravice do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Pravica do pokojnine je vključena v 50. člen Ustave (pravica do socialne varnosti) in ne v 33. členu Ustave (pravica do zasebne lastnine in dedovanja). Primarno ima zato pokojnina socialnovarstveno in nelastninsko komponento.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je bila pokojninska osnova za izračun starostne pokojnine izračunana pravilno in zakonito. Toženec je namreč pri oblikovanju pokojninske osnove upošteval vse elemente določene v zakonu in ustrezno upošteval tako količnike kot tudi faktor 0,732 ter starostno pokojnino odmeril v pravilni višini, to je v višini 71,75 % od pokojninske osnove v višini 1.015,58 EUR. V tem primeru tudi ne gre za kršitev določb Ustave Republike Slovenije.

13. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

13.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 275/2017
• VDSS Sodba Psp 152/2021
• Sklep VIII Ips 128/96