VDSS Sodba Psp 139/2020

Jedro

Teorija navaja, da od januarja 2008 domnevni pooblaščenec za vročanje ne potrebuje več niti pisnega pooblastila stranke, zadošča njegova izjava (ustna in podpis vročilnice), da je pooblaščen, pri čemer vročevalec le preveri istovetnost te osebe. Vročanje (domnevnemu) pooblaščencu je poleg tega povsem neomejeno, saj ni vezano zgolj na družinske člane. Pri tem pa takšna pravila vročanja veljajo tudi za odločbe, sklepe in dokumente, za katere je mogoče v zakonitih rokih vložiti pravna sredstva. Smiselno enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 78/2015 z dne 12. 4. 2017, da je bil glede na obrazložitev predloga spremembe ZUP-E, namen spremembe drugega odstavka 89. člena ZUP poenostavitev vročanja dokumentov pooblaščencem strank v upravnem postopku. Hkrati se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v citirani sodbi postavilo na stališče, da se drugi odstavek 89. člena ZUP lahko ustavno skladno razlaga le, če se stranki (naslovniku) dovoli nasprotni dokaz, da pooblastila ni dala in dokazovanje, da je bila vročitev dejansko opravljena (98. člen ZUP).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točke izreka) spremeni tako, da glasi:

„Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 29. 10. 2018 ter sklepa tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 17. 7. 2018, se zavrne.

Tožeča stranka sama delno trpi stroške postopka, od odobritve brezplačne pravne pomoči od 22. 11. 2019 pa stroški postopka bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.“

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 29. 10. 2018 ter sklep tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 17. 7. 2018 odpravilo (I. točka izreka). S sklepom je tožbo v delu zaradi odprave odločbe tožene stranke št. ... z dne 30. 5. 2018 in zaradi priznanja tožeči stranki novih pravic iz invalidskega zavarovanja, zavrglo (II. točka izreka). S III. točko izreka pa je sklenilo, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh plačati za tožečo stranko stroške postopka v višini 389,97 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti.

2. Zoper sodbo ter stroškovni sklep sta pritožbo vložila tožnik in toženec in sicer tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, toženec pa zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava.

Tožnik navaja, da je bil do brezplačne pravne pomoči upravičen od 22. 11. 2019, tožba je bila vložena 3. 12. 2018, dne 31. 1. 2019 je bila vložena pripravljalna vloga in dne 16. 9. 2019 je bil opravljen prvi nalog za glavno obravnavo. Vse to je bilo pred odobritvijo brezplačne pravne pomoči. Tako je potrebno tožniku priznati stroške postopka za ta dejanja neupoštevaje brezplačno pravno pomoč, ostale stroške pa tako kot je odločilo sodišče.

Toženec v pritožbi navaja, da iz dopisa Pošte d. o. o. z dne 5. 7. 2018 izhaja, da je bila odločba z dne 30. 5. 2018 vročena po določbi 89. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ki ureja vročanje po pooblaščencu za vročitve. V konkretnem primeru je bil izpolnjen dejanski stan, ki ga je mogoče subsumirati pod to določbo. A.A. je na vročilnici podpisal izjavo, da ga je tožnik pooblastil za prevzem pisanja. Vročevalec je ugotovil njegovo istovetnost in na vročilnico zapisal številko osebnega dokumenta. To izhaja tudi iz vročilnice. S tem je bila po mnenju tožene stranke pravilno opravljena vročitev po specialni določbi drugega odstavka 89. člena ZUP. Iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 78/2015 z dne 12. 4. 2017 res izhaja, da se dovoli nasproten dokaz, da stranka pooblastila ni dala in dokazovanje, kdaj je bila vročitev dejansko opravljena. Vendar po prepričanju tožene stranke tožeči stranki ni uspelo dokazati, da A.A. ni dala veljavnega pooblastila. Zato ta judikat ne more biti uporabljen v tem konkretnem primeru. Kot sta skladno izpovedala tožnik in priča A.A., je med njima obstajalo ustno pooblastilno razmerje za sprejemanje vseh pisanj, ki pridejo na naslov B., kraj C. Še več, tožena stranka je sodišču predložila celo vročilnici iz kasnejšega postopka, ki izkazujeta takšno stalno pooblastilno razmerje in pojasnila, da sicer takšen poseben način vročanja deluje. Poleg tega sta v dosjeju vsaj še dve vročilnici iz predhodnih postopkov, iz katerih prav tako izhaja takšno utečeno pooblastilno razmerje (vročilnica za odločbo z dne 6. 9. 2016 in za vabilo na senat invalidske komisije I. stopnje za dne 19. 7. 2016). Ker do napak pri vročanju po prepričanju tožene stranke ni prišlo, ne pride v upoštev uporaba določbe 98. člena ZUP in ugotavljanje dejstva, kdaj je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. Zato tožena stranka s strani tožnika zatrjevanega dejstva, da je pisanje prejel 9. 6. 2018 v BiH, niti ni bila dolžna prerekati, saj ni pravno relevantno, poleg tega pa bi bilo lahko takšno prerekanje zgolj in samo pavšalno. Nenazadnje sodišče niti v okviru materialnega procesnega vodstva ni nakazalo na morebitno uporabo določbe 98. člena ZUP. Poleg tega je sodišče imelo tožnika in pričo celo možnost zaslišati v zvezi s tem in razčistiti, kdaj se je tožnik dejansko seznanil z odločbo z dne 30. 5. 2018. Meni, da za odločitev v tem socialnem sporu ni pravno relevantno, kdaj se je tožnik dejansko seznanil s pisanjem. Nepravilno je pravno naziranje sodišča, da bi moralo pooblastilo za vročanje biti podano v pisni obliki. Kot izhaja iz stališča teorije in kar sodišče ugotavlja tudi samo, je bil namen novele ZUP-E ravno poenostaviti vročanje po pooblaščencu za vročitve. Tako od uveljavitve novele ZUP-E domnevni pooblaščenec ne potrebuje več pisnega potrdila stranke, temveč zadošča njegova ustna izjava, da je pooblaščen ter podpis vročilnice, pri čemer vročevalec preveri zgolj njegovo istovetnost. Takšno stališče je zavzeto tudi v sklepu VSC, EPVDp 2/2018 z dne 16. 1. 2018. Postopanje vročevalca, ki bi ob vročanju pooblaščencu za vročitve od njega zahteval pisno pooblastilo, bi bilo v izrecnem nasprotju z veljavno določbo drugega odstavka 89. člena ZUP. Vztraja, da je določba drugega odstavka 89. člena ZUP specialna določba, ki se nanaša izključno na enega izmed posebnih primerov vročanja v upravnem postopku in za utemeljevanje obličnosti oziroma obligatorne pisnosti pooblastila ne morejo priti v upoštev splošne določbe Obligacijskega zakonika, ki se nanašajo na pooblastilo v splošnem pomenu. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na Splošne pogoje izvajanja univerzalne poštne storitve, ki so zgolj interni akt. Določba drugega odstavka 89. člena ZUP je jasna in za razliko od 4., 5. in 6. odstavka 143. člena ZPP, ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ker je izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je posledično upoštevaje načelo uspeha v pravdi, nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Podredno tožena stranka nasprotuje priznanim stroškom postopka tudi v primeru, če bi bila odločitev sodišča o odpravi odločbe tožene stranke z dne 29. 10. 2018 ter sklepa z dne 17. 7. 2018, pravilna. Neuspeh v smislu določbe 154. člena ZPP pomeni namreč tako zavrnilna sodba kot tudi sklep o zavrženju tožbe. Šteti gre torej, da je tožeča stranka v delu, v katerem je bila tožba zavržena, v pravdi propadla, česar pa sodišče ni upoštevalo in je priznalo stroške postopka v celoti. Poleg tega je sodišče neutemeljeno priznalo stroške za poročilo, ki je že vsebovano v drugih postavkah.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam toženca in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba tožnika je neutemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožbi ne uveljavljata.

6. V obravnavanem primeru je pomembno ali je tožnik pravočasno vložil pritožbo zoper prvostopno odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 30. 5. 2018 in ali sta izpodbijana upravna akta toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 17. 7. 2018 in iste opravilne številke z dnem 29. 10. 2018 pravilna in zakonita. S slednjim sklepom z dne 17. 7. 2018, potrjenim z dokončno odločbo z dne 29. 10. 2018, je toženec pritožbo tožnika vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 30. 5. 2018 zavrgel, ker je štel, da je vložena po poteku pritožbenega roka in prepozna. V zvezi s tem je za pritožbeno rešitev zadeve bistvena ugotovitev, ali je bila odločba toženca z dne 30. 5. 2018 pravilno vročena in od kdaj prične teči rok za pritožbo.

7. Pravna podlaga za odločitev je v zvezi z 11. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) podana v 89. členu ZUP, ki ga je v celoti in pravilno citiralo že sodišče prve stopnje.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinske dokumentacije, konkretno iz dopisa Pošte Slovenije d. o. o. z dne 5. 7. 2018 ter vročilnice, je razvidno, da je bila odločba toženca z dne 30. 5. 2018 vročena na podlagi 89. člena ZUP po pooblaščencu za vročitve A.A. Ta je dne 4. 6. 2018 prevzel odločbo toženca z dne 30. 5. 2018 ter svoj prejem potrdil s podpisom. Nadalje iz vročilnice izhaja izjava pooblaščenca A.A., naslov B., v kraju C., da ga je tožnik D.D. pooblastil za prevzem navedenega pisma. Istovetnost pooblaščenca je bila ugotovljena z osebnim dokumentom in vpisana številka osebne izkaznice. Prav tako iz dokumentacije v spisu izhaja podatek Pošte Slovenije d. o. o. o postopku vročitve po ZUP pisma E., to je odločbe toženca z dne 30. 5. 2018. Pismonoša je dne 31. 5. 2018 pismo poizkušal vročiti na naslovu tožnika B., C. Ker vročitev ni bila mogoča, je v hišnem predalčniku pustil sporočilo o prispelem pismu, pismo pa je bilo nato dne 4. 6. 2018 izročeno na pošti C. Prevzem pisma je potrdil A.A.

9. Na podlagi skladne izpovedbe tožnika in A.A. je sodišče ugotovilo, da je tožnik A.A. ustno pooblastil za prevzem pošiljk na njunem skupnem naslovu v Sloveniji, ni pa ga za sprejem pošiljk pisno pooblastil.

10. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje teorija navaja, da od januarja 2008 domnevni pooblaščenec za vročanje ne potrebuje več niti pisnega pooblastila stranke, zadošča njegova izjava (ustna in podpis vročilnice), da je pooblaščen, pri čemer vročevalec le preveri istovetnost te osebe. Vročanje (domnevnemu) pooblaščencu je poleg tega povsem neomejeno, saj ni vezano zgolj na družinske člane. Pri tem pa takšna pravila vročanja veljajo tudi za odločbe, sklepe in dokumente, za katere je mogoče v zakonitih rokih vložiti pravna sredstva. Smiselno enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 78/2015 z dne 12. 4. 2017, da je bil glede na obrazložitev predloga spremembe ZUP-E, namen spremembe drugega odstavka 89. člena ZUP poenostavitev vročanja dokumentov pooblaščencem strank v upravnem postopku. Hkrati se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v citirani sodbi postavilo na stališče, da se drugi odstavek 89. člena ZUP lahko ustavno skladno razlaga le, če se stranki (naslovniku) dovoli nasprotni dokaz, da pooblastila ni dala in dokazovanje, da je bila vročitev dejansko opravljena (98. člen ZUP).

11. Po izvedenih dokazih, ko je sodišče prve stopnje zaslišalo A.A. in tožnika in mu dalo možnost, da je pojasnil okoliščine o pooblastilu za vročanje dano A.A., je sodišče prve stopnje na podlagi njunih skladnih izpovedb zaključilo, da je tožnik A.A. ustno pooblastil in ker ga ni pooblastil pisno za sprejemanje vseh pisanj, ki pridejo na naslov B., C., štelo, da A.A. ni imel veljavnega pooblastila za prevzem pošiljke prvostopenjske upravne odločbe z dne 30. 5. 2018. Takšno stališče je v nasprotju z določbo 89. člena ZUP in tudi s stališčem pravne teorije ter namenom novele ZUP-E. Določba drugega odstavka 89. člena ZUP je specialna določba, ki se nanaša na enega izmed posebnih primerov vročanja v upravnem postopku, ki obličnosti oziroma pismenosti pooblastila za vročanje ne določa in tudi obličnost in pismenost določena v Obligacijskem zakonu (Ur. l. RS, št. 83/2011 s spremembami, v nadaljevanju OZ) za ta postopek sploh ni uporabljiva. Določba drugega odstavka 89. člena ZUP tudi ni v neskladju z ustavo, še posebej, če je stranki omogočen nasprotni dokaz, kot v konkretnem primeru. Drugačno stališče velja le v primeru napak pri vročanju, do katerega pa v konkretnem primeru ni prišlo. Kot pravilno poudarja tudi sodišče prve stopnje, v ZUP ni posebnih določb o obliki, v kateri mora biti dano pooblastilo za sprejem pisanj. Pisno ali ustno pooblastilo na zapisnik izrecno predpisuje le v zvezi z zastopanjem stranke po drugi osebi, ne pa za vročanje pisanj. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi, ko gre za vprašanje vročanja pisanj po pooblaščencu, ne pa za zastopanje stranke v postopku, zmotno štelo, da mora pooblaščenec za vročanje imeti pisno pooblastilo ali pooblastilo na zapisniku.

12. Glede na vse obrazloženo je šteti, da je bila odločba toženca z dne 30. 5. 2018 pravilno vročena A.A., pooblaščencu za vročanje dne 4. 6. 2018. Od prvega naslednjega dne od vročitve dne 4. 6. 2018, je pričel teči 15-dnevni rok za pritožbo, ki se je iztekel v torek 19. 6. 2018. Pritožbo vloženo dne 20. 6. 2018 zoper prvostopno odločbo z dne 30. 5. 2018 je toženec kot prepozno pravilno zavrgel s sklepom z dne 17. 7. 2018 ter pravilno z odločbo z dne 29. 10. 2018 pritožbo zavrnil.

13. Izpodbijani upravni odločbi toženca sta torej pravilni in zakoniti. Posledično je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo citiranih odločb zavrnilo. Hkrati je glede na izid postopka spremenilo tudi stroškovni sklep in sicer na podlagi 154. člena ZPP tako, da tožnik, ker v postopku ni uspel delno sam trpi stroške postopka do dneva odobritve brezplačne pravne pomoči, od 22. 11. 2019, ko mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč z odločbo Bpp 581/2019 z dne 25. 11. 2019 pa gredo stroški postopka v breme proračuna Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

14. Na podlagi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo, pritožbi toženca pa ugodilo. Hkrati je v skladu s 165. členom v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe, ker z njo ni uspel, prav tako pa stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer prispeval k razjasnitvi sporne zadeve.

Datum zadnje spremembe:

13.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 157/2000
• VSL sklep I Kp 1124/2005
• VSK sklep II Cpg 109/2006