VDSS Sodba Psp 200/2020

Jedro

Neutemeljen je pritožbeni ugovor stranskega intervenienta, da je sodišče v izreku izpodbijane sodbe prekoračilo tožbeni zahtevek, saj nobena stranka ni zahtevala, da mora delodajalec tožeči stranki zagotoviti ustrezno delo. Že na podlagi zakona obstoji obveznost delodajalca, da mora delovnemu invalidu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi na ustrezno delovno mesto.

Določilo 69. člena ZDSS-1 določa vstop tretje osebe kot soudeleženca, kar dejansko velja po vsebini za določbe o stranskemu intervenientu v 199. členu ZPP. Takšen položaj pridobi tretja udeležena oseba zato, ker bi lahko ureditev spornega razmerja posegla v pravice ali na zakon oprte neposredne koristi tretje osebe. Pravni učinek sodbe se ne glede na dejstvo, ali to delodajalec želi ali ne, razširja tudi nanj.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbene stroške nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo II. in III. točko izreka odločbe tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 28. 2. 2019 in tožečo stranko razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 2. 8. 2018 dalje, ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko na drugem delu, s stvarnimi razbremenitvami. Stranskemu intervenientu je naložilo realizacijo pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 2. 8. 2018 dalje pa je zavrnilo ter odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Pritožujeta se tožeča stranka in stranski intervenient na strani tožeče stranke. Tožeča stranka se pritožuje zoper 2., 3., 4. in 5. točko izreka sodbe iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločitev o stroških postopka. Predlaga, da sodišče v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje zadevo v novo sojenje. Sodišče je v celoti oprlo svojo odločitev na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B., ki je ugotovilo, da je tožnikova delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za več kot 50 %, kar je napačno. Bistveno je, da se je od datuma obravnave pri IK I. stopnje tožeči stranki bistveno zmanjšala vrednost njene pljučne funkcije. Takrat je vrednost pljučne funkcije znašala 42 %, od takrat dalje pa se je vrednost bistveno zmanjševala. Iz izvida z dne 3. 7. 2019 je razvidno, da je ta znašala le še 29 %. Vrednost parametra pljučne funkcije je bistvena za obseg in stopnjo tožnikove telesne zmogljivosti, kar se odraža tudi v njegovi preostali delovni zmožnosti. Izvedenski organ, ki sicer povzema vsebino izvida z dne 3. 7. 2019, se do njega neposredno ne opredeli. Ker je razvidno, da je bila pljučna funkcija tožeče stranke v času izdelave izvedenskega mnenja IK I. stopnje na bistveno višjem nivoju kot v času odločanja pred sodiščem prve stopnje, je odločitev sodišča napačna. Zaradi navedenega je potrebno dopolniti dokazni postopek v tej smeri. Nepravilna je odločitev tudi iz stroškovnega vidika, saj z zavrnitvijo zahtevka za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti niso nastali nikakršni dodatni stroški. Potrebne stvarne omejitve so opredeljene drugače kot jih je tožena stranka opredelila v svoji odločbi. Tožeči stranki bi morali biti priznani takšni stroški postopka, kot jih je priglasila.

3. Stranski intervenient na strani tožeče stranke se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper 3. točko izreka izpodbijane sodbe. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do izrecnih navedb stranskega intervenienta, da je dejavnost intervenienta obdelava kovin in plastičnih mas, ob kateri pride do škodljivih vplivov za tožnika ter da stranski intervenient nima delovnega mesta, na katerem bi tožeča stranka lahko kot delavec opravljala drugo delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, z ustreznimi razbremenitvami. Prav tako ni podane podlage za 3. točko izpodbijanega izreka, ko je stranskemu intervenientu naložena obveznost zagotovitve pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Ker se sodišče ni opredelilo do razlogovanja stranskega intervenienta, je podana bistvena kršitev določb postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker tožeča stranka v svojem pravo varstvenem zahtevku zoper stranskega intervenienta ni uveljavljala zagotovitve ustreznega delovnega mesta, je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Stranski intervenient ni bil pravdna stranka tega postopka, zato se nanj sodba ne more raztezati, naložitev takšne obveznosti je izven tožbenega zahtevka in nima veljavne niti materialne niti procesne podlage, zato je potrebno 3. točko izreka odpraviti ali v tem delu sodbo razveljavi in vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijane dele sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in razlogovanjem sodišča prve stopnje. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 28. 2. 2019, s katero je bila odpravljena prvostopna odločba in tožeča stranka razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delo v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 2. 8. 2018 dalje, s stvarnimi razbremenitvami. Delodajalcu je bilo naloženo zagotoviti tožeči stranki pravico do premestitve na drugo ustrezno delo. O odmeri delnega nadomestila bo odločeno s posebno odločbo tožene stranke.

Pritožba tožeče stranke

7. Tožeča stranka ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe. Pritožnikova navedba, da sodba ne sledi dejanskemu tožnikovemu zdravstvenemu stanju v času sodnega odločanja, ne more biti upoštevna, saj sodišče v predmetnem sporu lahko presoja zdravstveno stanje tožeče stranke do dneva dokončne odločbe tožene stranke. Morebitna kasnejša zdravstvena poslabšanja so lahko le predmet novega predloga oziroma postopka pri toženi stranki.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev glede nepravilne odločitve o stroških postopka, saj je tožeča stranka dejansko zahtevala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Sodišče je s svojo odločitvijo zaradi jasnosti in pravilne formulacije priznane pravice poseglo v izpodbijano odločbo. Upoštevajoč določilo drugega odstavka 154. člena ZPP, je glede na doseženi uspeh sodišče pravilno odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške.

Pritožba stranskega intervenienta

9. Neutemeljen je pritožbeni ugovor stranskega intervenienta, da je sodišče v 3. točki izreka izpodbijane sodbe prekoračilo tožbeni zahtevek, saj nobena stranka ni zahtevala, da mora delodajalec tožeči stranki zagotoviti ustrezno delo. Že na podlagi zakona obstoji obveznost delodajalca, da mora delovnemu invalidu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi na ustrezno delovno mesto.¹ V kolikor delodajalec ugotovi, da ustreznega dela, delovnemu invalidu ne more ponuditi, skladno s 40. členom Zakona o zaposlitvi in rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 167/2007 s spremembami), po predhodni pridobitvi mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi,² obstoječo pogodbo o zaposlitvi odpove. Ker mora delodajalec že na podlagi zakonskih določil delovnega invalida zaposliti, skladno z ugotovljeno invalidnostjo, sodišče s svojo odločitvijo v 3. točki izreka sodbe tožbenega zahtevka ni prekoračilo.

10. Nenazadnje izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, da jo ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče se je ustrezno opredelilo do vseh (dejanskih ali pravnih) relevantnih navedb, zaradi česar ni podana uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne gre za absolutno bistveno kršitev, če se sodišče ni opredelilo do navedb in izvajanj, ki za razsojo zadeve niso odločilna, to še zlasti, ker gre v bistvu za nestrinjanje z uporabo materialnega prava, pravno naziranje pritožnika pa je zmotno in nesprejemljivo.

11. Sodišče je pridobljeno izvedensko mnenje pravilno v celoti sprejelo kot podlago za svoje dejanske zaključke, saj ga je ocenilo kot popolno in jasno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pojasnjeni razlogi v izvedenskem mnenju omogočajo njihov preizkus, prav tako pa ni najti logičnih napak ali notranjih oziroma zunanjih neskladij. Sodišče je celotno argumentacijo sodbe usmerilo v izkazovanje, zakaj bi tožeča stranka lahko opravljala delo krajši delovni čas 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, s priznanimi stvarnimi razbremenitvami, zaradi česar ni utemeljena pavšalna navedba, da se sodišče ni opredelilo do izrecnih navedb stranskega intervenienta, da ima dejavnost tožeče stranke škodljive vplive tudi za tožečo stranko.

12. Določilo 69. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZDSS) določa vstop tretje osebe kot soudeleženca, kar dejansko velja po vsebini za določbe o stranskemu intervenientu v 199. členu ZPP. Takšen položaj pridobi tretja udeležena oseba zato, ker bi lahko ureditev spornega razmerja posegla v pravice ali na zakon oprte neposredne koristi tretje osebe. Pravni učinek sodbe se ne glede na dejstvo, ali to delodajalec želi ali ne, razširja tudi nanj. Zato je neupravičena pritožbena navedba, da se na tožnikovega delodajalca ne morejo raztezati učinki sodbe.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo (353. člen ZPP) in sklep o sodnih stroških (2. točka 365. člena ZPP).

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, nosi sama svoje stroške postopka pritožbe.

-------------------------------
¹ Na katerem upošteva vse omejitve, ki so bile tožeči stranki zaradi zdravstvenih razlogov z odločbo priznane.
² Procesna predpostavka ter pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Datum zadnje spremembe:

13.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 83/2022
• VDSS Sodba Psp 247/2022
• VDSS Sodba Psp 384/2017