VDSS Sodba Psp 55/2020

Jedro

Na podlagi pravnomočne odločitve o lastnosti zavarovanca in upravičenosti le do sorazmernega dela pokojnine, je odpadla pravna podlaga za izplačevanje starostne pokojnine v polnem znesku.

Pritožbeni očitek, da gre za neenakopravno obravnavo uživalcev pokojnine z drugimi, ki opravljajo določeno delo in zavarovanje za njih ni obvezno, tako ni utemeljen. Že Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 202/2017 z dne 6. 3. 2018 izpostavilo, da v okviru pravice do socialne varnosti Ustava RS v drugem odstavku 50. člena nalaga državi ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in skrb za njegovo delovanje. Zakonodajalec določa pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz tega zavarovanja, ima pa tudi dolžnost, da zakonodajo spreminja, če to narekujejo spremenjena družbena razmerja. Slednje pomeni, da zakonodajalec lahko enak pravni položaj pravnih subjektov v različnih zaporednih časovnih obdobjih uredi različno, kar samo po sebi ne pomeni kršitve 2. člena Ustave RS. V pokojninsko zavarovanje je vgrajeno načelo nezdružljivosti opravljanja kakršnega koli dela ali dejavnosti in hkratnega uživanja pravic iz tega zavarovanja. Z ZPIZ-2 je bila ukinjena možnost opravljanja dela oziroma dejavnosti v celoti in hkratnega uživanja polne pokojnine. Izjeme kombinacije dela oziroma opravljanja dejavnosti in prejemanja dela pokojnine ureja ZPIZ-2 za zavarovance, ki pričnejo opravljati delo oziroma dejavnost, ki je podlaga za obvezno zavarovanje iz 14., 15., 16. in 17. člena zakona, to je za vse tako imenovane aktivne statuse. Dvojni status je urejen preko pravice do delne pokojnine, ponovnega vstopa v zavarovanje in izplačevanje sorazmernega dela že priznane pokojnine ter izplačila 20 % starostne ali predčasne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 1. 7. 2016 in odločba št. ... z dne 8. 4. 2016.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka smiselno iz vseh pritožbenih razlogov. Povzela je potek predhodnih sodnih postopkov o ugotovitvi lastnosti zavarovanca iz naslova opravljanja pridobitne dejavnosti po določbi 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in o nadaljnjem izplačevanju pokojnine v sorazmernem delu. Slednje odločbe tožene stranke so posledično pripeljale do izdaje odločb, ki jih v tem sporu izpodbija. Z ravnanjem tožene stranke so ji bile kršene temeljne človekove socialne in ekonomske pravice. Kršena je ustavna pravica zaupanja v pravno in socialno državo iz drugega člena Ustave RS, pravica do zasebne lastnine, pravica do socialne varnosti ter pravica enakosti iz 14. člena Ustave RS ter prepoved retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS. Vsa leta je bila prisiljena plačevati prispevke v pokojninski sklad z namenom, da ji bo v skladu z zakonom zagotovljena celotna pokojnina. Sedaj so ji, zaradi napačnega pojmovanja podjetniške pobude, že priznano pravico do pokojnine v višini 847,33 EUR neutemeljeno znižali na sorazmerni del v višini 635,50 EUR. Na podlagi odločb o upravičenosti le do izplačila sorazmernega dela pokojnine od 1. 1. 2016 v višini 423,66 EUR, je v nasprotju s 155. členom Ustave RS prišlo do preplačila, ki ga toženka zahteva sedaj nazaj. Glede na zakonsko ureditev v drugih državah EU, je ureditev v ZPIZ, čeprav ni v neskladju z našo Ustavo, v nasprotju z Evropsko konvencijo o temeljnih človekovih pravicah. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in odpravi sodbe sodišč in odločbe tožene stranke, jih opredeli kot nične in toženi stranki naloži povračilo že izplačanega preplačila v čim krajšem času.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do zatrjevanih procesnih kršitev niti do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 1. 7. 2016 in odločbe št. ... z dne 8. 4. 2016, s katerima je bilo ugotovljeno preplačilo iz naslova izplačevanja starostne pokojnine v višini 423,66 EUR za obdobje od 1. 1. 2016 do 29. 2. 2016.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v določbi 194. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), ki jo je pravilno v celoti citiralo že sodišče prve stopnje. Citirana določba napotuje na uporabo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ), po kateri je skladno z določbo 190. člena dolžan tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega to vrniti.

7. Izpodbijana sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožnikovo izvajanje potrebno poudariti zgolj naslednje.

8. V zadevi je sporno ali je tožena stranka, glede na odločbo št. zadeve ... št. dosjeja ... z dne 4. 3. 2016¹ upravičena zahtevati nazaj preplačilo iz naslova preveč izplačanih pokojnin, saj je bila tožeči stranki pravnomočno z odločbo z dne 21. 7. 2011 priznana pravica do starostne pokojnine.²

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in procesne dokumentacije, ki tvori podlago izpodbijane sodbe, izhaja, da je tožeča stranka na podlagi odločbe št. ... z dne 21. 7. 2011 uživalec sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 840,60 EUR od 6. 5. 2011 dalje. Ob uveljavitvi sprememb ZPIZ-2 od 1. 1. 2016, bi tožnik glede na dejstvo, da je bil v sodnem registru od 1. 1. 1995 vpisan kot samostojni podjetnik firme A.A. s. p., moral svoj status uskladiti. Ker tožeča stranka kljub pozivu toženca svojega dvojnega statusa ni uskladila pravočasno, je toženec po uradni dolžnosti z odločbo št. ... št. dosjeja ... z dne 2. 3. 2016 potrjenega z odločbo št. zadeve ... št. dosjeja ... z dne 11. 4. 2016 pri njemu ugotovil lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti po določbi 15. člena ZPIZ-2 za 10 ur na teden. Z odločbo št. zadeve ... št. dosjeja ... z dne 4. 3. 2016 potrjeno z odločbo št. zadeve ... št. dosjeja ... z dne 14. 6. 2016 je odločil o izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine v višini 635,50 EUR na mesec.³

10. Odločitev tožene stranke o lastnosti zavarovanca iz naslova samostojnega podjetnika posamezne firme A.A. s. p. in o izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine je postala pravnomočna s sodbo VDSS Psp 54/2020 z dne 27. 5. 2020.

11. S tem je odpadla pravna podlaga za izplačevanje starostne pokojnine v obdobju od 1. 1. 2016 v celotnem znesku 840,60 EUR in je tožnik upravičen le do zneska 635,50 EUR. Upoštevajoč, da je bilo o statusu zavarovanca že pravnomočno odločeno, za pritožbeno rešitev zadeve niso pomembni pritožbeni ugovori v zvezi z ugotovitvijo lastnosti zavarovanca niti ne o sporni pravni podlagi izplačevanja starostne pokojnine le v sorazmernem delu, kar je za rešitev sporne zadeve ključnega pomena. Na podlagi pravnomočne odločitve o lastnosti zavarovanca in upravičenosti le do sorazmernega dela pokojnine, je namreč odpadla pravna podlaga za izplačevanje starostne pokojnine v polnem znesku.

12. Ker je bil tožnik v spornem obdobju od 1. 1. 2016 do 29. 2. 2016 upravičen do izplačevanja starostne pokojnine le v višini 635,50 EUR na mesec, prejemal pa je starostno pokojnino v višini 840,60 EUR, je prišlo do preplačila v višini 423,66 EUR. Da je takšen znesek preplačila pravilen se je sodišče prve stopnje prepričalo ob pogledu v listine v spisu, čemur pa tožnik niti ni ugovarjal.

13. Glede ostalih pavšalnih pritožnikovih navedb glede kršitve ustavnih pravic in pravic iz Evropske konvencije o temeljnih človekovih pravicah se je že sodišče prve stopnje poglobljeno opredelilo v 11. točki obrazložitve sodbe. Nenazadnje je neutemeljenost pritožbenih zatrjevanj o kršitvah ustavnih pravic pojasnilo že VDSS v sodbi Psp 54/2020 z dne 27. 5. 2020.⁴ Tudi v predmetnem postopku ni prišlo do kršitev v tej pritožbi ponovno izpostavljenih istih ustavnih pravic.

14. Pritožbeni očitek, da gre za neenakopravno obravnavo uživalcev pokojnine z drugimi, ki opravljajo določeno delo in zavarovanje za njih ni obvezno, tako ni utemeljen. Že Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 202/2017 z dne 6. 3. 2018 izpostavilo, da v okviru pravice do socialne varnosti Ustava RS v drugem odstavku 50. člena nalaga državi ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in skrb za njegovo delovanje. Zakonodajalec določa pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz tega zavarovanja, ima pa tudi dolžnost, da zakonodajo spreminja, če to narekujejo spremenjena družbena razmerja. Slednje pomeni, da zakonodajalec lahko enak pravni položaj pravnih subjektov v različnih zaporednih časovnih obdobjih uredi različno, kar samo po sebi ne pomeni kršitve 2. člena Ustave RS. V pokojninsko zavarovanje je vgrajeno načelo nezdružljivosti opravljanja kakršnega koli dela ali dejavnosti in hkratnega uživanja pravic iz tega zavarovanja.⁵ Z ZPIZ-2 je bila ukinjena možnost opravljanja dela oziroma dejavnosti v celoti in hkratnega uživanja polne pokojnine. Izjeme kombinacije dela oziroma opravljanja dejavnosti in prejemanja dela pokojnine ureja ZPIZ-2 za zavarovance, ki pričnejo opravljati delo oziroma dejavnost, ki je podlaga za obvezno zavarovanje iz 14., 15., 16. in 17. člena zakona, to je za vse tako imenovane aktivne statuse. Dvojni status je urejen preko pravice do delne pokojnine, ponovnega vstopa v zavarovanje in izplačevanje sorazmernega dela že priznane pokojnine ter izplačila 20 % starostne ali predčasne pokojnine.

15. Načelo enakosti pred zakonom pomeni, da predpis ne sme samovoljno urejati različno enakih dejanskih položajev subjektov. Pokojninsko zavarovanje je razen v zakonu določenih izjem obvezno.⁶ Zakonodajalec pa določi pogoje, pod katerimi se šteje, da upokojenec ne opravlja dejavnosti in da zavarovanje na tej podlagi ni obvezno. V tem primeru opravljanje dejavnosti ne vpliva na njegovo uživanje pokojnine. Za vse aktivne statuse velja enaka ureditev, da se v primeru, ko začnejo ponovno delati oziroma opravljati dejavnost v omejenem obsegu izplačuje le sorazmerni del pokojnine. Upokojenci pa lahko opravljajo tudi začasno in občasno delo, osebno dopolnilno in kratkotrajno delo, dopolnilno dejavnost na kmetiji ali delo v okviru drugega pravnega razmerja pa se jim pokojnina sorazmerno ne zmanjša, saj ne delajo dela oziroma dejavnosti, ki je podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavarovanje je torej obvezno za tiste, ki bolj ali manj trajno opravljajo neko delo, aktivnost ali dejavnosti in kar narekuje obvezno zavarovanje. Pri drugih oblikah pa gre za razmerja, ko niso podani elementi delovnega razmerja in ko ne gre za opravljanje dela, ki ni določeno kot sestavni del poslovanja in se ne opravljajo kot stalno in nepretrgano delo.⁷ Ker gre za različne položaje je tudi utemeljena različna normativna ureditev kar pomeni, da ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve 14. člena Ustave RS. Navedena zakonska ureditev Ustavno ni sporna, kar je potrdilo tudi Ustavno sodišče.

16. Na obširna razlogovanja tožeče stranke ni odveč spomniti, da je sodobna socialna država uvedla varnost dohodka za obdobje, ko posameznik ni pridobitno sposoben zaradi starosti. Domneva se, da ko posameznik pride v določena leta, zaradi starosti ni več zmožen ustvarjati, zato je lahko upravičen do dajatev v starosti. Na ta način se zagotavlja kontinuiteta izgubljenega zaslužka, ki ga je posameznik ustvarjal z delom pred upokojitvijo (bolj ali manj sorazmerno) za zagotovitev socialne varnosti takega posameznika. Pri socialno pokojninskih zavarovanjih gre za poudarjeno solidarnost, ne za čisti zavarovalni princip.⁸ Takšna ureditev sledi načelu, na katerem slonijo socialna zavarovanja, da se z denarnim nadomestilom oziroma s pokojnino nadomešča izpadla plača ali dohodek. Slednje je določeno tudi v zakonu, saj je prenehanje obveznega zavarovanja zaradi prenehanja zaposlitve ali opravljanja samostojne ali druge dejavnosti pogoj za pridobitev pokojnine. Veljajo pa tudi posebej predpisane izjeme, kot je že bilo pojasnjeno v 14. in 15. točki obrazložitve.

17. Z argumentacijo sodišča v 12. točki obrazložitve sodbe, da ni podana kršitev retroaktivnosti iz 155. člena Ustave in nedovoljenega posega v pravnomočno priznano pravico do pokojnine, pritožbeno sodišče popolnoma soglaša. Dodaja le, da institut pravnomočnosti varuje priznano pravico v okviru ugotovljene dejanske in uporabljene pravne podlage v pravnomočni odločbi. Pravica je vezana na izpolnjevanje zakonskih kriterijev, ki so časovno določeni in se lahko s časom spremenijo tako, da pogojev za priznanja pravice ni več. Zaradi spremenjenih okoliščin je tako lahko odločiti o prenehanju pravice za nazaj.⁹

18. Ker je Ustavno sodišče RS pri presoji ustavne skladnosti določb zakonov s področja socialne varnosti že večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec pri urejanju pravic iz sistema socialne varnosti široko polje odločanja oziroma normiranja, po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ni uspešno dokazala kršitev ustavnih pravic, temeljnih človekovih pravic iz Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah ter kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Priznana pravica le do sorazmernega dela starostne pokojnine v višini 635,50 EUR na mesec od 1. 1. 2016 dalje.
² Sorazmerni del v višini 840,60 EUR z uskladitvami od 6. 5. 2011 dalje.
³ Namesto prej predhodno priznanega zneska pravice do pokojnine v višini 840,60 EUR.
⁴ Ko je odločalo o tožnikovi pritožbi v sporu glede lastnosti zavarovanca in upravičenosti do izplačila le sorazmernega dela pokojnine v relevantnem obdobju.
⁵ To je aktivnega in pasivnega statusa hkrati.
⁶ To pomeni, da ni odvisno od volje posameznika temveč se mora vsak zavarovati, ko se zaposli oziroma, ko prične opravljati določeno samostojno dejavnost.
⁷ Sodba VS RS VIII Ips 202/2017 z dne 6. 3. 2018.
⁸ Pravica do pokojnine je sicer vezana na vplačane prispevke bodočih upravičencev do pokojnine in država ne more neutemeljeno posegati v pravico do pokojnine tako, da pravica ne bi imela več narave pokojnine iz obveznega zavarovanja ali celo ukiniti pravice do pokojnine, ki nastane na podlagi vplačanih prispevkov in drugih pogojev določenih z zakonom. Lahko pa spremembe ekonomskih in socialnih razmer v državi vplivajo na utemeljene spremembe v pogojih za pridobitev pokojnine in pri odmeri pokojnine, kjer je država po drugem odstavku 50. člena Ustave RS zadolžena, da skrbi za delovanje obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, če se utemeljeno ugotovi, da je delovanje sistema neposredno ogroženo, je država dolžna ukrepati.
⁹ V sodbi VS RS Ips 4/2012 z dne 4. 9. 2012 je poudarjeno, da kadar gre za ugotovitveno odločbo, ki samo ugotavlja prenehanje pravice, lahko učinkuje za nazaj (ex tunc) od nastanka dejstva, ki je pomembno za nastanek pravnega razmerja. Kadar spremenjeni pogoji nastopijo po izdaji pravnomočne odločbe v njej ne morejo biti vsebovani in niti ne varovan pravni položaj subjekta glede na spremenjene okoliščine in zahtevati, da bo le ta vedno enak, če se lahko pravica spremeni zaradi dejstev nastalih v prihodnosti.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 305/2016
• VDSS sodba Psp 442/2016
• VDSS sodba Psp 187/2011