VDSS Sodba Psp 109/2020

Jedro

Pri porazdelitvi vzroka invalidnosti gre za oceno, ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto, ne pa za natančen matematični izračun. Za slednjega ni niti podanih kriterijev, ki bi omogočali eksaktno preverljiv matematičen preračun. Zato nadaljnje podrobnejše razčlenjevanje v smeri katera posamična bolezen v točno kolikšnem odstotku vpliva na invalidnost, ne more prispevati k jasnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja. Vsak posameznik je svoja celota in ravno iz tega razloga je sodišče imenovalo izvedenski organ, kjer sta kot člana sodelovala izvedenca s področja tožnikovih težav.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 10. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 22. 4. 2014 v delu, kjer je kot vzrok invalidnosti 60 % navedena bolezen. Odločilo je, da je invalidnost tožnika v 30 % podana zaradi posledic poklicne bolezni in v 30 % zaradi posledic bolezni. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za priznanje višjega odstotka invalidnosti kot posledice poklicne bolezni. Hkrati je toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 896,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se v delu, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika glede ugotovitve višjega odstotka invalidnosti kot posledice poklicne bolezni, pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter naloži v plačilo stroške tega postopka. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnik je povzel potek upravnega in sodnega postopka ter opozoril, da med strankama ni sporno, da je vzrok invalidnosti v 40 %, ki se nanaša na diagnozo radioulnarna artroza levo (bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost) poškodba pri delu, sporen je vzrok tožnikove invalidnosti v preostalih 60 %. Vprašanje ostaja ali je invalidnost v tem delu posledica poklicne bolezni ali bolezni. Glavni bolezni kadilska pljuča in kadilski bronhiolitis, ki bistveno vplivata na invalidnosti sta posledica poklicne bolezni. Tožena stranka nikjer v svojih odločbah ni opredelila, da na tožnikovo invalidnost vplivajo še kakšne druge bolezni, kot je bolezen lokomotornega aparata, GERB, ulkus, gastritis, hipertenzija, emfizem in kronični bronhitis. Tožena stranka je le ugotovila, da sta na tožnikovo invalidnost vplivali zgolj bolezen varilskih pljuč in kadilski bronhiolitis v 60 % in radioulnarna artroza levo kot poškodba pri delu v 40 %. Takšno je relevantno zdravstveno stanje tožeče stranke do izdaje dokončne odločbe (23. 10. 2014) in je predmet presoje v tem socialnem sporu. Ves čas postopka je bilo govora le o diagnozah varilskih pljuč in kadilskega bronhiolitisa kot bolezni ter radioulnarni artrozi levo kot poškodbi pri delu. Tožena stranka v sodnem postopku ni substancirano in konkretizirano navajala obstoja drugih bolezni, ki vplivajo na tožnikovo invalidnost, zato je potrebno pri ugotavljanju invalidnosti upoštevati le zgoraj tri navedene. Pomanjkanja trditvene podlage se ne more nadomestiti s sklicevanjem na mnenje izvedenca. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je napačno uporabilo 62. člen ZDSS-1, ko je izvajalo dokaze po uradni dolžnosti, kljub dejstvu, da za to niso obstajali zakonski pogoji. Lahko bi kvečjemu le razmejilo vzrok invalidnosti med varilskimi pljuči, ki predstavlja poklicno bolezen in kadilskim bronhiolitisom, ki predstavlja bolezen. Izvedenka pulmologinja je na naroku za glavno obravnavo 11. 12. 2019 pojasnila, da kadilski bronhiolitis na invalidnost ni vplival in da zgolj ta diagnoza ne bi terjala premestitve na drugo delovno mesto. Na tožnikovo invalidnost vpliva le poklicna bolezen, ker zahteva premestitev. Zmoten je materialnopravni zaključek sodišča, da je na invalidnost v 30 % vplivala bolezen, v 30 % pa poklicna bolezen. Pravilen je zaključek, da je na tožnikovo invalidnost v 60 % v celoti vplivala poklicna bolezen, ki je obstajala v času odločanja tožene stranke. Ugotovitev izvedenca MDPŠ, da je vzrok tožnikove invalidnosti 30 % bolezen in 30 % poklicna bolezen je nepravilna in nima nobene podlage v zdravstveni dokumentaciji. Zdravstvene težave GERB, hipertenzivna miokardiopatija, debelost in degenerativne spremembe ledvene hrbtenice, ki predstavljajo po mnenju izvedenca entiteto bolezni, niso bile ugotovljene v invalidskem postopku in niso bile upoštevane pri odločanju tožene stranke niti kot glavne bolezni, ki bistveno vplivajo na invalidnost niti kot bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost. Sodišče je napačno sledilo mnenju izvedenca MDPŠ. Sum v strokovnost izvedenca nakazuje že dejstvo, da je mnenje, za katerim je prvotno trdno stal, skozi postopek spreminjal. Izvedenčevo mnenje ni prepričljivo in vzbuja dvom. Ni jasne razlage, zakaj je njegova razmejitev vzroka invalidnosti na 40 % poškodba pri delu, 30 % poklicna bolezen in 30 % bolezen ter katere bolezni so točno zajete v teh odstotkih. Pri opredelitvi bolezni se izvedenec sklicuje tudi na kadilski bronhitis, za katerega pa je izvedenka pulmologinja povedala, da nikakor ni mogel vplivati na invalidnost pri tožniku in da premestitev tožeče stranke na drugo delovno mesto z ugodno mikroklimo terja diagnoza varilskih pljuč, zato ostale bolezni niso mogle vplivati na ugotovljeno invalidnost pri tožniku. Ker sodišče ni dopustilo dopolnitve izvedenskega mnenja oziroma ni imenovalo drugega izvedenca, je dejansko stanje ostalo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Morebitnih drugih kasnejših bolezni tožnika ni mogoče upoštevati pri vzroku invalidnosti, zato na invalidnost tožnika ne morejo vplivati. Ker tožniku ni bila dana možnost obravnavanja vprašanj, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvenega gradiva, je kršena določba pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo opozorila, da trditveno breme strank socialnega spora, v katerem se presoja invalidnost zavarovanca, ne seže tako daleč, da bi vsaka pravdna stranka morala zatrditi vse, na invalidnost vplivne diagnoze oziroma bolezenska stanja ter vzrok zanje. V sodnem postopku je ostalo tako sporno vprašanje, kaj je vzrok preostalega dela invalidnosti v 60 % in vprašanje, ali gre pri diagnozi varilskih pljuč za poklicno bolezen ali bolezen. Ker gre za medicinska vprašanja, je sodišče pravilno angažiralo izvedenca medicinske stroke. Da bolezenski del vzroka invalidnosti ne zajema varilskih pljuč, je izvedenec MDPŠ jasno navedel že na zaslišanju 15. 6. 2017, ko je kot bistvene bolezni, ki vplivajo na tožnikovo invalidnost navedel bolezen lokomotornega aparata, GERB, gastritis, hipertenzijo, emfizem in kronični bronhitis. Med varilskimi pljuči in tožnikovo invalidnostjo izvedenec takrat ni ugotovil vzročne povezave. Stališče tožeče stranke, da bi morale biti zatrjevane vse diagnoze oziroma zdravstvene težave tožeče stranke, bi vodilo do absurdnih situacij, ko bi sodišče, kljub strokovni oceni sodnega izvedenca povsem arbitrarno in mimo zaključkov izvedenca, opredeljevalo deleže med vzroki za invalidnost glede na trditvene teze pravdnih strank. S takšnim postopanjem bi sodišče kršilo določbo 61. člena ZDSS‑1 popolnoma in po resnici ugotoviti vsa sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Ne drži, da se zaradi pomanjkljivih trditev tožene stranke o drugih boleznih, tožeča stranka o drugih boleznih ni mogla opredeliti. Že ob zaslišanju 15. 6. 2017 je izvedenec MDPŠ jasno navedel vse bolezni, ki so utemeljevale zaključek, da je pri tožniku vzrok za invalidnost 60 % bolezen, pri čemer prvotno med temi boleznimi ni bilo varilskih pljuč. Obe stranki socialnega spora sta bili z zaključki izvedencev vsakokrat seznanjeni. Tudi Vrhovno sodišče (VS RS) je v svojem sklepu ugotovilo, da je potrebno odgovoriti na vprašanja, v kolikšnem delu vpliva na invalidnost poklicna bolezen, v kolikšnem pa druge bolezni, ki so pri tožniku nesporno podane in so nezdružljive z obremenitvami na delovnem mestu varilca. Gre za porazdelitev vzroka invalidnosti v višini 60 % med poklicno boleznijo in boleznijo. Če bi bilo stališče tožeče stranke glede trditvenega bremena pravilno, VS RS ne bi kot relevantnih upoštevalo zaključkov izvedenca, pač pa zgolj po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu zavrnilo revizijo in potrdilo sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča. Protispisna je trditev tožeče stranke, da bolezni, ki poleg varilskih pljuč vplivajo na tožnikovo invalidnost, niso obstajale v času predsodnega odločanja. Slednje je sodišče obrazložilo v 18. točki izpodbijane sodbe, ostala bolezenska stanja, ki vplivajo na invalidnost pa je izpostavil izvedenec MDPŠ že v prvem sodnem postopku na obravnavi 15. 6. 2017 in v nobeni fazi do tedaj ni bil problematiziran čas nastanka teh bolezenskih sprememb.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kot to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti do tistih, ki jih v pritožbi navaja tožeča stranka.

6. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 10. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 22. 4. 2014 v delu, kjer je kot vzrok invalidnosti v 60 % navedena bolezen. Sodišče je v tem socialnem sporu že odločalo s sodbo I Ps 2278/2014 z dne 15. 6. 2017 in zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izpodbijana odločba tožene stranke z dne 23. 10. 2014 v zvezi z odločbo z dne 22. 4. 2014 spremeni tako, da se besedna zveza 60 % bolezni nadomesti z besedno zvezo 60 % poklicne bolezni. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in kot vzrok invalidnosti v 60 % opredelilo poklicno bolezen.¹ VS RS je s sklepom VIII Ips 123/2018 z dne 19. 3. 2019 sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Soglašalo je z zaključkom VDSS, da je poklicna bolezen varilskih pljuč obstajala že v času ocene IK II. stopnje, nejasen pa je ostal vzrok, ki je bil z izpeljano diagnostiko ugotovljen naknadno. Glede na ugotovitev izvedenskega organa, da tožnik zaradi varilskih pljuč nima motenj funkcije pljuč, hkrati pa je bilo ugotovljeno, da ne sme več opravljati dela varilca, je bilo potrebno v ponovljenem postopku ugotoviti kako je vzrok invalidnosti v 60 % porazdeljen med poklicno boleznijo in boleznijo.²

7. Kot pravno podlago je sodišče pravilno uporabilo določbo 68. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) in na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 224. člena ZPIZ-2 Seznam poklicnih bolezni, ki je veljal do uveljavitve tega zakona, to je Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS, št. 85/2003 s spremembami).

8. Neutemeljena je pritožbena trditev o nepravilni odločitvi sodišča, da je vzrok invalidnosti v preostalih 60 % posledica bolezni in poklicne bolezni v enakem deležu 30 % : 30 %. Sodišče je pravilno ugotovilo odločilna dejstva za presojo tožbenega zahtevka ter v 17. in 18. točki obrazložitve razumljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je kot pravilno sprejelo določitev razmerja 30 % poklicna bolezen in 30 % bolezen kot vzrok invalidnosti. Pri tožniku je sicer potrjena diagnoza eksogena sideroza (varilska pljuča), vendar je v 15. točki izpostavljeno, da kljub temu, da varilska pljuča tožniku ne povzročajo motenj funkcije pljuč, potrebuje premestitev zaradi preprečevanja poslabšanja zdravja. Iz tega razloga je pri tožniku potrebna stvarna razbremenitev „ugodna mikroklima“, vse ostale omejitve, ki jih tožnik potrebuje in zaradi katerih je podana preostala delovna zmožnost pa se nanašajo na poškodbo pri delu³ in preostale diagnoze, katerih entiteta je bolezenske narave.⁴ Glede porazdelitve vzroka invalidnosti v 60 % med poklicno boleznijo in boleznijo je v bistvenem delu z ugotovitvami člana izvedenskega organa (IO) MDPŠ soglašala tudi članica izvedenskega organa pulmologinja. Oba člana IO sta bila enotnega mnenja, da tudi ostale tožnikove težave vplivajo na tožnikovo invalidnost. Članica IO pulmologinja je večkrat poudarila, da njena specialnost ne predvideva ugotavljanja vpliva ugotovljenih zdravstvenih težav na tožnikovo preostalo delovno zmožnost, kot to pojmuje 63. člen ZPIZ-2. Izpostavila je, da je za slednje zadolžen član IO MDPŠ. Sodišče je v 20. točki obrazložitve ustrezno in poglobljeno pojasnilo, zakaj meni, da podano izvedensko mnenje predstavlja podlago za sprejem odločitve in zakaj ni podana procesna situacija za imenovanje novega izvedenca. Podrobno se je opredelilo do vseh bistvenih vprašanj, na katere je napotilo VS RS v svojem sklepu.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da gre pri porazdelitvi vzroka invalidnosti za oceno, ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto, ne pa za natančen matematični izračun. Za slednjega ni niti podanih kriterijev, ki bi omogočali eksaktno preverljiv matematičen preračun. Zato nadaljnje podrobnejše razčlenjevanje v smeri katera posamična bolezen v točno kolikšnem odstotku vpliva na invalidnost, ne more prispevati k jasnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja. Vsak posameznik je svoja celota in ravno iz tega razloga je sodišče imenovalo izvedenski organ, kjer sta kot člana sodelovala izvedenca s področja tožnikovih težav.

10. Neutemeljen je očitek tožeče stranke, da je sodišče napačno sledilo mnenju izvedenca, ki je skozi ves postopek spreminjal mnenje, kar naj bi potrjevalo njegovo nestrokovnost, saj celotna 20. točka obrazložitve sodbe izkazuje pravilno vrednostno oceno izvedenskega mnenja o vzroku tožnikove preostale delovne zmožnosti, ki tvori podlago odločitve.

11. Samo nestrinjanje in nezadovoljstvo tožeče stranke s podanim izvedenskim mnenjem pa ugotovitvam izvedenskega organa zaradi tega, avtomatično ne odvzame veljave ter vzpostavi vsebinski razlog za imenovanje drugega izvedenca. Sodišče je namreč prepričljivo obrazložilo zakaj izvedenskemu organu, kljub spremembi izvedenskega mnenja še vedno sledi. Z zavrnitvijo dokaznega predloga o imenovanju drugega izvedenca MDPŠ oziroma po dopolnitvi izvedenskega mnenja s članom IO MDPŠ sodišče tožeči stranki ni odvzelo niti pravice do obravnavanja niti pravice do izjave. Smisel ponovitve dokazovanja z drugim izvedencem iste stroke je prav v tem, da razjasni in odpravi dvome. Imenovanje izvedenca iste stroke tožeči stranki ne bi povečalo možnosti njenega uspeha, saj ne bi doprineslo ničesar, kar ne bi bilo že obravnavano. Tožeča stranka je bila z obstojem drugih bolezni, ki so nezdružljive z obremenitvami na delovnem mestu varilca in ki vplivajo na invalidnost tožnika⁵ seznanjena že v prvotnem sodnem postopku.⁶ Tožeča stranka je imela objektivno možnost, da s članom izvedenskega organa sporna vprašanja razreši na naroku 17. 6. 2017. Sodišče je pravilno ocenilo, da je glede na podano izvedensko mnenje in dodatno zaslišanje članov IO prišlo do položaja, kjer je moralo v okviru 8. člena ZPP samo presoditi izvedensko mnenje.

12. Tožeči stranki je bilo dopuščeno, da je imela razumno možnost, da je prikazala zadevo na način, ki je ne postavlja v bistveno slabši položaj od nasprotne stranke. Postopek je sodišče vodilo kontradiktorno, vsaki stranki je omogočilo, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, da se opredeli do navedb nasprotne stranke, da sodeluje v postopku vključno s postavljanjem vprašanj izvedencem, da se izjavi o rezultatih dokazovanj ter sploh o vsem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Sodišče mora izvesti predlagane dokaze, ki so bistveni za ugotovitev odločilnih dejstev, vendar ni dolžno izvesti dokazov, če zato obstajajo upravičeni razlogi, še zlasti če oceni, da njihova izvedba na odločitev ne more vplivati. Mora pa zavrnitev dokaznih predlogov obrazložiti, kar je sodišče storilo v 20. točki obrazložitvi sodbe.

13. Predmet dokazovanja⁷ so dejstva, na katerih temeljijo zahtevki in ugovori strank.⁸ Res je trditvena podlaga okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka. Pri vprašanju meje, do katere seže razreševalna obveznost sodišča iz materialnoprocesnega vodstva, je potrebno izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora ohraniti nepristranskost. Ob uveljavljenem načelu oficialnosti, načela materialne resnice in temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred socialnim sodiščem je potrebno k presoji uveljavljenega pritožbenega razloga pristopiti restriktivno.⁹

14. Tožena stranka je pravilno opozorila, da trditveno breme strank socialnega spora, v katerem se presoja invalidnost zavarovanca, ne seže tako daleč, da bi morala tožena stranka zatrjevati vse na invalidnost vplivne diagnoze oziroma bolezenska stanja ter vzrok zanje. Tožeča stranka v sodnem postopku ni nikoli opozarjala na pomanjkljivo trditveno podlago¹⁰ in sodišče posledično ni bilo dolžno pozivati toženo stranko na izjasnitev glede „drugih bolezni“, saj tekom postopka to nikoli ni bilo sporno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožena stranka navedla dovolj specificirano trditveno in dokazno podlago, do česar se je sodišče v sodbi opredelilo.

15. Sodišče prve stopnje je izvedlo korekten sodni postopek in izdalo meritorno sodbo z vsemi potrebnimi razlogi. Že na sprenevedanje pa ob obširni obrazložitvi prvostopenjske sodbe, meji očitek, da se sodišče ni opredelilo in obrazložilo porazdelitve vzroka ugotovljene invalidnosti. Dokaz z izvedencem je namenjen dokazovanju obstoja (ali neobstoja) določenega zatrjevanega dejstva. Na načelni ravni tudi za ta dokaz velja, da ga sicer ni dopustno izvajati v informativne namene,¹¹ vendar izjemoma sodna praksa dopušča¹² in v konkretnem primeru gre za tak primer, da stranka šele na podlagi ugotovitev in mnenja izvedenca oblikuje (povzame) trditve o pravno relevantnih dejstvih. To je dopuščeno zgolj v primeru zahtevnih strokovnih vprašanj.¹³ S tem, ko tožeča stranka v svojo trditveno podlago ni vnesla pomisleka v zvezi s pomanjkanjem trditvene podlage tožene stranke o „drugih bolezni“, ki vplivajo na tožnikovo preostalo delovno zmožnost, ta okoliščina ni postala predmet dokazovanja. Tako ne gre pritrditi pritožbi, da je sodišče kršilo razpravno načelo, ker tožeči stranki ni dopustilo, da se izjavi o dejstvih, za katere meni, da so bistveno vplivala na izvedensko mnenje o preostali delovni zmožnosti. Zaradi navedenega tudi ni podana bistvena kršitev določb 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Izvedenski organ je izvedensko mnenje izdelalo na podlagi napotka sodišča prve stopnje, iz izvedenskega mnenja pa je razvidno,¹⁴ da je bilo pri tožniku upoštevano zdravstveno stanje, ki je bilo podano do dneva dokončne odločbe, kar je bilo tudi ustrezno pojasnjeno v 18. točki obrazložitve sodbe.¹⁵ Nenazadnje je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je tudi VS RS ob ugotovitvi, da so podane tudi „druge bolezni“, ki nesporno vplivajo na invalidnost, opozorilo, da je potrebno ugotoviti razmerje vzroka invalidnosti v višini 60 % med poklicno boleznijo in boleznijo.

17. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

18. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sama trpi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Psp 357/2017 z dne 1.3.2018.
² Druge tožnikove bolezni, ki so nezdružljive z obremenitvami na delovnem mestu varilca in vplivajo na tožnikovo invalidnost.
³ V 40 % (diagnoza radioulnarna artroza levo).
⁴ GERB, hipertenzivna miokardiopatija, kadilski bronhiolitis z emfizmom, debelost in degenerativne spremembe ledvene hrbtenice.
⁵ Kot je ugotovilo sodišče v preostalem 30 % .
⁶ Zapisnik obravnave z dne 15. 6. 2017 in nadaljnje dopolnitve izvedenskih mnenj.
⁷ Razen izjem po 214. členu ZPP.
⁸ Vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme (razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP). To pomeni, da mora navesti dejstva, iz katerih izvirajo njeni zahtevki in ugovori, ter navesti dokaze, na podlagi katerih je ta dejstva mogoče ugotoviti.
⁹ Kršitev dolžnosti po materialnem procesnem vodstvu predstavlja kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki bi lahko kvečjemu prerasla v kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pa iz sodbe ni razvidno. Če je tožeča stranka menila, da je podana ta kršitev, bi morala v skladu z določbo 286.b člena ZPP to uveljavljati takoj, ko je mogoče (na naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče prve stopnje njene dokazne predloge zavrnilo).
¹⁰ Slednje bi lahko storila po prejemu izvedenskega mnenja in po zaslišanju sodnega izvedenca, ki je izrecno izpostavil druge bolezni z dne 15. 6. 2017.
¹¹ Z namenom, da se ugotovi neko dejstvo, ki ga stranke niso zatrjevale.
¹² Še posebej pa to velja za področje socialnih sporov, kjer je uveljavljena izjema od načelne prepovedi informativnih dokazov, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena.
¹³ Medicinskih vprašanj glede katerih strankam ni mogoče očitati, da bi jih ob uporabi ustrezne skrbnosti morale poznati in jih določno zatrjevati že pred izvajanjem dokaza z izvedencem.
¹⁴ V izvedenskem mnenju je izvedenski organ opredelil izvide, ki so relevantni do dneva izdaje dokončne odločbe in posebej nove izvide, ki so zapadli po datumu ocenjevanja pri toženi stranki.
¹⁵ Te bolezni, enako kot tudi bolezen varilskih pljuč, je potrebno upoštevati v kolikor so bolezni obstajale v relevantnem obdobju, pa o njih morebiti ni bilo določenih izvidov, saj gre za dejstva, ki so obstajala do izdaje dokončne odločbe, ki pa se lahko ugotavljajo tudi z novimi dokazi, če torej izkazujejo zdravstveno stanje, ki je obstajalo do dneva izdaje dokončne odločbe.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 69/2018
• VDSS sodba Psp 435/2013
• VDSS Sodba Psp 442/2017