VDSS Sodba Psp 97/2020

Jedro

Glede na metodološki način določanja KD, ko sploh ne gre za dejanske prihodke zmanjšane za materialne stroške, temveč na predpisan način ocenjen dohodek na vnaprej določenih kategorijah kmetijskih in gozdnih zemljišč skladno z ZUKD-2, tožnica v tem sodno socialnem sporu ne more uspešno zatrjevati, da višina KD ni takšna, kot izhaja iz uradnih evidenc pristojnega davčnega organa. Ni sprejemljivo stališče sodišča o presoji in preizkušanju višine KD v Informativnem izračunu dohodnine za sporno leto v smeri, ali je izkazan v pravilni višini ali ne. Tožbeni razlogi s tem v zvezi niso takšni, da bi po 171. členu ZUP-a dopuščali dokazovanje, da v javnih listinah, in sicer v odločbi o odmeri KD ali informativnem izračunu dohodnine, ki sta postali pravnomočni, saj ju tožnica po lastni izjavi v davčnem postopku ni izpodbijala, KD po ZUKD-2 ne bi bil pravilno ocenjen in odmerjen. Sicer se že načeloma ni mogoče uspešno sklicevati na pravno neukost ali nepoznavanje prava, kaj šele na nezavedanje vpliva domnevno nepravilne davčne odločbe na drugih področjih

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

"Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 31. 7. 2019 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 2. 11. 2018 ter priznanje pravice do državne štipendije v študijskem letu 2018/2019 po 190,00 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se zavrne.

Tožnica krije sama svoje stroške postopka."

II. Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo v izreku te sodbe citirani odločbi in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Presodilo je, da izpodbijana upravna akta o zavrnjeni pravici do državne štipendije za šolsko leto 2018/2019 nista zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri stroškovne zavrnitve zahtevka oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga priznanje stroškov na prvi in pritožbeni stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sporno je, ali je bila tožnica v predsodnem postopku pravilno uvrščena v dohodkovni razred po 23. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev¹ (ZUPJS). Po 1. odstavku 95. člena Zakona o štipendiranju² (ZŠtip-1) štipendijsko razmerje med drugim miruje, štipendija pa se štipendistu ne izplačuje, če presega cenzus za dodelitev. Z novelo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev³ (ZUPJS-G), ki se je začela uporabljati s 1. 1. 2018, je 23. člen ZUPJS-a spremenjen tako, da zgornja dohodkovna meja za pridobitev državne štipendije znaša 659,30 EUR namesto 576,89 EUR na osebo. Povzema 53.a, b. in c. člene ZUPJS-a o stopnji gospodarske in rasti delovne aktivnosti, relevantne za spremembo cenzusa in navaja, da je Vlada RS sklep o stopnji rasti v Uradnem listu RS objavila 27. 9. 2018.⁴ Z razlogovanjem sodišča, da je bila tožnica glede na povprečni mesečni osebni dohodek 647,23 EUR od 1. 1. 2019 dalje upravičena do državne štipendije, se ne strinja. Irelevantno je njegovo utemeljevanje o odvzeti možnosti vložitve nove zahteve, ker je bilo o pritožbi odločeno šele 31. 7. 2019. Gre za zmotno uporabo materialnega prava, saj je bil v predsodnem postopku pravilno upoštevan 53.b člen ZUPJS-a, po katerem je zgornja meja za upravičenost do štipendije v letu 2018 znašala 576,89 EUR na osebo. Za zakonitost izpodbijanih odločb je relevantno stanje ob izdaji prvostopenjske odločbe 2. 11. 2018. Ni mogoče upoštevati materialni položaj iz oktobra 2018 ter uporabiti cenzus, veljaven s 1. 1. 2019. Sklicuje se na 42. člen ZUPJS-a, po katerem morajo biti pogoji izpolnjeni ves čas prejemanja dajatve iz javnih sredstev. V konkretni zadevi je relevanten le materialni položaj tožnice ob vložitvi vloge septembra 2018. Njen materialni položaj po 1. 1. 2019 ni bil znan, saj spremembe iz 42. člena ZUPJS-a niso bile sporočene. Pravilna je zato upravna odločitev, da tožnici državna štipendija v letu 2018/2019 miruje, da se ne izplačuje, niti ji ne pripada dodatek na uspeh.

Pritožba poudarja, da v predsodnem postopku ni bilo potrebno ocenjevati dokazil v zvezi z dohodkom iz kmetijske in gozdarske dejavnosti v višini 3.981,89 EUR. Podatek o dohodku iz kmetijske dejavnosti za leto 2017 je pridobljen v skladu z 12. in 15. členom ZUPJS-a in po uradni dolžnosti na podlagi 51. člena ZUPJS‑a. Enak znesek katastrskega dohodka, kot v potrdilu FURS-a, izhaja tudi iz Informativnega izračuna dohodnine za leto 2017 št. ... z dne 31. 5. 2018, ki ga je priložila tožnica sama. Ker ji je bil informativni izračun dohodnine v korist, ni imela pravnega interesa za ugovor, zato je postal pravnomočna odločba o odmeri dohodnine. Ni mogoče dokazovati, da ni resnično, kar je odločeno z upravno odločbo, dokler ta ni na zakonit način odpravljena ali razveljavljena (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U-1549/93-5 z dne 25. 5. 1995).

Prereka stroškovni izrek sodbe, ker kilometrina v višini 35,52 EUR za relacijo Radovljica - Ljubljana - Radovljica in 80 točk za odsotnost iz pisarne ni utemeljeno priznana. Po 11. členu ZPP si morajo tudi stranke prizadevati, da se postopek opravi s čim manjšimi stroški. Tožnica bi si lahko izbrala pooblaščenca z območja sodišča, ki bi s prihodom na narok imel minimalne stroške.

3. Tožnica v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Drugačna odločitev bi po njenem mnenju pomenila kršitev 14., 22. in 25. člena Ustave RS. Tožena stranka naj bi mešala vprašanja dejanskega stanja in materialnega prava glede cenzusa o upravičenosti do štipendije. Neutemeljeno se sklicuje na 42. člen ZUPJS-a. Sodišče je pravilno zaključilo, da je bila v študijskem letu 2018/2019 upravičena do državne štipendije in dodatka za uspeh v višini 30,00 EUR mesečno. Ker je prava neuka stranka, se ni zavedala, da bo imela nepravilna dohodninska odločba na drugih področjih negativne posledice. Ni mogoče sklepati na prejet in obdavčen dohodek le zato, ker se je strinjala z vračilom preveč plačane dohodnine. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku⁵ (ZPP) v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti je potrebno ugotoviti, da je pritožba utemeljena. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sta izpodbijani odločbi neutemeljeno odpravljeni in zadeva neutemeljeno vrnjena v ponovno upravno odločanje.

6. V zadevi gre za presojo odločbe z dne 31. 7. 2019 o zavrnjeni pritožbi zoper odločbo Centra za socialno delo A. (CSD) z dne 2. 11. 2018. S slednjo je izrečeno, da tožnici s pravico do državne štipendije, priznano z odločbo z dne 26. 10. 2017 za leto 2017, štipendija v študijskem letu 2018/2019 miruje in se ne izplačuje. CSD je ugotovil, da je povprečni mesečni dohodek tožnice znašal 852,27 EUR oz. 674,23 EUR, kar presega zgornjo mejo 576,89 EUR za dodelitev državne štipendije.

7. Bistvo spora je, ali je bila tožnica v predsodnem postopku pravilno uvrščena v dohodkovni razred iz 23. člena ZUPJS-a in ali so posledično izpolnjeni pogoji za mirovanje in ne izplačevanje štipendije v študijskem letu 2018/2019.

8. Iz 6. tč. obrazložitve sodbe, povzete iz upravnih aktov izhaja, da je znašal povprečni mesečni dohodek tožnice 852,27 EUR (414,52 EUR preživnine + 733,68 EUR pokojnina + 511,60 EUR dohodki študenta + 3.981,89 EUR dohodek iz kmetijske in gozdarske dejavnosti + 79,06 EUR fiktivni dohodek iz premoženja = 10.227,25 : 12 = 852,27) oz. upoštevanje 207,26 in ne 414,52 EUR preživnine 647,23 EUR, kar presega zgornjo mejo dohodkovnega razreda 576,98 EUR za priznanje pravice do državne štipendije.

Predhodno navedena dejstva pa so edino odločilna za presojo zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov. Nepravilno je materialno in procesno pravno stališče sodišča, da je pri odločanju o pravici do državne štipendije za leto 2018/2019 potrebno uporabiti cenzus, veljaven od 1. 1. 2019 dalje v znesku 659,30 EUR, pri dohodku iz kmetijske in gozdarske dejavnosti v višini 3.981,89 EUR, izkazanim z listino iz 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku⁶ (ZUP) pa omogočiti dokazovanje, da v javni listini potrjena višina ni resnična (171. člen ZUP-a) ter glede na načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP-a) presoditi tožničina dokazila, da izkazan KD v višini 3.981,89 ne drži.

9. Pravico do državne štipendije je mogoče priznati ob izpolnjevanju pogojev, določenih v relevantnih določbah ZŠtip-1 ter ZUPJS-a. Po 3. členu ZŠtip-1 je štipendija pravica do denarnega prejemka, ki vključuje osnovno štipendijo in morebitne dodatke, ter se glede na 9. člen dodeljuje v vsakem šolskem ali študijskem letu. Državna štipendija je po 15. členu ZŠtip-1 namenjena dijakom in študentom iz socialno šibkejših družin, pogoji za dodelitev pa se v skladu s 16. člena ZŠtip-1 ugotavljajo po določbah ZUPJS-a.

Po 2. odstavku 15. člena ZUPJS-a se pri ugotavljanju upravičenosti do državne štipendije upošteva dohodek v preteklem koledarskem letu pred vložitvijo vloge, razen dohodkov iz 4., 8., 9., 10. in 11. točke 1. odstavka 12. člena zakona, ko se upoštevajo dohodki iz tekočega leta. V skladu s 3. odstavkom 15. člena ZUPJS-a se pri ugotavljanju dohodka upoštevajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine ali dohodka iz dejavnosti, podatki, ki jih davčnemu organu posredujejo osebe, zavezane za dajanje podatkov in podatki potrebni za izračun akontacije dohodnine. Primarno se uporabljajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine ali dohodka iz dejavnosti za preteklo leto.

10. Pri izkazanih 3.981,89 EUR dohodka iz kmetijske in gozdarske dejavnosti pa v konkretni zadevi pri odločanju o državni štipendiji ni mogoče dokazovati drugačne višine tega dohodka ali slediti navedbam tožnice, da zaradi poravnavanja dolgov ob dedovanju kmečkega gospodarstva, dohodka sploh ni prejela.

Gre za dohodek, ugotavljan po Zakonu o ugotavljanju katastrskega dohodka⁷ (ZUKD-2). Po 2. členu ZUKD-2 je katastrski dohodek (KD) pavšalna ocena tržnega dohodka od dejavnosti kmetijstva in gozdarstva, ki bi ga bilo mogoče doseči s povprečno ravnijo pridelave kmetijskih in gozdarskih pridelkov na kmetijskih in gozdnih površinah v Republiki Sloveniji glede na njihovo proizvodno sposobnost. KD v skladu s 3. členom ZUKD-2 ugotavlja ministrstvo, pristojno za finance in ga izračunava po metodologiji, določeni v 6. členu zakona kot razliko med tržno vrednostjo možne pridelave ter stroški. Glede na 7. člen ZUKD-2 se KD izračunava na hektar površine posamezne vrste dejanske rabe zemljišč tako, da se deli s skupnim številom hektarjev posamezne vrste rabe zemljišč, evidentiranim v zemljiškem katastru na dan 15. marca leta, v katerem se dohodek ugotavlja in znesek korigira glede na boniteto oz. rastiščni koeficient zemljišča. V skladu z 12. členom ZUKD-2 pristojni organ vsaka tri leta do 15. aprila tekočega leta ob upoštevanju podatkov iz ekonomskih računov za kmetijstvo in gozdarstvo po zadnjih podatkih za zadnjih 5 let pred letom ugotavljanja dohodka, podatkov iz zemljiškega katastra v soglasju z ministrom, pristojnim za kmetijstvo in gozdarstvo, pripravi predlog lestvic katastrskega dohodka o vrstah rabe zemljišč in vrstah območij posameznih režimov za kmetovanje in gospodarjenje.

Glede na metodološki način določanja KD, ko sploh ne gre za dejanske prihodke zmanjšane za materialne stroške, temveč na predpisan način ocenjen dohodek na vnaprej določenih kategorijah kmetijskih in gozdnih zemljišč skladno z ZUKD-2, tožnica v tem sodno socialnem sporu ne more uspešno zatrjevati, da višina KD ni takšna, kot izhaja iz uradnih evidenc pristojnega davčnega organa. Ni sprejemljivo stališče sodišča o presoji in preizkušanju višine KD v Informativnem izračunu dohodnine za leto 2017 (A/2) v smeri, ali je izkazan v pravilni višini ali ne. Tožbeni razlogi s tem v zvezi niso takšni, da bi po 171. členu ZUP-a dopuščali dokazovanje, da v javnih listinah, in sicer v odločbi o odmeri KD ali informativnem izračunu dohodnine, ki sta postali pravnomočni, saj ju tožnica po lastni izjavi v davčnem postopku ni izpodbijala, KD po ZUKD-2 ne bi bil pravilno ocenjen in odmerjen. Sicer se že načeloma ni mogoče uspešno sklicevati na pravno neukost ali nepoznavanje prava, kaj šele na nezavedanje vpliva domnevno nepravilne davčne odločbe na drugih področjih.

11. Zmotno je nadalje materialnopravno stališče sodišča, da bi pri odločanju o državni štipendiji za šolsko leto 2018/2019 morala biti upoštevana mejna vrednost dohodkovnega razreda v višini 659,30 EUR, ki je pričela veljati 1. 1. 2019. Načeloma sme upravni organ, kar velja tudi za CSD, uporabiti materialno pravo, veljavno bodisi ob izdaji prvostopenjske upravne odločbe, ali ob vložitvi vloge za uveljavljano pravico⁸. Če se je v 23. členu ZUPJS-a določen cenzus za pridobitev pravice do državne štipendije, veljaven v času vložitve vloge in izdaje prvostopenjske upravne odločbe spremenil in namesto 576,89 EUR od 1. 1. 2019 znašal 659,30 EUR, slednji v predsodnem upravnem odločanju ni mogel biti upošteven, niti ga ni dopustno uporabiti pri presoji izpodbijanih upravnih aktov.

12. Iz navedenih dejanskih in pravnih razlogov, ko je sodišče pri presoji izpodbijanih odločb o mirovanju pravice do državne štipendije v šolskem letu 2018/2019 zmotno uporabilo 23. člen ZUPJS in posledično na podlagi 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih⁹ (ZDSS-1), zakoniti odločbi neutemeljeno odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje, je potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi ter na podlagi 358. člena ZPP odločiti tako, kot je razvidno iz 1. odstavka I. točke izreka te sodne odločbe. Torej na temelju 81. člena ZDSS-1 tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb ob pravilni uporabi materialnega prava kot neutemeljen zavrniti in posledično tudi vtoževano pravico do državne štipendije v študijskem letu 2018/2019.

13. Ob takšnem pritožbenem izidu je ob uporabi 68. člena ZDSS-1 v zvezi z 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da krije tožnica sama svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Do toženkinih izvajan glede stroškov iz naslova kilometrine za tožničino pooblaščenko se sodišče posebej ni dolžno opredeljevati, saj ne pogojujejo drugačne odločitve od izrečene v 2. odstavku I. točke izreka te sodne odločbe.

14. Pritožbeno sodišče je v skladu s 165. členom v zvezi s 154. členom ZPP glede na pritožbeni izid hkrati odločilo, da krije tožnica sama svoje stroške odgovora na pritožbo, o stroških tožene stranke pa ni odločalo, saj jih ta ni priglasila.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 75/2017.
⁴ Ur. l. RS, št. 64/2018.
⁵ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
⁶ Ur. l. RS, št. 88/1999 s spremembami.
⁷ Ur. l. RS, št. 63/2016.
⁸ Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem; GV Založba; str. 46 in 47.
⁹ Ur. l. RS, št. 2/2004.

Datum zadnje spremembe:

26.11.2020

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 436/2011
• VDSS Sodba Psp 249/2020
• VDS sodba Pdp 1309/2001