VDSS Sodba Psp 160/2020

Jedro

Razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti narekuje ne samo potrebna časovna temveč tudi stvarna razbremenitev pri delu. Ocena fakultetne komisije, da tožnik več ni zmožen za delo „strokovni sodelavec za področje vzdrževanja in razvoja“ v polnem delovnem času, na katero je bila ocenjevana invalidnost v predsodnem postopku, temveč le še za „svoje sedanje delo“, ki je manj zahtevno in stresno, kot delo pred zadnjo oceno na IK, v skrajšanem delovnem času 6 ur, implicitno vključuje tudi potrebo po stvarni razbremenitvi na manj zahtevno in stresno dela. Sodišče prve stopnje je zato tožnika zakonito razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s časovno in stvarnima razbremenitvama, indiciranima iz zdravstvenih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. .., št. dosjeja ... z dne 16. 3. 2018 in iste št. z dne 24. 10. 2017 o zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja (I. tč. izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki je manj zahtevno in stresno, kot npr. sedanje delovno mesto, s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno, 30 ur tedensko, od 25. 7. 2017 dalje ter od istega dne dalje pravico do delnega nadomestila (II. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da o odmeri in izplačevanju delnega nadomestila odloči v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (III. tč. izreka) in da tožniku v 15-ih dneh povrne 405,09 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. tč. izreka).

2. Zoper II. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri priznanja pravice do dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno oz. 30 ur tedensko namesto pravice do dela na drugem delu s krajšim delovnim časom. Sklicuje se na mnenje sodno izvedenskega organa z dne 11. 7. 2019, po katerem je tožnik zmožen za svoje delo, ki je manj zahtevno in stresno kot delo pred zadnjo oceno na IK in to le v skrajšanem 6-urnem delovnem času zaradi stalnih bolečin in večje utrudljivosti. Vzrok invalidnosti je bolezen, v največji meri sindrom fibromialgije. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je potrebna le časovna razbremenitev 6 ur dnevno, saj je tožnik zmožen za svoje delo, ki je manj zahtevno in stresno, kot delo ki ga je opravljal pred zadnjo oceno na IK. Glede na izvedensko mnenje je evidentno, da bi tudi glede na prejšnje delo zadoščala le časovna razbremenitev 6 ur dnevno. Da je sedanje delo manj zahtevno in stresno je dodatna potrditev glede na kontekst zadeve. V izvedenskem mnenju je pojasnjeno, da ni možno ugotoviti psihičnih simptomov, ki bi nakazovali morebitno duševno motnjo, zato s psihiatričnega stališča ni možno oceniti, da gre za potrebo po spremembi dela zmožnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na kršitve iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu ugotavlja, da je izpodbijani ugoditveni del sodbe izdan ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu in da v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev procesnega prava. Neizpodbijani ugoditveni del sodbe v I., III. in IV. točki izreka je že pravnomočen.

5. Iz listin sodnega in upravnega spisa izhaja, da sta bili zavrnilni upravni odločbi izdani na podlagi mnenj izvedenskih organov tožene stranke. Torej na podlagi mnenj IK I in IK II z dne 25. 7. 2017 oz. 12. 3. 2018, ki sta glede na zdravstveno, delovno dokumentacijo ter izvid osebnega pregleda skladno ocenili, da pri tožniku kljub Psoriatičnem artritisu, Luskavici in Fibromialgiji ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta strokovnega delavca/vodja VZDR², oz. za poklicno napredovanje. Iz izjave predstavnika delodajalca A. d.o.o³ na IK I. stopnje z dne 25. 7. 2017 izhaja, da je zavarovanec (v sodnem postopku: tožnik) v podjetju zaposlen kot strokovni delavec vzdrževanja, kar zajema visoko zahtevna strokovna opravila na področju vzdrževanja, da je direktno vezan na vzdrževanje in popravila strojev in naprav ter stalno koordinacijo vzdrževalcev pri odpravi napak ter remontov. Delo je dinamično, z zahtevanimi gibalnimi zmožnostmi ter po potrebi preko polnega delovnega časa.

6. Vendar je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti Univerze v C. v sestavi specialistov medicine dela, psihiatrije, interne medicine in dermatologije v pisnem izvedenskem mnenju dne 11. 7. 2019 (list. št. 18 - 28) in dopolnilnem z dne 28. 10. 2019 (list. št. 42-47) zaključila drugače. Na podlagi listinske medicinske dokumentacije, izvida kliničnega psihologa, poročila interdisciplinarnega tima URI Soča in izvida osebnega pregleda je ocenila, da je pri tožniku zaradi težje oblike luskavice, ki ob sistemskem zdravljenju z Methotrexatom ni dobro obvladana ter fibromialgije, podana III. kategorija invalidnosti zaradi zmanjšane delovne zmožnosti za manj kot 50 %. Zaradi bolezni več ni zmožen za dela „strokovnega delavca za področje vzdrževanja in razvoja“ v polnem delovnem času, temveč za „svoje sedanje delo“, ki je manj zahtevno in stresno, kot delo pred oceno na IK v skrajšanem delovnem času 6 ur dnevno zaradi stalnih bolečin, večje utrudljivosti in posledično zmanjšane koncentracije. Invalidnost je v največji meri posledica sindroma fibromialgije.

Ob takšnem izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje tožnika pravilno in zakonito razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki je maj zahtevno in stresno, kot npr. „delo tehnologa“, ki ga že opravlja s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno oziroma 30 ur tedensko od 25. 7. 2017 dalje ter od istega dne priznalo pravico do delnega nadomestila. Za toženčevo pritožbeno stališče, da so izpolnjeni le pogoji za časovno, ne pa tudi stvarno razbremenitev na manj zahtevnem in stresnem delovnem mestu, na katero je bil tožnik premeščen med samim sodnim postopkom⁴, ni dejanske niti pravne podlage.

7. Po splošnem delu definicije iz 1. odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju⁵ (ZPIZ-2) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na obstoj ali neobstoj preostale delovne zmožnosti se zavarovance razvršča v I., II. ali III. kategorijo invalidnosti. V III. kategorijo invalidnosti je po 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 mogoče razvrstiti zavarovanca: če več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom najmanj 4 ure dnevno oziroma; če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

8. Razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti narekuje ne samo potrebna časovna temveč tudi stvarna razbremenitev pri delu. Ocena fakultetne komisije, da tožnik več ni zmožen za delo „strokovni sodelavec za področje vzdrževanja in razvoja“ v polnem delovnem času, na katero je bila ocenjevana invalidnost v predsodnem postopku, temveč le še za „svoje sedanje delo“, ki je manj zahtevno in stresno, kot delo pred zadnjo oceno na IK, v skrajšanem delovnem času 6 ur, implicitno vključuje tudi potrebo po stvarni razbremenitvi na manj zahtevno in stresno dela. Sodišče prve stopnje je zato tožnika zakonito razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s časovno in stvarnima razbremenitvama, indiciranima iz zdravstvenih razlogov.

9. Res je sicer izvedenski organ v dopolnilnem mnenju zapisal, da v psihiatričnem izvidu ni psihičnih simptomov, ki bi narekovali morebitno duševno motnjo, vendar ta del ocene sam po sebi ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Upoštevaje celotno medicinsko dokumentacijo je v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj prepričljivo ocenil, da je časovna razbremenitev 6 ur dnevno potrebna na sedanjem delovnem mestu. Torej na delovnem mestu tehnologa, na katerega je bil tožnik razporejen šele med sodnim postopkom marca 2018 in je manj zahtevno ter stresno od dela na delovnem mestu, ki ga je opravljal v času ocenjevanja invalidnosti v predsodnem upravnem postopku.

10. Zaradi obrazloženega je na podlagi 353. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
² Obrazec DD-1; Iz opisa dela in dejavnosti izhaja, da gre za izvajanje zelo zahtevnih strokovnih del na različnih področjih; Gre za opravila sistema vzdrževanja, ažuriranje tehnične dokumentacije, vodenje izvedbe remontov, analize zastojev na strojih itd. s podrobnim opisom ekoloških in fizioloških obremenitev ter zdravstvenih in psihofizičnih zahtev na delovnem mestu.
³ Opravlja dejavnost proizvodnje brusilnih sredstev.
⁴ Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 6. 6. 2019 izhaja, da je meseca marca 2018 sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „tehnologa“.
⁵ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 384/2017
• VDSS Sodba Psp 341/2017
• VDSS Sodba Psp 46/2019