VDSS Sodba Psp 136/2020

Jedro

Upoštevaje določbo 183. člena ZPIZ-2 je ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev mogoče poseči (spremeniti oziroma razveljaviti) le posamične upravne akte, ki jih je izdala tožena stranka. Nikakor pa ni mogoče z omenjeno določbo poseči v sodne odločbe. Tožnik je namreč imel pravico, da pred sodiščem uveljavlja morebitne nepravilnosti, ki so se zgodile v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja in uporabo materialnega prava, kar je s tožbo, ki jo je vložil v letu 2008, tudi izkoristil. Sodišče prve stopnje je tedaj izpeljalo obsežen dokazni postopek, med drugim je pridobilo tudi izvedensko mnenje sodne izvedenke finančne stroke. Kot je bilo že pojasnjeno je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in taka odločitev je bila potrjena tudi na pritožbenem sodišču. Gre za pravnomočno sodbo, zoper katero so možna le izredna pravna sredstva (tožnik je sicer vložil revizijo, ki pa je bila zavržena). S tem v zvezi so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da bi se zadeva morala ponovno odpreti in na podlagi 183. člen ZPIZ-2, obravnavati po vsebini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 7. 2018 ter da se ugodi zahtevi za razveljavitev ali spremembo odločb št. ... z dne 25. 11. 2008, št. ... z dne 19. 9. 2008 in št. ... z dne 9. 11. 2015 in sicer po določbi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).¹ Nadalje je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje po vsebini odločalo o tožbenem zahtevku. Skladno s 183. členom ZPIZ-2 je namreč tožniku dana možnost, da kljub dosedanjim pravnomočnim in dokončnim odločitvam, uveljavlja vse pravice iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, če je to v korist pritožnika oziroma, če gre za očitne napake. Sodišče sicer obrazlaga učinek res judicata, hkrati pa vsebinsko obravnava njegov zahtevek. Tožnik v nadaljevanju obrazlaga, zakaj meni, da bi bilo potrebno upoštevati čas šolanja na poklicni šoli A. od 16. 9. 1963 do 26. 6. 1965 in tudi čas prijave pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve od 8. 4. 1966 do 4. 6. 1966 in od 19. 4. 1973 do 30. 6. 1973. Tožnik nadalje opozarja na dobo, ki jo je dopolnil v Sloveniji, vendar pri hrvaškem podjetju B.. Gre za obdobje od 1. 3. 1972 do 18. 4. 1973. Glede C. poudarja, da tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove ni uporabila pravilnih zneskov in sicer za zneske plač za leto 1976 ter za leto 1983 ter za plače prejete pri D., čeprav so bile s tem v zvezi predložena ustrezna dokazila. V točki 8 sodišče navaja, da je šlo v spornih zadevi za res judicata in da odpravljenih odločb ne more ponovno razveljaviti oziroma spremeniti. Tožnik poudarja, da je tako stališče napačno in pravno zmotno, saj 183. člen ZPIZ-2 omogoča tudi odpravo pravnomočnih in dokončnih odločb. Gre namreč za zahtevo za ponovno odmero pokojnine in s tem hkrati tudi za odpravo dosedanjih pravnomočnih in dokončnih odločb. Enako je odločilo že Ustavno sodišče RS pod opr. št. Up-195/13-31, U-I-67/16-20 z dne 26. 1. 2017. Ne glede na že razsojeno stvar, mora sodišče, upoštevaje 183. člen ZPIZ-2, tožniku priznati vse uveljavljane dobe. Pravica do poštene, zaslužene in zakonite pokojnine uživa tako visoko pravno zaščito, da pridobljene pravice nikoli ne morejo biti odvzete in ne podležejo učinku pravnomočnih odločb. V tem primeru ne gre zgolj za pravico, temveč tudi za socialno varnost, ki jo omogoča in daje pokojnina. Sodišče nadalje napačno zaključuje, da je zahtevo za upokojitev vložil šele 21. 4. 2008. Dejansko jo je vložil že leta 2002. Sodišče tudi ni upoštevalo plače prejete za obdobje od 1. 7. 1973 do 28. 2. 1975 pri E.. S tem v zvezi tudi ni zaslišalo priče. Pri priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine od 26. 4. 2008 dalje ni bila upoštevana hrvaška pokojninska doba v trajanju 1 leto, 1 mesec in 18 dni. Potrebno bi bilo tudi priznati pokojninsko dobo skladno s 189. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)² in sicer gre za varstvo otroka v prvem letu starosti. Tožnik je tudi sam pripravil prikaz pokojninske dobe na dan 2. 6. 2008 in izračun pokojninske osnove za leto 2018 upoštevajoč valorizacijski količnik za leto 2018. Tako bi slovenska pokojninska doba znašala 31 let, 4 mesece in 4 dni, tuja pokojninska doba, upoštevajoč prišteto Hrvaško pa 7 let in 26 dni. Skupna pokojninska doba dopolnjena do 26. 4. 2008 bi tako znašala 38 let in 5 mesecev. Upoštevajoč najugodnejših zaporednih 17 let v sorazmernem deležu 374/465 bi tožniku za leto 2018 pripadala pokojnina v višini 1.266,90 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, ki jih smiselno uveljavlja tožnik.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 7. 2018, s katero je bila tožnikova zahteva za razveljavitev ali spremembo dokončnih odločb po določbi 183. člena ZPIZ-2, zavrnjena.

6. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je tožnik 3. 5. 2018 pri toženi stranki podal predlog in zahtevo za razveljavitev in spremembo odločb tožene stranke in sicer: št. ... z dne 9. 11. 2015, št. ... z dne 19. 9. 2008 in št. ... z dne 25. 11. 2008. Tožnik je uveljavljal, da so bile z navedenimi odločbami kršene določbe zakona in podzakonskih aktov, zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo in tudi očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje.

7. ZPIZ-2 v prvem odstavku 183. člena določa, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala.

8. Kot to izhaja iz pojasnila 183. člena v Predlogu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju,³ se s 183. členom na novo ureja možnost za spremembo dokončne odločbe, s katero je bilo očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje in s tem posledično kršene materialne določbe zakona ali podzakonskih aktov v škodo zavarovanca oziroma uživalca pravic ali zavoda. Gre za izredno pravno sredstvo, ki ga zakon, ki ureja splošni upravni postopek ne pozna. Ker so lahko napake pri odločanju zaradi napačno uporabljenih podatkov ob upokojevanju posameznika oziroma priznavanju drugih pravic zelo velike in imajo velik vpliv na višino priznane pravice, je bilo na podlagi mnenja Računskega sodišča na novo uvedeno navedeno pravno sredstvo. Da gre za posebno izredno pravno sredstvo, s katerim se posega v pravnomočne posamične akte opozarja tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi.⁴

9. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, sta bili odločbi tožene stranke, katerih spremembo oziroma razveljavitev uveljavlja tožnik in sicer št. ... z dne 25. 11. 2008 in št. ... z dne 19. 9. 2008 že odpravljeni. Zoper navedeni odločbi je bil namreč sprožen socialni spor. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. V Ps 3211/2008 z dne 16. 2. 2011 odpravilo navedeni odločbi, torej prvostopenjsko odločbo z dne 19. 9. 2008 in drugostopenjsko odločbo z dne 25. 11. 2008 ter razsodilo, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 599,85 EUR na mesec od 16. 4. 2008 dalje. Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača razliko med že izplačanimi zneski sorazmerne starostne pokojnine in zneski, ki mu pripadajo po sodbi skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je sodišče zavrnilo. Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila s sodbo pritožbenega sodišča Psp 163/2011 z dne 8. 9. 2011 zavrnjena, enako kot tudi pritožba tožene stranke. Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom VIII Ips 65/2012 revizijo tožnika zavrglo, medtem ko je bila revizija tožene stranke zavrnjena.

10. Upoštevaje določbo 183. člena ZPIZ-2 je torej ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev mogoče poseči (spremeniti oziroma razveljaviti) le posamične upravne akte, ki jih je izdala tožena stranka. Nikakor pa ni mogoče z omenjeno določbo poseči v sodne odločbe. Tožnik je namreč imel pravico, da pred sodiščem uveljavlja morebitne nepravilnosti, ki so se zgodile v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja in uporabo materialnega prava, kar je s tožbo, ki jo je vložil v letu 2008, tudi izkoristil. Sodišče prve stopnje je tedaj izpeljalo obsežen dokazni postopek, med drugim je pridobilo tudi izvedensko mnenje sodne izvedenke finančne stroke. Kot je bilo že pojasnjeno je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in taka odločitev je bila potrjena tudi na pritožbenem sodišču. Gre za pravnomočno sodbo, zoper katero so možna le izredna pravna sredstva (tožnik je sicer vložil revizijo, ki pa je bila zavržena). S tem v zvezi so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da bi se zadeva morala ponovno odpreti in na podlagi 183. člen ZPIZ-2, obravnavati po vsebini. Tako tudi že sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da gre za res judicata in da ni nobene pravne podlage za ponovno vsebinsko obravnavo zadeve.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče (v zvezi z odločbama iz leta 2008) obrazlagalo učinek res judicata in hkrati vsebinsko obravnavalo zahtevek. Sodišče je v obširni obrazložitvi ob upoštevanju že citiranih sodb podrobno pojasnilo, da tožnik v tožbi oziroma tudi že v postopku pri toženi stranki uveljavlja enake zahteve, kot jih je uveljavljal v že pravnomočno končanem postopku pred sodiščem. Pri tem pa se sodišče ni spustilo v vsebinsko presojo zadeve.

12. V zvezi z dokončno odločbo št. ... z dne 9. 11. 2015, pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno zavrnila tožnikovo zahtevo za spremembo ali razveljavitev navedene odločbe. Z navedeno odločbo je tožena stranka tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do dodatka k starostni pokojnini iz Hrvaške zavrnila. Odločba je bila izdana zaradi tožnikove zahteve z dne 30. 9. 2015, s katero je uveljavljal priznanje pravice do navedenega dodatka, upoštevaje določbe Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (v nadaljevanju: ZZSV).⁵ Kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, so do dodatka po ZZSV, zaradi zagotavljanja socialne varnosti, upravičeni državljani Republike Slovenije, ki so upravičeni izključno do pokojnine pri nosilcu obveznega zavarovanja v kateri od republik nekdanje SFRJ, pa se jim ta pokojnina v Republiki Sloveniji ne izplačuje oziroma se jim izplačuje v nižjem znesku, kot bi jim pripadala po predpisih, veljavnih v Republiki Sloveniji. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik prejema dva sorazmerna dela starostne pokojnine, tako v Republiki Sloveniji kot tudi v Republiki Hrvaški v višini, kot mu pripada po predpisih posamezne države glede na dopolnjeno pokojninsko dobo. V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča v zvezi z izdajo dokončne odločbe z dne 9. 11. 2015 ni bila kršena materialna določba zakona oziroma tudi ni bilo očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje v škodo tožnika. Sodišče prve stopnje je zato tudi v tem delu utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo oziroma spremembo odločbe št. ... z dne 9. 11. 2015.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
³ Glej Poročevalec DZ z dne 19. 10. 2012.
⁴ Glej Up-195/13 - U-I-67/16 z dne 26. 1. 2017.
⁵ Ur. l. RS, št. 45/92 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 280/2017
• VDSS sodba Psp 484/2016
• VSRS Sodba VIII Ips 316/2016