VDSS Sodba Psp 123/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je potrebno za relevantno razmerje uporabiti ZŠtip-1, skladno s 23. členom prehodnih in končnih določb ZŠtip-1B. V predmetni zadevi je potrebno ločiti iztek štipendijskega razmerja, ki ga ureja prvi odstavek 96. člena ZŠtip-1 in prenehanje štipendijskega razmerja, kar pa določa 97. člen ZŠtip-1. V primerih prenehanja štipendijskega razmerja je štipendist dolžan vrniti štipendijo, skladno s prvim odstavkom 99. člena ZŠtip-1. Med razlogi za prenehanje štipendijskega razmerja je med drugim navedeno, da štipendist ne dokonča izobraževalnega programa v okviru trajanja programa oziroma v času podaljšanega študentskega statusa skladno s sedmim odstavkom 87. člena tega zakona. Opozoriti je na v 2. členu ZŠtip-1 opredeljen namen državne štipendije in v 3. členu opredeljen pojem višje sile, ki pomeni vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščino zunaj nadzora dodeljevalca štipendij, štipendista ali prejemnika sredstev, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev ali izpolnjevanje katere od obveznosti, pri čemer dogodka ali okoliščine ni bilo mogoče pričakovati, predvidevati ali nanj računati ali se mu izogniti ali ga odvrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške tožeče stranke odgovora na pritožbo nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 5. 2019 v 1. točki izreka in odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 22. 11. 2017 v 2. točki izreka, zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke z dne 30. 5. 2019 v 2. točki izreka in odločba z dne 22. 11. 2017 v 1., 3. in 4. točki izreka ter hkrati toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožeči stranki v višini 1.190,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se zoper I. in III. točko izreka pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v I. točki, podrejeno pa vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje ter glede na uspeh spremeni odločitev v III. točki izreka o stroških postopka. V konkretnem primeru je potrebno uporabiti Zakon o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 56/13 s spremembami ZŠtip-1), saj ZŠtip-1B ni uporabljiv. Pravilna je odločitev sodišča, da tožnici preneha štipendijsko razmerje, nepravilna pa je odločitev, da tožeča stranka zneska prejetih štipendij ni dolžna vrniti. Tožeča stranka je namreč šolanje zaključila 20. 10. 2017 z zagovorom magistrske naloge, čeprav je imela status podaljšan le do 30. 9. 2017. Sodišče v 10. točki obrazložitve ugotavlja, da je pravilna odločitev tožeče stranke o prenehanju štipendijskega razmerja, v 12. in 13. točki obrazložitve pa obrazložitev glede nepotrebnosti vračila štipendij nasprotuje odločitvi o pravilnosti prenehanja štipendijskega razmerja v 10. točki. V predmetni zadevi je nesporno podan dejanski stan iz 2. alineje 92. člena ZŠtip-1, iz 7. alineje 97. člena ZŠtip-1 in petega odstavka 99. člena ZŠtip-1, v kateri štipendijsko razmerje, ki je bilo vzpostavljeno z odločbo organa prve stopnje z dne 7. 10. 2015 preneha, zato je štipendist v takšnem primeru dolžan vrniti štipendijo za podaljšan status in zadnji letnik. Rok iz 92. člena ZŠtip-1 je vezan izključno na iztek izobraževalnega programa in eno leto podaljšanega statusa, ki po materialnem predpisu ZŠtip-1 ni podaljšljiv. Dejstvo, da je tožeča stranka magistrirala pred izdajo odločbe organa prve stopnje na razloge za prenehanje štipendijskega razmerja in posledico vračila izplačanih zneskov državnih štipendij ne vpliva. Študijsko leto traja od 1. 10. do 30. 9. naslednjega leta. Obstoj zakonitega razloga za prenehanje štipendijskega razmerja, ki ga je ugotovil organ prve stopnje in tudi sodišče, je v celoti podlaga za vrnitev štipendije. Zmotno je tožničino stališče in stališče sodišča, da se 99. člen ZŠtip-1 v obravnavani zadevi ne more uporabiti, ker je tožnica študij zaključila 20. 10. 2017 in je bil posledično dosežen namen, za katerega je bila štipendija dana. Materialnega predpisa ni mogoče tolmačiti drugače niti z razlagalno metodo, zato je razlaga zakonskih določb sodišča, da ni relevantno kdaj štipendist zaključi izobraževanje napačna in v nasprotju z načelom pravne varnosti. V praksi bi to pomenilo, da bi štipendist ne glede na rok za zaključek izobraževanja, lahko diplomiral oziroma magistriral kadarkoli, pristojni organ pa nikoli ne bi mogel zahtevati vračila štipendije, ker bi teoretično vedno obstajala možnost, da bo štipendist izobraževanje zaključil. Nesporno tožeča stranka do 30. 9. 2017 ni opravila magistrske naloge, zato je pravilna ugotovitev, da izobraževalnega programa ni zaključila v roku, kar je pravna podlaga za prenehanje štipendijskega razmerja. Z izpodbijanim posamičnim aktom je bilo tožnici odrejeno vračilo zneska, ki ga je dejansko prejela na podlagi odločb o priznanju pravice državne štipendije o posameznem študijskem letu za študijsko leto 2015/2016 in 2016/2017. Datum zaključka izobraževalnega programa je splošno znano dejstvo, zato organ prve stopnje ni bil dolžan posebej opozarjati tožečo stranko na izrecen datum. Neuspešno je sklicevanje na načelo varstva koristi strank, saj je sodišče v 10. točki ugotovilo, da je okvir trajanja programa jasno določen. Ni razloga, da bi moral biti štipendist na dejstvo, do kdaj traja izobraževalni program, še posebej opozorjen. Vse to je zavedeno tudi v ZŠtip-1 in Pravilniku o štipendiranju. Z dejstvom objave predpisov v državnem uradnem listu je omogočeno prebivalcem seznanitev z vsemi veljavnimi predpisi na območju države, zaradi česar velja domneva, da so objavljeni splošni akti znani vsem, ne glede na izobrazbo in veljajo za vse enako. Toženi stranki ni mogoče očitati kršitev načela varstva pravic iz 7. člena ZUP, saj ni pravne podlage, da bi bi moral organ prve stopnje tožečo stranko posebej opozarjati na fiksni rok trajanja izobraževalnega programa, ki je študentom splošno znan. Nepomembna je okoliščina, da je bila tožeča stranka ena najboljših študentk zadnje generacije, niti okoliščina, da je bila njena magistrska naloga nagrajena. Tudi težke družinske okoliščine in socialni moment, na kar opozarja tožeča stranka, bi lahko bili obravnavani le v okviru odloga, obročnega odplačila ali odpusta dolga, kar pa je poseben postopek na podlagi 44. člena ZUPJS. Upravičenost do prejemanja državne štipendije je utemeljena le z zaključkom izobraževalnega programa v zakonskem roku, zato je odločitev glede vračila državne štipendije zakonita in pravilna.

3. V odgovoru na tožbo je tožeča stranka opisala svoje osebne okoliščine in socialne razmere, v katerih živi. Izobraževanje je zaključila pred izdajo izpodbijane odločbe 20. 10. 2017 z odliko, njeno magistrsko delo je bilo nagrajeno s Prešernovo nagrado za študente, imela je izjemno visoko povprečje ocen in ni imela vpliva na določitev datuma zagovora. Zaradi navedenega ne bi smela biti deležna takšne sankcije kot je vračilo štipendije za čas dveh študijskih letnikov. Sodišče je pravilno odločilo, da rok, v katerem bi moral štipendist uspešno zaključiti izobraževalni program ni fiksen, saj veljavni Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij ni določal datuma, na katerega se tožena stranka sklicuje. Štipendijsko razmerje, nastalo na podlagi izpodbijane odločbe z dne 24. 10. 2016, je enostransko določila in oblikovala država, ki je v odločbo vnesla tisto vsebino, ki je bila zanjo bistvena. V kolikor bi tožena stranka smatrala, da je narava roka fiksna, bi morala v izreku odločbe vnesti tudi obveznost štipendista in sankcijo v primeru kršitve, česar pa ne vsebuje ne izrek, ne obrazložitev odločbe. Državna štipendija ima naravo socialne funkcije, pri kateri je potrebna aktivna vloga države v upravnem postopku. Uradna oseba bi morala posredovati stranki informacije še preden nastopijo okoliščine, ki za stranko pomenijo izgubo pravic. Nastale negativne pravne posledice presegajo sorazmernost in namen štipendiranja in posegajo v ustavno zajamčeno pravico do izobraževanja socialne varnosti. Opustitev dolžnosti preverjanja osebnih okoliščin, zaradi katerih študent ni uspel zaključiti izobraževanja, pomeni tudi kršitev pravice do enakega varstva. V štipendijskem razmerju je štipendist vedno najšibkejša stranka, ker nima vpliva na vsebino štipendijskega razmerja, njegova dolžnost je le študij. Štipendist nima vpliva na organizacijo izobraževalnega procesa v ustanovi, kjer se izobražuje. Če je za državo bistven rok zaključka študija do 30. 9. tekočega leta, potem bi to morala določiti v odločbi in predvideti sankcijo, ali pa ravnati kot to določa 7. člen ZUP. Nenazadnje pa stališče tožene stranke, da sprejema zamudo kot posledico organizacijskih težav fakultet, pomeni, da premika odgovornost za zamudo pri zagovorih v sfero države in lahko stranka dokazuje višjo silo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kot to določba drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 5. 2019 in odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 22. 1. 2017, s katero je bilo ugotovljeno, da tožeči stranki preneha pravica do državne štipendije in da je dolžna vrniti prejete zneske štipendije za leto 2015/2016 in 2016/2017 v skupnem znesku 6.480,00 EUR.

7. Iz dejstev, ki jih je kot nesporne ugotovilo sodišče prve stopnje, je razvidno, da je CSD A. z odločbo št. ... z dne 7. 10. 2015 tožnici priznal pravico do državne štipendije za prvi letnik prvostopenjskega magistrskega študijskega programa B. na C. fakulteti v D.. V študijskem letu 2016/2017 je bila tožnica upravičena do državne štipendije za podaljšan status študenta, 13. 9. 2017 je oddala popolno prijavo k zagovoru magistrskega dela. Uspešno ga je zagovarjala in magistrirala 20. 10. 2017. Tožena stranka je po uspešnem tožničinem zagovoru magistrske naloge dne 22. 11. 2017 izdala odločbo, s katero je odločila, da tožeči stranki preneha pravica do državne štipendije in da mora vrniti prejete zneske štipendije za študijsko leto 2015/2016 in 2016/2017.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je potrebno za relevantno razmerje uporabiti Zakon o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 56/13 s spremembami, v nadaljevanju ZŠtip-1), skladno s 23. členom prehodnih in končnih določb ZŠtip-1B (Ur. l. RS, št. 56/13 s spremembami). V predmetni zadevi je potrebno ločiti iztek štipendijskega razmerja, ki ga ureja prvi odstavek 96. člena ZŠtip-1 in prenehanje štipendijskega razmerja, kar pa določa 97. člen ZŠtip-1. V primerih prenehanja štipendijskega razmerja je štipendist dolžan vrniti štipendijo, skladno s prvim odstavkom 99. člena ZŠtip-1. Med razlogi za prenehanje štipendijskega razmerja je med drugim navedeno, da štipendist ne dokonča izobraževalnega programa v okviru trajanja programa oziroma v času podaljšanega študentskega statusa skladno s sedmim odstavkom 87. člena tega zakona. Opozoriti je na v 2. členu ZŠtip-1 opredeljen namen državne štipendije in v 3. členu opredeljen pojem višje sile, ki pomeni vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščino zunaj nadzora dodeljevalca štipendij, štipendista ali prejemnika sredstev, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev ali izpolnjevanje katere od obveznosti, pri čemer dogodka ali okoliščine ni bilo mogoče pričakovati, predvidevati ali nanj računati ali se mu izogniti ali ga odvrniti.

9. Potrebno je ugotoviti, da je VDSS v podobni zadevi že odločalo.¹ Ugotovilo je, da je nesprejemljivo materialnopravno stališče tožene stranke, da je predmetno zadevo mogoče pravilno presoditi le ob goli jezikovni razlagi relevantne zakonske podlage. Odločilo je, da je relevantne določbe ZŠtip-1 mogoče pravilno uporabiti le v skladu z namenom štipendiranja in upoštevanja razlogov, zaradi katerih študij ni bil zaključen v roku.

10. Kot primarno je po oceni pritožbenega sodišča potrebno posebej izpostaviti namen državne štipendije, ki se odraža v dejstvu, da se osebam, ki ne presegajo s strani določenega dohodkovnega cenzusa, omogoča in pomaga pri nadaljnjem izobraževanju, ki predpostavlja povečane stroške in spada v okvir prava socialne varnosti. Pravni položaj otroka namreč ne sme biti odvisen le od položaja in prioritet družine, v katero se rodi in v kateri živi. Nanj vplivajo tudi številni ukrepi družbe, ki sledi dobrobiti otroka. Slednja mora biti temeljno vodilo pri urejanju otrokovega pravnega položaja. Osnova priznanja pravice do državne štipendije je realizacija prizadevanja usposobiti in izobraziti osebo za nadaljnje življenje. Bistvo državnih štipendij je torej spodbujanje izobraževanja in doseganje višje ravni izobrazbe. Da se slednje zagotovi je potrebno, da vsebini oziroma materialni pravici sledi postopek uveljavitve te pravice. Nedopustno je razglašanje socialne države in v tem okviru pravice do državne štipendije, a hkrati s samim postopkom oziroma restriktivnim tolmačenjem predpisov, de facto onemogočiti uveljavitev te iste pravice. S takšnim postopanjem države² lahko pride do izvotlitve pravice do državne štipendije.

11. Zoper odločitev sodišča v II. točki izreka sodbe (prenehanje pravice do državne štipendije)³ se ni pritožila nobena stranka in je sodba v tem delu postala pravnomočna. Prvostopno sodišče je sicer potrdilo, da na prenehanje štipendijskega razmerja ne vplivajo razlogi, ki so povzročili zamudo pri zagovoru magistrske naloge (kolektivni dopust na fakulteti in odsotnost profesorjev), temveč zadošča zgolj gola ugotovitev, da tožeča stranka do 30. 9. 2017 ni končala izobraževalnega programa. Toda v okoliščinah konkretnega primera je po oceni pritožbenega sodišča, prvostopno sodišče napačno uporabilo materialnopravni predpis, ko je odločalo o prenehanju pravice do državne štipendije, vendar glede odločitve v tem delu ni bilo pritožbe, na pravilnost odločitve v izpodbijanem delu pa ne vpliva,⁴ kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev v izpodbijanem delu pravilna (I. in III. točka izreka), vendar ni temeljila na pravilnih razlogih. Le-ti so se namreč upoštevali pri odločanju sodišča, v času veljavnosti določil ZŠtip.⁵ Pravilno je zatrjevanje tožene stranke, da je v vmesnem času prišlo do spremembe materialnega predpisa, ki je to vprašanje drugače uredilo. Zaradi slednjega stranka ne more biti več uspešna s sklicevanjem na uveljavljeno prakso o potrebnosti izpolnjevanja kumulativno določenih pogojev iz 50. člena ZŠtip, čemur bo moralo odločanje in obrazložitev prilagoditi tudi sodišče. Ravno iz tega razloga postane pri odločanju pravno relevantno vprašanje vzroka prekoračenja roka za zaključek študijskih obveznosti oziroma okoliščine, zaradi katerih je do preteka tega roka prišlo. V predmetni zadevi je izkazano, da je tožeča stranka 20. 10. 2017 z uspešnim zagovorom magistrske naloge zaključila izobraževanje, za katerega je prejemala državno štipendijo. Tako se je izpolnil namen štipendiranja, kot to sicer pravilno razloguje prvostopno sodišče v 12. točki obrazložitve sodbe. Pravilna je ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka študij zaključila pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe CSD z dne 20. 11. 2017. Zaradi tega v konkretnem primeru ne more priti do situacije, ki jo kot nedopustno izpostavlja tožena stranka, da bi bilo s takšno odločitvijo ogroženo načelo pravne varnosti, predvidljivosti in preglednosti.⁶ Tožeča stranka je namreč s svojim izobraževanjem že zaključila pred izdajo prvostopne odločbe z dne 22. 11. 2017, s katero je tožena stranka odločila o prenehanju pravice do državne štipendije. Iz 1. točke izreka prvostopne odločbe z dne 20. 10. 2017 je razvidno le to, da je tožnici pravica do državne štipendije prenehala, iz izreka odločbe pa ni razbrati kdaj bi naj ta pravica prenehala. Upoštevajoč časovno učinkovanje izdane odločbe z 20. 11. 2017 je razvidno, da je tožnici štipendijsko razmerje prenehalo za naprej.⁷ Z odločbo z dne 22. 10. 2017 namreč ni bila razveljavljena nobena odločba, s katero je bila tožnici državna štipendija priznana. Pravna podlaga za izplačane štipendije, na podlagi odločb o priznanju štipendije, še vedno obstoji. V kolikor bi tožena stranka hotela, da bi prenehanje pravice do državne štipendije imelo učinek ex tunc, bi moralo to posebej opredeliti v samem izreku kot je to tudi običajno, kadar si upravni organ zagotovi učinkovanje odločbe za nazaj. V konkretnem primeru slednje ni podano.

13. Tožena stranka ima ravno z določitvijo načina učinkovanja odločb skladno z ZUP možnost vplivati na ureditev pravnih posledic štipendijskih razmerij. Ni utemeljeno zatrjevanje toženke o ogroženosti pravne varnosti vseh bodočih štipendijskih razmerjih, zaradi izpodbijane odločitve. Ravno postopanje tožene stranke je tisto, ki lahko prepreči eventualno zlorabo s strani štipendistov.⁸ Odločitev toženke, da štipendijsko razmerje preneha, pomeni, da se štipendist v bodoče ne bo mogel več sklicevati na hipotetično možnost zaključka, saj bo le to z izdajo odločbe prenehalo za naprej, če si tožena stranka v samem izreku ne bo omogočila drugačnega učinkovanja odločbe. V predmetnem primeru je dejanska situacija popolnoma drugačna. Ker je tožeča stranka z izobraževanjem zaključila pred izdajo prvostopne odločbe, s katero je bilo odločeno o prenehanju pravice do državne štipendije, hkrati pa ni določila drugačnega učinkovanja odločbe, ta primer ne zapade pod, s strani toženke zatrjevane abstraktne primere, ko štipendisti izobraževanja ne bi zaključili pred izdajo odločbe o prenehanju pravice do štipendije.

14. Tožena stranka mora pri vodenju upravnih postopkov ter pri odločanju o pravicah in obveznosti strank postopati v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Sodišče sicer soglaša s stališčem tožene stranke, da je datum zaključka izobraževalnega programa splošno znano dejstvo in da na izrecen datum zaključka upravni organ tožečo stranko ni bil dolžan posebej opozarjati, vendar slednje velja le za običajno naravo roka izpolnitve. Tožena stranka pri tem spregleda, da se je višje sodišče v podobnih zadevah glede narave roka izpolnitve⁹ že večkrat opredelilo, da bi morala v primerih, kot stranka zatrjuje, da izpolnitev nasprotne stranke po določenem roku zanjo nima več nobenega pomena, to posebej določiti oziroma na to opozoriti. Tožena stranka skozi postopek sedaj dejansko implicitno zatrjuje, da sama šteje rok zaključka (30. 9. 2017) kot bistveno sestavino pogodbe, zaradi česar jo šteje za razdrto, ker tožnica študijske obveznosti ni zaključila v tem roku. Uveljavlja torej najhujšo sankcijo, ki nastopi zaradi neizpolnitve obveznosti iz dvostranske pogodbe. V teh primerih se izhaja iz domneve, da kasnejša izpolnitev za pogodbeno zvesti stranki nima več nobenega pomena, če je čas izpolnitve dogovorjen kot bistven element obveznosti. V danem primeru, pa upoštevajoč že tolikokrat izpostavljen namen štipendiranja, opredeljen v 2. členu ZŠtip-1, onemogoča sklepanje, da kasnejša izpolnitev,¹⁰ nima več nobenega pomena za stranki v postopku, še posebej za toženca. Takšno tolmačenje pogodbenega določila je glede na socialno funkcijo pravice do državne štipendije nedopustno in je pravilna odločitev sodišča, da tožeča stranka ni dolžna vrniti prejetih zneskov štipendije za študijski leti 2015/2016 in 2016/2017. Kadar se odloča o izgubi pravice, po oceni sodišča ne zadošča zgolj sklicevanje na datum, ki je splošno opredeljen v zakonu in pravilniku. Iz navedene podlage namreč ni mogoče razbrati, da ima ta rok naravo bistvene sestavine in da slednje pomeni, da je po preteku tega roka potrebno vrniti vsa prejeta sredstva iz naslova štipendiranja.¹¹

15. Toženi stranki tako ni mogoče očitati kršitev načela varstva pravic iz 7. člena ZUP, v kolikor bi običajno šlo za običajno postopanje. Če pa tožena stranka meni, da rok 30. 9. 2017 predstavlja bistveno sestavino pogodbe, bi slednje, kot je pravilno opozorilo sodišče v 13. točki obrazložitve, moralo skladno z 213. členom ZUP v samem izreku odločbe to tudi določiti, da bi bila narava roka, ki ni določen v konkretni posamični odločbi, temveč v zakonu, znana tudi tožeči stranki. Pravilno je razlogovanje sodišča, da gre v predmetni zadevi za pravico iz socialne varnosti, zaradi česar je potrebna proaktivna vloga državnih organov v postopku odločanja o pravicah in dolžnostih ter pravnih interesov posameznikov, saj je nenazadnje na ta način spoštovano tudi načelo elementarne pravičnosti.

16. Na podlagi obrazloženega je potrebno pritožbo tožene stranke v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Psp 47/2020 z dne 6. 5. 2020.
² Ko osebi, ki je dosegla cilj oziroma izpolnila namen, za katerega je bila primarno sklenjena pogodba in na tej podlagi priznana pravica do državne štipendije, z zasledovanjem in s pod tančico sklicevanja na dosledno (administrativno) spoštovanje zakonskih določil oziroma z administrativnim restriktivnim tolmačenjem samega predpisa zasledovati cilj, ki se odraža v odvzemu tega, kar je bilo priznano.
³ Zavrnjen tožbeni zahtevek glede odprave odločitve o prenehanju štipendijskega razmerja, določitvi izvršljivosti in stroških upravnega postopka.
⁴ Glede obveznosti vračila štipendije.
⁵ Ta sodna praksa se je izoblikovala, ob odločanju sodišč o štipendijah na podlagi Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/07 s spremembami, ZŠtip). V tem zakonskem besedilu je bilo glede vrnitve štipendije določeno, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja (obstoj primera iz 49. člena, ki ureja prenehanje štipendijskega razmerja in pogoj, da letnika, za katerega bi štipendist moral vrniti štipendijo, ni uspešno zaključil).
⁶ Ker bi štipendist lahko ne glede na rok zaključka izobraževanja diplomiral oziroma magistriral kadarkoli, pristojni organ pa nikoli ne bi mogel zahtevati vračila štipendije in bi teoretično vedno obstajala možnost, da bo štipendist izobraževanje zaključil.
⁷ Izpostavi se sicer vprašanje kako lahko preneha štipendijsko razmerje, ki se je že izteklo. S tem, ko je tožeča stranka uspešno zaključila letnik in študij 20. 10. 2017 je bil izpolnjen dejanski stan prvega odstavka 96. člena ZŠtip-1, to je iztek štipendijskega razmerja. Izdana odločba o prenehanju štipendijskega razmerja z dne 22. 11. 2017 po samem izteku, dejansko nima več pravnega učinka. Ne more prenehati razmerje, ki časovno zaradi predhodnega izteka ne obstaja več.
⁸ Ki bodo lahko, ne glede na rok za zaključek izobraževanja, izobraževanje zaključili kadarkoli, pristojni organ pa ne bo mogel zahtevati vračila štipendije, saj bo vedno obstajala možnost, da bo štipendist izobraževanje zaključil.
⁹ Psp 339/2016 z dne 10. 11. 2016 in Psp 44/2018 z dne 24. 1. 2019.
¹⁰ Po roku 30. 10. 2017, pa vendar pred izdajo odločbe CSD z dne 20. 10. 2017.
¹¹ Kar pokaže tudi praksa vodenja sodnih postopkov, ko je bil za vodenje teh postopkov pred sodiščem zadolžen Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, ki je v takšnih primerih s štipendisti (ki do sodnega postopka še niso zaključili študija) sklepal celo sodne poravnave (če bi štipendist do, v sodnem postopku, dogovorjenega datuma zaključil študij, ne bi rabil vrniti prejetih sredstev).

Datum zadnje spremembe:

27.10.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 455/2009
• VDSS sodba Psp 372/2011
• VDS sodba Psp 436/2011