VDSS Sodba Psp 89/2020

Jedro

Le zato, ker sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj je ob upoštevanju mehanografske obdelave podatkov, ki je sestavni del izpodbijane prvostopenjske upravne odločbe lahko samo preizkusilo pravilnost izračuna pokojninske osnove in višine odmerjene pokojnine, ni kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP niti 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic v postopku pred sodiščem.

Po 2. odstavku 41. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove poleg plač iz 39. člena ZPIZ-1 štejejo tudi nadomestila za bolniški stalež. ZPIZ-1 je v 41. členu izrecno določal, da se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju za izračun pokojninske osnove upošteva plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 26. 10. 2017 in št. ... z dne 27. 6. 2016 ter višjo odmero invalidske pokojnine od 27. 2. 2008 (I. tč. izreka), ker je presodilo, da sta izpodbijana posamična upravna akta pravilna in zakonita. Hkrati je izreklo, da tožnica nosi sama svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve pravic iz 22. ter 23. člena Ustave Republike Slovenije¹ (Ustava RS) s predlogom na spremembo, odpravo odločb in vrnitev v ponovno upravno odločanje oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Povzema vsebino odločb o pravici do invalidske pokojnine v znesku 416,50 EUR na mesec od 29. 3. 2008 dalje. Meni, da je zavrnilna sodba obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku² (ZPP) ter kršitvami določb URS. Izpodbijani odločbi nista obrazloženi na način, ki bi utemeljevali odločitev, mestoma sta arbitrarni in ju ni mogoče preizkusiti. Sodba gre v smeri njune dodatne obrazložitve, česar ni zahtevala. Upravna odločba mora biti obrazložena v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku³ (ZUP) zaradi možnosti učinkovitega pravnega varstva. Ker se sodišče ni opredelilo do tovrstnih tožbenih navedb, gre za kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na sodno prakso v upravnih sporih, po kateri pomanjkljive obrazložitve upravne odločbe ni mogoče nadomestiti z odgovorom na tožbo. Razlogi morajo biti vsebovani v obrazložitvi odločbe, ki je predmet presoje v upravnem (oz. socialnem) sporu.

Ne strinja se z zavrnitvijo dokaznega predloga z izvedencem finančne stroke, ker da je toženec razumljivo pojasnil tehniko izračuna pokojnine. Lastnoročni izračun A.A. z dne 21. 12. 2018, ki mestoma ni berljiv, pregleden niti logičen, je sodišče štelo za razumljivega, čeprav nima ustreznega strokovnega znanja in bi moralo postopati po 243. členu ZPP ter izvesti dokaz z izvedencem ustrezne stroke. Opozarja na odklonitveni izločitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP. Pridobitev toženčevega pojasnila vzbuja dvom v nepristranskost sodišča, krni videz nepristranskosti in krši načelo kontradiktornosti iz 1. odstavka 5. člena ZPP, ki je neposreden izraz enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Postavitev izvedenca bi zagotovila enakost orožij in spoštovanje načela kontradiktornosti, ki je kršeno in jo potiska v podrejeni položaj.

V predsodnem pritožbenem postopku je zahtevala zakonske zamudne obresti od 27. 2. 2008. Sodišče se tovrstnih tožbenih navedb sploh ne dotika in jih v sodbi niti ne povzema, kar predstavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V točkah 9 do 12 obrazložitve sodbe obravnava izračun pokojninske osnove za leti 1984 in 1985 in pritrjuje tožbenim navedbam, da je povprečna mesečna plača znašala 129.174,00 DIN, vendar kljub temu zaključuje, da dejansko izplačilo nadomestila za čas bolniškega staleža ne predstavlja pokojninske osnove, ker mora biti izračun v skladu s predpisi. Zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka arbitrarno določa nadomestilo za začasno nezmožnost za delo v višini 113.812,29 DIN.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Ni kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic, niti pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbena izvajanja poudarja naslednje.

K očitanim procesnim in ustavno pravnim kršitvam

5. Pisni odpravek izpodbijane sodbe nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, ker je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti nejasni ali sami s seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Vsebuje odločilne dejanske in pravilne pravne razloge. Večkrat očitana procesna kršitev v navedeni smeri zagotovo ni podana.

6. Ne gre za kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker ni bilo postopano po 243. členu ZPP. Tudi če bi bil izveden dokaz z izvedencem finančne stroke, sodba ne bi mogla izpasti drugače. Sodišče namreč dokaz z izvedencem izvede le, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga. Pri presoji izpodbijanih odločb je dokazni predlog z izvedencem utemeljeno zavrnilo, saj je ob relevantni zakonski podlagi lahko glede na podatke iz računalniškega izračuna pokojnine samo razčistilo sporno višino nadomestila iz naslova bolniškega staleža, vštevno v pokojninsko osnovo.

Četudi je sodišče toženca na obravnavi dne 5. 12. 2018 pozvalo, da pojasni način izračuna nadomestila plače za bolniški stalež v letu 1985, ni utemeljen pritožničin očitek, da glede tega nima strokovnega znanja in bi zato moralo postaviti izvedenca. Pri izračunu višine nadomestila ob upoštevanju podatkov o plačah iz preteklega leta gre za računsko operacijo, ki jo je sposobno opraviti sodišče samo. Poziv tožencu, da pojasni tehniko izračuna invalidske pokojnine, ne predstavlja postavitve pri njem zaposlenega delavca za izvedenca, zato s tem v zvezi ni mogoče uspešno zatrjevati nepristranskosti sojenja, očitati kršitev videza nepristranskosti ali se sklicevati na odklonitveni izključitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP. Pri presoji pravilnosti in zakonitosti posamičnih upravnih aktov v sodno socialnem sporu dodatna pojasnila zavoda niso nedopustna, niti ne morejo predstavljati kršitve nepristranskosti sojenja.

7. Le zato, ker sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj je ob upoštevanju mehanografske obdelave podatkov, ki je sestavni del izpodbijane prvostopenjske upravne odločbe lahko samo preizkusilo pravilnost izračuna pokojninske osnove in višine odmerjene pokojnine, ni kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP niti 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic v postopku pred sodiščem.

8. Res je sicer, da mora biti upravna odločba obrazložena v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku⁴ (ZUP), saj v nasprotnem ni mogoče uveljavljati učinkovitega pravnega sredstva. Čeprav izpodbijana sodba glede tega nima razlogov pa to samo po sebi ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izpodbijani upravni odločbi, katerih sestavni del je tudi mehanografski izračun pokojnine namreč nista pomanjkljivo obrazloženi, da ju ne bi bilo mogoče preizkusiti, kot zatrjuje pritožnica. Četudi bi ju sodba dodatno utemeljevala, se ni mogoče uspešno sklicevati na sodno prakso iz upravnih sporov, po kateri pomanjkljive obrazložitve ni mogoče nadomestiti s pojasnili v odgovoru na tožbo ali v sodni odločbi. Upravnih sporov namreč ni mogoče enačiti s sodno socialnimi spori, v katerih gre praviloma za spor polne jurisdikcije. Socialno sodišče v skladu z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih⁵ (ZDSS-1) ob morebitni odpravi posamičnih upravnih aktov praviloma samo meritorno odloča o spornih pravicah. Le zato, ker se tožnica zaradi nepoznavanja prava in zmotnega materialno ter procesno pravnega naziranja ne strinja z upravnima odločbama o višini odmerjene pokojnine, ti nista nepravilni niti nezakoniti.

9. Kočno ne gre za kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP čeprav izpodbijana sodba nima razlogov glede zamudnih obrestih. V tožbi je bila sicer zatrjevana upravičenost do zakonskih zamudnih obresti, vendar tožbeni zahtevek v tej smeri sploh ni bil postavljen. Ker ni vtoževane akcesorne denarne terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti, o njej sodišče ni moglo razsojati niti se posledično ni bilo dolžno opredeljevati do tovrstnih tožbenih navedb. Nenazadnje iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 197. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju⁶ (ZPIZ-2), po katerem je zavod dolžan plačati zamudne obresti, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni, ko je postala odločba izvršljiva. Pojasnjeno je, da odločba z dne 27. 6. 2016 v 60 dneh od izvršljivosti ni mogla biti realizirana zaradi nesodelovanja zavarovanke (tožnice), saj da ni posredovala zahtevanega potrdila o živetju, pooblastila za pridobitev davčne številke in številke bančnega računa.

Dejanske in materialno pravne okoliščine konkretnega primera

10. V predmetni zadevi gre za izpodbojno tožbo zaradi presoje drugostopenjske odločbe z dne 26. 10. 2017 o zavrnjeni pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 27. 6. 2016. S slednjo je tožnici priznana pravica do invalidske pokojnine v znesku 416,50 EUR na mesec od 29. 3. 2008 dalje. Gre za sodni spor zaradi višje invalidske pokojnine od priznane v predsodnem upravnem postopku.

11. Iz razpoložljive listinske dokumentacije, vključno z mehanografsko obdelavo invalidske pokojnine, določno izhaja, da je denarna dajatev ob izkazani I. kategoriji invalidnosti zaradi poškodbe pri delu ter 1 letu 2 mesecih in 15 dneh pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja, odmerjena v polni višini 80,5 %. Iz računalniškega izračuna je nadalje razvidno, da bi pokojnina, odmerjena od dejanske pokojninske osnove 436,48 znašala 351,36 EUR, usklajena od 1. 1. 2008 dalje pa 381,49 EUR mesečno. Ker je odmera po dejanski pokojninski osnovi nižja od odmere po najnižji, z zakonom zajamčeni pokojninski osnovi (517,40 EUR) je bila invalidska pokojnina odmerjena od najnižje pokojninske osnove v višini 416,50 EUR od 29. 3. 2008 dalje in s 1. 1. 2009 ponovno od najnižje pokojninske osnove (535,51 EUR) v znesku 431,08 EUR. Od novele ZPIZ-2C⁷, ki velja od 1. 10. 2017 je tožnici zagotovljeno izplačilo invalidske pokojnine v višini 500,00 EUR mesečno.

12. Ob presoji izpodbijanih odločb je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je odmera invalidske pokojnine pravilna in zakonita. Sodba ima prepričljivo argumentirane dejanske in pravne razloge tako glede uporabe valorizacijskih količnikov, kot tudi odmernega odstotka 80,5 %. Zavrnilnih razlogov s tem v zvezi, ki jih pritožnica niti ne prereka, pritožbeno sodišče ne ponavlja znova. Z vidika materialno pravnega preizkusa z njimi v celoti soglaša.

13. Enako velja glede višine v pokojninsko osnovo vštevnega nadomestila za bolniški stalež leta 1985, preračunanega ob upoštevanju plače iz preteklega koledarskega leta. V tem pritožbenem postopku edino še sporno vprašanje je v celoti razčiščeno in pravno pravilno utemeljeno od 9. do 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ne glede na to ali se pritožnica z obrazložitvijo strinja ali ne.

14. Pri pritožbenem reševanju zadeve je potrebno izhajati iz 390. člena ZPIZ-2, ki za postopke uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pričete pred njegovo uveljavitvijo s 1. 1. 2013, odkazuje na uporabo prej veljavnih predpisov. V pritožbenem postopku še sporno višino v pokojninsko osnovo vštevnega nadomestila plače za bolniški stalež leta 1985 pri odmeri invalidske pokojnine od 29. 3. 2008 dalje torej na uporabo 41. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju⁸ (ZPIZ-1), ki ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim tudi tožena stranka.

15. Po 2. odstavku 41. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove poleg plač iz 39. člena ZPIZ-1 štejejo tudi nadomestila za bolniški stalež. ZPIZ-1 je v 41. členu izrecno določal, da se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju za izračun pokojninske osnove upošteva plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila. V okoliščinah konkretnega primera torej plača iz leta 1984, preračunana na urno postavko za začasno zadržanost z dela zaradi poškodbe pri delu od 12. 6. 1985 do 14. 10. 1985.

16. Iz mehanografske obdelave podatkov z dne 27. 6. 2016 o odmeri pokojnine določno izhaja, da je tožnica po podatkih matične evidence - M 4 obrazcev bila od 31. 10. 1984 do 31. 12. 1984 zavarovana 360 ur in iz naslova delovnega razmerja prejela 64.829,79 DIN neto. Zaradi vštevnosti nadomestila plače za čas bolniškega staleža v letu 1985 v pokojninsko osnovo v skladu z 41. členom ZPIZ-1 znaša preračun na urno postavko 180,08275 DIN (64.829,79 DIN : 360 ur = 180,08275 DIN). Ker je bila tožnica v letu 1985 v bolniškem staležu 632 ur, je ob računski operaciji množenja potrebno ugotoviti, da za leto 1985 v pokojninsko osnovo vštevno nadomestilo znaša 113.812,28 DIN neto (180,08275 DIN x 632 ur = 113.812,29 DIN) in ne 129.659,58 DIN, kot v nasprotju z relevantno zakonsko podlago povsem neutemeljeno vztraja pritožba.

Sicer pa že prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnjuje, da niti vštetje nadomestila za bolniški stalež v višini 129.659,58 DIN v pokojninsko osnovo ne bi pogojevalo višje invalidske pokojnine, od odmerjene od najnižje pokojninske osnove, ki je občutno višja od tožničine dejanske pokojninske osnove. Njena pritožba tudi v tej smeri ne more biti uspešna.

Odločitev pritožbenega sodišča

17. Ker sta glede na predhodno obrazloženo izpodbijani upravni odločbi o priznani invalidski pokojnini pravilni in zakoniti, je sodišče prve stopnje na podlagi 81. člena ZDSS-1 tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano višjo odmero pokojnine.

18. Zaradi nebistvenih dejanskih, zmotnih materialnopravnih ter povsem neutemeljeno zatrjevanih procesnih ter ustavnopravnih kršitev, pritožba ne more biti uspešna. Na podlagi 353. člena ZPP jo je potrebno zavrniti in vključno s stroškovnim izrekom potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

19. Ob takšnem pritožbenem izidu je na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno odločiti, da krije pritožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 33/1991.
² Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
³ Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 80/99.
⁵ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
⁶ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁷ Ur. l. RS, št. 23/2017.
⁸ Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 284/2014
• VDSS sodba Psp 165/2010
• Sodba VIII Ips 378/2008