VDSS Sodba Psp 79/2020

Jedro

V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je na podlagi odločbe tožnika z dne 25. 4. 2018, s katero je bila zavrnjena toženčeva zahteva za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in odločba o priznani pravici do denarnega nadomestila med brezposelnostjo z dne 16. 1. 2018 odpravljena, toženec za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2018 oziroma do 28. 2. 2018 do zneska izplačanega denarnega nadomestila ni bil upravičen, ker je odpadla pravna podlaga za izplačilo tega nadomestila. Pomeni, da je toženec v obdobju od 1. 1. 2018 do 28. 2. 2018 prejel nekaj, do česar ni bil upravičen in je to dolžan vrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.347,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2019 dalje do plačila, v 15 dneh. Obenem je toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 45,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb postopka. Meni, da v konkretnem primeru pravno podlago za rešitev zadeve predstavljajo samo določbe zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD) in sicer ne samo določba prvega odstavka 140. člena ZUTD, ampak tudi določbi drugega in tretjega odstavka 140. člena, kakor tudi določbi tretjega in četrtega odstavka 65. člena ZUTD. Določbi tretjega odstavka 190. člena in 193. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ) bi lahko uporabili samo, če specialne določbe ZUTD ne bi določale obveznosti vračila denarnega nadomestila med brezposelnostjo po odpravi odločbe o priznanju denarnega nadomestila med brezposelnostjo oziroma primere, v katerih prejemniku denarnega nadomestila ni potrebno vrniti, če pride naknadno do odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Povzema dejansko stanje, ki ga je navedel v odgovoru na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi ter poudaril, da se je potem, ko je bil odjavljen iz socialnih zavarovanj, prijavil v evidenco brezposelnih oseb pri tožniku in hkrati podal zahtevek za izplačilo nadomestila za brezposelnost. To nadomestilo mu je bilo z odločbo z dne 16. 1. 2018 tudi priznano. V individualnem delovnem sporu je bila med strankama dne 23. 2. 2018 sklenjena poravnava z vsebino kot izhaja iz izvoda poravnave, s katero se je delodajalec A. d. o. o. zavezal delavca, sedaj toženca za čas od 1. 1. 2018 do 28. 2. 2018 prijaviti v socialna zavarovanja, mu za ta čas obračunati mesečno plačo in mu od te plače plačati prispevke. Delavec pa se je zavezal, da bo takoj po prejemu podpisane poravnave posredoval umik tožbe. Meni, da je zaradi dejstva, ker je toženec s tožbo pred pristojnim Delovnim sodiščem uveljavljal nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, v konkretnem primeru kot podlago za odpravo odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila potrebno uporabiti določbe tretjega in četrtega odstavka 65. člena ZUTD in v zvezi s tem določbo 140. člena ZUTD, ki ureja vračilo denarnega nadomestila. Meni, da ima v konkretnem primeru tožnik pravico zahtevati samo neto zneske denarnega nadomestila, ki so bila tožencu izplačana po 28. 2. 2018. Po 28. 2. 2018 pa tožencu niso bila izplačana nobena denarna nadomestila. Nadalje navaja, da je tožnik ob izdaji odločbe z dne 25. 4. 2018 ravnal v nasprotju z določbo tretjega odstavka 140. člena ZUTD, saj hkrati z odpravo odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila, v istem postopku ni odločil o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev. Iz tega razloga sploh ne obstoji podlaga za vračilo izplačanih sredstev. Očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ker se sodišče sploh ni opredelilo do navedb toženca, na podlagi katerih bi sodišče kot pravno podlago za rešitev predmetne zadeve moralo uporabiti določbe tretjega in četrtega odstavka 65. člena ZUTD in ob tem uporabiti tudi določbo 2. alineje drugega odstavka 140. člena ZUTD. Predlaga ugoditev pritožbi in priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodba vsebuje vsa pravno relevantna dejstva, ki so jasna in niso med seboj v nasprotju. Zato očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik z odločbo št. ... z dne 25. 4. 2018, izdano po uradni dolžnosti, v obnovi postopka zavrnil toženčevo zahtevo za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, odločbo o priznani pravici do denarnega nadomestila med brezposelnostjo opr. št. ... z dne 16. 1. 2018 pa odpravil. Citirani posamični upravni akt je pravnomočen, saj toženec ni uveljavljal rednega pravnega sredstva.

6. Vse navedeno je v obravnavanem primeru tudi edino odločilno za pritožbeno rešitev zadeve. Inštitut pravnomočnosti je ustavnopravna kategorija iz 158. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij. Glede na pravnomočno odločbo z dne 25. 4. 2018 pritožba neutemeljeno vztraja, da je kot podlago za odpravo odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo (z dne 16. 1. 2018) potrebno uporabiti določbi tretjega in četrtega odstavka 65. člena ZUTD v zvezi z določbo 140. člena ZUTD oziroma določbo 2. alineje drugega odstavka 140. člena ZUTD. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo prvi odstavek 140. člena ZUTD. Čeprav je v določbi tretjega odstavka 140. člena ZUTD sicer določeno, da kadar je zavod po določbah tega zakona upravičen odpraviti odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila, v istem postopku odloči tudi o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev, pritožba prav tako neutemeljeno vztraja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s citirano določbo, ko v istem postopku ni odločilo o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev.

7. V predmetni zadevi je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča podan dejanski stan iz prvega odstavka 140. člena ZUTD, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 140. člena ZUTD je namreč Zavod za zaposlovanje med drugim upravičen zahtevati vračilo denarnega nadomestila za brezposelnost tudi v primeru odprave odločbe o priznani pravici do denarnega nadomestila, izdani v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, enako posledico določa tudi OZ v tako imenovani verzijski terjatvi. Po 190. členu OZ je namreč tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali pozneje odpadla in je na ta način obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti.

8. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je na podlagi odločbe tožnika z dne 25. 4. 2018, s katero je bila zavrnjena toženčeva zahteva za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in odločba o priznani pravici do denarnega nadomestila med brezposelnostjo z dne 16. 1. 2018 odpravljena, toženec za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2018 oziroma do 28. 2. 2018 do zneska izplačanega denarnega nadomestila ni bil upravičen, ker je odpadla pravna podlaga za izplačilo tega nadomestila. Pomeni, da je toženec v obdobju od 1. 1. 2018 do 28. 2. 2018 prejel nekaj, do česar ni bil upravičen in je to dolžan vrniti.

9. Z odpravo odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo je odpadla pravna podlaga za izplačilo zneska denarnega nadomestila v višini 1.347,90 EUR, ki predstavlja neto zneske izplačanega nadomestila v obdobju od 1. 1. 2018 do 28. 2. 2018, kot je razvidno iz finančne kartice in izpisa preplačil. Z odpadom pravne podlage je izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje prvega odstavka 140. člena ZUTD, ki ureja možnost direktnega zahtevka za vračilo izplačanih denarnih nadomestil. Pravno zmotno je stališče pritožbe, da ima tožnik pravico zahtevati od toženca le neto zneske denarnega nadomestila, ki so mu bili izplačani po 28. 2. 2018, saj za to ob ugotovljenem dejanskem stanju, ni nobene pravne podlage.

10. Ker toženec terjatve po višini ni izpodbijal, je sodišče prve stopnje pravilno tožencu naložilo plačilo zneska 1.347,90 EUR, na podlagi določb OZ zaradi zamude pri plačilu pa naložilo še plačilo zakonskih zamudnih obresti od 8. 3. 2019 dalje, to je od dneva vložitve tožbe dalje.

11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom odločilo, da toženec sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.

Datum zadnje spremembe:

25.08.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba U 545/92
• Sodba U 1246/93-11
• Sodba U 1596/93-5