VDSS Sodba Psp 107/2020

Jedro

Neprijavljenost v zavarovanje tudi sicer samo po sebi ne izključuje morebitnih elementov delovnega razmerja. Vendar le elementi delovnega razmerja ne dokazujejo obstoja zavarovalne dobe, če ni bilo vključenosti v zavarovanje. Ne glede na določbo 6. člena ZPIZ-2, ki določa, da zavarovalno razmerje nastane ex lege z nastankom pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni mogoče priznati zavarovalne dobe nekomu, ki sočasno ne bi imel vzpostavljene lastnosti zavarovanca. To jasno izhaja iz definicije iz 42. točke sedmega člena ZPIZ-2, v kateri je zavarovana doba opredeljena kot obdobje, ko je bil zavarovanec obvezno ali prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki. To jasno izhaja iz 133. člena ZPIZ-2, po katerem se v zavarovalno dobo praviloma štejejo obdobja zavarovanja, če so bili plačani prispevki. Izjema so le primeri, določeni v 134. členu ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da se znesek 818,88 EUR zviša na znesek 928,86 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. zadeve ... z dne 2. 2. 2018 in z dne 31. 7. 2017 (I. točka izreka). Tožnici je v pokojninsko dobo, kot zavarovalno dobo, priznalo čas zaposlitve pri A. od 6. 1. 1967 do 24. 11. 1967 (II. točka izreka). Ob enem je naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 30 dni tožnici na novo odmeriti pokojnino z upoštevanjem tudi zavarovalne dobe od 6. 1. 1967 do 24. 11. 1967 (III. točka izreka). Zahtevek za priznanje zavarovalne dobe za čas od 25. 11. 1967 do 31. 1. 1969 je zavrnilo (IV. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti stroške postopka v višini 818,88 EUR.

2. Zoper IV. in V. točko izreka sodbe je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da nedvomnega zaključka, da je delo v privat gostilnah opravljala kot obrtnica, na podlagi izpovedb tožnice in priče, ni mogoče narediti. Vodenje gostilne lahko nekdo opravlja bodisi kot samostojni podjetnik oziroma obrtnik po takratnih predpisih, bodisi na podlagi delovnega razmerja. Možno in izkustveno sprejemljivo bi lahko bilo, da je priča bil upravni nosilec gostilniške dejavnosti kot registriran obrtnik, tožnica pa je na podlagi delovnega razmerja opravljala dejanske posle vodenja gostilne na podlagi delovnega razmerja. Na podlagi dokazil o zavarovanju tožničinega bivšega moža je bolj verjetno zaključiti, da je tožnica gostilni vodila na podlagi delovnega razmerja, saj ni logično, pravno pa je bilo po tedanjih socialističnih predpisih o obrti celo nemogoče, da bi dva obrtnika vodila isti gostinski lokal. Ne drži, da tožnica obstoja delovnega razmerja ni niti zatrjevala, saj že v točki II. tožbe navaja, da zahteva priznanje časa zaposlitve v zasebni gostilni v B. in v zasebni gostilni v C.. Sicer pa temelj zavarovanja za priznanje zavarovalne dobe niti ni pomemben, pomembna je samo ugotovitev ali je bila tožnica v obdobju od 25. 11. 1967 do 31. 1. 1969 zavarovana in če iz katerega razloga. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka. Sodišče je tožnici za stroške pooblaščenca za sestavo druge pripravljalne vloge in pripravljalne vloge z dne 15. 7. 2019 priznalo 100 točk za vsako izmed vlog. Sklicuje se na Odvetniško Tarifo v tarifni številki 15/2 in meni, da bi sodišče moralo za drugo pripravljalno vlogo in za vlogo z dne 15. 7. 2019, za vsako od njiju, priznati 225 točk. Ne strinja se tudi z priznanimi potnimi stroški v višini cene vozovnice za hitri vlak ICS na relaciji Maribor-Ljubljana-Maribor v znesku 33,12 EUR. Vztraja, da mu glede na določbo četrtega odstavka 10. člena OT pripada kilometrina, kot jo je priglasil v višini 299,70 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja delno zmotno uporabilo materialno pravo glede stroškov postopka. Ni pa v postopku prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. zadeve ... z dne 2. 2. 2018, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 31. 7. 2017. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožničino zahtevo, da ji v zavarovalno dobo prizna čas zaposlitve v restavraciji D., zasebni gostilni v B. in zasebni gostilni v C.. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi priznanja pokojninske dobe iz naslova zavarovalne dobe.

6. Pravno podlago za odločitev predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) in določba 129. člena tega zakona, ki jo je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje in v zvezi z njo določbo 100. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami, v nadaljevanju Zvezni Zakon) ter določbo prvega odstavka 50. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 35/72 s spremembami), ki določa, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu z polnim delovnim časom.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica dne 26. 4. 2016 pri tožencu vložila zahtevo, da se ji v zavarovalno dobo prizna čas zatrjevane zaposlitve v restavraciji D., zasebni gostilni v B. in zasebni gostilni v C.. S tožbenim zahtevkom specificiranem na prvem naroku, je tožnica uveljavljala, da se ji prizna zavarovalna doba za čas od 6. 1. 1967 do 31. 1. 1969. Zahtevek je utemeljevala z navedbami, da je delovna doba za čas od 6. 1. 1967 do 24. 11. 1967 pri A. vpisana v delovni knjižici. Glede delovne dobe za čas od 25. 11. 1967 do 31. 1. 1969 pa je navajala, da jo je dopolnila pri delodajalcu E..

8. Po izvedbi dokazov po tem, ko je sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe pri terme F., pravnem nasledniku hotela E., zaslišalo tožnico in pričo G.G., tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnica ni z ničemer dokazala, da bi bila v obdobju od 25. 11. 1967 do 31. 1. 1969 zavarovana kot delavka.

9. Iz odgovorov terme F. z dne 20. 3. 2019 in z dne 27. 3. 2019 izhaja, da tožnica v obdobju od 25. 11. 1967 do 31. 1. 1969 v hotelu E. ni bila zaposlena. Zaslišana tožnica in priča G.G. pa sta skladno izpovedala, da sta po zaključku zaposlitve v hotelu E. najela privat gostilno v B., nato pa še privat gostilno v C. ter sta skupaj vodila poslovanje obeh gostiln.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni ugotovljenih elementov delovnega razmerja in da jih tožnica niti ni zatrjevala. Tožnica je za urejanje vpisa v zavarovanje imela knjigovodkinjo, ki je vse to vodila. To pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča lahko samo v primeru, da je tožnica dejansko vodila poslovanje gostilne in bila kot nosilec dejavnosti, ne pa kot zaposlena. To dodatno potrjuje izpoved priče, da je tožnica še pred njim šla iz B. v C., kjer je v najem vzela lokal, ki sta ga nato skupaj vodila.

11. Tožnica ni dokazala, da bi bila v spornem obdobju pokojninsko in invalidsko zavarovana in da bi bili plačani prispevki. Kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje, je bila tožnica kot samostojna zavezanka to dolžna storiti, da bi se ji na podlagi prijave v zavarovanje, ob pogoju plačila prispevkov, priznalo v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba obdobje od 25. 11. 1967 do 31. 1. 1969.

12. Neprijavljenost v zavarovanje tudi sicer samo po sebi ne izključuje morebitnih elementov delovnega razmerja. Vendar le elementi delovnega razmerja ne dokazujejo obstoja zavarovalne dobe, če ni bilo vključenosti v zavarovanje. Ne glede na določbo 6. člena ZPIZ-2, ki določa, da zavarovalno razmerje nastane ex lege z nastankom pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni mogoče priznati zavarovalne dobe nekomu, ki sočasno ne bi imel vzpostavljene lastnosti zavarovanca. To jasno izhaja iz definicije iz 42. točke sedmega člena ZPIZ-2, v kateri je zavarovana doba opredeljena kot obdobje, ko je bil zavarovanec obvezno ali prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki. To jasno izhaja iz 133. člena ZPIZ-2, po katerem se v zavarovalno dobo praviloma štejejo obdobja zavarovanja, če so bili plačani prispevki. Izjema so le primeri, določeni v 134. členu ZPIZ-2. Za nobenega od teh primerov pa ne gre v konkretni zadevi.

13. Ker je breme dokazovanja o zavarovanju in podlagi zavarovanja na tožnici, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za opravljanje poizvedb pri občini H., občini C. in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije o tem, ali je bila tožnica zavarovana kot delavka iz naslova delovnega razmerja pri obrtniku G.G. ali kot samostojna podjetnica oziroma obrtnica. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je prišlo do kršitve tretjega odstavka 286. člena ZPP, ker naj ne bi predlog za izvedbo predlaganih dokazov zavlekel reševanje spora. V postopku pa tudi ni prišlo do očitane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je postopek vodilo kontradiktorno in vsaki stranki omogočilo sodelovanje v postopku. Tožnica je imela ves čas postopka možnost obravnavanja pred sodiščem. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala pravočasno predlagati opravo predlaganih dokazov, ne pa šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, pri čemer ni navajala nobenih razlogov, ki bi podajo takšnega predloga tožnici preprečevali.

14. Pritožba prav tako neutemeljeno očita kršitev 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in preiskovalnega načela ter določbe 61. člena ZDSS-1 ter načela materialne resnice. Pri vprašanju uporabe in spoštovanju navedenih temeljnih načel socialnega spora je potrebno upoštevati mejo v okviru katere sodišče še lahko seže in do nasprotne stranke še vedno ohrani nepristranskost.

15. Ker pritožbeno sodišče ni našlo uveljavljenih razlogov, prav tako pa ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, je glede na vse obrazloženo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP v tem delu zavrnilo.

16. Delno pa je ugodilo pritožbi glede stroškov postopka in sicer je ugodilo pritožbi v delu, ki se nanašajo na kilometrino.

17. Sodišče prve stopnje je potne stroške odvetnika napačno odmerilo na podlagi drugega odstavka 10. člena veljavne Odvetniške Tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT). Navedeno določilo pride v upoštev, kadar ti stroški (prevozov z vlakom) odvetniku dejansko nastanejo. V obravnavanem primeru je podlaga za odmero potnih stroškov tretji odstavek 10. člena OT, po katerem je stranka odvetniku dolžna plačati kilometrino, če ta uporabi osebni avtomobil v zvezi z delom, ki ga opravi za stranko. V četrtem odstavku 10. člena OT se kilometrina obračuna v višini, ki se po uredbi, ki ureja davčno obravnavo povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ne všteva v davčno osnovo. Po tretjem odstavku petega člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 s spremembami) se v davčno osnovo ne všteva povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju v primeru, da delojemalec uporablja lastno prevozno vozilo do višine 0,37 EUR za vsak prevožen kilometer.

18. Iz stroškovnika (l. št. 47) izhaja, da je pooblaščenec za tri obravnave priglasil kilometrino na relaciji Maribor-Ljubljana-Maribor po 270 kilometrov v obe smeri, skupaj 810 kilometrov po 0,37 EUR torej skupaj 299,70 EUR.

19. Neutemeljeno pa v pritožbi vztraja, da je sodišče prve stopnje napačno za sestavo tako imenovane druge pripravljalne vloge in podane vloge z dne 15. 7. 2019 priznalo za vsako po 100 točk, ne pa po 225 točk. Sodišče prve stopnje je pravilno vsako od teh vlog ovrednotilo po 100 točk glede na njuno vsebino in obseg.

20. Glede na priznane stroške v višini 1925 točk pri vrednosti točke 0,60 EUR znašajo stroški postopka skupaj s kilometrino 1.472,25 EUR in 323,89 EUR 22 % DDV, skupaj 1.796,14 EUR ter nesporni potni stroški za tožnico 268,00 EUR, skupaj torej 2.064,14 EUR. Ob upoštevanju, da je tožničin uspeh v postopku 45 %, je pritožbeno sodišče v skladu s peto alinejo 358. člena v zvezi s tretjo točko 365. člena ZPP peto točko izreka glede stroškov postopka spremenilo tako, da je znesek 818,88 EUR zvišalo na znesek 928,86 EUR. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu (IV. točka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Ob le delnem uspehu s pritožbo je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

25.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 454/2015
• VDSS sodba Psp 227/2016
• VDSS sodba in sklep Psp 417/2016