VDSS Sodba Psp 54/2020

Jedro

Po 1. odstavku 37. člena ZPIZ-2B lahko z delom ali z dejavnostjo nadaljujejo uživalci pokojnin iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, če ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje v skladu s spremenjenim 3. odstavkom 116. člena ZPIZ-2B za najmanj 2 uri dnevno ali 10 ur tedensko, oziroma po 15. členu ZPIZ-2 najmanj četrtino zavarovalnega časa. V kolikor uživalci pokojnin niso postopali po navedeni določbi ZPIZ-2B in se sami niso vključili v obvezno zavarovanje, je bil toženi zavod dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje in od istega dne naprej dajatev izplačevati v sorazmerni višini. Po 1. alineji 3. odstavka 116. člena ZPIZ-2B se uživalcem starostne pokojnine, ki na območju RS kot zavarovanci po 15. členu ZPIZ-2 opravljajo dejavnost najmanj četrtino polnega zavarovalnega časa, izplačuje sorazmerni del pokojnine v višini 75 %. ZPIZ-2B je začel veljati s 1. 1. 2016, uživalci pokojnin so bili status zavarovanca dolžni uskladiti do 31. 1. 2016 in se posledično sorazmerni del pokojnine izplačuje od 1. 1. 2016 dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 11. 4. 2016 in št. ..., št. dosjeja ... z dne 2. 3. 2016 ter odločb št. ..., št. dosjeja ... z dne 14. 6. 2016 in št. ..., št. dosjeja ... z dne 4. 3. 2016. Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o ugotovljeni lastnosti zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje za 10 ur tedensko ter znižanju sorazmernega dela starostne pokojnine na 635,50 EUR mesečno, pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnik smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in kršitve ustavnih pravic. Predlaga odpravo odločb o dvojnem statusu, zmanjšanju pokojnine za 25 % in povrnitev 423,66 EUR. Sodišču predlaga tudi, da razsodi v razumnem roku. Star je 75 let, spor se je začel leta 2016, traja več kot tri leta, na Evropsko sodišče za človekove pravice pa je mogoče tožbo vložiti šele po izčrpanju pravnih sredstev.

Pritrjuje sicer ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile upravne odločbe izdane v skladu z veljavno zakonodajo, vendar pa meni, da je kršena pravna varnost iz 155. člena in podjetniška pobuda iz 74. člena Ustave Republike Slovenije¹ (Ustava). Zmanjšanje pokojnine pomeni kršitev pravice do lastnine, socialne varnosti, enakosti pred zakonom, torej 14., 33., 50. in 55. člena Ustave. Od leta 2011 dalje je uživalec polne pokojnine. Toženec je samovoljno posegel v status po uradni dolžnosti, po 15. členu ZPIZ-2 ugotovil lastnost zavarovanca ter 847,33 EUR pokojnine s 1. 1. 2016 znižal na 635,50 EUR.

Ne strinja se z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-303/2018-38 z dne 18. 9. 2019 (Odločba US), da določbe 116., 406. ter 1. in 2. odstavek 37. člena novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, niso v neskladju z Ustavo. Z zakonsko ureditvijo je kršena pravna varnost, pravica do zasebne lastnine iz 33. člena in socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Upravičen je do polne in ne le 75 % pokojnine. Pokojnina je zavarovalniško ekonomska kategorija in ne simbolna kot za priviligirane oficirje, umetnike, kmete in druge. Protiustavna je retrogradna omejitev možnosti dela in znižanje pokojnine. Vsa leta je delal in plačeval prispevke, da si zagotovi uživanje celotne pokojnine. Ker je izgubil pravico do dela in polne pokojnine zaradi 25 % znižanja se postavlja vprašanje socialne varnosti v primerjavi z invalidi uživalci socialne pomoči. ZPIZ odstopa od socialne direktive EU in drugih listin OZN, o čemer bo odločalo Evropsko sodišče za človekove pravice. V evropskih državah je podjetniška pobuda legalna in osebe pokojnino, ki jo uveljavijo, v celoti tudi uživajo.

Razlogov iz Odločbe US, ki niso v skladu z Ustavo, ne more razumeti drugače kot A. Hitler, ki je z nürnberškimi zakoni retrogradno odvzel pravice in lastnino židom. V Nemčiji ima 80,18 EUR mesečne pokojnine, ne da bi ga kdorkoli vprašal, če je še zmožen za delo. Čeprav zavarovanci pokojnino pridobijo, ko dopolnijo 40 let dobe in 63 let starosti, morajo po mnenju nekaterih ustavnih sodnikov biti izpolnjeni še dodatni pogoji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku² (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Utemeljena je z odločilnimi dejanskimi in materialno pravnimi razlogi, ki niso v nasprotju z Ustavo, kot zmotno meni pritožnik.

5. Gre za zadevo, v kateri je sporno ali je tožnik kot uživalec sorazmernega dela starostne pokojnine od 6. 5. 2011 dalje³ in od 1. 1. 1995 sočasno vpisan v poslovni register kot nosilec dejavnosti s. p., zakonito vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje za 10 ur tedensko od 1. 1. 2016 dalje in ali je posledično pokojninska dajatev od istega dne zakonito znižana za 25 %.

Pravno odločilna dejstva za predsodno upravno in sodno odločanje

6. V obravnavanem primeru gre za presojo odločbe z dne 11. 4. 2016 v zvezi s prvostopenjsko z dne 2. 3. 2016. S slednjo je po uradni dolžnosti ugotovljeno, da ima tožnik kot uživalec pokojnine od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja dejavnosti A.A., s. p. po 15. členu ZPIZ-2 za 10 ur tedensko. Hkrati gre za presojo odločb z dne 14. 6. 2016 in z dne 4. 3. 2016, po katerih se tožniku od 1. 1. 2016 dalje izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine v znesku 635,50 EUR na mesec. V predsodnem postopku je ugotovljeno, da se uživalec starostne pokojnine od 6. 5. 2011 dalje in sočasno vpisan v Poslovni register Slovenije kot nosilec samostojne dejavnosti od 1. 1. 1995, ni vključil v pokojninsko in invalidsko zavarovanje za najmanj 2 uri dnevno ali 10 ur tedensko v zakonsko določenem roku.

7. Tudi iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča (9. točka obrazložitve sodbe), ki jih pritožba niti ne prereka, izhaja, da je tožnik od 6. 5. 2011 dalje uživalec starostne pokojnine, in da se po podatkih matične evidence sam ni vključil v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, čeprav je kot podjetnik A.A. s. p. od 1. 1. 1995 vpisan v poslovni register. Prav slednja dejstva pa so bistvena za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov.

Materialno pravno izhodišče za rešitev zadeve

8. Pravno podlago, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju⁴ (ZPIZ-2), Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju⁵ (ZPIZ-2B) in Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja⁶ (ZMEPIZ-1). Po 37. členu ZPIZ-2B so bili uživalci pokojnin iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2 dolžni svoj status uskladiti v 30. dneh po uveljavitvi novele s 1. 1. 2016. To je zavezovalo tudi uživalce pokojnin, izvzete iz zavarovanja po 18. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju⁷ (ZPIZ-1).

9. Po 1. odstavku 37. člena ZPIZ-2B namreč lahko z delom ali z dejavnostjo nadaljujejo uživalci pokojnin iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, če ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje v skladu s spremenjenim 3. odstavkom 116. člena ZPIZ-2B za najmanj 2 uri dnevno ali 10 ur tedensko, oziroma po 15. členu ZPIZ-2 najmanj četrtino zavarovalnega časa. V kolikor uživalci pokojnin niso postopali po navedeni določbi ZPIZ-2B in se sami niso vključili v obvezno zavarovanje, je bil toženi zavod dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje in od istega dne naprej dajatev izplačevati v sorazmerni višini. Po 1. alineji 3. odstavka 116. člena ZPIZ-2B se uživalcem starostne pokojnine, ki na območju RS kot zavarovanci po 15. členu ZPIZ-2 opravljajo dejavnost najmanj četrtino polnega zavarovalnega časa, izplačuje sorazmerni del pokojnine v višini 75 %. ZPIZ-2B je začel veljati s 1. 1. 2016, uživalci pokojnin so bili status zavarovanca dolžni uskladiti do 31. 1. 2016 in se posledično sorazmerni del pokojnine izplačuje od 1. 1. 2016 dalje.

10. Citirane določbe ZPIZ-2 in ZPIZ-2B niso protiustavne⁸, niti niso v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin⁹ (EKČP) ali drugimi mednarodnimi pravnimi akti, kot zmotno meni pritožnik.

11. Ustavno sodišče RS je že ugotovilo¹⁰, da 3. odstavek 116. člena, 4. in 5. odstavek 406. člena ZPIZ-2 ter 1. in 2. odstavek 37. člena ZPIZ-2B niso v neskladju z Ustavo. Ocenilo je, da dvojni status zaradi ponovne delne vključitve uživalcev pokojnin v zavarovanje ni v nasprotju z varstvom zaupanja v pravo (2. člen Ustave), svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave) ali enakostjo pred zakonom (14. člen Ustave). Takšno odločbo Ustavnega sodišča RS je potrebno spoštovati¹¹ ne glede na to, ali se stranka z njo strinja ali ne in ali je bila odločitev sprejeta soglasno ali le z večino glasov ustavnih sodnikov. Z relevantno zakonsko ureditvijo niso kršena načela, niti z ustavo zagotovljene človekove pravice.

12. Zaradi varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave, ki določa da je Slovenija pravna in socialna država, zakonodajalec posamezniku pravnega položaja ne sme poslabšati arbitrarno brez stvarnega in razumnega razloga. Vendar načelo ni absolutne narave. A contrario je ob tehtnem stvarnem razlogu v prevladujočem javnem interesu možna sprememba obstoječe ureditve. Po stališču Ustavnega sodišča RS to velja tudi za zakonsko ureditev, relevantno za razsojo predmetne zadeve, ki jo je narekovala medgeneracijska pravičnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temelječa na načelih vzajemnosti in solidarnosti, izenačitev položaja različnih skupin zavarovancev, neugodna demografska struktura ter finančna vzdržnost pokojninske blagajne. Gre za stvarne razloge, utemeljene v ustavno dopustnem javnem interesu, ki omogočajo zakonsko ureditev, uporabljeno pri presoji pritožnikove zadeve.

13. Z že navedenimi določbami ZPIZ-2 in ZPIZ-2B ni kršen 14. člen Ustave. Načelo enakopravnosti iz 1. odstavka 14. člena Ustave izhaja iz enakega človekovega dostojanstva¹² ne glede na katerokoli osebno okoliščino, 2. odstavek pa določa, da so pred zakonom vsi enaki. S tem zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Po ustaljeni ustavno sodni praksi načelo zahteva, da so bistveno enaki položaji praviloma obravnavani enako. Zakonodajalec sicer bistveno enake položaje pravnih subjektov lahko uredi tudi različno, vendar tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Ustavno sodišče RS ne ugotavlja, da bi bile določbe ZPIZ-2 in ZPIZ-2B, zaradi drugačne ureditve položaja nosilcev dejavnosti s. p. v primerjavi s kmeti, uživalci pokojnin, ki prejemajo dohodke iz naslova civilnih ali avtorskih pogodb in nekaterimi drugimi, v neskladju z načelom enakosti pred zakonom, saj gre za različne položaje navedenih skupin.

14. Neutemeljeno je zatrjevana kršitev svobodne gospodarske pobude po 1. odstavku 74. člena Ustave. V ustavno sodnem postopku je med drugim izrecno ocenjeno, da zakonska ureditev nima značilnosti neposrednega in prisilno omejujočega učinka za uresničevanje svobodne gospodarske pobude, saj samostojnih podjetnikov ne sili k upokojevanju, ne k prenehanju opravljanja dejavnosti.

15. Ni kršen niti 50. člen Ustave, po katerem imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom pravico do socialne varnosti vključno s pravico do pokojnine, državi pa nalaga, da uredi tudi obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V zvezi s pravico do socialne varnosti je Ustavno sodišče RS že večkrat poudarilo, da zakonodajalec ni zavezan k sprejemu določenih ukrepov, temveč ima možnost izbire. Ima široko polje proste presoje pri urejanju človekove pravice do socialne varnosti vključno s pravico do pokojnine, pri čemer pa ne sme spregledati ustavnega jedra pravice do pokojnine, ki zagotavlja dohodkovno varnost, ko zavarovancu ni treba biti delovno aktiven in si na ta način zagotavljati dohodek. Po oceni Ustavnega sodišča RS zakonodajalcu ni onemogočeno, da začasno ustavi izplačevanje dajatev za starost, temelječih na plačanih prispevkih v primeru opravljanja dejavnosti za plačilo.

Pravica do pokojnine je vključena v 50. člen Ustave (pravica do socialne varnosti) in ne v 33. člen Ustave (pravica do zasebne lastnine in dedovanja). Primarno ima zato pokojnina socialno varstveno in ne lastninsko komponento, čeprav ima dvojno naravo. Je ekonomska kategorija, ker so pravice iz pokojninskega zavarovanja večinoma odvisne od trajanja in višine plačanih prispevkov, vsebuje pa tudi elemente solidarnosti. Stališče, da delna vključitev v zavarovanje na temelju opravljanja pridobitne dejavnosti med uživanjem starostne pokojnine in znižanje denarne dajatve, krši pravico do zasebne lastnine, ter da so relevantne določbe ZPIZ-2 in ZPIZ-2B v neskladju s 33. členom Ustave, je zmotno, pritožba v tej smeri pa neutemeljena.

16. Z mednarodnimi pravnimi akti ni izključena omejitev izplačevanja pokojninskih dajatev za starost. Možnost omejitve dopušča 3. odstavek 26. člena Konvencija št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti¹³ (konvencija MOD) in 3. odstavek 26. člena Evropskega kodeksa o socialni varnosti.¹⁴ Nenazadnje je predvidena tudi v 1. členu Protokola k EKČP, ki določa, da ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do spoštovanja premoženja in da lastnina ne sme biti nikomur odvzeta, razen če je to v javnem interesu v skladu s pogoji, ki jih določa zakon in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. V 1. členu Protokola je celo izrecno zapisano, da ta določba nikakor ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnim interesom in za zagotovitev plačila davkov in prispevkov.

Pritožnik sicer pravilno poudarja, da morajo po 8. členu Ustave biti zakoni in drugi predpisi v skladu z veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo in se uporabljajo neposredno. K temu zakonodajalca zavezuje še 153. člen Ustave o usklajenosti pravnih aktov. Kljub temu pa določbam ZPIZ-2 in ZPIZ-2B, relevantnim za razsojo predmetne zadeve iz razlogov, navedenih v predhodnem odstavku, ni mogoče uspešno očitati kršitve 8. niti 153. člena Ustave.

17. Končno ne gre niti za kršitev 155. člena Ustave RS o prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Novela ZPIZ-2B je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 102/2015 dne 24. 12. 2015, po 39. členu pa začela veljati 1. januarja 2016. Torej nima učinka za nazaj in z njo ni kršena prepoved povratne veljave, kot zmotno zatrjuje pritožba.

Odločitev pritožbenega sodišča

18. Glede na predhodno obrazloženo je v obravnavanem predsodnem postopku tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca po 15. členu ZPIZ-2 od 1. 1. 2016 dalje za 10 ur tedensko in zakonito odmerjen sorazmerni del starostne pokojnine od istega datuma dalje. S prvostopenjsko sodbo je tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih¹⁵ (ZDSS-1) posledično utemeljeno zavrnjen.

19. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodba ni izdana na protiustavni zakonski podlagi, niti v nasprotju z mednarodnim pravom, enačenje obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS z nürnberškimi zakoni pa je popolnoma neprimerno, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS št. 33/1991 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
³ Po odločbi toženega zavoda št. ... z dne 21. 7. 2011.
⁴ Ur. l. RS, št. 96/2012.
⁵ Ur. l. RS, št. 102/2015.
⁶ Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami.
⁷ Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami.
⁸ Takšno stališče je zavzeto tudi zadevi opr. št. Psp 53/2020.
⁹ Ur. l. RS, št. (13. 6. 1994) MP, št. 7-41/1994 (RS 33/94).
¹⁰ Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-303/18-38 z dne 18. 9. 2019.
¹¹ Sodba opr. št. Psp 53/2020 z dne 29. 4. 2020.
¹² Komentar Ustave Republike Slovenije; Nova univerza, Evropska pravna fakulteta; str. 110.
¹³ Ur. l. RS, SFRJ, MP št. 1/55 in Ur. l. RS, št. 54/92, MP št. 15/92.
¹⁴ Ur. l. RS, št. 126/2003-MP, št. 29/2003 - MEKSV.
¹⁵ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

25.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 429/2018
• VDSS sodba Psp 188/2012
• VDSS Sodba in sklep Psp 124/2017