VDSS Sodba Psp 346/2019

Jedro

Ali bo sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem stranke in kdaj ga bo izvedlo, je odvisno od konkretnega primera. V predmetnem sporu je zaradi vsebine presoje smotrno, da bi se tožeča stranka o pravnorelevantnih dejstvih zaslišala na začetku dokaznega postopka. Namen kasnejšega dokazovanja z zaslišanjem tožnice bi bil lahko le preizkusne in predvsem dopolnilne narave.

Tožeča stranka je sicer v sami tožbi predlagala svoje zaslišanje, vendar je ta dokazni predlog na naroku tudi umaknila. Nerelevantna je tako tožničina pripomba, da bi si lahko sodišče osvetlilo vse aspekte in vzroke za njeno nezmožnost za delo z njenim dodatnim zaslišanjem. Ob tem sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo aktivno sodelovala, ko je ustno zaslišanemu članu izvedenskega organa postavljala vprašanja. Iz zapisnika je razvidno, da tožeča stranka na podano izvedovanje ni imela več nobenih pripomb.

Upoštevajoč obrazloženo je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da je svojo odločitev oprlo na ugotovitev izvedenskega mnenja izvedenskega organa, ki je bilo dodatno razjasnjeno z zaslišanjem člana izvedenskega organa. Izvedenec je namreč posrednik sodniku manjkajočega strokovnega znanja in izkušenj, saj le-ta razpolaga s strokovnim znanjem, s katerimi sodišče oziroma druge laične priče ne razpolagajo. Glede na umik dokaznega predloga za zaslišanje tožeče stranke in na ugotovitve izvedenskega organa, dokaz z dopolnilnim zaslišanjem tožnice o ostalih aspektih njene nezmožnosti, ne bi mogel vplivati na dokazno oceno sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 2. 2018 in št. ... z dne 17. 10. 2017 ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine. Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je tožeča stranka po pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da tudi v socialnem sporu velja prosta presoja dokazov in da dokazovanje ni omejeno s formalnimi dokaznimi pravili. Že samo dejstvo, da tožeča stranka v času smrti svojega moža ni delala, niti ni delala leto po tem, dokazuje, da je bila nezmožna za delo. Da je bila tožnica nezmožna za delo, potrjuje tudi dejstvo, da je bila v času izgube moža v šoku in v stresu, da je živela odmaknjeno in težko življenje. Prvostopno sodišče je izdalo sodbo preuranjeno, ko ni ugotavljalo tožničine delovne zmožnosti v času smrti moža in ni upoštevalo njenih psihičnih težav. Sodišče bi z dodatnim zaslišanjem tožeče stranke lahko osvetlilo aspekte in vzroke njene nezmožnosti za delo. Nenazadnje bi sodišče moralo upoštevati starost tožeče stranke, ki zaradi starosti ni več zmožna za delo oziroma je njena zmožnost za delo zmanjšana za več kot 50 %.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 2. 2018 in št. ... z dne 17. 10. 2017, s katero je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Kot pravno podlago je sodišče uporabilo 53. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami; ZPIZ-2).

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, na podlagi drugega odstavka 350. člena (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je dolžno paziti sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Sodišče prve stopnje se je v 11. in 12. točki obrazložitve umno in razumno opredelilo do vseh relevantnih dejanskih in pravnih navedb tožeče stranke.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče pri presoji tožničine pridobitne nezmožnosti ni pravilno ovrednotilo dejstva, da tožnica v času smrti svojega moža ni delala, da je bila v tistem času v šoku in v stresu ter da je živela odmaknjeno in težko življenje. Vse to naj bi že samo po sebi izkazovalo takratno tožničino pridobitno nezmožnost za delo in slednje bi lahko sodišče ugotovilo z dopolnilnim zaslišanjem tožnice.

8. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS se uresničuje s prosto dokazno oceno. Pravo ne predpisuje izbire dokaznih sredstev in načina izvajanja dokazov, niti ne njihove dokazne vrednosti. Dokazna vrednost je rezultat sodnikovega prepričanja v vsakem konkretnem primeru. Gre za dokazno oceno in concreto.¹

9. Sodišče je za ugotavljanje ali je bila v relevantnem obdobju podana tožničina izguba delazmožnosti pravilno imenovalo izvedenski organ Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja FD. UE., v kateri sta sodelovala člana s področja tožničinih zdravstvenih težav. Sodišče namreč ni kvalificirano, da bi o vprašanjih s področja medicinske stroke odločalo samo. Izvedenski organ je tisti, ki je imel pri nepriznanju uveljavljane pravice odločilno vlogo in je bil imenovan za uravnoteženje subjektivnosti vseh drugih dokazov. Na podlagi ugotovitev izvedenskega organa² je prvostopno sodišče pravilno odločilo, da pri tožnici ni podane izgube delazmožnosti. Samo dejstvo, da gre pri tožnici za starejšo gospo, s prirojeno deformacijo prsno ledvene hrbtenice, z bolečino v križu, precej povišano telesno maso ter neurejeno hipertenzijo, za preprostejšo osebo z verjetno zelo reduciranimi socialnimi kontakti, pa ne more pogojevati ocene, da gre za izgubo delazmožnosti.³ Vsekakor je izkazano, da tožnica ni več zmožna težjih psihofizičnih obremenitev, težkega dvigovanja, vsiljenega ritma, kar pa ne pomeni, da ni več pridobitne nezmožnosti. Takšno stanje je bilo razvidno ob pregledu tožeče stranke s strani izvedenskega organa, še toliko bolj pa dejstvo, da pri tožnici ni podane izgube delazmožnosti, velja za leto 1995.⁴ Da pri tožnici ni šlo za izgubo delazmožnosti, potrjuje tudi ugotovitev v obrazcu tujega nosilca zavarovanja BIH/SI21 z dne 3. 2. 2011.⁵ Pri presoji tožničine zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine v predmetnem sporu, je bistveno edino dejstvo tožničine izgube delazmožnosti, zato trditev o tožničini starosti, ne more imeti nobene pravne teže.⁶

10. Ali bo sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem stranke⁷ in kdaj ga bo izvedlo, je odvisno od konkretnega primera. V predmetnem sporu je zaradi vsebine presoje⁸ smotrno, da bi se tožeča stranka o pravnorelevantnih dejstvih zaslišala na začetku dokaznega postopka.⁹ Namen kasnejšega dokazovanja z zaslišanjem tožnice bi bil lahko le preizkusne in predvsem dopolnilne narave.¹⁰

11. Tožeča stranka je sicer v sami tožbi predlagala svoje zaslišanje, vendar je ta dokazni predlog na naroku dne 22. 2. 2019 tudi umaknila. Nerelevantna je tako tožničina pripomba, da bi si lahko sodišče osvetlilo vse aspekte in vzroke za njeno nezmožnost za delo z njenim dodatnim zaslišanjem. Ob tem sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo dne 4. 10. 2019 aktivno sodelovala,¹¹ ko je ustno zaslišanemu članu izvedenskega organa postavljala vprašanja.¹² Iz zapisnika je razvidno, da tožeča stranka na podano izvedovanje ni imela več nobenih pripomb.

12. Upoštevajoč obrazloženo je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da je svojo odločitev oprlo na ugotovitev izvedenskega mnenja izvedenskega organa, ki je bilo dodatno razjasnjeno z zaslišanjem člana izvedenskega organa. Izvedenec je namreč posrednik sodniku manjkajočega strokovnega znanja in izkušenj, saj le-ta razpolaga s strokovnim znanjem, s katerimi sodišče oziroma druge laične priče ne razpolagajo. Glede na umik dokaznega predloga za zaslišanje tožeče stranke in na ugotovitve izvedenskega organa, dokaz z dopolnilnim zaslišanjem tožnice o ostalih aspektih njene nezmožnosti, ne bi mogel vplivati na dokazno oceno sodišča.

13. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Pri prosti dokazni oceni je v ospredju sodnikovo prepričanje, da dokazna ocena, kljub obveznemu poudarjanju racionalnosti in stvarnosti, izraža tudi sodnikovo moralno in vrednostno pojmovanje. Sodnikova subjektivna moralna dokazna ocena je kombinirana s skrbnostjo, ki izraža objektivni koncept dokazne ocene. Dokazna ocena mora ustrezati standardom skrbnosti. ZPP res ne pozna omejitev glede izbire dokaznih sredstev, stranke lahko predlagajo (in sodišče nato izvede) katerokoli dokazno sredstvo, ne le tista, ki so normativno urejena v 18. poglavju. Vendar načelo proste dokazne ocene ni hermetično. Podvrženo je omejitvam, korekturam in kompromisom (glej komentar k 8. členu ZPP, stran 84.-95.; Dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2009).
² Da pri tožnici ni utemeljenih zdravstvenih razlogov.
³ Pri tožnici namreč ni ugotoviti funkcionalnega izpada, ni izkazanega nevrološkega deficita, ima primerni status, brez pomembnejše ali omejujoče patologije, pa tudi starost 64 let, ne predstavlja razloga za oceno pridobitne nezmožnosti.
⁴ Ko bi morala tožničina izguba delazmožnosti (ob smrti oz. 1 leto po tem) že obstajati. Upoštevana je bila celotna dostopna medicinska dokumentacija, ki je bila za nazaj do leta 1995 oziroma 1996 sicer skromna.
⁵ Da tožeča stranka ni nezmožna za delo.
⁶ Iz upravnega spisa je razvidno, da je bilo v 3 predhodnih upravnih postopkih, na podlagi tožničine vloge dne 5. 2. 2003, 14. 3. 2006, 1. 12. 2010 že pravnomočno presojano o tožničini pravici do vdovske (družinske) pokojnine na podlagi starosti.
⁷ Zaslišanje tožnice predstavlja dokazno sredstvo glede njenih trditev, zato je njeno zaslišanje le dokazno sredstvo in kot tako nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Pravico do izjave, je tožnica lahko uresničevala s pisnimi vlogami ter z navajanjem na glavni obravnavi, tako, da ta pravica z odločitvijo sodišča ni bila prekršena. Potrebno je ločevati strankine navedbe in njeno izpovedbo. Prve so del trditvenega gradiva, ki ga sodišče sme vzeti za podlago svoje odločbe in izraz strankine procesne volje, druge so izjave vednosti, s katerimi se dokazujejo strankine navedbe o dejstvih. Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja z dokaznimi izpovedbami, pa se ta tema (trditve strank) preverja. (glej komentar k 257. členu ZPP, stran 597.; Dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2009).
⁸ Tožničino zdravstveno stanje in posledično izguba delazmožnosti.
⁹ Pred imenovanjem izvedenskega organa.
¹⁰ S takojšnjim zaslišanjem tožnice se prepreči zavlačevanje postopka s kopičenjem procesnega gradiva z dodatnimi novimi navedbami. Prav tako je tožnica na ta način vezana na svojo izpovedbo in tako prisiljena h korektnosti tudi glede navedb, saj jim navajanje novih in drugačnih dejstev, kot so tista, ki izhajajo iz njenih izpovedb ne more biti v prid. Tako je bistveno zožen manevrski prostor za marsikatero zlorabo procesnih pravic (neresnične trditve, zavlačevanje postopka).
¹¹ Predhodno se je seznanila s pisnim izvedenskim mnenjem in imela je možnost podati pripombe.
¹² Tako je bila spoštovana pravica tožnice do sodelovanja v postopku, ki jo krije 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 801/2005
• VDSS sodba Psp 565/2009
• VDSS sodba Psp 225/2010