VDSS Sodba Psp 326/2019

Jedro

Po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Po drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 se lahko odločba iz prvega odstavka tega člena izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.

Glede na to, da je odločba z dne 5. 7. 2006, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, bila tožniku vročena 4. 8. 2006 in je postala pravnomočna, zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ-2 pa je tožnik vložil dne 19. 11. 2018, je toženec pravilno odločil, da je njegova zahteva glede na 10 letni rok določena v 183. členu ZPIZ-2 prepozna in jo je pravilno zavrgel.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 7. 3. 2019 in sklepa tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 7. 12. 2018 ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje in povrnitev stroškov postopka, se zavrne".

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 7. 3. 2019 in sklep tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 7. 12. 2018 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Ob enem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 459,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 5. 7. 2006 odmerjena starostna pokojnina od 22. 7. 2006 dalje. Navedena odločba je bila tožniku vročena dne 4. 8. 2006 in je s potekom zakonsko določenega 15-dnevnega pritožbenega roka postala dokončna in pravnomočna. Tožnik je dne 22. 5. 2015 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije številka U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 vložil zahtevo za revizijo podatkov o plačah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup pri delodajalcu A. in za ponovno odmero pokojnine. Njegova zahteva za ponovno odmero pokojnine je bila z odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 19. 5. 2016 zavrnjena kot neutemeljena. Obrazloženo je bilo, da ni sodeloval pri lastninskem preoblikovanju z notranjim odkupom delnic nobenega od podjetij, ki so se lastninsko preoblikovali z notranjim odkupom na podlagi vplačila delnic s potrdili za neizplačan del neto osebnih dohodkov, saj podatkov o tem v centralni evidenci o postopku lastninskega preoblikovanja ni. Takšna odločitev je bila potrjena kot pravilna v pritožbenem postopku pri tožencu z odločbo z dne 13. 10. 2016. Ta odločba je bila tožniku vročena dne 14. 10. 2016, s tem pa je bil postopek v zadevi pravnomočno končan, ker tožnik ni nadaljeval postopka. V navedenem končanem postopku se je upoštevalo, da je tožnik vlogo za revizijo podatkov o plačah in s tem za ponovno odmero pokojnine, podal v roku 60 dni po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 (Ur. l. RS, št. 30/2015). Zato se je njegova zahteva za ponovno odmero pokojnine z dne 22. 5. 2015 vsebinsko obravnavala in bila zavrnjena. Tožnik takšne odločitve ni izpodbijal s pravnimi sredstvi, ki jih je imel na voljo. Postopek se je tako pravnomočno zaključil. Tožnik je dne 19. 11. 2018 ponovno vložil zahtevo za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem podatkov o plačah, izplačanih v obliki obveznic in ni zahteval razveljavitve oziroma spremembe dokončne zavrnilne odločbe z dne 13. 10. 2016 po določbi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), ko zmotno navaja prvostopenjsko sodišče. Glede na tožnikov zahtevek pri tožencu je bilo s sklepom z dne 7. 12. 2018 odločeno, da se njegova zahteva za ponovno odmero pokojnine zavrže, saj se je na podlagi zahtevka o isti upravni zadevi že vodil upravni postopek in je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine z odločbo z dne 5. 7. 2006, ki je postala pravnomočna. Obrazloženo je bilo tudi, da v odločbo, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine ni več mogoče posegati z uporabo določbe 183. člena ZPIZ-2, ker je od vročitve upokojitvene odločbe (vročena z dne 4. 8. 2006) preteklo več kot 10 let. Tožnik tudi s tožbenim zahtevkom ni zahteval razveljavitev oziroma spremembe dokončne zavrnilne odločbe z dnem 13. 10. 2016 po določbi 183. člena ZPIZ-2, kot je zmotno navajalo prvostopenjsko sodišče. Meni, da sodišče ni imelo pravne podlage, da je tožencu naložilo, da mora na podlagi 183. člena ZPIZ-2 obnoviti postopek, končan z zavrnilno odločbo z dne 13. 10. 2016 in da mora slediti materialno-pravnemu stališču v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 396/2018 z dne 10. 1. 2019. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo preseglo okvir odločanja, saj predmet presoje pred sodiščem ni bila odločitev tožene stranke po vsebini, niti ne odločba z dne 13. 10. 2016, ki je bila izdana v skladu z ustavno odločbo na podlagi 183. člena ZPIZ-2 in se je z njo že vsebinsko presojala odločba iz leta 2006. Nadalje navaja, da v citirani sodbi pritožbenega sodišča, ki ne more predstavljati materialnega prava niti ustaljene sodne prakse, tudi ni bilo sporno vprašanje, ali je mogoče doseči razveljavitev oziroma spremembo dokončne odločbe o ponovni odmeri pokojnine po določbi 183. člena ZPIZ-2, saj je bila pokojnina ponovno odmerjena po določbi 183. člena ZPIZ-2, ker pritožnica ni zamudila 60-dnevnega roka za revizijo podatkov o plači in ponovno odmero pokojnine v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije. V primeru tožnice od njene upokojitve tudi še ni potekel 10 letni rok iz 183. člena ZPIZ-2. Tako, da ne gre za pravno primerljivi zadevi. Zato tožencu ni mogoče očitati, da je v tožnikovem primeru kršil materialno pravo, zaradi neupoštevanja prej navedene sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča. Po prepričanju pritožbe takšna odločitev prvostopenjskega sodišča v tožnikovem primeru tudi ni v skladu z namenom odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 3. 2015. Poudarja, da je za tožnika postopek za ponovno odmero pokojnine v zvezi z odločbo Ustavnega sodišče Republike Slovenije pravnomočno končan, ker tožnik ni nadaljeval postopka. To pa je v zadevi edino pravno pomembno, saj je treba v tem ponovnem postopku upoštevati, da gre tokrat po vsebini za ponovno zahtevo z dne 19. 11. 2018, ki je vložena po izteku 60-dnevnega roka po objavi odločbe ustavnega sodišča. Tožnikovo ponovno zahtevo za ponovno odmero pokojnine z dne 19. 11. 2018 je potrebno obravnavati le po določbi 183. člena ZPIZ-2, in upoštevati, da se odločba po citirani določbi ZPIZ-2 lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta. V konkretnem primeru se je 10 letni rok iztekel 6. 8. 2016. Zato ni pravne podlage, da bi se tožnikova upokojitvena odločba z dne 5. 7. 2006 lahko razveljavila ali spremenila in bi se mu starostna pokojnina ponovno odmerila po določbi 183. člena ZPIZ-2. Ker odločitev ni pravilna, tudi ni pravilno odločeno glede stroškov postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je toženec tožniku z odločbo št. ... z dne 5. 7. 2006 odmeril in priznal starostno pokojnino od 22. 7. 2006 dalje. Navedena odločba je bila tožniku vročena dne 4. 8. 2006 in je s potekom zakonsko določenega 15 dnevnega pritožbenega roka postala dokončna in pravnomočna. Tožnik je dne 22. 5. 2015 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 vložil zahtevo za revizijo podatkov o plačah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup pri delodajalcu A. in za ponovno odmero pokojnine. Njegova zahteva za ponovno odmero pokojnine je bila z odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 19. 5. 2016 zavrnjena kot neutemeljena. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, njegova pritožba pa je bila zavrnjena z dokončno odločbo z dne 13. 10. 2016. Ta odločba je bila tožniku vročena dne 14. 10. 2016 in je po poteku 30 dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva, postala pravnomočna.

7. V tožnikovem primeru se je tako postopek za ponovno odmero pokojnine v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 3. 2015, pravnomočno končal, ker ni nadaljeval sodnega postopka.

8. Tožnik je nato dne 19. 11. 2018 pri tožencu na podlagi 183. člena ZPIZ-2 vložil zahtevo za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem plač, ki so bile v letu 1990 in 1991 izplačane v obliki obveznic in od katerih so bili obračunani in plačani vsi davki in prispevki. Takšno zahtevo je toženec s sklepom z dne 7. 12. 2018, potrjenim z dokončno odločbo z dne 7. 3. 2019, zavrgel z obrazložitvijo, da se je na podlagi zahtevka o isti upravni stvari že vodil upravni postopek in je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine z odločbo z dne 5. 7. 2006, ki je postala pravnomočna. Obrazloženo je bilo tudi, da v odločbo, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine tudi ni več mogoče posegati z uporabo določbe 183. člena ZPIZ-2, ker je od vročitve upokojitvene odločbe (vročena z dne 4. 8. 2006) preteklo več kot 10 let.

9. Predmet sodne presoje je citirana dokončna odločba toženca z dne 7. 3. 2019 in prvostopenjski sklep z dne 7. 12. 2018.

Glede na navedeno in tožnikovo zahtevo vloženo pri tožencu dne 19. 11. 2018 ter v sodnem postopku postavljen tožbeni zahtevek v tožbi (list. št. 1 - 3 in 8 - 10), v razširitvi tožbe z dne 14. 5. 2019 (list. št. 16) ter v pripravljalni vlogi z dne 5. 7. 2019 (list. št. 18 - 20), sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi izpodbijana upravna akta odpravilo in naložilo tožencu, da mora na podlagi 183. člena ZPIZ-2 obnoviti postopek, končan z zavrnilno odločbo z dne 13. 10. 2016 in pri tem upoštevati materialno pravno stališče, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo v sodbi opr. št. Psp 396/2018 z dne 10. 1. 2019. Pritožba pravilno poudarja, da ne gre za primerljivi zadevi, ker v zadevi opr. št. Psp 396/2018 ni bilo sporno vprašanje ali je mogoče pravnomočno odločbo izdano na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 spremeniti po 183. členu ZPIZ-2. Sodba opr. št. Psp 396/2018 z dne 10. 1. 2019 se nanaša na odločbo toženca izdano na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 3. 2015 in ne more predstavljati podlage za zaključek, da je toženec v tožnikovem primeru kršil materialno pravo.

10. V tožnikovem primeru je bil postopek o ponovni odmeri starostne pokojnine na podlagi ustavne odločbe z dne 26. 3. 2015 že pravnomočno zaključen. Ker gre z zahtevo vloženo pri tožencu dne 19. 11. 2018 po vsebini za (ponovno) zahtevo o ponovni odmeri starostne pokojnine in spremembo odločbe o priznanju starostne pokojnine z dne 5. 7. 2006, in ne odločbe toženca z dne 13. 10. 2016, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, je mogoče zadevo obravnavati le po 183. členu ZPIZ-2. Pri tem pa je bistveno, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba, ali je od upokojitvene odločbe z dne 5. 7. 2006, ki je bila tožniku vročena dne 4. 8. 2006, preteklo več kot 10 let.

11. Po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Po drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 se lahko odločba iz prvega odstavka tega člena izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.

12. Glede na to, da je odločba z dne 5. 7. 2006, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, bila tožniku vročena 4. 8. 2006 in je postala pravnomočna, zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ-2 pa je tožnik vložil dne 19. 11. 2018, je toženec pravilno odločil, da je njegova zahteva glede na 10 letni rok določena v 183. členu ZPIZ-2 prepozna in jo je pravilno z sklepom z dne 7. 12. 2018, potrjenim za dokončno odločbo z dne 7. 3. 2019 zavrgel.

13. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava izpodbijano sodbo v skladu z določbo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločbe z dne 7. 3. 2019 in sklepa z dne 7. 12. 2018 ter vrnitev zadeve v ponovno pravno odločanje ter povrnitev stroškov postopka, zavrnilo in sicer vključno glede stroškov postopka, saj tožnik v pravdi ni uspel. Ker tožnik v pravdi ni uspel, je pritožbeno sodišče hkrati v skladu z določbo 155. člena ZPP sklenilo, da sam trpi tudi stroške odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 296/2018
• VDSS Sodba Psp 275/2017
• VDSS Sodba Psp 371/2017